Njegova dobrota in ponižnost

V šolskem letu 1916/17 je Frančišek gotovo že hodil v Fatimi v šolo. Njegov sošolec, poznejši spiritual v semenišču v Leirii, se ga takole spominja:
»Frančišek se je že tedaj razlikoval od drugih po svoji dobroti in ponižnosti. Zaradi teh kreposti je v šoli trpel. Učitelj je bil brez krščanske vzgoje. Ne vem, koliko poprej je Frančišek vstopil v šolo. Ker je bil v znanju zelo zaostal, je bil še v prvem razredu. Učitelj in tudi sošolci so se iz njega norčevali, ker mu je bila umska izobrazba, ki jo je v tisti šoli prejemal, malo mar. Bil je pač prevzet od misli, ki so se mu porajale v duši zaradi angelovih prikazovanj. Zmeraj ponižni Frančišek je sklonil glavico in, gotovo v duši združen z Bogom, molče poslušal grajo učitelja in sošolcev (…)
Ko se je v drugi polovici maja po župniji raznesla vest o prvem prikazanju naše Gospe v Irijski globeli, so se v šoli razmere zanj nekoliko spremenile.
Učitelj, ki je bil dober za pouk, a slab vzgojitelj in ni veroval ne spoštoval krščanskih resnic in verskih stvarnosti, je Frančiškovo šibko zanimanje za učenje izkoriščal, da ga je zmerjal kot lažnega vidca. Pogosto je poudarjal njegove napake in nepozornosti (…)
Otroci smo se včasih pridružili učitelju ter ponižnega in ubogega Frančiška poniževali. Najhujše je to, da ga nismo poniževali vselej samo z besedami. Včasih je moral nedolžni Frančišek med oddihom biti naslonjen na steno, da se je rešil slabega ravnanja, ki ga je prejemal od nekaterih močnejših in predrznejših sošolcev. Ubožec! Bog daj, da bi v nebesih prosil za svojega učitelja in za vse tovariše!«

POGLABLJANJE V VERI - Ponižnost

Iščem te s ponižnim srcem

Nekemu gostu, ki se je predstavil kot iskalec resnice, je učitelj rekel: "Če iščeš resnico, moraš imeti predvsem eno stvar."
'Vem. Nepremagljivo željo po resnici.'
"Ne. Neprestano pripravljenost priznati, da morda nimaš prav."

Neprestana pripravljenost priznati, da morda nimamo prav – to je krepost ponižnosti, krepost učljivih otrok. MAHATMA GANDHI (+ 1948) je rekel: "Kdor išče resnico, bi moral biti ponižen bolj kot prah."

Ponižnost je sestra resnice in njena zvesta spremljevalka. Je temeljna krepost, ki vse stvari postavlja na pravo mesto, kakor v resnici so. Njena mati je nesebičnost. Le nesebičen človek je lahko prav ponižen. Le nesebičen človek je zato pripravljen sprejeti resnico, pa naj bo kakršna koli. Še tako zahtevna!

Ponižnost, ki je nasprotje ošabnosti, se začne in neha v srcu. Le človek ponižnega srca je na poti iskanja Boga, ki je Resnica. Samo ponižen človek je pripravljen priznati, da še nima prav, dokler ni prispel do popolne Resnice. Človek ošabnega srca sebe postavlja na mesto Boga. Zato misli, da Boga ne potrebuje. Prepričan je, da zmore vse sam. Zato se za Boga ne zanima, ga ne išče.

Italijanski pisatelj GIOVANNI PAPINI (+ 1956) je hotel spremeniti svoje življenje in življenje drugih s svojimi močmi. Rezultat njegovega prizadevanja se vidi v njegovi izjavi: "Zame ni ničesar več. Jaz sem popoln nihilist. V nič več ne verujem, sem dovršen, dokončen in popoln ateist; ateist, ki ne pripogne kolena niti pred laičnimi, racionalističnimi, filozofskimi in človečanskimi verstvi, katera so stopila na mesto antičnih mitoloških verstev."

