Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 31. januar 2013

Iskanje Gospoda


Iskanje Gospoda

Dober si, Gospod, duši, ki te išče! Prideš ji naproti, jo objameš, se izkažeš kot Ženin, čeprav si njen Gospod, še več, si Bog nad vsem, blagoslovljen na veke. Amen (št. 69,8).
Iskati Boga je velika dobrina in po mojih mislih celo največja. Med darovi je prva in med učinki zadnja. Ne pridruži se nobeni kreposti in ne umakne se nobeni. Kateri naj se umakne, saj je ona dovršitev vseh skupaj? Katero krepost je mogoče pripisati tistemu, ki ne išče Boga, in kje je konec iskanja Boga? Psalmist pravi: »Vedno iščite Gospodovo obličje« (Ps 105,4)! Menim, da tudi potem, ko smo ga našli, ga ne bomo nehali iskati. Toda Boga ne iščemo tako, da hodimo sem in tja, ampak da po njem hrepenimo. In ko ga srečno najdemo, hrepenenje po njem ne ugasne, temveč še bolj zagori. Tudi ob največjem veselju hrepenenje ne mine, ampak je kakor olje, ki vzdržuje gorenje. Da, tako je. Veselje bo popolno, hrepenenja pa ne bo konec, torej tudi iskanja ne. Zamislite si, če morete, živahno in popolno iskanje ter hrepenenje brez tesnobe; Božja navzočnost naredi iskanje odvečno, močno hrepenenje pa prežene tesnobo (št. 84,1).

sreda, 30. januar 2013

Žetev je velika, delavcev pa malo


Žetev je velika, delavcev pa malo

Prvi klas je zopet poln. Bog povrni vsem sodelujočim! V letu vere se utrjujemo v prepričanju, da se bo izpolnilo, kar je rekel Jezus: »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo …« Ko molimo za duhovne poklice, molimo tudi za to, da bi Cerkev zasijala v takšni luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!« Pogumno in vztrajno nadaljujmo z letom vere, ki bo tudi leto novih duhovnih poklicev. Iz poglobljene vere po naših družinah bodo zrasli novi dobri duhovni poklici. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

