...nadaljavanje
V množici
zastav, v veliki večini poljskih, se je prikazala tudi slovenska. Na drugi
strani Avenije sem spoznal mariborsko šolsko sestro Uršo, obkroženo verjetno s
študentkami. Seveda je bilo nemogoče, da bi se srečali, saj nas je ločevalo
tisoče in tisoče romarjev. Kasneje sem videl še dve slovenski zastavi na
začetku Avenije. Na našem "splavu-pločniku", sredi razburkanega morja
romarjev, smo kmalu vzpostavili kontakt z mladimi iz španske Valencie, s
štirimi starejšimi romaricami iz Sardinije, s parom iz Nemčije, z dvema
študentoma iz Angole, z italijansko družino iz Bergama, s poljsko sestro in
nekaj drugimi Poljaki, ki so govorili le poljsko. Pri nas so se ustavili tudi
štirje Američani, prav tako iz Teksasa kot John. Največje presenečenje pa je
bila skupina Hrvatov, ki se je prav tako "parkirala" na naš pločnik
pod laterno, med njimi pa gospa, katere mati je iz Ljutomera, torej iz
Prlekije. In smo se veselo objeli in smejali.
Seveda je bilo
veliko prerivanja, saj je na naš pločnik želel še marsikdo, mnogi pa so
pritiskali navzgor po Aveniji v želji priti na Trg, kar je bilo nemogoče.
Videti je bilo izjemno veliko redovnih habitov, zlasti sester s celega sveta, pa
nenavadnih potiskanih afriških vzorcev s potiskanimi podobami obeh papežev.
Slišati je bilo
pesem, rožni venec, rožni venec božjega usmiljenja in seveda pogovore o
papežih, v glavnem o Frančišku. Tako smo dočakali jutranje svitanje in oblačno
nebo. Že prej sem slišal, da je zmeraj takrat, kadar je Janez Pavel II imel
kakšno slovesnost na prostem, bilo sonce in nikoli dež. Zato sem računal, da
tudi danes ne bo deževalo. In res ni.
Po sredi
Avenije je vzdolž potekala železna ograja za prostovoljce, reševalce in
policiste. Vseh je bilo zelo veliko. Po 7. uri se je premikanje množice
ustavilo, mnogi so se posedli po tleh. Prostovoljci znotraj železne ograje so
pričeli okrog sedme ure razdeljevati priložnostne knjižice z mašnim besedilom
in berili, a mi smo bili oddaljeni od ograje. Pa so se spomnili še na
"oddaljene" in knjižice so začele letati tudi po zraku. Ujemi srečo,
če te sama ne zadene! Ker je knjižic bilo res veliko, smo jih dobili tudi mi.
Nekaj manj je bilo priložnostnih podobic. Razdeljevali so tudi stekleničke
vode.
Mnogi romarji
so v Rim prišli popoldan ali zvečer in so pravzaprav vso noč prebili v
pričakovanju kanonizacije. Še enkrat ponavljam, da je vzdušje bilo mirno in
zbrano, s petjem in molitvijo.
Ko so potem
zagnali ekrane, so predvajali prizore iz življenja obeh papežev, okrog devete
ure pa smo slišali še odlomke njunih pridig, med njimi pa se je molilo rožni
venec božjega usmiljenja. Sveti močni, Sveti nesmrtni ... je v
italijanščini prepeval zbor. Ekran je kasneje pričel predvajati prihod tujih
delegacij na Trg. Videli smo mladega italijanskega premiera Renzija pa španski
kraljevi par; kraljica je bila po protokolu v belem oblačilu, kot ga za
papeževe obiske smejo obleči le katoliške kraljice; pa Hermana Van Rompuya,
italijanskega komunista Napolitana in mnoge druge. Vmes pa pesem, tokrat
uglasbena pridiga ob ustoličenju Janeza Pavla II., v kateri nam pravi: Odprite
vrata Kristusu ... Videli smo prihod zaslužnega papeža Benedikta XVI. Množico
je zajelo divje ploskanje. Potem pa so se začele litanije vseh svetnikov in en
sam Ora pro nobis je bilo slišati iz številnih ust. Škofje, pravijo, da
jih je bilo 1600, so bili že na svojih mestih. V procesiji so na Trg vstopili
kardinali, ki so nekoliko upočasnili papežev prihod, ker so vsak osebno
pozdravljali Benedikta. Zato je zbor litanije pričel še enkrat od začetka.
Slovesnost
kanonizacije je seveda znotraj maše, le z dodatkom treh slovesnih prošenj, v
katerih kardinal prefekt za zadeve svetnikov, to je salezijanec Angelo Amato,
svetega očeta prosi, naj kandidata razglasi za sveta. Po tretji prošnji je
sveti oče prebral slovesno formulo, v kateri so besede: »ko smo večkrat prosili
za Božjo pomoč ter po mnenju mnogih naših bratov, odločamo in določamo, da sta blaženi
Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika, in jih vpišemo v seznam svetnikov, zato
določamo, da ju vsa Cerkev pobožno časti med svetniki.«
Se nadaljuje...
p. Nikolaj
Aracki, cistercijan
