Devetdnevnica k blaženima Fatimskima pastirčkoma - Zdrava Marija

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI



Blažena Hijacinta



Blaženi Frančišek

Devetdnevnica k blaženima Fatimskima pastirčkoma

Liturgični god pastirčkov je 20. februarja. 

Vsi posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu smo povabljeni, da se nanj pripravimo s pričujočo devetdnevnico. Povabimo še druge, zlasti otroke.

 

Prvi dan

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, veliko sta molila k angelom in imela srečo, da vaju je obiskal angel miru. Naučita nas moliti tako, kot sta molila vidva. Pokažita nam, kako naj živimo v njihovi družbi in pomagajta nam, da v njih gledamo častilce Najvišjega, služabnike Matere Božje, naše zveste varuhe in znanilce miru. Oče naš, Zdrava Marija, Slava …

Drugi dan

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marijo sta videla v neizrekljivi lepoti, bolj sijočo kot sonce, in sta nemudoma sprejela povabilo, da se popolnoma darujeta Bogu. Naučita tudi nas, da se velikodušno darujemo. Vlijta nam pogum, da se bomo v vseh trenutkih življenja, tudi najbolj bolečih, spomnili, da je Božja milost naša tolažba. V Devici Mariji nam pomagajta odkriti Tisto, ki je vsa Lepa, vsa Sveta, vsa Brezmadežna. Oče naš, Zdrava Marija, Slava …

Tretji dan

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marija je vama obljubila, da vaju bo vzela s seboj v nebesa, in je vama pokazala svoje s trni prebodeno Srce. Napravita nas občutljive za bolečino, ki ji ga povzročata preklinjanje in nehvaležnost ljudi. Izprosita tudi nam milost, da jo bomo mogli tolažiti s svojimi molitvami in žrtvami. Povečajta v nas hrepenenje po nebesih, kjer jo bomo mogli skupaj še bolj tolažiti s svojo ljubeznijo. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...

Četrti dan

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, pogled na pekel vaju je navdal z grozo, in trpljenje svetega očeta vaju je globoko zaznamovalo. Naučita nas uporabljati dve veliki sredstvi, ki vama ju je Marija pokazala za reševanje duš: posvetitev njenemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote v mesecu. Molita z nami za mir v svetu, za svetega očeta, za Cerkev. Skupaj z nami prosita Boga, da nas reši pekla in privede vse duše v nebesa. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...

Peti dan

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marija vaju je prosila, da molita in se žrtvujeta za  uboge grešnike, za katere nihče ne moli in se zanje ne žrtvuje. Pomagajta nam, da začutimo isti klic za vse te trpeče in nemirne duše. Naj posredujemo pri spreobrnjenju sveta. Izprosita nam vajino neomajno zaupanje v Marijino dobroto, ki prekipeva v ljubezni do vseh svojih sinov, in v Božje usmiljenje, ki želi, da bi se vsi ljudje rešili. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...

Šesti dan

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, ki sta videla Marijo v njeni sijajni in edinstveni lepoti in vesta, da je mi nismo videli. Pokažita nam, kako naj jo odslej gledamo z očmi svojega srca. Pomagajta nam dojeti čudovito sporočilo, ki vama ga je zaupala. Napravita, da ga bomo v polnosti živeli in ga posredovali ljudem v naši okolici in v svetu. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...

Sedmi dan

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, Marija vama je povedala, da želi kapelo njej v čast, in vama razodela, da je »Kraljica rožnega venca«. Naučita nas moliti rožni venec ob premišljevanju skrivnosti življenja njenega Sina Jezusa. Razplamtita v nas vajino ljubezen, da bomo skupaj z vama mogli ljubiti Kraljico rožnega venca in častiti »skritega Jezusa«, resnično navzočega v tabernakljih naših kapel in cerkva. Oče naš, Zdrava Marija, Slava …

Osmi dan

Blažena fatimska otroka, Marija vaju tako močno ljubi. V času svoje bolezni sta izkusila hudo trpljenje in ga z vedrino sprejela vse do poslednje daritve svojih življenj. Naučita tudi nas darovati naše preizkušnje in stiske. Pokažita nam, kako nas trpljenje upodobi po Jezusu, po Njem, ki je hotel rešiti svet s pomočjo križa. Pomagajta nam odkriti, da trpljenje nikoli ni nekoristno, ampak je vir očiščenja za nas same, vrelec rešitve za druge in izvir ljubezni do Boga. Oče naš, Zdrava Marija, Slava ...