ponedeljek, 28. januar 2013

Štefana kamnajo


Štefana kamnajo

Savlu je bilo prav, da so kristjane preganjali. Mislil je, da se bo z malo sile hitro napravil red. Res je vse skupaj nekoliko potihnilo. Malo manj je bilo govoric o vsem tem praznoverju. Toda ti, ki so jih pregnali, so se zatekli v druga mesta. V Antiohijo, v Damask. Tam so začeli zbirati Jude in jim govoriti o Jezusu. Nekatere so pretentali, da so se jim pridružili. Savla je to jezilo. Sklenil je, da se pridruži farizejem, ki so preganjali Jezusove učence. Ti so ga radi sprejeli in mu dovolili, da je iskal učence in jih dal zapirati v ječe.
To delo je Savla vedno bolj razvnemalo. Čutil je kot sveto dolžnost, da pomaga zadušiti to praznoverje in ohrani čisto vero očetov. S Štefanom sta se razšla. Ta mu je očital divjost in mu rekel, da se bori proti Bogu. Savel je bil žalosten in jezen obenem. Žal mu je bilo za prijatelja. Bila sta veliko skupaj. Prebila sta čudovite ure v družbi njunega učitelja Gamaliela. Sedaj je Štefan zašel. Kako naj mu pomaga? Nobena beseda mu ne zaleže. Šel je celo tako daleč, da pomaga Jezusovim učencem in oskrbuje njihove uboge. Neke vrste strežnik je postal. Kako naj bi bil Savel tega vesel? Zelo jezen pa je bil zaradi tega, ker mu je Štefan očital postopanje z učenci tega človeka.
Ne more in ne more razumeti Štefanove zablode. Kako mu more očitati divjost, ko je preganjal Galilejce, kakor so jih zaničljivo imenovali. To je vendar potrebno. Ne sme se pustiti, da bi se ta skupina razrasla. Med Judi se je razpaslo veliko ločin. Treba jih je uničiti, da se ohrani čista vera očetov. To je njihova dolžnost. Ker so bili deležni tako čudovitega pouka, so še toliko bolj dolžni skrbeti za lepoto vere.
Savlu se je zdelo pošteno in prav, da jih preganja in razžene. Drugače ne bo miru. Vedno bo nevarnost, da koga spravijo v svoje pogubne zanke. Tudi farizeji so mu zaupali. Veseli so bili, da jim je pomagal iskati te učence in jih zapirati v ječe. Veliko jih je že dal zapreti, toda bil je nekoliko zmeden zaradi njih. Niso se upirali. Kot da bi bili veseli trpeti sramoto v ječi. Čudno, zelo čudno so se obnašali.
S Štefanom je šlo tako daleč, da so ga ujeli celo farizeji. Bili so besni, ker jih je hotel poučevati. Iz Mojzesove postave in prerokov jim je dokazoval, da se motijo in ne poznajo resnice. To jih je tako podžgalo, da so nasedli navalu jeze in čustev. Štefana so odpeljali ven iz mesta in ga hoteli posuti s kamenjem. Savel jih je spremljal. Bilo mu je težko pri srcu, a čutil se je mirnega. Bog mora biti zelo žalosten, ker je tako dober, veren, Štefan zašel na kriva pota. Bilo mu je vseeno, kaj se bo zgodilo. Raje je izgubil prijatelja, kot da bi gledal njegov duhovni propad.
Možje so bili čisto podivjani. Pehali in suvali so Štefana ter ga v velikem vpitju gnali ven pred mestna vrata. Savel jih je spremljal. Zunaj pred vrati so ga zvezali in postavili k zidu. Oddaljili so se in pograbili kamne, ki jih je bilo tam na pretek. Savel ni pobral kamna. Stal je ob strani in žalostno gledal. Štefan se mu je smilil. Toda za čistost vere so pogosto ugašala tudi življenja. Njegova kri ga bo oprala madeža zablode? Mogoče mu Jahve odpusti izdajstvo.
Pismouki so odložili svoja oblačila k Savlu, ki je stal na robu dogajanja. Vpitje je naraščalo. Štefan jim je spet govoril. Nekatere je tako jezilo, da so že mislili vreči kamne. Obraz zvezanega Štefana je bil nadzemsko lep. Kakor da bi bil ožarjen s posebnim notranjim soncem, tako mu je žarel obraz. Savel je bil kakor okamenel. Možje so nekaj časa poslušali Štefanove besede. Bile so mirne, polne nekega ognja in prepričanja. Očital jim je celo, da so oni umorili Jezusa. Tedaj jih je pograbil tolik bes, da se niso mogli več zadržati. Nekdo je zalučal prvi kamen. Potem se je vsula ploha kamenja. Štefan je mirno stal in jim gledal v oči. Metali so kamenje kot iz uma. Štefan se je zgrudil. Ves je bil v krvi. Obraz je bil ranjen na več mestih. Možje so kar metali kamenje, ki vedno bolj trdo padalo na Štefana. Bil je na pol mrtev. Ves je bil krvaveč. Pristopili so bliže in se jezili nanj. Privoščili so mu, da se je tako zgodilo z njim.
Štefan je čisto rahlo dihal. Ustnice so se premikale, glasu pa ni bilo iz njih. Savel je pristopil nekoliko bliže. Tedaj se je Štefan zganil tako, da se je srečal s Savlovimi očmi. Bil je dobrohoten pogled, kot da bi bil poln ljubezni. Nobenega sovraštva, ne maščevalnosti. Kot bi ga pogledal njegov lastni oče, ki ga je imel zelo rad. S slabotnim glasom je rekel: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Farizeje so te besede razkačile do konca. Ponovno so pograbili kamne in jih lučali na Štefanovo glavo. Padali so tudi zelo veliki kamni. Kmalu je bil Štefan čisto miren. Ni več dihal. Spoznali so, da je mrtev.
Pobrali so vrhnja oblačila, ki so bila na kupu pred Savlom. Tiho, a zadovoljno so se vračali nazaj v mesto. Štefanovo telo so pustili za zidom. Niso se ga smeli dotikati, ker bi se lahko onečastili. Mrlič je bil nečist. Kdor se ga dotakne, postane prav tako obredno nečist in ne sme v tempelj k molitvi in daritvi.
p. Branko

