Kaj
more biti lepšega, kaj boljšega, ko je po vročem poletju v deželi pod Alpami
hladno zavelo po jeseni?
Mi,
romarji v Grčijo, smo si podaljšali poletje kar za dober teden (od 6. – 14.
9.), ki pa se nam je ob avtobusnem drvenju po slikovitem božjem stvarstvu, po
vrsti dogodkov in izjemnih doživetjih, najmanj potrojil, saj se doma v osmih
dneh nikakor ne more zgoditi kaj tako izjemnega.
Čas
našega romanja je bil vsebinsko nabit in
celostno izpolnjen. Po sv. maši naše duhovniške trojice (p. Petra, g.
Bogomirja, g. Štefana) v kapeli sv. Antona Padovanskega na Viču smo se
božjepotniki, 22 članov Društva prijateljev Svete dežele, ob 6-ih zjutraj v
božjem imenu podali na pot, da bi »na licu mesta« spoznavali vso globino in
razsežnosti naukov apostola Pavla. S svojimi pismi (vseh je 14), namenil jih je
prvenstveno antično razgledanim poganskim Grkom, posredno pa tudi nam in vsej Katoliški
Cerkvi, ki se je ob njegovih štirih misijonskih potovanjih (v Filipe, Solun,
Berojo, Atene in Korint) pravzaprav šele porajala. Prava »Univerza za tretje
življenjsko obdobje« (teološko-kulturološka smer), ki sta nam jo vsestransko
zagotovila naša duhovna voditelja: komisar za Sveto deželo, p. Peter Lavrih z
veščo organizacijo dolge romarske poti, s pronicljivo osredinjenostjo na vse sveto
in bistveno, in prof. Bogomir Trošt, duhovnik in klasični filolog, odličen
poznavalec, razlagalec antične zgodovine in verskega sporočila Pavlovih pisem.
Teh,
po božji previdnosti izbranih in skrivnostnih krajev z avtobusom ni mogoče
drugače doseči, kot po avtocesti preko hrvaške Slavonije, srbskega Srema ter
Šumadije, preko Makedonije vse do Đevđelije. Gredoč pa smo se spomnili vsega
spomina vrednega, posebej zabavnih spominov na vojaščino iz časov sožitja v
nekdanji Jugoslaviji. Tako je bilo poskrbljeno tudi za vedro razpoloženje…
Imeli
pa smo na dolgi poti še dva spomina vredna cilja: obisk Niša v Srbiji, da bi
tako dostojno počastili »Milanski edikt«, in cesarja Konstantina Velikega, ki
je skupaj z Licinijem pred 1700 leti napravil konec 300-letnemu preganjanju
kristjanov v mogočnem rimskem imperiju, posebej pa njegovo mater, sv. Heleno,
najditeljico Kristusovega križa. Oba sta bila iz nekdanjega grško-rimskega
»Nausia«. Vse o znamenitem ediktu nam je že med vožnjo razložil g. Bogomir; še
več, predstavil nam ga je celo v slovenskem prevodu. Spoznavali smo njegovo
vsebino, občudovali dovršeno pravniško izražanje, njegov pomirjevalni ton o
soobstajanju verstev, njegove misli o verskem življenju v ogromnem rimskem
cesarstvu. O njegovi materi, sv. Heleni, pa smo poslušali žegnanjsko pridigo
koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka (ob njenem godu v župniji sv. Helene na
Premu pri Ilirski Bistrici), saj so na naši poti uporabljali tudi sodobne
medijske pripomočke. Vse tako aktualno, zares treznega premisleka vredno v
našem versko zmedenem času. Mimo Skopja pa tudi nismo mogli, ne da bi se
spomnili naše sodobnice, junakinje krščanske vere, dobrotnice siromakov in
sirot v prestolnici Indije, blažene Matere Terezije, po rodu Albanke.
Tako
smo romarji najprej spoznavali Niš v Srbiji in Skopje v Makedoniji. Ko pa smo
pri Đevđeliji dosegli grška tla in se nato ob strugi Vardarja spuščali proti
Egejskemu morju, smo v naslednjih dneh obiskali in premeditirali dobršen del
severno-grškega pobrežja od vzhoda do zahoda. Od Filipov do Soluna, po
prostrani dolini z belimi bombažnimi polji, vinogradi in oljčnimi gaji, do
Berije, nato smo se povzpeli čez kraško-vulkansko pogorje do Meteore,
nadaljevali pot v Delfe, v »romarsko središče« antične Grčije, obiskali
»klimatsko zdravilišče« Epidavrus z znamenitim akustičnim amfiteatrom. Tu je
zdravil znameniti Eskulap s svojo zdravniško »ekipo«, o čemer priča muzej s
torzi bogov in herojev. Od tu izvira tudi znameniti medicinsko-filozofski rek:
»Mens sana in corpore sano« (Zdrav duh v zdravem telesu).
Vsa
ta grško-poganska mestna jedra v ruševinah vse v naš čas »vpijejo«, kako je bil
grški človek odvisen od »zle usode«; pričajo, da so Grki razmišljali o
življenju in smrti, iskali smisel življenja, ki pa je bil nepreklicno »v rokah bogov«. Ti pa so jim s svojimi
človeškimi odlikami in slabostmi nepreklicno določali usodo, domovali pa so na
najvišji gori Grčije, na Olimpu (50
m je višji od našega Triglava), ki smo ga na naši poti v
obrisih zaznavali. Tudi znamenite Mikene, v Ahaji, zibelke prastare grščine,
najdišče skrivnostne starogrške pisave (Linear A, Linear B) smo občudovali. Mestne ruševine na
strmem pobočju, vse iz časov pred
Kristusom, kamor vodijo znamenita »Levja vrata« s preklado v enem kosu nad
podboji vrat, ki ji človeška moč ne more biti kos. Kdo in kako jo je izklesal,
pretovoril in namestil? Velikani kiklopi? S kakšno tehniko? Koliko skrivnosti!
In muzej, napolnjen s keramičnimi umetninami, nakitom v zlatu, poldragih
kamnih! Vse to priča o sposobnostih, pogumu, moči in bogastvu nekdanjih
Mikencev. Stopili smo tudi v Agamemnonovo grobnico. Njena notranjost se
stožčasto vzpenja v višino, kot da hoče doseči neskončnost …
Po
spoznavanju tega zamrlega antičnega sveta v vseh njegovih pojmovnih in tvarnih
razsežnostih, kjer »kamen ni ostal na kamnu, ne da bi se zrušil« (potresi in
vojne pred in po Kristusu), smo skušali doumeti, kako je na tej poganski
kulturni podlagi začelo kliti in rasti krščanstvo – kot rešitev »ujetega
človeka«, kot novo upanje, ki je spregovorilo o Božjem usmiljenju. Po vseh teh
spoznanjih in izkušnjah smo obiskali Atene s Partenonom, se podali v Korint in
Patras, kjer se je naš romarski lok sklenil. Za pot domov nas je čakala le še
»morja široka cesta«, po kateri nas je mogočna grško-italijanska moderna ladja,
Minoan Lines, po valovih in globinah Egejskega morja in Jadrana ponesla do
Trsta.
dr. Martina Orožen