Deveti dan

Blažena fatimska pastirčka Frančišek in Jacinta, nista se bala smrti in Marija vaju je prišla iskat, da bi vaju pripeljala v nebesa. Naučita nas, da ne bomo gledali na smrt kot na nesrečo in nesmisel, ampak kot na edino sredstvo prehoda s tega sveta k Bogu, vstopa v večno luč, kjer bomo srečali tiste, ki smo jih ljubili. Vlijta nam gotovost, da v tem prehodu ne bo nič zastrašujočega, ker se z njim ne bomo soočili sami, ampak skupaj z vama in z Devico Marijo. Oče naš, Zdrava Marija, Slava …

Posnemanje Marije

Posnemanje Marije je najboljše češčenje Matere Božje. Le tisti so resnični Marijini otroci, ki se trudijo živeti tako, kot je ona živela, in hodijo v svetli luči njenih kreposti. Posnemanje Marije kot device naj bo predmet našega premišljevanja.

bl. Anton Martin Slomšek

POGLABLJANJE V VERI - Ponižnost

Iščem te s ponižnim srcem

Nekemu gostu, ki se je predstavil kot iskalec resnice, je učitelj rekel: "Če iščeš resnico, moraš imeti predvsem eno stvar."
'Vem. Nepremagljivo željo po resnici.'
"Ne. Neprestano pripravljenost priznati, da morda nimaš prav."

Neprestana pripravljenost priznati, da morda nimamo prav – to je krepost ponižnosti, krepost učljivih otrok. MAHATMA GANDHI (+ 1948) je rekel: "Kdor išče resnico, bi moral biti ponižen bolj kot prah."

Ponižnost je sestra resnice in njena zvesta spremljevalka. Je temeljna krepost, ki vse stvari postavlja na pravo mesto, kakor v resnici so. Njena mati je nesebičnost. Le nesebičen človek je lahko prav ponižen. Le nesebičen človek je zato pripravljen sprejeti resnico, pa naj bo kakršna koli. Še tako zahtevna!

Ponižnost, ki je nasprotje ošabnosti, se začne in neha v srcu. Le človek ponižnega srca je na poti iskanja Boga, ki je Resnica. Samo ponižen človek je pripravljen priznati, da še nima prav, dokler ni prispel do popolne Resnice. Človek ošabnega srca sebe postavlja na mesto Boga. Zato misli, da Boga ne potrebuje. Prepričan je, da zmore vse sam. Zato se za Boga ne zanima, ga ne išče.

Italijanski pisatelj GIOVANNI PAPINI (+ 1956) je hotel spremeniti svoje življenje in življenje drugih s svojimi močmi. Rezultat njegovega prizadevanja se vidi v njegovi izjavi: "Zame ni ničesar več. Jaz sem popoln nihilist. V nič več ne verujem, sem dovršen, dokončen in popoln ateist; ateist, ki ne pripogne kolena niti pred laičnimi, racionalističnimi, filozofskimi in človečanskimi verstvi, katera so stopila na mesto antičnih mitoloških verstev."

Toda niti svojega življenja niti življenja drugih ni mogel spremeniti. Prav izkustvo nemoči ga je približalo veri. Kot iskren iskalec Boga je začel prebirati evangelij in obiskovati cerkev. Oklenil se je Kristusa in svojo najlepšo knjigo Jezusova zgodba posvetil prav njemu. Knjiga se konča z molitvijo, ki razodeva ponižnega iskalca:

"Potrebujemo Te, edino Tebe.
Ničesar in nikogar razen Tebe.
Samo Ti, ki nas ljubiš,
moreš imeti do nas, ki trpimo,
sočutje, ki ga vsakdo čuti do sebe.
Ti moreš čutiti, kako velika,
neskončno velika je na tem svetu
prav to uro potreba po Tebi.
Vsi Te potrebujemo, celo tisti,
ki se tega ne zavedajo.
Prav ti morda najbolj.
Lačni misli, da se bo nasitil s kruhom,
toda lačen je Tebe.
Bolnik si utvarja, da mu bo dobro, ko bo ozdravel,
toda njegova bolezen je v tem, da Tebe ni pri njem.
Kdor na tem svetu išče, kar je lepo,
nevede išče Tebe, ki si vsa in popolna Lepota.
Kdor v svojih mislih išče resnico,
išče Tebe, ki si edina Resnica, vredna spoznanja.
In tisti, ki steguje roke po miru,
jih steguje po Tebi, ki si edini mir,
v katerem se morejo odpočiti srca.
Kličejo Te, pa ne vedo, da Te kličejo,
in njihov klic je veliko bolestnejši od našega ..."

THOMAS MERTON v knjigi Luč nevidne resnice piše:
"Ponižnost vsebuje odgovor na vsa velika vprašanja življenja duše. To je edini ključ do vere, s katero se duhovno življenje začne: vera in ponižnost sta namreč neločljivi. V popolni ponižnosti izgine vsa sebičnost in tvoja duša ne živi več sebi, temveč Bogu ...

Če nismo ponižni, radi zahtevamo, da mora vero spremljati dobro zdravje, duševni mir, zadovoljstvo, uspeh v službi, priljubljenost, mir na svetu in vse, kar si dobrega moremo misliti. Res je, da nam Bog more dati vse te dobrine, če hoče. Vendar so v primeri z vero, ki je bistvena, to nepomembne stvari. Če trmasto zahtevamo druge stvari kot ceno za svoje verovanje, smo v tem v nevarnosti, da svojo vero spodkopljemo."

PAPEŽ GREGOR XVI. (+ 1846) je obiskal jetnike, ki so bili zaprti zaradi hudih zločinov. Slehernega je vprašal, zakaj je obsojen. Vsi po vrsti so trdili, da so nedolžni, obsojeni po krivici. Le en fant je planil v jok, priznal svoje hudodelstvo in rekel, da je po pravici zaprt. Papež je rekel ječarju: "Ni prav, da bi bil ta 'hudodelec' skupaj s temile 'pravičniki', zato ga takoj pošljite domov!"

Kakor je samo ta jetnik dosegel prostost, tako samo človek ponižnega srca doseže Boga.

Angleški kardinal NEWMAN takole naglaša pomen ponižnosti za vero:
"Ko se človek enkrat razumsko odpre – brez tega ne gre – veri v Moč, ki je nad njim, in spozna, da ni on sam merilo vsega v nebesih in na zemlji, potem gre s precejšnjo lahkoto naprej ...

Ko kdo začne res verovati v Boga, je že premagal tisto veliko oviro za razodeto vero: prevzetnega, samozadostnega duha. Ko enkrat človek z očmi svoje duše in v moči Božje milosti zares prepozna svojega Stvarnika, je preskočil jarek. Z njim se zgodi nekaj dejansko enkratnega: svoj ponosni tilnik je uklonil in zmagal nad samim seboj."

Judovska zgodba pripoveduje, kako se je učenec obrnil na svojega učitelja:
"Nekoč so živeli ljudje, ki so gledali Boga iz obličja v obličje. Zakaj danes ni takih ljudi?" Učitelj mu je odgovoril:
'Ker se nihče več ne želi tako globoko skloniti (ponižati), kot so se tisti ljudje.'

Ponižnost je pot do Boga. Pomaga nam doumeti, kdo je Bog in kdo smo mi. V JEZUSOVI priliki o farizeju in cestninarju se je farizej s svojimi deli hvalil in se poviševal nad cestninarja, cestninar pa je ponižno z besedami in dejanji priznal svojo grešnost. Tako se je približal Bogu, farizej pa se je od njega oddaljil.

Jezusu se je zelo približal stotnik, ki se je nanj obrnil s ponižnim srcem: "Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen" (Mt 8,8).

