Pri izročitvi in posvetitvi sebe Materi
Mariji, pa naj se ji posveti posameznik ali skupina, je poudarjeno osebno
sodelovanje. Posameznik ali skupina se za posvetitev najprej osebno odloči in
se nanjo dobro pripravi, preden se Mariji izroči in posveti s posebno
posvetitveno molitvijo. V njej običajno ni izraženo le češčenje Božje Matere in
izročitev, ampak tudi prošnja za njen blagoslov in varstvo.
Naravnost mistično umevanje posvetitve
kot samopodaritve Mariji imamo pri sv. Ludviku Grignionu Montfortskem (+ 1716)
v njegovi knjigi Razprava o pravi
pobožnosti do svete Device. Marijo je povezoval s Kristusom in Svetim
Duhom. Posvetitev Mariji je imel za najpopolnejšo in najzanesljivejšo pot h
Kristusu. Po Grignionu osebna in skupna posvetitev Mariji sloni na veri v
Kristusa, ki je vir milosti, in na Mariji, ki je posredovalka milosti.
Marija je Mati Cerkve, zato nas
posvetitev njej na globlji način poveže tudi s Cerkvijo in njenim apostolskim
poslanstvom.
Čim bolj je
cilj, kateremu se posvetimo, vzvišen, tem pomembnejša je tudi posvetitev temu
cilju. Cilj posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu je silno vzvišen, zato je
tudi posvetitev tema najsvetejšima Srcema nekaj najlepšega in
najplemenitejšega. Ne pomeni le našega enkratnega dejanja, pri katerem zmolimo
posebno molitev, ampak trajno razpoloženje našega duha, iz katerega izvirajo
vsa naša dejanja.
Prva, ki se je v
tem življenjskem pomenu popolnoma posvetila Jezusu, je bila Devica Marija, in
sicer vse od angelovega oznanjenja pa tja do Kalvarije in do konca svojega
življenja ter za vso večnost.
Za Devico Marijo
se je posvetil Jezusu pa tudi Mariji, njunima Srcema, sveti Jožef. Vse svoje
življenje in vse svoje moči je usmeril v služenje njima. Tako naj bi bilo tudi
pri naši posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Kako je s posvetitvijo skupin in zlasti
sveta, v katerem so tudi neverni in drugače verni? Papež Pij XII. je 31.
oktobra in 8. decembra 1942 ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Pomen te posvetitve lahko razumemo iz papeževih besed: »Varuj tudi neverne in
vse, ki prebivajo v smrtni senci.«
Posvetitev ni le navadna prosilna
molitev (čeprav je tudi prosilna molitev!), kakor marsikdo misli. Posvetitev
namreč povzroča nekaj objektivnega in trajnega, nenehno obojestransko
povezanost posvečene stvari, osebe ali skupine oseb z Materjo Marijo in z
Bogom. To še posebej velja pri osebah, ki se izročijo Mariji ali pa v moči
svoje službe v Cerkvi posvetijo Mariji posameznike, različne skupine in dežele,
vesoljno Cerkev in ves svet. Taka posvetitev ima brez dvoma objektivno
vrednost, ker je tu Cerkev, ki deluje.
Že naša govorica kaže, da
posvetitev ni le prosilna molitev, saj rečemo, da posvetitev obnavljamo,
prosilne molitve pa ne obnavljamo, ampak vedno znova prosimo.
Bistvo
posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu
Odlično dejanje obojestranske ljubezni
Ljubezen je
temelj in odločujoči nagib izročitve in posvetitve. »Bog je ljubezen« (1 Jn
4,8.16) in vse stvari imajo svojo vrednost po tem, koliko se mu približajo in
so deležne njegove ljubezni ter mu jo z življenjem v ljubezni do njega in
bližnjega tudi vračajo.
Izročitev in
posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je odlično dejanje ljubezni, ki gre iz
našega srca naravnost v Marijino Srce, ki postane naš duhovni dom. Seveda je to
naš odgovor na poprejšnjo Božjo in Marijino ljubezen do nas. Božja ljubezen se
je najbolj nazorno razodela na Kalvariji v prebodenem Jezusovem Srcu. Marijina
ljubezen je dosegla svoj vrhunec prav tako na Kalvariji ob sotrpljenju s Sinom,
ko je meč bolečin presunil njeno Srce.
Izročitev
Marijinemu Srcu je dokončna in nepreklicna podaritev Mariji in po njej Bogu, ki
je v vsakem pogledu vedno naš končni cilj. Mariji kot ustvarjeni osebi se
izročimo in posvetimo kot posrednici k Bogu. Ona je vedno »Gospodova dekla«,
popolnoma usmerjena na Boga. Vse tiste, ki se njej izročijo, vodi k Bogu. Zato
naše ljubezni ne obdrži zase, ampak jo pošlje Jezusu, saj je tudi sama
popolnoma usmerjena nanj. Če se izročimo njej, najhitreje in z največjo
gotovostjo dosežemo Boga.
Sv. Ludvik
Grignion Montfortski se je v posvetitveni molitvi takole izročil Devici Mariji:
»V navzočnosti
vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o Marija, za svojo Mater in
Vladarico. Podarim in posvetim popolnoma tebi v last svoje telo in dušo, svoje
notranje in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih in
prihodnjih dobrih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in polnosti ter brez
pridržkov pravico, da v času in večnosti razpolagaš z menoj in z vsem, kar je
moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo Božjo slavo.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar