Gostovanje razstave V Gospoda zaupam. Božji služabnik ljubljanski škof Anton Vovk (1900–1963) v Muzeju krščanstva na Slovenskem

V sredo, 23. aprila 2014, smo v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični slovesno odprli gostujočo razstavo o ljubljanskem škofu dr. Antonu Vovku, osrednji cerkveni osebnosti na Slovenskem v 20. stoletju. Razstavo je predstavil soavtor mag. Blaž Otrin iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana, odprl pa jo je kardinal dr. Franc Rode.

Spominsko razstavo o škofu Antonu Vovku so leta 2013 pripravili sodelavci Nadškofijskega arhiva Ljubljana ob 50. obletnici Vovkove smrti. Na 15 panojih so prikazane temeljne postaje Vovkovega življenja in časa: rojstvo v Vrbi na Gorenjskem in mladost (Vovk se je rodil v isti sobi kot njegov prastric France Prešeren), šolanje v Zavodu sv. Stanislava in v ljubljanskem bogoslovju, kaplanovanje v Metliki in Tržiču, vodenje župnije v Tržiču, imenovanje za ljubljanskega stolnega kanonika, po vojni pa za pooblaščenega generalnega vikarja ljubljanske škofije in za pomožnega škofa, zažig januarja 1952 v Novem mestu, prevzemanje ljubljanske škofije, ki je bila leta 1961 povzdignjena v nadškofijo, Anton Vovk pa v prvega slovenskega nadškofa, smrt in pogreb julija 1963 v Ljubljani.

Poleg besedil in bogatega slikovnega gradiva na panojih so v vitrinah na ogled tudi nekateri osebni predmeti škofa Vovka. Imenitni so njegova mitra, škofovska palica s škofovskim geslom »V Gospoda zaupam« in z datumom posvečenja: 1. december 1946 ter naprsni križ (pektoral). Zanimiva je diploma častnega doktorata Teološke fakultete v Ljubljani, ki ga je prejel leta 1960. Na njegov križev pot v času Jugoslavije nas opominjajo posamezni arhivski dokumenti: poziv na zaslišanje (škof Vovk je bil zaslišan s strani Uprave državne varnosti vsaj devetdesetkrat) in kopija škofovskega prstana, ki ga je nosil na dan atentata - ob zažigu v Novem mestu 20. januarja 1952. Ohranjeni so številni telegrami sočutja škofov iz tujine in nuncija iz Beograda po tem sramotnem dogodku. Na ogled so tudi škofovi osebni zapisi, brevir in peresnica s pisaloma.

Razstava se vsebinsko lepo povezuje z našo stalno razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem, ki je na ogled v drugem nadstropju muzeja, saj omogoča poglobljen vpogled v delo ene od najpomembnejših in najodličnejših slovenskih cerkvenih osebnosti 20. stoletja.

Veseli smo, da je razstava prišla tudi k nam. Na ogled je namreč že bila na Brezjah, na Breznici, v Ljubljani v kapeli Teološke fakultete, v Belokranjskem muzeju v Metliki in v pastoralnih prostorih župnije Tržič. Po Stični bo junija na ogled v Celju pri sv. Jožefu.

Razstava V Gospoda zaupam bo v Muzeju krščanstva na Slovenskem na ogled do 3. junija 2014. Vljudno vabljeni!

mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem

Razglasitev dveh papežev za svetnika, pričevanje očividca 3/3

...nadaljevanje 

Po trikratnem Amen je bilo še dolgo slišati odobravanje množice vernikov z odmevnim aplavzom.

Sledila je slovesna sveta maša, najprej pa še izpostavitev relikvij. Posebnost je bila še pesem slednica, saj smo še v velikonočni osmini, ter seveda evangelij, ki ga ob večjih papeških slovesnostih pojejo v latinščini in grščini. Grškega je prepeval moj profesor arhimandrit Emanuel Nin, rektor grškega semenišča.

Pridiga je bila preprosta in zelo osebna. Papež Frančišek je papeža Janeza XXIII. imenoval papež učljivosti Svetemu Duhu, papeža Janeza Pavla II. pa papež družine. Oba naziva je povezal s sinodo o družini. Da bi vsi, vsa Cerkev, pri vprašanju družine bila učljiva Svetemu Duhu.