Kanaanska žena je Jezusa prosila za svojo hčer. Njena ponižna vera je šla tako daleč, da se je primerjala s psički, ki "jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev" (Mt 15,27). Jezus je nagradil njeno ponižno vero z ozdravitvijo njene hčere.

Po obilnem ribjem lovu je Simon Peter "padel Jezusu pred noge in rekel: 'Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!'" (Lk 5,8).

S ponižnostjo je v ožjem sorodstvu spoštljivost, ki je za naš odnos do Boga nujno potrebna. Celovški škof Dr. EGON KAPELLARI v knjigi Sveta znamenja piše:

"Včasih se spomnim na to, kako se je vedel neki približno štiri leta star otrok, ko je v mojem spremstvu vstopil v velikansko romarsko cerkev. Očitno prevzet od mogočnosti in veličastva tega prostora je šel počasi in kot po prstih v ospredje. In ta drža spoštovanja se ni zdela vsiljena, temveč prav tako skladna z otrokovim življenjem kot igra in smeh."

S ponižnostjo je tesno povezana preprostost. Jasna ugotavlja, da nam danes prav te manjka:

"Zoprno mi je vse, kar nima nobene zveze z življenjem – teoretiziranje in filozofiranje zaradi teoretiziranja in filozofiranja. In tega je v današnji Cerkvi veliko preveč.

Boga smo dandanes tako zakomplicirali, da že marsikdo verjame, da ga morejo doseči samo izobraženi ljudje, oziroma da ga morejo le-ti bolje razumeti kot preprosti ljudje. Groza! Jaz pa verjamem, da je vse, kar je zares Božje, preprosto in dostopno in – kar se mi zdi najpomembnejše – življenjsko, blizu vsakemu od nas. Še več, v vsakem od nas biva Bog, le najti ga je treba, ali pa mu dovoliti, da zaživi v nas.

Človek-kristjan naj bi bil preprost, skromen, ponižen in hvaležen."

Zakaj je ponižnost za dobro molitev tako pomembna?

Zakaj je ponižnost za dobro molitev tako pomembna?

Bog je človeka postavil za krono stvarstva, kako to, da pričakuje od človeka, da se bo pred njim poniževal? Gre za resnico, da je človek hkrati velik in majhen; velik, če pusti, da ga Bog napravi velikega, majhen, če ostane sam v sebi.

Če se pred Bogom ponižamo, se s tem najbolje pripravimo na sprejem njegovih darov. Če se pred neskončno svetim Bogom ponižujemo, gremo iz sebe, se rešujemo svoje sebičnosti, očiščujemo svoje srce.

Ker je ponižnost velik Božji dar, si ga je treba od Boga izprositi. S tem darom sodelujemo, če se vadimo v poniževanjih ter v luči vere in evangelija razmišljamo o svojih slabostih in grehih. Krepost ponižnosti je v človeku nekaj trajnega.

• Ponižen človek ne prizna le svojih napak,
• ampak tudi tisto, kar je v njem dobrega, le da to ne pripisuje sebi, temveč Bogu.
• Ponižnost se ne razodeva samo v odnosu do Boga, temveč tudi v odnosu do bližnjega.
• Najgloblji temelj ima v Jezusovem izničenju do smrti na križu in je hoja za izničenim in zapuščenim Kristusom, poseben njegov dar. Povezan je z ljubeznijo do Boga in bližnjega.

An

POGLABLJANJE V VERI (2)

POGLABLJANJE V VERI (2)

Razumu je v oporo čudež

Nekateri kljub vztrajnemu iskanju ne morejo priti do vere. Tudi razumski razlogi jih ne ogrejejo. Želijo si še jasnejših dokazov, kar čudežev. Takšna je Ivanka:
"Zakaj Bog noče dati nobenega znamenja, da bi taki, kot sem jaz, prišli k popolni veri. Če bi jaz videla kak čudež, bi takoj verovala. Moja mama veruje v Boga brez pomislekov, saj je verna, prav tako njeni starši, jaz pa ne morem."