nedelja, 27. januar 2013

Cerkev te odkriva, če je živa




Mnogi pričajo, kako pomembno je bilo za njihovo vero srečanje z duhovnikom, zlasti pri verouku. On je strokovnjak za vprašanja o veri in Bogu. To ljudje od njega upravičeno pričakujejo. Poleg strokovnosti mora imeti tudi druge kvalitete. Sam mora biti globoko veren. Papež Janez XXIII. govori o duhovnikih takole:
"Danes, ko se vsevprek uveljavljajo moč denarja, mikavnost čutnosti in precenjevanje tehnike, bi radi verni ljudje videli v duhovniku moža, ki govori v imenu Boga, moža, ki je poln vere, pozablja nase in gori v ljubezni do bližnjega."
Ko je sv. Avguštin prišel iz Rima v Milan, je bilo za njegovo spreobrnjenje odločilno srečanje z milanskim škofom sv. Ambrožem:
"Prišel sem v Mediolanum k škofu Ambroziju, enemu najboljših mož svetovnega glasú ... Vzljubil sem ga, sprva sicer ne kot učitelja resnice – saj té v tvoji Cerkvi slej ko prej nisem pričakoval – pač pa kot človeka, ki je bil dober in prijazen z menoj ... In vendar sem se mu polagoma in nevede približeval ...
Ko sem torej odpiral srce, da bi dojemal, kako zgovorno je govoril, je vstopalo vanj – polagoma, ali vendar – tudi spoznanje, kako prav je govoril ..."

Bogoslovec Franc poroča, kako mu je po krizi v razvojnih letih verouk o pravem času pomagal pri ponovni utrditvi vere:
»Pri verouku me je pretresla misel, na katero sem postal pozoren: da o bivanju Boga pričuje vse vidno stvarstvo, vsa lepota narave. Ni je stvari, ki bi ne imela svojega vzroka in izvora. To je bilo za takrat dovolj. Čudovito stvarstvo, ki me je iz dneva v dan obdajalo, me je pričelo ponovno dvigati k svojemu Umetniku, ki nam je zapustil to neskončno zbirko svojih umetnin v naravi."

Veliko pomoč pri iskanju Boga dobi človek na duhovnih vajah in drugih duhovnih srečanjih, običajno skupaj z drugimi. Srednješolka Jasna je udeležbo na duhovnih vajah takole izkusila:
"Moj trden sklep je bil, da sploh ne grem več k maši, mladinskemu verouku. Želela sem biti samostojna. Kaj bi mi starši vsiljevali svoje prepričanje, sem si mislila. A moja »samostojnost« mi ni dala miru. V meni je vedno nekaj glodalo: »Čemu in zakaj vse to?« In prižgala sem novo cigareto ter zvrnila kozarček. A zgodilo se je nekaj velikega, zame zares velikega. Na vsem lepem me je sošolka vprašala, če bi šla z njo na duhovne vaje. Doma nisem hotela o povabilu nič povedati, ker sem se želela sama odločiti. Koliko noči sem prečula, da sem se sploh odločila: Pojdi – grem!
In šla sem.
Preživela sem teden dni v nepozabnem kraju, družbi. Kakšna odprtost, pozornost. Proti koncu tedna je bila sv. spoved. Treba je bilo zbrati vse moči in ves pogum, da sem naredila »prvi« korak. Nemogoče je z besedami opisati radost, ki sem jo čutila po pogovoru s spovednikom. Stekla sem po stopnicah – kam? Kot peresce lahko me je neslo naravnost v cerkev. Bila sem najsrečnejši človek na svetu in lahko bi mi bilo žal, ko bi v času čakanja zbežala daleč, daleč proč."

Jože našteva različne vplive, ki so oblikovali njegovo vero:
"Da sem veren, se imam najprej zahvaliti okoliščinam, v katerih sem se rodil in preživljal svojo mladost. Na prvem mestu krstu, ki sem ga prejel še kot dojenček in z njim mi je bila dana prvotna in velika milost, da sem postal kristjan. Moja vera je povezana tudi z vero staršev, zlasti matere, ki me je naučila prvih molitev in prvih resnic. Verujem, ker sem v otroških letih imel prijatelje in okolico, ki je bila versko vzgojena in tako kot otrok pojma Bog sploh nisem odklanjal. Verujem, ker sem spoznal in vedno znova spoznavam, da človeku brez vere nekaj manjka, nima v svojem življenju trdne točke, kamor bi se ob težkih trenutkih zatekel. Zato človek, ki ima takšno oporo, mora biti vesel in srečen, da v odločilnih trenutkih ni sam, ampak vedno živi v zavesti, da ga spremlja nekdo, ki mu hoče le dobro. Da lahko verujem, je tudi velik dar Boga, ki ga je deležen vsak, kajti prvega koraka v veri ne naredi človek, ampak Bog."