Videli smo tudi obe osebi, ki sta bili deležni priznanega čudežnega ozdravljenja na priprošnjo obeh sedaj svetih papežev. Ena je sodelovala pri darovanju, sestra iz Francije pa je prebrala prošnjo za vse potrebe.

Obhajilo je delilo na stotine duhovnikov. Procesija je bila dolga vse do Angelskega gradu. In vse je potekalo v največjem miru in redu. Nabiti drug ob drugem kot sardine smo uspeli priti do železne ograje in prejeti obhajilo, sledili pa so trenutki tišine in zbranosti. Ko je ekran spet pokazal sliki papežev, je množica pričela spet ploskati.

Posebej si bom zapomnil španske mladince, kako so doživeto sodelovali pri maši. Kako so v latinščini prepevali Oče naš. Bilo jih je okrog 15, brez kakšnega učitelja ali duhovnika (verjetno so ga izgubili med množico), a so naredili izjemen vtis. Še posebej so se razživeli, ko je kamerman pokazal španski kraljevi par.

Na koncu smo skupaj zapeli Regina Coeli, papež je podelil svoj blagoslov, zastave, ki so med mašo mirovale, so znova živahno zaplapolale, in pričeli smo se ozirati proti množici za nami, v želji, da se izkopljemo iz velikanske množice. To je trajalo najmanj 50 minut. Vsepovsod prepevanje, pojavili so se mnogi "trgovci" spominkov, podobic, spominkov s podobami papežev, vse za en evro. In potem končno prečkamo Tibero, veseli, da smo po devetih urah nepremičnega stanja spet v gibanju, ponosni na našega vietnamskega Janeza XXIII, ki je še bolj ponosen, ker je njegov zavetnik sedaj svetnik. Zadovoljni, da smo prisostvovali temu velikemu razlitju veselja in blagoslova za Cerkev.

Lep pozdrav iz Rima!

p. Nikolaj Aracki, cistercijan

Razglasitev dveh papežev za svetnika, pričevanje očividca 2/3

...nadaljavanje

V množici zastav, v veliki večini poljskih, se je prikazala tudi slovenska. Na drugi strani Avenije sem spoznal mariborsko šolsko sestro Uršo, obkroženo verjetno s študentkami. Seveda je bilo nemogoče, da bi se srečali, saj nas je ločevalo tisoče in tisoče romarjev. Kasneje sem videl še dve slovenski zastavi na začetku Avenije. Na našem "splavu-pločniku", sredi razburkanega morja romarjev, smo kmalu vzpostavili kontakt z mladimi iz španske Valencie, s štirimi starejšimi romaricami iz Sardinije, s parom iz Nemčije, z dvema študentoma iz Angole, z italijansko družino iz Bergama, s poljsko sestro in nekaj drugimi Poljaki, ki so govorili le poljsko. Pri nas so se ustavili tudi štirje Američani, prav tako iz Teksasa kot John. Največje presenečenje pa je bila skupina Hrvatov, ki se je prav tako "parkirala" na naš pločnik pod laterno, med njimi pa gospa, katere mati je iz Ljutomera, torej iz Prlekije. In smo se veselo objeli in smejali.

Seveda je bilo veliko prerivanja, saj je na naš pločnik želel še marsikdo, mnogi pa so pritiskali navzgor po Aveniji v želji priti na Trg, kar je bilo nemogoče. Videti je bilo izjemno veliko redovnih habitov, zlasti sester s celega sveta, pa nenavadnih potiskanih afriških vzorcev s potiskanimi podobami obeh papežev.

Slišati je bilo pesem, rožni venec, rožni venec božjega usmiljenja in seveda pogovore o papežih, v glavnem o Frančišku. Tako smo dočakali jutranje svitanje in oblačno nebo. Že prej sem slišal, da je zmeraj takrat, kadar je Janez Pavel II imel kakšno slovesnost na prostem, bilo sonce in nikoli dež. Zato sem računal, da tudi danes ne bo deževalo. In res ni.

Po sredi Avenije je vzdolž potekala železna ograja za prostovoljce, reševalce in policiste. Vseh je bilo zelo veliko. Po 7. uri se je premikanje množice ustavilo, mnogi so se posedli po tleh. Prostovoljci znotraj železne ograje so pričeli okrog sedme ure razdeljevati priložnostne knjižice z mašnim besedilom in berili, a mi smo bili oddaljeni od ograje. Pa so se spomnili še na "oddaljene" in knjižice so začele letati tudi po zraku. Ujemi srečo, če te sama ne zadene! Ker je knjižic bilo res veliko, smo jih dobili tudi mi. Nekaj manj je bilo priložnostnih podobic. Razdeljevali so tudi stekleničke vode.

Mnogi romarji so v Rim prišli popoldan ali zvečer in so pravzaprav vso noč prebili v pričakovanju kanonizacije. Še enkrat ponavljam, da je vzdušje bilo mirno in zbrano, s petjem in molitvijo.

Ko so potem zagnali ekrane, so predvajali prizore iz življenja obeh papežev, okrog devete ure pa smo slišali še odlomke njunih pridig, med njimi pa se je molilo rožni venec božjega usmiljenja. Sveti močni, Sveti nesmrtni ... je v italijanščini prepeval zbor. Ekran je kasneje pričel predvajati prihod tujih delegacij na Trg. Videli smo mladega italijanskega premiera Renzija pa španski kraljevi par; kraljica je bila po protokolu v belem oblačilu, kot ga za papeževe obiske smejo obleči le katoliške kraljice; pa Hermana Van Rompuya, italijanskega komunista Napolitana in mnoge druge. Vmes pa pesem, tokrat uglasbena pridiga ob ustoličenju Janeza Pavla II., v kateri nam pravi: Odprite vrata Kristusu ... Videli smo prihod zaslužnega papeža Benedikta XVI. Množico je zajelo divje ploskanje. Potem pa so se začele litanije vseh svetnikov in en sam Ora pro nobis je bilo slišati iz številnih ust. Škofje, pravijo, da jih je bilo 1600, so bili že na svojih mestih. V procesiji so na Trg vstopili kardinali, ki so nekoliko upočasnili papežev prihod, ker so vsak osebno pozdravljali Benedikta. Zato je zbor litanije pričel še enkrat od začetka.

Slovesnost kanonizacije je seveda znotraj maše, le z dodatkom treh slovesnih prošenj, v katerih kardinal prefekt za zadeve svetnikov, to je salezijanec Angelo Amato, svetega očeta prosi, naj kandidata razglasi za sveta. Po tretji prošnji je sveti oče prebral slovesno formulo, v kateri so besede: »ko smo večkrat prosili za Božjo pomoč ter po mnenju mnogih naših bratov, odločamo in določamo, da sta blaženi Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika, in jih vpišemo v seznam svetnikov, zato določamo, da ju vsa Cerkev pobožno časti med svetniki.«

Se nadaljuje...

p. Nikolaj Aracki, cistercijan

Razglasitev dveh papežev za svetnika, pričevanje očividca 1/3

Že v soboto, 26. aprila 2014 popoldne, sem bil s sobratom Johnom iz Amerike na Trgu svetega Petra, da bi videl vso reko romarjev, ki so v večno mesto prišli zaradi kanonizacije. Veliko mladih in manj mladih je "okupiralo" Trg z namenom, da bodo tam prenočili, a so začudeni ugotovili, da organizatorji in 23.000 prostovoljcev čez noč zapira Trg ter da bo vstop na Trg in na Avenijo sprave mogoč šele v nedeljo po 5. ali 6. uri zjutraj. Zato so se vse te množice pred varnostniki selile proti mostovom na Tiberi, od koder bodo potem odprti le trije vhodi. Vse stranske ulice so dvojno zaprte. Edino delegacije politikov, kralji in kraljice, škofje in invalidi bodo imeli dovoljen vstop pri palači Svetega Oficija. Med njimi bo verjetno tudi naš generalni opat Mauro.

