Že v soboto,
26. aprila 2014 popoldne, sem bil s sobratom Johnom iz Amerike na Trgu svetega
Petra, da bi videl vso reko romarjev, ki so v večno mesto prišli zaradi
kanonizacije. Veliko mladih in manj mladih je "okupiralo" Trg z
namenom, da bodo tam prenočili, a so začudeni ugotovili, da organizatorji in
23.000 prostovoljcev čez noč zapira Trg ter da bo vstop na Trg in na Avenijo
sprave mogoč šele v nedeljo po 5. ali 6. uri zjutraj. Zato so se vse te množice
pred varnostniki selile proti mostovom na Tiberi, od koder bodo potem odprti le
trije vhodi. Vse stranske ulice so dvojno zaprte. Edino delegacije politikov,
kralji in kraljice, škofje in invalidi bodo imeli dovoljen vstop pri palači
Svetega Oficija. Med njimi bo verjetno tudi naš generalni opat Mauro.
V nedeljo
zjutraj smo vstali ob 2.30 in ob 2.45 krenili proti Vatikanu: dva Vietnamca,
brat Janez XXIII. in diakon Pavel, John in jaz. A nismo krenili sami, saj so
avstrijski gostje, ki smo jih imeli v naši generalni hiši, prav tako štartali
ob isti uri. Že ob Tiberi smo srečevali veliko romarjev. Vse skupine so se
valile proti Vatikanu in kmalu mi je bilo jasno, da tiste napovedane številke o
enem milijonu niso pretirane. Noč je bila še mrzla, ko smo okrog 3.30 prišli do
začetka Avenije sprave, kjer smo vstopili v res pravo množico. Velika večina
okrog nas so bili Poljaki. Mladi, stari, z malimi otroki ali pa na invalidskih
vozičkih. Vzdušje je bilo prijetno, saj se je okrog in okrog slišala pesem. V
glavnem po poljsko. Največkrat so ponovili tiso, ki jo je napisal Janez Pavel
II: Jezus se ob morju ustavi. Bili smo pravzaprav na tisti ulici, ki se
Aveniji sprave pridruži na samem začetku, z leve. Nismo vedeli, ali bo ta vstop
morda celo zaprt. No, pa ni bil. Množica je pritiskala, ljudje pa prepevali. A
pravzaprav mirno vzdušje. Mnogi v rokah stiskajo podobe Janeza Pavla II. Mnogi
vihrajo z zastavami. Ekrani, ki so bili vzdolž Avenije, so bili še ugasnjeni.
Šele ob sedmih zjutraj so pričeli najprej z večjezičnim oznanilom, naj se
vzdržimo prerivanja in pritiskanja. No ja, sem pomislil, malo prepozno. Okrog
štirih zjutraj se je celota premaknila višje po Aveniji in mi smo zadeli ob
visoki pločnik na Aveniji, ki pa je bil gosto zaseden. Nekako nam je uspelo
ustaviti se na stopnici ob visoki laterni in, ker smo bili blizu ekrana, smo se
dobro odločili da "izstopimo" iz množice, ki pritiska na Trg svetega
Petra. Krožile so informacije, da bodo Trg odprli šele ob 5. 30. Ko se je to res
zgodilo, se je šele začelo pravo. Skoraj borba za obstanek, a imeli smo
strateško pozicijo, saj se je premikala le množica na cesti, mi na pločniku pa
smo, gosto postavljeni kot sardine v konzervi, obstali. Vietnamca sta se kmalu
posedla po tleh, midva z Johnom pa sva pravzaprav stala ves čas.
Se nadaljuje...
p. Nikolaj Aracki, cistercijan