Angleški časnikar, pisatelj in voditelj televizijskih oddaj Malcolm Muggeridge, ki je o materi Tereziji napisal knjigo Nekaj lepega za Boga, je 1982 skupaj s svojo ženo Kitty postal katoličan. Za londonski dnevnik Times je ob tej priliki povedal:
"Ena redkih prednosti, ki mi jo je prinesel moj sloves na televiziji, je ta: ko se je razvedelo, da želim postati kristjan, me številni ljudje precej pogosto obiščejo ali mi pišejo, da bi mi povedali, kako so tudi oni predani Kristusu. Ko na primer grem iz restavracije, obzirno pride za menoj natakar – ne zato, da bi me opozoril, da sem mu dal premalo napitnine, ampak zato, da mi zaupa: 'Tudi jaz sem kristjan!' Pomislite, celo za kulisami televizijskega studia mi je dekle, ki je ličila moj ostareli in zgubani obraz za nastop pred kamerami, zašepetala na uho: 'Ljubim Gospoda.' Ko pridem na vogal neke londonske ulice, se skoraj zaletim v postavnega priseljenca s Karibskih otokov, ki me pozdravi: 'Dragi brat v Kristusu.'
To je čudovito izkustvo, ki me navdaja z zavestjo, da kljub nasprotujočim izidom raziskav javnega mnenja in socioloških študij obstaja krščansko bratstvo, ki sega od sovjetskih taborišč do filmskih studijev v Los Angelesu in vključuje celo tako nenavadna občestva, kot je spodnji dom angleškega parlamenta ali senatska zbornica Združenih držav Amerike. Bogu bodi hvala za to!"

Ronald Knox v knjigi Evangelij pripoveduje o moči medsebojnega vpliva med ljudmi, vpliva v dobrem in slabem:
"Mi ne moremo spreobračati – spreobrne lahko edino Bog ... Nobena duša ne more – v strogem pomenu besede – spreobrniti kakšno drugo dušo.
Druga stvar pa je, če govorimo o kvasu. Vidite, v naravi kvasa je, da svojo preobrazujočo moč prenaša na druge stvari okoli sebe ...
To se neprestano dogaja tudi nam umrljivim ljudem: čutimo vpliv drugih ljudi, bodisi v dobrem bodisi v slabem ...
Ljudje torej vedno vplivamo drug na drugega tako v dobrem kot v slabem. Tisti, ki kar prekipevajo od življenjske moči, ki imajo zelo trden značaj, razširjajo večji vpliv, dober ali slab, na manj samostojno množico okrog sebe. In ta vpliv, dober ali slab, ki ga izvajamo, gre potem dalje, se prenaša na druge, kakor krogi na vodni gladini, če vržeš kamen. In tega ne morete več ustaviti, tudi če bi hoteli."
p. Anton

sobota, 26. januar 2013

Leto vere




Papež Benedikt XVI. je pozval vso Cerkev k letu vere, ki se je začelo 11. oktobra 2012 in bo sklenjeno 24. novembra 2013. Papež, ki je posvetil svoji dve prvi okrožnici Božjim krepostim ljubezni in upanja, nas sedaj vabi, da se poglobimo v tretjo Božjo krepost: vero. V apostolskem pismu Porta Fidei, s katerim je naznanil to izredno leto vere, papež poudarja: »Odkrivati moramo vsebino vere, ki jo izpovedujemo, obhajamo, živimo in molimo, ter razmisliti o samem dejanju, s katerim verujemo. To je naloga, ki jo mora vsak vernik vzeti za svojo, zlasti v tem letu vere.«
To leto vere bo tudi spremljalo tretje leto sedemletne priprave na stoletnico fatimskih prikazovanj. Program priprave na stoletnico nikakor ne bo zasenčil leta vere, ravno nasprotno, okrepil ga bo, kajti tematika stoletnice, ki je pripravljena na podlagi fatimskega sporočila, nas uvaja v jedro izkušnje krščanske vere.
V tem letu vere smo povabljeni, da dopustimo Mariji, naj nas ona vodi k Bogu, da bi naša vera postala bolj zavestna in bi jo mogli bolj poglobljeno izpovedovati, obhajati, živeti in moliti. Marija je bila odlična verujoča žena, saj jo je Elizabeta blagrovala, ker je verovala (prim. Lk 1,45). Hkrati pa je ona tudi Mati, ki hrani in podpira vero svojih otrok, zaradi česar jo že od nekdaj verno ljudstvo kliče z imenom »Marija, opora naši veri«. Zato bo ona nadvse zanesljiva vodnica v življenju tega leta vere.
p.Carlos Cabecinhas, rektor fatimskega svetišča