Toda niti svojega življenja niti življenja drugih ni mogel spremeniti. Prav izkustvo nemoči ga je približalo veri. Kot iskren iskalec Boga je začel prebirati evangelij in obiskovati cerkev. Oklenil se je Kristusa in svojo najlepšo knjigo Jezusova zgodba posvetil prav njemu. Knjiga se konča z molitvijo, ki razodeva ponižnega iskalca:

"Potrebujemo Te, edino Tebe.
Ničesar in nikogar razen Tebe.
Samo Ti, ki nas ljubiš,
moreš imeti do nas, ki trpimo,
sočutje, ki ga vsakdo čuti do sebe.
Ti moreš čutiti, kako velika,
neskončno velika je na tem svetu
prav to uro potreba po Tebi.
Vsi Te potrebujemo, celo tisti,
ki se tega ne zavedajo.
Prav ti morda najbolj.
Lačni misli, da se bo nasitil s kruhom,
toda lačen je Tebe.
Bolnik si utvarja, da mu bo dobro, ko bo ozdravel,
toda njegova bolezen je v tem, da Tebe ni pri njem.
Kdor na tem svetu išče, kar je lepo,
nevede išče Tebe, ki si vsa in popolna Lepota.
Kdor v svojih mislih išče resnico,
išče Tebe, ki si edina Resnica, vredna spoznanja.
In tisti, ki steguje roke po miru,
jih steguje po Tebi, ki si edini mir,
v katerem se morejo odpočiti srca.
Kličejo Te, pa ne vedo, da Te kličejo,
in njihov klic je veliko bolestnejši od našega ..."

THOMAS MERTON v knjigi Luč nevidne resnice piše:
"Ponižnost vsebuje odgovor na vsa velika vprašanja življenja duše. To je edini ključ do vere, s katero se duhovno življenje začne: vera in ponižnost sta namreč neločljivi. V popolni ponižnosti izgine vsa sebičnost in tvoja duša ne živi več sebi, temveč Bogu ...

Če nismo ponižni, radi zahtevamo, da mora vero spremljati dobro zdravje, duševni mir, zadovoljstvo, uspeh v službi, priljubljenost, mir na svetu in vse, kar si dobrega moremo misliti. Res je, da nam Bog more dati vse te dobrine, če hoče. Vendar so v primeri z vero, ki je bistvena, to nepomembne stvari. Če trmasto zahtevamo druge stvari kot ceno za svoje verovanje, smo v tem v nevarnosti, da svojo vero spodkopljemo."

PAPEŽ GREGOR XVI. (+ 1846) je obiskal jetnike, ki so bili zaprti zaradi hudih zločinov. Slehernega je vprašal, zakaj je obsojen. Vsi po vrsti so trdili, da so nedolžni, obsojeni po krivici. Le en fant je planil v jok, priznal svoje hudodelstvo in rekel, da je po pravici zaprt. Papež je rekel ječarju: "Ni prav, da bi bil ta 'hudodelec' skupaj s temile 'pravičniki', zato ga takoj pošljite domov!"

Kakor je samo ta jetnik dosegel prostost, tako samo človek ponižnega srca doseže Boga.

Angleški kardinal NEWMAN takole naglaša pomen ponižnosti za vero:
"Ko se človek enkrat razumsko odpre – brez tega ne gre – veri v Moč, ki je nad njim, in spozna, da ni on sam merilo vsega v nebesih in na zemlji, potem gre s precejšnjo lahkoto naprej ...

Ko kdo začne res verovati v Boga, je že premagal tisto veliko oviro za razodeto vero: prevzetnega, samozadostnega duha. Ko enkrat človek z očmi svoje duše in v moči Božje milosti zares prepozna svojega Stvarnika, je preskočil jarek. Z njim se zgodi nekaj dejansko enkratnega: svoj ponosni tilnik je uklonil in zmagal nad samim seboj."

Judovska zgodba pripoveduje, kako se je učenec obrnil na svojega učitelja:
"Nekoč so živeli ljudje, ki so gledali Boga iz obličja v obličje. Zakaj danes ni takih ljudi?" Učitelj mu je odgovoril:
'Ker se nihče več ne želi tako globoko skloniti (ponižati), kot so se tisti ljudje.'

Ponižnost je pot do Boga. Pomaga nam doumeti, kdo je Bog in kdo smo mi. V JEZUSOVI priliki o farizeju in cestninarju se je farizej s svojimi deli hvalil in se poviševal nad cestninarja, cestninar pa je ponižno z besedami in dejanji priznal svojo grešnost. Tako se je približal Bogu, farizej pa se je od njega oddaljil.

Jezusu se je zelo približal stotnik, ki se je nanj obrnil s ponižnim srcem: "Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen" (Mt 8,8).

Kanaanska žena je Jezusa prosila za svojo hčer. Njena ponižna vera je šla tako daleč, da se je primerjala s psički, ki "jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev" (Mt 15,27). Jezus je nagradil njeno ponižno vero z ozdravitvijo njene hčere.

Po obilnem ribjem lovu je Simon Peter "padel Jezusu pred noge in rekel: 'Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!'" (Lk 5,8).

S ponižnostjo je v ožjem sorodstvu spoštljivost, ki je za naš odnos do Boga nujno potrebna. Celovški škof Dr. EGON KAPELLARI v knjigi Sveta znamenja piše:

"Včasih se spomnim na to, kako se je vedel neki približno štiri leta star otrok, ko je v mojem spremstvu vstopil v velikansko romarsko cerkev. Očitno prevzet od mogočnosti in veličastva tega prostora je šel počasi in kot po prstih v ospredje. In ta drža spoštovanja se ni zdela vsiljena, temveč prav tako skladna z otrokovim življenjem kot igra in smeh."

S ponižnostjo je tesno povezana preprostost. Jasna ugotavlja, da nam danes prav te manjka:

"Zoprno mi je vse, kar nima nobene zveze z življenjem – teoretiziranje in filozofiranje zaradi teoretiziranja in filozofiranja. In tega je v današnji Cerkvi veliko preveč.

Boga smo dandanes tako zakomplicirali, da že marsikdo verjame, da ga morejo doseči samo izobraženi ljudje, oziroma da ga morejo le-ti bolje razumeti kot preprosti ljudje. Groza! Jaz pa verjamem, da je vse, kar je zares Božje, preprosto in dostopno in – kar se mi zdi najpomembnejše – življenjsko, blizu vsakemu od nas. Še več, v vsakem od nas biva Bog, le najti ga je treba, ali pa mu dovoliti, da zaživi v nas.

Človek-kristjan naj bi bil preprost, skromen, ponižen in hvaležen."

Zakaj je ponižnost za dobro molitev tako pomembna?

Zakaj je ponižnost za dobro molitev tako pomembna?

Bog je človeka postavil za krono stvarstva, kako to, da pričakuje od človeka, da se bo pred njim poniževal? Gre za resnico, da je človek hkrati velik in majhen; velik, če pusti, da ga Bog napravi velikega, majhen, če ostane sam v sebi.

Če se pred Bogom ponižamo, se s tem najbolje pripravimo na sprejem njegovih darov. Če se pred neskončno svetim Bogom ponižujemo, gremo iz sebe, se rešujemo svoje sebičnosti, očiščujemo svoje srce.

Ker je ponižnost velik Božji dar, si ga je treba od Boga izprositi. S tem darom sodelujemo, če se vadimo v poniževanjih ter v luči vere in evangelija razmišljamo o svojih slabostih in grehih. Krepost ponižnosti je v človeku nekaj trajnega.

• Ponižen človek ne prizna le svojih napak,
• ampak tudi tisto, kar je v njem dobrega, le da to ne pripisuje sebi, temveč Bogu.
• Ponižnost se ne razodeva samo v odnosu do Boga, temveč tudi v odnosu do bližnjega.
• Najgloblji temelj ima v Jezusovem izničenju do smrti na križu in je hoja za izničenim in zapuščenim Kristusom, poseben njegov dar. Povezan je z ljubeznijo do Boga in bližnjega.

An