Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 9. januar 2012

POGLABLJANJE V VERI (1)

POGLABLJANJE V VERI (1)

Če bi nas kdo vprašal, ali smo verni, bi seveda pritrdili, da smo. Vendar v veri lahko vse življenje napredujemo. Naj bodo skromen pripomoček k temu tudi članki v našem glasilu, ki se bodo vrstili nekaj let. To bo naš prispevek k letu vere. Ozirali se bomo na knjigo Anton Nadrah, Luč v temi.

Pri verovanju deluje razum, volja in Božja milost

Verovati je pametno. Vera ni proti človeškemu razumu, ampak razum presega. Človeški razum je končen, Bog pa je neskončen.

Veren človek lahko pride v času doraščanja do obdobja, ko vse njegovo bitje kar kriči po dokazih za bivanje Boga. Peter je to takole doživljal:

»Meni je tiste poletne dni rojila po glavi misel, ali Bog obstaja ali ne. Hlastal sem po Janžekovičevi knjigi Smisel življenja in po Ognjiščih s tovrstno problematiko. Premleval in tuhtal sem na polju, na paši. Bil sem dobesedno obseden od tega problema.

Zanimivo je dejstvo, da je ob vsem tem mojem iskanju podzavestno nekaj v meni prišepetavalo: ‘Bog obstaja.’ Silno sem hrepenel po trdnem in temeljitem dokazu. Vedel sem, da Bog je, mučilo pa me je vprašanje, kako priti do njega, kako najti neizpodbiten dokaz, s katerim bom lahko »zabil« vsakega nasprotnika. Ta pot iskanja je bila zelo mučna in trda. Vedno je bila v meni prisotna misel: ‘Saj Bog mora biti, nikakor ne smem obstati v dvomu.’”

Pri veri ni dovolj samo razum. Vero si je treba prisvojiti z vsem svojim bitjem, predvsem s srcem. Francoski mislec Pascal takole razmišlja:

"Zadnji korak razuma je ta, da spozna, da je neskončno stvari, ki ga presegajo; res je slaboten, če vsaj tega ne spozna. Če ga presegajo naravne stvari – kaj naj rečemo o nadnaravnih!"

"Če bomo vse podredili razumu, ne bo v naši veri nič skrivnostnega in nadnaravnega. Če pa bomo kršili načela razuma, bo naša vera nesmiselna in smešna."

Razumsko spoznanje, da Bog biva, še ni vera v Boga. Pascal pravi: "Vera se razlikuje od dokaza: le-ta je človeški, ona je božji dar."
"Kako daleč je od spoznanja Boga do ljubezni do njega!"

Tudi na področju znanosti ni mogoče vsega dokazati, ampak je treba nekatere stvari enostavno verjeti. Albert Einstein, veliki znanstvenik in mislec, oče relativnostne teorije in atomske fizike, leta 1921 Nobelov nagrajenec za fiziko, je rekel:

"Na območje verovanja spada prepričanje, da so pravila, ki veljajo v obstoječem svetu, razumna in da je ta svet mogoče spoznati z razumom. Ne morem si zamisliti pravega znanstvenika, ki ne bi imel te vere."

Kljub temu, da vemo, da je verovati pametno, se vera še lahko zamaje. Na človeka vplivajo čustva, domišljija in strasti. Človek naenkrat želi, da bi Boga ne bilo. Bog postane ovira za njegovo nebrzdano svobodo. Gre za vprašanje, kaj storiti, da bo naša vera stanovitna in ne bo odvisna od našega trenutnega razpoloženja. Tu gre za rast v veri kot kreposti. Svoja razpoloženja je treba dobro poznati in jih podrediti razumski presoji, sicer ne bomo ne pravi verniki ne pravi neverniki. Naša vera se ne more spreminjati po vremenu.

Razum, volja in božja pomoč (milost) so trije dejavniki, ki v naši veri nikoli ne smejo prenehati delovati, če hočemo ostati verni. Zato bo vsak kristjan skrbel za stalno rast v veri. Versko izobraževanje, branje in premišljevanje Svetega pisma, redno zahajanje k bogoslužju in prejemanje zakramentov, redna molitev – to je za vero prav tako potrebno, kakor je za življenje potreben kisik. Če tega ne bomo upoštevali, se bomo od vere neopazno oddaljili. Dejstva, ki se jih stalno ne spominjamo, zbledijo in izginejo. Za stanovitno vero potrebujemo Božjo pomoč, ki si jo moramo od Boga izprositi.
An

Ni komentarjev:

Objavite komentar