Jezus
nam razodeva Očeta, ki je v nebesih.
Kje je to? Nebesa so tam, kjer je popolna urejenost, harmonija in edinost.
Nebesa so tam, kjer so Oče, Sin in Sveti Duh v popolni edinosti, kot en sam Bog
v treh samostojnih osebah. Jezus v očenašu jasno pove, da je Oče v tej čudoviti
blaženosti, ki je lahko do konca uresničena le v duhovnem svetu. Nebesa so
preprosto tam, kjer je Bog. In v ta nebesa vabi tudi nas. Še več, ustvaril nas
je za nebesa in večno srečo. Bog vse vabi, da bi vsak izmed nas dosegel to
blaženo stanje. Jezus nam je zaupal, da gre, da nam prostor pripravi.
Velikokrat se sprašujemo, kako bo to? To bo skrivnost do našega osebnega
srečanja z Bogom ob smrti. Nebesa so preprosto stanje, kjer bodo uresničena in
izpolnjena naša najgloblja hrepenenja. Takrat bomo tako srečni, da si ne bomo
želeli ničesar več. Nobena želja nas ne bo več vodila ali vznemirjala, da bi
težili za njeno izpolnitvijo. V Bogu so združene vse želje, vse, kar bi človek
rad dosegel. To bo polnost bivanja. Ničesar ne bo nikomur manjkalo.
Nebesa
so stanje edinosti. Tam bomo doživljali tako edinost med seboj, da ne bomo
mogli drug drugemu nič nasprotovati. To ne pomeni, da bomo vsi enaki. Ne!
Temveč bomo tako zreli v odnosu z bližnjimi, da nas nobena drugačnost ne bo
motila. Še več, vsa drugačnost in pestrost bo usmerjena v eno samo smer. Vsi
bomo slavili Boga. V blaženosti bomo tako popolni, da bomo uživali življenje v
izobilju. To bo ena sama sreča in en sam praznik. Praznovali bomo v taki
edinosti, da bomo popolnoma srečni. Sleherni se bo veselil vsakega in zares
bomo bratje in sestre drug drugemu. Očeta bomo doživljali kot izvor življenja.
Takrat bomo tudi mi lahko s takim občudovanjem in ljubeznijo izgovarjali
Očetovo ime. On bo v nas prebival. Drug v drugem bomo videli Očeta. Bog bo
resnično vse v vseh.
V
očenašu nam Jezus jasno pove, da nebesa niso samo naše želje, ki bi ostale
neuresničene. Nebesa so naša stvarnost. Jezus, naš veliki brat, nam sporoča, da
Oče želi nebesa deliti z nami. Svojo srečo in blaženost ne more ohraniti zase,
podarja jo nam. To je popoln dar, ne naša zasluga ali človeška iznajdljivost.
Vsem, ki nas je ustvaril, je že pripravil prostor v večni sreči, če jo bomo
zaslužili. Ustvarjeni smo kot krona vsega stvarstva, a to ni bilo dovolj. Hoče
z nami deliti tisto najbolj svoje, svojo blaženost. Po redu stvari nam to ne
pripada. Mi smo tudi telesna, materialna bitja. Naša je zemlja, saj smo iz nje
vzeti. Ko nam je ustvaril neumrljivo dušo, je naše bivanje razpel med dva
svetova. Smo zemeljska in telesna bitja, a del nas sega v duhovni svet, v Božji
način življenja. S tem nam je položil v srce hrepenenje po nebesih. To niso
nemogoče iluzije ampak resničnost, ki je uresničljiva. Z Božje strani je vse
urejeno za naš prehod v nebeško življenje. Vse je odvisno od nas.
Človek
ima v svojih rokah ključ od nebeških vrat. V naši oblasti je, ali ga čuvamo in
ohranimo kot najbolj dragocen ključek ali pa ga zavržemo in izberemo kaj
drugega, kar bi nam več pomenilo. Ključ od nebeških vrat je naše življenje. Če
postaja nenehno bližanje Bogu, bo prehod nekaj naravnega. Ko izberemo druga
pota, ki nas peljejo stran od Boga, nas tudi Bog z vso ljubeznijo ne more na
silo obrniti k sebi, če ga ne maramo. Imamo popolno svobodo.
Bog
želi, da se vsi snidemo pri njem. On nikakor ni ustvaril ene skupine ljudi za
srečo in druge za trpljenje in pogubo. Vsakemu daje dovolj možnosti, da more
doseči večno srečo. Vsakemu tudi pomaga, da bi čim bolj zagotovo dosegel to, za
kar je ustvarjen.
Včasih
se sliši, zakaj nam je Bog dal toliko svobodo, da lahko delamo, kar hočemo. Ali
bi ne bilo bolje, ko bi nas določil za dobro in bi zla sploh ne mogli početi?
Da, res bi nas lahko Bog tako ustvaril. Toda taki ne bi bili njemu podobni, ker
bi ne imeli popolne svobode. Popolna svoboda daje našim dejanjem pravo vrednost
in seveda tudi vso odgovornost. Ker vse storimo z močjo svobodne volje, sami v
celoti odgovarjamo za svoja dejanja. Bog nam kliče, naj izberemo življenje, a
izbira je vendarle naša. Tudi nebesa so naša. Za njih smo ustvarjeni, a smemo
izbirati. Lahko jih tudi ne izberemo. Nihče, ki pride v večno življenje, ne
pride tja po sili. Vsak, ki je tja prišel, je prišel zato, ker je želel tja.
Lahko je ta želja v njem gorela celo zemeljsko popotovanje. Morda pa se je v
njem prebudila in vzplamtela zadnji možni trenutek.
Nebesa
ne bodo le plačilo za naša dobra dela. Bodo mnogo več. Nebesa bomo uživali
zaradi Božje usmiljenosti. V življenju naredimo res veliko dobrega. Pogosto pa
hodimo tudi svoja pota, ki niso Božja pota. Toda pomembno je, da v nas ostane
želja, vstopiti v Očetovo hišo. Kot izgubljeni sin često hočemo življenje užiti
že na zemlji. Ko se nam uživanje
spremeni v trpljenje in doživljamo praznino in nesmisel svojega početja, nas
Oče vabi k sebi. Čaka nas, da se nas usmili in nas objame. Ne kaznuje nas, saj
ni Bog maščevanja. Trpeli smo zaradi ločenosti od Očeta. Usmiljeno nas sprejema
in navdušuje za dobro. On ve, da otrok ne more biti varen, če ni v očetovem ali
materinem naročju.
p.
Branko Petauer