V nedeljo zjutraj smo vstali ob 2.30 in ob 2.45 krenili proti Vatikanu: dva Vietnamca, brat Janez XXIII. in diakon Pavel, John in jaz. A nismo krenili sami, saj so avstrijski gostje, ki smo jih imeli v naši generalni hiši, prav tako štartali ob isti uri. Že ob Tiberi smo srečevali veliko romarjev. Vse skupine so se valile proti Vatikanu in kmalu mi je bilo jasno, da tiste napovedane številke o enem milijonu niso pretirane. Noč je bila še mrzla, ko smo okrog 3.30 prišli do začetka Avenije sprave, kjer smo vstopili v res pravo množico. Velika večina okrog nas so bili Poljaki. Mladi, stari, z malimi otroki ali pa na invalidskih vozičkih. Vzdušje je bilo prijetno, saj se je okrog in okrog slišala pesem. V glavnem po poljsko. Največkrat so ponovili tiso, ki jo je napisal Janez Pavel II: Jezus se ob morju ustavi. Bili smo pravzaprav na tisti ulici, ki se Aveniji sprave pridruži na samem začetku, z leve. Nismo vedeli, ali bo ta vstop morda celo zaprt. No, pa ni bil. Množica je pritiskala, ljudje pa prepevali. A pravzaprav mirno vzdušje. Mnogi v rokah stiskajo podobe Janeza Pavla II. Mnogi vihrajo z zastavami. Ekrani, ki so bili vzdolž Avenije, so bili še ugasnjeni. Šele ob sedmih zjutraj so pričeli najprej z večjezičnim oznanilom, naj se vzdržimo prerivanja in pritiskanja. No ja, sem pomislil, malo prepozno. Okrog štirih zjutraj se je celota premaknila višje po Aveniji in mi smo zadeli ob visoki pločnik na Aveniji, ki pa je bil gosto zaseden. Nekako nam je uspelo ustaviti se na stopnici ob visoki laterni in, ker smo bili blizu ekrana, smo se dobro odločili da "izstopimo" iz množice, ki pritiska na Trg svetega Petra. Krožile so informacije, da bodo Trg odprli šele ob 5. 30. Ko se je to res zgodilo, se je šele začelo pravo. Skoraj borba za obstanek, a imeli smo strateško pozicijo, saj se je premikala le množica na cesti, mi na pločniku pa smo, gosto postavljeni kot sardine v konzervi, obstali. Vietnamca sta se kmalu posedla po tleh, midva z Johnom pa sva pravzaprav stala ves čas.

Se nadaljuje...

p. Nikolaj Aracki, cistercijan

Duhovne vaje za odrasle od 14. do 19. 07. 2014

V tišini se pogovarjamo z Bogom in hkrati s postom spoznavamo sebe in svoje meje. Skušali se bomo držati starega meniškega vodila, ki predpisuje skromno vsakodnevno uživanje hrane v popoldanskih urah. Premišljevanja po temah: 1. Post zdravilo zame; 2. Post, boj zoper slabosti; 3. Post, moja molitev k Bogu; 4. Post, moja osvoboditev in razsvetljenje; 5. Post v moji prihodnosti. Prijavite se lahko do zadnjega tedna pred začetkom na samostanski tel.: 01/7877 100 ali voditelju p. Krištofu: 031/314 044 ter na Email - opatija@amis.net

Letno srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Letos bo letno srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v župniji Stara Loka pri Škofji Loki, na praznik Marijinega brezmadežnega Srca, 28. junija 2014, z začetkom ob 9.30. Poleg možnosti za sv. spoved bomo sodelovali pri skupni molitvi, poslušanju nagovora, mašni daritvi, obnovitvi posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, pričevanjem in češčenju Najsvetejšega. Navzoč bo tudi književnik in apostol Najsvetejših Src s Hrvaške Bogdan Malešević, ki nam bo spregovoril o svojem delovanju za posvetitev in spravo Evrope (katoliške in pravoslavne) v Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Lepo vabljeni, da se z molitvijo pripravimo na srečanje, se ga sami udeležimo in povabimo še druge ter organiziramo prevoz.

Srečanja Bernardove družine v letu 2014

Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 8. junija, 20. avgusta (ob 19.00 v cerkvi), 14. septembra, 12. oktobra, 9. novembra in 14. decembra.