Zvestoba posvetitvi

S posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu obema damo častno besedo, da bomo v skladu s to posvetitvijo tudi živeli. Posvetitev ni nekaj zunanjega, ni le lepa slovesnost, ki jo danes obhajamo, jutri pa nanjo že pozabimo. Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je dobro pripravljena in zavestna obnovitev krstne posvetitve Bogu. Je poživitev milosti, ki smo jih takrat prejeli, in popolna pripravljenost, da po njih živimo.

Tudi po posvetitvi ostanemo nestanovitni. Pravijo, da sta na svetu dve stvari najbolj nestanovitni: luna na nebu in človek na zemlji. Danes smo goreči za Boga, naslednjega dne nas že zagrabi mlačnost. Kar smo pri spovedi trdno sklenili, tega se čez nekaj ur ne držimo več. Če hočemo ostati zvesti, vedno znova potrebujemo notranjo pomoč Božje milosti in zunanjo spodbudo. Milost zvestobe posvetitvi si je treba izprositi z redno molitvijo. Zunanja spodbuda je medsebojna pomoč posvečenih. Zgledi vlečejo. Zelo pomembno je pogostno zavestno obnavljanje posvetitve, morda vsak mesec, na obletnico posvetitve, ob življenjskih jubilejih itd. Primerna vsakdanja molitev nas lahko vedno znova spomni, kaj smo obljubili. Tudi slika obeh Src ali Jezusa in Marije na Kalvariji nam je v veliko oporo. Ljubeč pogled na Jezusa in Marijo je odlična molitev. Veliko pomaga k zvestobi zbiranje na skupnih molitvenih shodih. Prav primerni so za to prvi petki in prve sobote.

Za ohranitev zvestobe posvetitvi je potreben boj zoper zlo v nas in okrog nas. »Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč,« pravi Jezus (Mt 10,34). Vabi nas: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Sv. Pavel je zapisal: »Trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim« (1 Kor 9,27). »Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred« (Gal 5,24).