Razglasitev dveh papežev za svetnika, pričevanje očividca 3/3

...nadaljevanje 

Po trikratnem Amen je bilo še dolgo slišati odobravanje množice vernikov z odmevnim aplavzom.

Sledila je slovesna sveta maša, najprej pa še izpostavitev relikvij. Posebnost je bila še pesem slednica, saj smo še v velikonočni osmini, ter seveda evangelij, ki ga ob večjih papeških slovesnostih pojejo v latinščini in grščini. Grškega je prepeval moj profesor arhimandrit Emanuel Nin, rektor grškega semenišča.

Pridiga je bila preprosta in zelo osebna. Papež Frančišek je papeža Janeza XXIII. imenoval papež učljivosti Svetemu Duhu, papeža Janeza Pavla II. pa papež družine. Oba naziva je povezal s sinodo o družini. Da bi vsi, vsa Cerkev, pri vprašanju družine bila učljiva Svetemu Duhu.

Videli smo tudi obe osebi, ki sta bili deležni priznanega čudežnega ozdravljenja na priprošnjo obeh sedaj svetih papežev. Ena je sodelovala pri darovanju, sestra iz Francije pa je prebrala prošnjo za vse potrebe.

Obhajilo je delilo na stotine duhovnikov. Procesija je bila dolga vse do Angelskega gradu. In vse je potekalo v največjem miru in redu. Nabiti drug ob drugem kot sardine smo uspeli priti do železne ograje in prejeti obhajilo, sledili pa so trenutki tišine in zbranosti. Ko je ekran spet pokazal sliki papežev, je množica pričela spet ploskati.

Posebej si bom zapomnil španske mladince, kako so doživeto sodelovali pri maši. Kako so v latinščini prepevali Oče naš. Bilo jih je okrog 15, brez kakšnega učitelja ali duhovnika (verjetno so ga izgubili med množico), a so naredili izjemen vtis. Še posebej so se razživeli, ko je kamerman pokazal španski kraljevi par.

Na koncu smo skupaj zapeli Regina Coeli, papež je podelil svoj blagoslov, zastave, ki so med mašo mirovale, so znova živahno zaplapolale, in pričeli smo se ozirati proti množici za nami, v želji, da se izkopljemo iz velikanske množice. To je trajalo najmanj 50 minut. Vsepovsod prepevanje, pojavili so se mnogi "trgovci" spominkov, podobic, spominkov s podobami papežev, vse za en evro. In potem končno prečkamo Tibero, veseli, da smo po devetih urah nepremičnega stanja spet v gibanju, ponosni na našega vietnamskega Janeza XXIII, ki je še bolj ponosen, ker je njegov zavetnik sedaj svetnik. Zadovoljni, da smo prisostvovali temu velikemu razlitju veselja in blagoslova za Cerkev.

Lep pozdrav iz Rima!

p. Nikolaj Aracki, cistercijan

Razglasitev dveh papežev za svetnika, pričevanje očividca 2/3

...nadaljavanje

V množici zastav, v veliki večini poljskih, se je prikazala tudi slovenska. Na drugi strani Avenije sem spoznal mariborsko šolsko sestro Uršo, obkroženo verjetno s študentkami. Seveda je bilo nemogoče, da bi se srečali, saj nas je ločevalo tisoče in tisoče romarjev. Kasneje sem videl še dve slovenski zastavi na začetku Avenije. Na našem "splavu-pločniku", sredi razburkanega morja romarjev, smo kmalu vzpostavili kontakt z mladimi iz španske Valencie, s štirimi starejšimi romaricami iz Sardinije, s parom iz Nemčije, z dvema študentoma iz Angole, z italijansko družino iz Bergama, s poljsko sestro in nekaj drugimi Poljaki, ki so govorili le poljsko. Pri nas so se ustavili tudi štirje Američani, prav tako iz Teksasa kot John. Največje presenečenje pa je bila skupina Hrvatov, ki se je prav tako "parkirala" na naš pločnik pod laterno, med njimi pa gospa, katere mati je iz Ljutomera, torej iz Prlekije. In smo se veselo objeli in smejali.

