Razglasitev dveh papežev za svetnika, pričevanje očividca 3/3

...nadaljevanje 

Po trikratnem Amen je bilo še dolgo slišati odobravanje množice vernikov z odmevnim aplavzom.

Sledila je slovesna sveta maša, najprej pa še izpostavitev relikvij. Posebnost je bila še pesem slednica, saj smo še v velikonočni osmini, ter seveda evangelij, ki ga ob večjih papeških slovesnostih pojejo v latinščini in grščini. Grškega je prepeval moj profesor arhimandrit Emanuel Nin, rektor grškega semenišča.

Pridiga je bila preprosta in zelo osebna. Papež Frančišek je papeža Janeza XXIII. imenoval papež učljivosti Svetemu Duhu, papeža Janeza Pavla II. pa papež družine. Oba naziva je povezal s sinodo o družini. Da bi vsi, vsa Cerkev, pri vprašanju družine bila učljiva Svetemu Duhu.

Videli smo tudi obe osebi, ki sta bili deležni priznanega čudežnega ozdravljenja na priprošnjo obeh sedaj svetih papežev. Ena je sodelovala pri darovanju, sestra iz Francije pa je prebrala prošnjo za vse potrebe.

Obhajilo je delilo na stotine duhovnikov. Procesija je bila dolga vse do Angelskega gradu. In vse je potekalo v največjem miru in redu. Nabiti drug ob drugem kot sardine smo uspeli priti do železne ograje in prejeti obhajilo, sledili pa so trenutki tišine in zbranosti. Ko je ekran spet pokazal sliki papežev, je množica pričela spet ploskati.

Posebej si bom zapomnil španske mladince, kako so doživeto sodelovali pri maši. Kako so v latinščini prepevali Oče naš. Bilo jih je okrog 15, brez kakšnega učitelja ali duhovnika (verjetno so ga izgubili med množico), a so naredili izjemen vtis. Še posebej so se razživeli, ko je kamerman pokazal španski kraljevi par.

Na koncu smo skupaj zapeli Regina Coeli, papež je podelil svoj blagoslov, zastave, ki so med mašo mirovale, so znova živahno zaplapolale, in pričeli smo se ozirati proti množici za nami, v želji, da se izkopljemo iz velikanske množice. To je trajalo najmanj 50 minut. Vsepovsod prepevanje, pojavili so se mnogi "trgovci" spominkov, podobic, spominkov s podobami papežev, vse za en evro. In potem končno prečkamo Tibero, veseli, da smo po devetih urah nepremičnega stanja spet v gibanju, ponosni na našega vietnamskega Janeza XXIII, ki je še bolj ponosen, ker je njegov zavetnik sedaj svetnik. Zadovoljni, da smo prisostvovali temu velikemu razlitju veselja in blagoslova za Cerkev.

Lep pozdrav iz Rima!

p. Nikolaj Aracki, cistercijan

Razglasitev dveh papežev za svetnika, pričevanje očividca 1/3

Že v soboto, 26. aprila 2014 popoldne, sem bil s sobratom Johnom iz Amerike na Trgu svetega Petra, da bi videl vso reko romarjev, ki so v večno mesto prišli zaradi kanonizacije. Veliko mladih in manj mladih je "okupiralo" Trg z namenom, da bodo tam prenočili, a so začudeni ugotovili, da organizatorji in 23.000 prostovoljcev čez noč zapira Trg ter da bo vstop na Trg in na Avenijo sprave mogoč šele v nedeljo po 5. ali 6. uri zjutraj. Zato so se vse te množice pred varnostniki selile proti mostovom na Tiberi, od koder bodo potem odprti le trije vhodi. Vse stranske ulice so dvojno zaprte. Edino delegacije politikov, kralji in kraljice, škofje in invalidi bodo imeli dovoljen vstop pri palači Svetega Oficija. Med njimi bo verjetno tudi naš generalni opat Mauro.

V nedeljo zjutraj smo vstali ob 2.30 in ob 2.45 krenili proti Vatikanu: dva Vietnamca, brat Janez XXIII. in diakon Pavel, John in jaz. A nismo krenili sami, saj so avstrijski gostje, ki smo jih imeli v naši generalni hiši, prav tako štartali ob isti uri. Že ob Tiberi smo srečevali veliko romarjev. Vse skupine so se valile proti Vatikanu in kmalu mi je bilo jasno, da tiste napovedane številke o enem milijonu niso pretirane. Noč je bila še mrzla, ko smo okrog 3.30 prišli do začetka Avenije sprave, kjer smo vstopili v res pravo množico. Velika večina okrog nas so bili Poljaki. Mladi, stari, z malimi otroki ali pa na invalidskih vozičkih. Vzdušje je bilo prijetno, saj se je okrog in okrog slišala pesem. V glavnem po poljsko. Največkrat so ponovili tiso, ki jo je napisal Janez Pavel II: Jezus se ob morju ustavi. Bili smo pravzaprav na tisti ulici, ki se Aveniji sprave pridruži na samem začetku, z leve. Nismo vedeli, ali bo ta vstop morda celo zaprt. No, pa ni bil. Množica je pritiskala, ljudje pa prepevali. A pravzaprav mirno vzdušje. Mnogi v rokah stiskajo podobe Janeza Pavla II. Mnogi vihrajo z zastavami. Ekrani, ki so bili vzdolž Avenije, so bili še ugasnjeni. Šele ob sedmih zjutraj so pričeli najprej z večjezičnim oznanilom, naj se vzdržimo prerivanja in pritiskanja. No ja, sem pomislil, malo prepozno. Okrog štirih zjutraj se je celota premaknila višje po Aveniji in mi smo zadeli ob visoki pločnik na Aveniji, ki pa je bil gosto zaseden. Nekako nam je uspelo ustaviti se na stopnici ob visoki laterni in, ker smo bili blizu ekrana, smo se dobro odločili da "izstopimo" iz množice, ki pritiska na Trg svetega Petra. Krožile so informacije, da bodo Trg odprli šele ob 5. 30. Ko se je to res zgodilo, se je šele začelo pravo. Skoraj borba za obstanek, a imeli smo strateško pozicijo, saj se je premikala le množica na cesti, mi na pločniku pa smo, gosto postavljeni kot sardine v konzervi, obstali. Vietnamca sta se kmalu posedla po tleh, midva z Johnom pa sva pravzaprav stala ves čas.

Se nadaljuje...

p. Nikolaj Aracki, cistercijan