Kadar se osebno
sam pogovarjam z Bogom ali z Devico Marijo, mi je bolj všeč, da se počutim
otroka kot odraslega. Mitra, kardinalska čepica, prstan izginejo. Odraslega in
škofa s pomembno, resno in uravnovešeno držo pošljem na počitnice, da se lahko
prepustim spontani nežnosti otroka pred svojim Očetom in svojo Materjo.
S tem da sem
pred Bogom najmanj pol ure to, kar v resnici sem, s svojo revščino in z
najboljšim, kar imam, dopustim, da iz dna mojega bitja pride na dan nekdanji
otrok, ki hoče ljubiti Gospoda in včasih čuti potrebo po joku, da bi bil
deležen usmiljenja.
Vse to me
podpira pri molitvi. Rožni venec, preprosta in lahka molitev, mi včasih pomaga,
da spet postanem otrok in tega se sploh ne sramujem.
Janez Pavel I.
Ni komentarjev:
Objavite komentar