V Novi zavezi imamo dobro izpričane Jezusove čudeže: obuditev treh mrtvih, številna ozdravljenja, večkratna pomnožitev kruha. Največji Jezusov čudež je njegovo vstajenje od mrtvih. Vsi ti in drugi Jezusovi čudeži in njegove prerokbe, ki so se izpolnile, dokazujejo, da je Jezus res božji poslanec in da je njegov nauk resničen.

Na Jezusa se zato lahko popolnoma zanesemo. Sam je rekel: "Verjemite delom, če že ne verjamete meni" (Jn 10,38). Sv. Avguštin je zapisal: "Jaz bi ne bil kristjan, ko bi ne bilo čudežev."

Le Peux je med francosko revolucijo ustanovil novo vero, ki jo je imenoval "Filantropia" (človekoljubje). Zelo si je prizadeval, da bi dobil privržencev, a ljudje so stali ob strani. Svoje težave je potožil državniku Ch. M. Talleyrandu (+ 1838). Ta mu je svetoval: "Če hočete kaj doseči, pojdite in delajte čudeže: ozdravljajte bolnike, obujajte mrtve, potem pa se dajte križati in pokopati, tretji dan pa vstanite od mrtvih. Zagotavljam vam, da bo vse drlo za vami."

Le Paux je čez nekaj let umrl. Ker ni vstal iz groba, je z njim umrla tudi njegova vera.

Čudeži se godijo še danes. Marsikomu pomagajo do vere, nekaterim pa tudi ne. Potrebno je, da je človek za vero in čudež sprejemljiv, brez predsodkov. Spomnimo se na Lurd v Franciji. Pisatelj Emil Zola (+ 1902) se je odpravil v Lurd, da bi osmešil prikazovanja in čudeže. Že v Parizu je v belem romarskem vlaku opazil več hudih bolníc, med njimi tudi Marijo Lebranchu, ki je bila v zadnjem stadiju takrat še neozdravljive in smrtonosne jetike. Rekel je: "Če ta ozdravi, bom tudi jaz veroval."

Bolníca je res vpričo Zolaja in mnogih ljudi 21. avgusta 1892 v čudodelni kopeli nenadoma popolnoma ozdravela. Jetika se ji ni nikoli več povrnila. V Zdravniškem uradu so potrdili, da je noga, ki je bila zaradi napredujoče jetike v kolku izpahnjena, popolnoma zdrava, prav tako tudi pljuča, katerih eno krilo je bilo že čisto razpadlo, drugo pa tudi že močno prizadeto. Pisatelj Zola je kljub čudežu ostal neveren. Ko se je vrnil domov, je 1894 napisal roman Lurd in v njem popisal prav to bolníco. Zapisal pa je neresnico, češ da se je bolníci na poti domov iz Lurda tako poslabšalo, da je kmalu umrla.

Da bomo imeli pravo gledanje na čudeže, je treba upoštevati, da Bog ne deluje samo v čudežih, kakor mnogi mislijo, ampak v vsakem še tako navadnem dogajanju. V tem pogledu je »čudež« vsak pšenični klas, vsaka cvetlica, vsak metulj, vsako človeško oko in še posebej vsako človeško srce.

Napačna je torej predstava, da je Bog kakor urar, ki je na začetku sveta "navil" svet kot uro, zdaj pa ura sama od sebe teče, Bog pa le še občasno posega vanjo za kakšna "popravila".

To poseganje naj bi bili čudeži. Bog v tej vesoljski "uri" stalno deluje. Pri čudežu Bog deluje na drugačen, bolj na zunaj zaznaven način. Če je ves svet ustvaril in stalno v njem deluje, lahko povzroča tudi čudeže. Ker je pri čudežu božje delovanje posebno vidno, je lahko za vero v Boga in v njegovo razodetje marsikomu v veliko oporo prav čudež. Še posebej danes, ko je vera tako zelo ogrožena, ne smemo zanemarjati pomena čudeža.

Podobno čudežno ozdravljenje kakor Zola je doživel slavni zdravnik in Nobelov nagrajenec dr. Alexis Carrel (+ 1944).