petek, 25. januar 2013

Pojdimo k Mariji v Fatimo!




Fatima leži v današnji škofiji Leiria-Fatima, skoraj v sredini Portugalske, 130 kilometrov severno od glavnega mesta Lizbona, 50 kilometrov od Atlantika. Ta vas, ki je tudi središče župnije, ima več zaselkov, skupin hiš, ki so raztresene po pobočju Serre d'Aire, med njimi tudi od Fatime približno en kilometer oddaljeni Aljustrel (izg. Alžustrel), rojstni kraj in kraj bivanja fatimskih pastirčkov.
Marijina prikazovanja se niso dogajala prav v Fatimi, ampak dva kilometra zahodno od nje, v kotanjasti dolini, Irijski globeli (Cova da Iria). Od leta 1917, ki je letnica Marijinih prikazovanj, prihajajo tja romarji; uradno pa od leta 1930, ko je krajevni škof priznal nadnaravni značaj fatimskih dogodkov.
Če pogledamo na zemljevid, najdemo Portugalsko, »deželo zahajajočega sonca«, na jugozahodnem delu Pirenejskega (Iberskega) polotoka. Obsega šestino tega polotoka in je štiri in pol krat večja od Slovenije. Na severu in vzhodu meji s Španijo, na jugu in zahodu jo obliva Atlantski ocean, ki jo povezuje z vsem svetom.
V zgodovini so deželi gospodovali Feničani, Grki, Kelti, Rimljani, Zahodni Goti in arabski Mavri. Portugalci so bili od 711 več stoletij pod arabsko oblastjo in so se polagoma otresli Mavrov. Leta 1139 jih je premagal Alfonso Henriquez, postal kralj in povedel deželo v neodvisnost. Današnje meje je Portugalska dobila 1279.
Po izgonu Mavrov so Portugalci postali pomorščaki in odkritelji tujih dežel, v katere so razširili svoj jezik in kulturo. Tja so odhajali tudi njihovi misijonarji in širili krščansko vero. V 15. stoletju je Portugalska postala slavna pomorska in svetovna velesila z mnogimi kolonijami v Južni Ameriki, Afriki in na Daljnem Vzhodu. Vrhunec je dosegla v času kralja Manuela I. (1495–1521), a po nekaj stoletjih je začela nazadovati. Pomorščak Vasco da Gama je 1497 z ladjami okoli Afrike prišel v Prednjo Indijo in tako odkril pot v Indijo, Ferdinand Magellan je 1519 prvi objadral svet.

Ime Fátima je priljubljeno arabsko žensko ime. Tako je bilo ime najmlajši hčerki preroka Mohameda. Svetovno znani romarski kraj pa menda ni dobil ime po tej hčerki. Po stari legendi, ki je ohranjena v več inačicah in ima verjetno zgodovinsko jedro, je imel mogočni arabski knez iz mesta Al-Kasar hčerko Fatimo. Za praznik Janeza Krstnika, ki ga tudi mohamedanci kot preroka slovesno praznujejo, 24. junija 1158, je omenjeni knez s skupino vitezov in dam zapustil mesto, da bi ob reki Sado vsi skupaj praznovali god Janeza Krstnika. Med potjo jih je presenetilo krdelo krščanskih vitezov, ki jih je vodil Gonsales Hermingues, imenovan »Strah Mavrov«. Njihov napad na nepripravljene mohamedance je bil tako nenaden in silovit, da je večina mož obležala mrtva. Vse druge, kolikor niso zbežali, so odpeljali v ujetništvo in izročili kralju Alfonzu Henriquesu v Santaremu. Ta je v zahvalo Gonsalu na njegovo željo izročil Fatimo, ki je sprejela krščansko vero in pri krstu dobila ime Oureana (Zlata), vzljubila viteza ter se z njim poročila. Kot poročni dar jima je kralj izročil mesto Abdegas in posestva v okolici. Po njenem imenu so preimenovali mesto Abdegas v Oureano, danes Ourém, ki leži kakih šest kilometrov od Fatime. Ljudje pa so vitezovo ženo Oureano še naprej klicali za Fatimo. Mlada žena je kmalu umrla, vitez pa je od žalosti vstopil v cistercijanski samostan Alcobasa, ko je prej poskrbel za pokop svoje žene v podeželski cerkvi. Ko so ljudje hodili v to cerkev, so rekli: »Pojdimo k Fatimi!« Tako je tudi kraj dobil ime Fatima. Danes pa številni romarji rečejo: »Pojdimo k Mariji v Fatimo!«
An

četrtek, 24. januar 2013

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI - FATIMA – OKNO UPANJA (2)




Bog po Mariji ni daleč

Fatima je trajanje Božje ljubezni že skoraj sto let. Marija je usmiljeno znamenje Boga, ki je Ljubezen. Pod tem vidikom se bomo srečevali z angelom, Devico Marijo in tremi fatimskimi pastirčki ter pozneje s sestro Lucijo.
Kardinal Tarcisio Bertone je o pomenu Marijinih prikazovanj in posebej prikazovanj v Fatimi povedal:
»Verjetno ima vera v postmoderni dobi potrebo po materinski in čustveni razsežnosti. Zato je Mati Božja velika protagonistka prikazanj. Dejstvo je, da ima to pomembne pastoralne posledice. Bog po Mariji ni daleč, nedosegljiv, nem, tih v razmerju do osebne in skupne zgodovine (…) Zakaj torej ne bi krščanski skupnosti ponudili tudi tega poziva, ki je – če dobro pogledamo – poziv Gospodove Matere k spreobrnjenju, molitvi, pokori? V sporočilu iz Fatime je toliko evangeljskega.«
O pomenu Fatime za Cerkev in človeštvo je dejal Paul Claudel, eden največjih francoskih pesnikov in dramatikov, da je »največji verski dogodek prve polovice 20. stoletja«. Zakaj je Fatimo tako visoko cenil? Ker jo je imel za »prekipevajoč izliv nadnaravnega v tem v snov ujetem svetu«. Za nekatere je fatimsko sporočilo danes že zelo odmaknjeno in zastarelo. Papež bl. Janez Pavel II. je mislil drugače, saj je dejal, da je danes fatimsko sporočilo »aktualno in nujno bolj kot kdajkoli prej«.
Takratni državni tajnik kardinal Sodano je 13. maja 2000, ko je papež Janez Pavel II. razglasil Frančiška in Jacinto za blažena, ob koncu slovesnega somaševanja s papežem, dejal: »Bratje in sestre, Materi Božji iz Fatime se zahvaljujemo za njeno varstvo. Njeni materinski priprošnji zaupamo Cerkev tretjega tisočletja.« Seveda je Mati Božja iz Fatime prav ista kakor drugod, ista, ki je pred dobrimi dva tisoč leti na svet prinesla Jezusa. Vendar je njeno poslanstvo vsakokrat nekoliko drugačno, prilagojeno določenemu času in kraju. Po kardinalovih besedah Cerkev tretjega tisočletja ni povezana samo z Marijo kot njeno materjo, ampak tudi z oznanilom, ki ga je Marija v Fatimi sporočila po treh pastirčkih vesoljni Cerkvi. Novinar De Carli je v razgovoru s kardinalom Bertonejem zapisal, da je z vidika duhovnosti to »najbolj kleno razodetje 20. stoletja«. Sedanji papež Benedikt XVI. je ob obisku v Fatimi 13. maja 2010 leirijsko-fatimskemu škofu Antóniu Martu o pomenu Fatime dejal: »Kot Fatima ni ničesar v vsem katoliškem svetu.«