Seveda je bilo veliko prerivanja, saj je na naš pločnik želel še marsikdo, mnogi pa so pritiskali navzgor po Aveniji v želji priti na Trg, kar je bilo nemogoče. Videti je bilo izjemno veliko redovnih habitov, zlasti sester s celega sveta, pa nenavadnih potiskanih afriških vzorcev s potiskanimi podobami obeh papežev.

Slišati je bilo pesem, rožni venec, rožni venec božjega usmiljenja in seveda pogovore o papežih, v glavnem o Frančišku. Tako smo dočakali jutranje svitanje in oblačno nebo. Že prej sem slišal, da je zmeraj takrat, kadar je Janez Pavel II imel kakšno slovesnost na prostem, bilo sonce in nikoli dež. Zato sem računal, da tudi danes ne bo deževalo. In res ni.

Po sredi Avenije je vzdolž potekala železna ograja za prostovoljce, reševalce in policiste. Vseh je bilo zelo veliko. Po 7. uri se je premikanje množice ustavilo, mnogi so se posedli po tleh. Prostovoljci znotraj železne ograje so pričeli okrog sedme ure razdeljevati priložnostne knjižice z mašnim besedilom in berili, a mi smo bili oddaljeni od ograje. Pa so se spomnili še na "oddaljene" in knjižice so začele letati tudi po zraku. Ujemi srečo, če te sama ne zadene! Ker je knjižic bilo res veliko, smo jih dobili tudi mi. Nekaj manj je bilo priložnostnih podobic. Razdeljevali so tudi stekleničke vode.

Mnogi romarji so v Rim prišli popoldan ali zvečer in so pravzaprav vso noč prebili v pričakovanju kanonizacije. Še enkrat ponavljam, da je vzdušje bilo mirno in zbrano, s petjem in molitvijo.

Ko so potem zagnali ekrane, so predvajali prizore iz življenja obeh papežev, okrog devete ure pa smo slišali še odlomke njunih pridig, med njimi pa se je molilo rožni venec božjega usmiljenja. Sveti močni, Sveti nesmrtni ... je v italijanščini prepeval zbor. Ekran je kasneje pričel predvajati prihod tujih delegacij na Trg. Videli smo mladega italijanskega premiera Renzija pa španski kraljevi par; kraljica je bila po protokolu v belem oblačilu, kot ga za papeževe obiske smejo obleči le katoliške kraljice; pa Hermana Van Rompuya, italijanskega komunista Napolitana in mnoge druge. Vmes pa pesem, tokrat uglasbena pridiga ob ustoličenju Janeza Pavla II., v kateri nam pravi: Odprite vrata Kristusu ... Videli smo prihod zaslužnega papeža Benedikta XVI. Množico je zajelo divje ploskanje. Potem pa so se začele litanije vseh svetnikov in en sam Ora pro nobis je bilo slišati iz številnih ust. Škofje, pravijo, da jih je bilo 1600, so bili že na svojih mestih. V procesiji so na Trg vstopili kardinali, ki so nekoliko upočasnili papežev prihod, ker so vsak osebno pozdravljali Benedikta. Zato je zbor litanije pričel še enkrat od začetka.

Slovesnost kanonizacije je seveda znotraj maše, le z dodatkom treh slovesnih prošenj, v katerih kardinal prefekt za zadeve svetnikov, to je salezijanec Angelo Amato, svetega očeta prosi, naj kandidata razglasi za sveta. Po tretji prošnji je sveti oče prebral slovesno formulo, v kateri so besede: »ko smo večkrat prosili za Božjo pomoč ter po mnenju mnogih naših bratov, odločamo in določamo, da sta blaženi Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika, in jih vpišemo v seznam svetnikov, zato določamo, da ju vsa Cerkev pobožno časti med svetniki.«

Se nadaljuje...

p. Nikolaj Aracki, cistercijan