Leta 1903 je namesto zadržanega zdravnika spremljal bolniški vlak v Lurd. Kolegu na vlaku je dejal: "Nesmiselno je govoriti o čudežih, kajti naravni zakoni so nespremenljivi... No, pred dejstvom se bom uklonil tudi jaz. Postavite me pred trdno dejstvo in bom verjel!" V skupini je bila mlada umirajoča bolnica Marie Ferrand, ki je imela tuberkulozno vnetje trebušne mrene. Carrel jo je pregledal in ugotovil tako slabo stanje, da je mislil, da bo zdaj zdaj izdihnila.

Dejal je: "Če bo tale ozdravela, bo to res čudež! Veroval bom in šel bom za meniha."

V Lurdu so Marie z lurško vodo umili in jo odnesli pred votlino. Carrel, ki je bil ob bolnici, je šepetaje prosil Marijo: "O, kako rad bi, ljuba Gospa, z vsemi temi nesrečnimi veroval, da ti nisi le v domišljiji ustvarjeni zdravilni vrelec! Ozdravi torej to dekle, ki je že več kot dovolj trpela! Daj, da še nekaj časa živi, meni pa pomagaj, da bi veroval!" Zgodil se je čudež. Umirajoče dekle je pred njegovimi očmi vstalo popolnoma zdravo z besedami: "Zdrava sem!" Dr. Carrel je skupaj z dvema drugima zdravnikoma ozdravljenko natančno pregledal in ugotovil popolno ozdravljenje.

Dr. Carrel je ozdravljenje pošteno opisal. Zaradi tega je moral zapustiti Francijo in se umakniti v ZDA, kjer je bil predstojnik Rockefellerjevega medicinskega raziskovalnega instituta v New Yorku. Tu je zaradi znamenitih odkritij na področju medicinske znanosti leta 1912 prejel Nobelovo nagrado.

Kljub lurškemu čudežu še več let ni prišel do trdne vere. S čudežem v Lurdu se je v slavnem znanstveniku proces vere šele začel. Ko se je Carrel srečal s preprostim menihom cistercijanom Alexisom Presséjem, ga je "njegova preprostost, uboštvo, dobrohotnost in velikodušnost prvi trenutek razorožila". En sam redovnikov stavek je zadostoval, da so na poti do vere padle vse pregrade. Potrebno je bilo, da se je slavni znanstvenik poleg doživetja čudeža srečal s svetniškim človekom, da je postal veren. O veri je dr. Carrel pozneje zapisal:

"Hočem verovati vse, kar nas Cerkev uči. Pri tem ne čutim nobenih težav, kajti moj razum ni naletel na nikakršno nasprotje med vero in znanostjo... Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kakor odgovor znanosti."

POGLABLJANJE V VERI (1)

POGLABLJANJE V VERI (1)

Če bi nas kdo vprašal, ali smo verni, bi seveda pritrdili, da smo. Vendar v veri lahko vse življenje napredujemo. Naj bodo skromen pripomoček k temu tudi članki v našem glasilu, ki se bodo vrstili nekaj let. To bo naš prispevek k letu vere. Ozirali se bomo na knjigo Anton Nadrah, Luč v temi.

Pri verovanju deluje razum, volja in Božja milost

Verovati je pametno. Vera ni proti človeškemu razumu, ampak razum presega. Človeški razum je končen, Bog pa je neskončen.

Veren človek lahko pride v času doraščanja do obdobja, ko vse njegovo bitje kar kriči po dokazih za bivanje Boga. Peter je to takole doživljal:

»Meni je tiste poletne dni rojila po glavi misel, ali Bog obstaja ali ne. Hlastal sem po Janžekovičevi knjigi Smisel življenja in po Ognjiščih s tovrstno problematiko. Premleval in tuhtal sem na polju, na paši. Bil sem dobesedno obseden od tega problema.

Zanimivo je dejstvo, da je ob vsem tem mojem iskanju podzavestno nekaj v meni prišepetavalo: ‘Bog obstaja.’ Silno sem hrepenel po trdnem in temeljitem dokazu. Vedel sem, da Bog je, mučilo pa me je vprašanje, kako priti do njega, kako najti neizpodbiten dokaz, s katerim bom lahko »zabil« vsakega nasprotnika. Ta pot iskanja je bila zelo mučna in trda. Vedno je bila v meni prisotna misel: ‘Saj Bog mora biti, nikakor ne smem obstati v dvomu.’”

Pri veri ni dovolj samo razum. Vero si je treba prisvojiti z vsem svojim bitjem, predvsem s srcem. Francoski mislec Pascal takole razmišlja:

"Zadnji korak razuma je ta, da spozna, da je neskončno stvari, ki ga presegajo; res je slaboten, če vsaj tega ne spozna. Če ga presegajo naravne stvari – kaj naj rečemo o nadnaravnih!"

"Če bomo vse podredili razumu, ne bo v naši veri nič skrivnostnega in nadnaravnega. Če pa bomo kršili načela razuma, bo naša vera nesmiselna in smešna."

Razumsko spoznanje, da Bog biva, še ni vera v Boga. Pascal pravi: "Vera se razlikuje od dokaza: le-ta je človeški, ona je božji dar."
"Kako daleč je od spoznanja Boga do ljubezni do njega!"

Tudi na področju znanosti ni mogoče vsega dokazati, ampak je treba nekatere stvari enostavno verjeti. Albert Einstein, veliki znanstvenik in mislec, oče relativnostne teorije in atomske fizike, leta 1921 Nobelov nagrajenec za fiziko, je rekel:

"Na območje verovanja spada prepričanje, da so pravila, ki veljajo v obstoječem svetu, razumna in da je ta svet mogoče spoznati z razumom. Ne morem si zamisliti pravega znanstvenika, ki ne bi imel te vere."

Kljub temu, da vemo, da je verovati pametno, se vera še lahko zamaje. Na človeka vplivajo čustva, domišljija in strasti. Človek naenkrat želi, da bi Boga ne bilo. Bog postane ovira za njegovo nebrzdano svobodo. Gre za vprašanje, kaj storiti, da bo naša vera stanovitna in ne bo odvisna od našega trenutnega razpoloženja. Tu gre za rast v veri kot kreposti. Svoja razpoloženja je treba dobro poznati in jih podrediti razumski presoji, sicer ne bomo ne pravi verniki ne pravi neverniki. Naša vera se ne more spreminjati po vremenu.

Razum, volja in božja pomoč (milost) so trije dejavniki, ki v naši veri nikoli ne smejo prenehati delovati, če hočemo ostati verni. Zato bo vsak kristjan skrbel za stalno rast v veri. Versko izobraževanje, branje in premišljevanje Svetega pisma, redno zahajanje k bogoslužju in prejemanje zakramentov, redna molitev – to je za vero prav tako potrebno, kakor je za življenje potreben kisik. Če tega ne bomo upoštevali, se bomo od vere neopazno oddaljili. Dejstva, ki se jih stalno ne spominjamo, zbledijo in izginejo. Za stanovitno vero potrebujemo Božjo pomoč, ki si jo moramo od Boga izprositi.
An

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca 2012

Častilci Jezusovega in Marijinega Srca, lepo vabljeni na mesečna srečanja, ki bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20h:

• 27. januarja,
• 24. februarja,
• 30. marca,
• 27. aprila,
• 25. maja,
• 29. junija,
• 27. julija,
• 31. avgusta,
• 28. septembra,
• 26. oktobra,
• 30. novembra in
• 31. decembra.

Mikavnost tišine in posta

Od ponedeljka, 6. februarja ob 18h, do sobote, 11. februarja po kosilu, bo vodil duhovne vaje v tišini in postu p. Krištof Čufer. Prijavite se njemu (GSM 031/314 044) ali na samostan, tel.: 01/78 77 100.

Gostovanje p. Leopolda Grčarja OFM v Stični

Od 24. februarja ob 18h do 26. februarja po kosilu bo pod naslovom »Veruj evangeliju!« vodil duhovne vaje v Stični p. dr. Leopold Grčar OFM; prav tako od 16. marca ob 18h do 18. marca po kosilu, z glavno mislijo: »Pojdite k Jožefu!« Prijavite se njemu (GSM 041/505 427) ali na samostan: tel. 01/78 77 100.