Misli sv. Bernarda (Nagovori o Visoki pesmi) Ponižnost iz spoznanja in ponižnost iz ljubezni

Imamo ponižnost, ki jo oblikuje in podžiga ljubezen, in ponižnost, ki jo navdihuje resnica ter je brez topline. Prva je v čustvu, druga pa je v spoznanju. Ne dvomim, da se boste tudi vi ponižali v svojih očeh, če se pogledate od znotraj ob luči resnice in brez prikrivanja ter se sodite brez laskanja. Ob takem pravilnem spoznanju samega sebe boste priznali svojo neznatnost, četudi tega v očeh drugih morda še niste doživeli. Postali boste ponižni, toda le za trenutek po spoznanju resnice, ne pa še po navdihu ljubezni. Kajti če bi vas tako prevzela ljubezen, kakor vas je presvetlila resnica, ki se je vam samim pokazala v resnični in poučni luči, bi brez dvoma želeli, kolikor je odvisno od vas, da bi tudi vsi mislili o vas enako, kakor sami sebe cenite (42,6).

Iz tega vidite, da ni isto, če resnica človeka prisili, da sebe ne ceni previsoko, ali pa če se iz ljubezni prostovoljno poniža. Do prvega nas privede nuja, do drugega pa volja. Sv. Pavel je zapisal o Jezusu: »Sam sebe je izničil tako, da je prevzel naravo hlapca« (Flp 2,7) in nam dal zgled ponižnosti. Sam sebe je izničil, sam se je ponižal, ne pod nujo sodbe, marveč iz ljubezni do nas. Mogel se je pač pokazati neznaten in zaničevan, ni se pa mogel imeti za takšnega, saj je poznal sam sebe.

Ponižanje je bilo dejanje volje, ne lastne sodbe, saj se je predstavil takšen, kakršen je vedel, da ni; hotel je veljati za zadnjega, čeprav je vedel, da je prvi med vsemi. Sam je rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29). Rekel je: »Iz srca«, iz srčnega nagnjenja, to se pravi iz volje. Izključil je nujo, ker je priznal voljo. Z njim ni tako kakor z menoj ali z vami, ki moramo ob luči resnice priznati, da zaslužimo osramočenje in zaničevanje, zadnje in najnižje mesto, kazni in udarce. Z njim, pravim, ni tako, čeprav je vse to izkusil, ker je hotel in je bil iz srca ponižen, ponižen, ker mu je narekovalo srce, ne pa, ker bi ga prisilila preiskava resnice (42,7).

Presodite, ali imam prav in ali sem ponižnost po pravici prisodil Gospodu, o katerem vemo, da se je izničil iz ljubezni, iz ljubezni se ponižal pod angele, bil pokoren svojim staršem, se sklonil pod rokami Janeza Krstnika, prenašal telesne slabosti, končno se podvrgel smrti in sprejel sramoto križa.

Če se boste sami pri sebi ponižali s tisto nujno ponižnostjo, ki jo čuječi duši prinaša resnica, ki preiskuje srca in obisti: tedaj dodajte še svojo voljo in napravite iz nuje krepost, saj ni kreposti brez soglasja volje. To boste dosegli, če ne boste želeli biti navzven drugačni, kakor ste znotraj … Ko se boste stehtali na tehtnici resnice in na tihem sami o sebi skromno mislili, ali se boste navzven nam prodali za višjo ceno in lagali o svoji teži, ki ni v skladu z resnično težo? (42,8).

 

TAKOLE MOLIM Kako molim

Ne morem si predstavljati življenja brez molitve. V molitvi duša diha, se umirja, združuje se z Bogom. Moj dan se začenja z daritvijo svete maše. Presrečna sem, ker že mnoga leta morem sprejemati oddajo vatikanske svete maše, ki se začenja ob pol osmih zjutraj na frekvenci srednjih in dolgih valov. Pri obhajilu obudim še duhovno obhajilo. To mi lajša dušo, zame je to biser dneva. Po sveti maši nadaljujem z jutranjo molitvijo in z mnogimi prošnjami. Molim za umirajoče, za mir na svetu, za misijonarje in še mnoge zadeve priporočam Božjemu usmiljenju. Posebno mi je drag moj angel varuh, katerega varstvo sem že dostikrat doživela. Njemu se še posebno priporočam.

Omenila bi še molitev, ki jo je angel domovine posredoval fatimskim pastirčkom. Ko je pokojni sveti oče [Janez Pavel II.] obiskal Fatimo, je kleče presunljivo molil te molitve. Tedensko se družimo v molitveni skupini že dolga leta. Prepričana sem, da s temi molitvami kličemo Božji blagoslov na naš kraj. Ni nas veliko, ki bi bili pripravljeni žrtvovati svoj čas za take molitve. Zvečer ob dvajset do devetih zopet po radiu Vatikan molim rožni venec. Molijo ga v latinščini, kar me ne moti. Ob 21-ih pa prejmem še blagoslov in tega sem tudi vesela. Zelo sem vesela, srečna in hvaležna ljubemu Bogu, da mi je zdaj na starost dana možnost nadomestiti vse tisto, česar nisem zmogla, ko sem bila zaposlena in obremenjena z družino. Posebno se veselim dneva, ko se podamo v Stično na srečanje Bernardove družine. Veliko mi pomeni, da sem članica duhovne skupnosti. Dragocen je ta čas, ko skupaj pred Najsvetejšim molimo in se sončimo pred Božjim Soncem.

Svoj dan končam z molitvijo kar dolgo v noč. Sklenem ga s prošnjo svetega patra Pija: »Ostani z menoj, Gospod, ker se mrači in se dan končuje, življenje mineva, bliža se smrt, sodba in večnost. Obnoviti moram svoje moči, da se ne bom ustavila na poti.«

Nada Vozlova

JEZUS NAS UČI MOLITI (25) Jutranja in večerna molitev

Za kristjana se spodobi, da moli zjutraj in zvečer. Poglejmo nekaj zgledov in nasvetov. Morda bo kakšen tudi za nas. Navedena je tudi utemeljitev, zakaj moliti zjutraj in zvečer.

Tomaž Kempčan v znameniti Hoji z Kristusom piše: »Če ne moreš vedno biti zbran, se zberi vsaj včasih, vsaj enkrat na dan: zjutraj ali zvečer. Zjutraj napravi sklep, zvečer pa izprašaj svojo vest, kaj si čez dan govoril, delal in mislil, ker si s tem morda večkrat razžalil Boga in bližnjega.«

Izobraženka: »Če je Bog moj Gospod, potem je naravno, da mu hvaležno služim, in molitev spada bistveno zraven. Razpoloženje ni prav nič pomembno, Gospod terja zvestobo. Pozdraviti svojega Boga, od katerega imam vse, vsako jutro, se mu zahvaliti za srečno noč in mirno spanje, za dobro začeti dan – to je vendar stvar spodobnosti! Enako se spodobi zahvaliti se mu zvečer, da je dan minil brez hujših nadlog, prinesel morda celo kakšen uspeh, lepo srečanje, veselje nad razcvetelim drevesom spomladi, nad petjem kosa v zgodnjem jutru, nad sončnim poletnim dnem, bleščečimi barvami jeseni ali iskrečo se belino na novo zapadlega snega ... Koliko vzrokov za zahvalo!«

Avstrijski skladatelj Franz Joseph Haydn iz 18. stoletja, oče instrumentalne glasbe, je v nekem pismu zaupal svojemu prijatelju, kakšna je njegova jutranja molitev: »Vstanem zjutraj zgodaj. Ko se oblečem, pokleknem ter prosim Boga in presveto Devico, da bi mi tudi danes prišel navdih. Potem ko malo pozajtrkujem, sedem za klavir in začnem iskati kakšno misel. Če se mi porodi, lahko brez truda nadaljujem svoje delo. Če pa ne gre, tedaj razumem, da sem s kakšnim pogreškom zapravil Božjo milost in potem molim tako dolgo, dokler nimam občutka, da mi je greh odpuščen.«

Italijanski operni pevec Mario del Monaco, eden najboljših tenoristov novejšega časa, je v nekem intervjuju povedal: »Vsako jutro, ko vstanem, v duhu pokleknem pred Bogom, da mu rečem: 'Hvala, Gospod, za vse, kar si mi dal,' in se mu iskreno zahvalim.«

Pisatelj  Franc Saleški Finžgar pripoveduje v delu Kakor pelikan, kako je stari pastir Boltežar zjutraj molil: »O Bog, tvoj hlapec je zdajle vstal, da bo Tebi čast dajal, sebi kruha služil. Požegnan je ta kruh z žegnom šentjanževim, pokropljen s kropljenjem angelskim! Ti si mi rekel vstati, daj še tri angelce k meni poslati: Bo prvi zame, za dušo in telo, bo drugi za kočo in hlev, in tretji, da živino pase in pana vse kače in modrase ... Češčena Marija ... ki je bil zame z eno žlajfo trikrat udarjen ...«

Žena in mati za svojo jutranjo molitev najraje gre k sveti maši. Molitev ji v zakonskem in družinskem življenju veliko pomeni: »Če hočem opraviti dobro in koristno jutranjo molitev in s tem posvetiti ves dan, jo najraje združim z zgodnjo jutranjo mašo, ko otroci še spijo. S poslušanjem Božje besede zaposlim duha ter z Božjo mislijo obogatim svojo za ves dan; z navzočnostjo pri obhajanju evharistije more tudi moje vsakdanje življenje postati po Božji daritvi nekaj velikega, lepega, nevsakdanjega; po uživanju evharistične hrane postajam krepkejša v Božjem duhu in resnici.

Vsega tega ne potrebujem le zase, ampak tudi za moža in otroke. Vse lepe, koristne misli, spoznanja in sklepe moram posredovati otrokom, ker s tem učim moliti tudi nje. Postanejo mi vodilo pri vsakdanjem delu in vzgoji. Če svoje srce odpiram po molitvi svojim otrokom in možu, bodo tudi njihova srca bolj odprta Bogu in meni. Če znam sama dobro in prav moliti, bom tako znala moliti tudi v družini. Če se sama znam premagati in ne sitnarim, bodo to zmogli tudi vsi drugi. Če v zakonski težavi prosim Boga za pomoč, mi bo mož postal bolj dostopen ali mi bo sam od sebe prišel naproti.

Molitev me tako ne združuje le z Bogom, temveč tudi z možem in otroki, ki so tempelj istega Svetega Duha, ki prebiva v meni in v njih. Za družino še prav posebej velja Jezusova obljuba, da tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, tam je Bog sredi med njimi.«

Druga mati jutranjo in večerno molitev zelo lepo povezuje z življenjem: »Zjutraj razgrnem pred Gospoda svoje načrte in ga poprosim, naj jih potrdi s svojim blagoslovom in mi da moči, da bom sposobna prenesti preizkušnje in neuspehe pri njihovem izpolnjevanju. Zvečer, ko ležem k počitku, je moja molitev zahvala za vse dobro, kar sem prejela in uspela ustvariti, pa tudi za vse hudo, kar sem z Božjo pomočjo prenesla. Obenem je kesanje za vse spodrsljaje in pomanjkljivosti, ki so sad moje nepopolnosti in grešnosti. Ničkolikokrat se mi zgodi, da zvečer stojim pred Gospodom praznih rok, z občutkom zagrenjenosti in slabe volje zaradi izgubljenega dneva. Trudim se, a vendar naredim tako malo ali nič dobrega, toliko načrtov ostane neizpolnjenih, toliko sklepov neizvršenih. Takrat še posebno vdano prosim Svetega Duha za spoznanje Božje volje, kajti Gospod pravi: 'Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota' (Iz 55,8).«

Za jutranjo in večerno molitev lahko uporabljamo katerega koli od že omenjenih načinov molitve. Zelo se priporoča molitev rožnega venca in liturgične hvalnice in večernice.

Kardinal Faulhaber pravi, da je jutranja molitev jutranja telovadba duše. Francoski pesnik Baudelaire pa trdi, da je človek, ki zvečer moli, podoben stotniku, ki je razporedil straže in lahko mirno zaspi.

Vseučiliški profesor in znanstvenik Contardo Ferrini je pisal svojemu prijatelju: »Nikakor si ne morem predstavljati življenja brez molitve, prebujenja zjutraj brez srečanja z Božjim nasmehom in zvečer počitka brez misli na Kristusa. Takšno življenje bi bilo podobno temni noči, ... brez pravega duhovnega veselja.«

Sv. Hieronim je dal sv. Evstohiji naslednja navodila, od katerih vsaj nekatera lahko upoštevamo: »Za svetnike naj bo še spanje molitev. Kljub temu moramo določene ure odbrati za molitev. Za čas molitve je najbolj primerna tretja, šesta in deveta ura, jutranja in večerna ura. Tudi ne vstani prej od mize, preden se ne zahvališ Stvarniku. Ponoči pa se vzdignimo dvakrat do trikrat in pri tem ponovimo, kar smo se na pamet naučili iz Svetega pisma. Pred vsakim dejanjem, pred vsakim novim začetkom se pokrižaj!«

Enzo Bearzot, Furlan, trener italijanske državne nogometne reprezentance, je rekel o svoji veri: »Boga doživljam v sebi kot stalno navzočnost. Čutim ga po glasu svoje vesti, ki usmerja vse moje bivanje. Lahko me napadajo, toda če je moja vest mirna, brez omahovanja nadaljujem svojo pot ... Pri delu, ki ga opravljam, ob nedeljah ne morem redno k maši, vsak dan pa se v molitvi pogovarjam z Bogom. Včasih grem k maši skupaj s celotno reprezentanco, kajti skoraj vsi moji 'fantje' so verni.«

Kako je zlasti jutranja molitev pomembna za ves dan, ki po jutranji molitvi lahko postane nenehna molitev, naglaša France Oražem v knjigi Krščanska duhovnost: »Razumljivo pa je, da takšna nenehna molitev sredi dela in skrbi ni mogoča, če se z Bogom ne srečujemo prav v direktni molitvi, v molitveni samoti. V takšni molitvi, posebno jutranji, moremo že vnaprej zaživeti ves dan s tem, da dan z njegovimi težavami, veseljem, potrebami in nevarnostmi prepojimo z molitvenim ozračjem vere in ljubezni. Tu se že srečujemo s konkretnimi osebami, na katere bomo verjetno čez dan naleteli; tu obnovimo pravilne odnose do njih. Tu že vnaprej obvladujemo sami sebe, pomagamo do veljave pravičnosti, vljudnosti, ljubezni, potrpežljivosti, iskrenosti, poštenju itd. Tu gledamo dan v njegovih napetostih, trenjih in bojih, do katerih prihaja zaradi najrazličnejših stališč. V takšni molitvi že vnaprej razpuščamo v sebi ves nered celega dne in se pripravljamo na pravilno notranje razpoloženje, ki je nam kristjanom potrebno v najrazličnejših okoliščinah.«

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za dve zrni. Bog povrni vsem, ki vztrajate v molitvi in darovanju trpljenja za duhovne poklice. Letos bo imela Cerkev na Slovenskem le tri novomašnike: po enega v ljubljanski in mariborski nadškofiji ter enega v redu dominikancev. Naj bo ponovno nekaj pojasnil. Podobo, ki spremlja prizadevanja za duhovne poklice, je naslikal akademski slikar Lojze Čemažar. Pet pšeničnih klasov, vsak ima po 20 zrn, vsebuje bogato vsebino. V vsakem zrnu je 500 rožnih vencev ali 50 dni darovanega trpljenja. Poleg rožnih vencev štejejo tudi druge darovane molitve, križevi poti, litanije … in zlasti delavniške mašne daritve ter darovano trpljenje za duhovne poklice. Z duhovnimi poklici je povezana narisana hostija, saj brez duhovnika ni nobene mašne daritve. Prebodena Kristusova roka je tudi povezana z duhovnimi in zlasti z duhovniškimi poklici.

»Sem kraljica nebes, ki moli za spreobrnjenje grešnikov«

Po svojem prikazovanju sv. Bernardki v Lurdu (Francija) leta 1858 je Marija naslednje leto s svojo navzočnostjo počastila pokrajino Champion v ZDA, ki se nahaja na severovzhodu države Wisconsin blizu Velikih jezer. Mlada belgijska kmetica Adela Brise, stara osemindvajset let, je imela čast, da je trikrat videla sveto Devico Marijo. V začetku oktobra 1859 je Adela videla lepo Gospo, povsem oblečeno v belo, ki je stala med dvema drevesoma, in sicer med javorjem in kanadsko jelko (velik iglavec). Šele pri tretjem obisku Gospe (9. oktober 1859) je Adela vprašala: »V Božjem imenu, kdo ste in kaj hočete od mene?«

Devica Marija je odgovorila: »Sem kraljica nebes, ki moli za spreobrnjenje grešnikov, in želim, da storiš isto. Zjutraj si prejela sv. obhajilo, kar je dobro, vendar moraš storiti še več. Opravi življenjsko spoved in daruj obhajilo za spreobrnjenje grešnikov. Če se ne bodo spreobrnili in delali pokore, jih bo moj Sin prisiljen kaznovati … Zberi otroke te divje pokrajine in jih uči, kar je potrebno za njihovo odrešenje. Nauči jih narediti znamenje križa in prejemati zakramente. Moli za spreobrnjenje grešnikov.«

Da bi ustregel prošnji Device Marije, je Adelin oče takoj po prikazovanjih v kratkem času zgradil kapelo, ki je na srečo stala blizu kraja prikazovanj. Kasneje so skupaj s samostanom in šolo zgradili še drugo kapelo. Gre za današnje »Narodno svetišče naše Gospe dobrega upanja«. Cerkev je posvečena Mariji védne pomoči. Od takrat naprej se tam dogajajo številni čudeži.

Sto petdeset let po prikazovanju Device Marije Adeli je Vatikan razglasil svetišče za edino uradno marijansko središče v ZDA. Krajevni škof je ta kraj proglasil kot mesto Marijinih prikazovanj, ki jih je katoliška Cerkev uradno priznala.

P. John Broussard, rektor narodnega svetišča Marije védne pomoči

 

PO MARIJI K JEZUSU 5. Je tisti, ki se ne odloči za posvetitev Mariji, slabši človek oz. katoličan?

Odgovor na to je zelo preprost: Vsi ljudje smo poklicani k popolnosti. To je v vsej jasnosti zatrdil 2. vatikanski koncil, katerega odsev je tudi novi Zakonik cerkvenega prava (ZCP). V njem je bilo do leta 1983 zapisano, da so redovniki stan popolnosti. Druga knjiga ZCP je govorila o osebah: o klerikih, o redovnikih in čisto kratko o laikih. Na nek način so bili k popolnosti poklicani redovniki, pa škofje, morda tudi duhovniki, drugi skoraj ne. Novi zakonik govori v 2. knjigi o Božjem ljudstvu. To so najprej vsi verniki, nato laiki in šele nato kleriki in redovniki. Popolnost, svetost je pot, ki je odprta za vse. Vsak v svojem stanu naj si zanjo prizadeva: poročeni, samski, duhovnik, redovnik, škof itd. Nihče ne bo trdil, da je laik slabši človek kot duhovnik ali redovnik z zaobljubami, vsak ima svojo pot popolnosti in svetosti. Cerkev pa nam na tej poti prihaja naproti. Daje nam različna sredstva in pripomočke, da bi lahko postajali boljši, dosegli popolnost. Bogatemu mladeniču je Jezus povedal, da je njegova ovira do popolnosti veliko bogastvo, ki ga je imel. Ni se mu bil pripravljen odpovedati. Ali je človek, ki ob nedeljah ne hodi k maši, slabši človek od zvestih vernikov? Nedvomno ni vzoren kristjan, nekaj mu manjka. Ali je kristjan, ki ne obhaja prvih petkov in sobot, slabši od drugih kristjanov? Če nič drugega, je škoda, da ne uporablja pripomočkov, ki nam jih daje na voljo sveta Cerkev. Isto velja tudi za posvetitev Mariji. Je močno sredstvo na poti k popolnosti, toda verjetno ne za vse enako obvezno. Pa obhajilo? Ali ni Jezus rekel, da kdor ne bo užival njegovega telesa in krvi, ne bo imel življenja v sebi. Pa vsakdanja molitev? Ali moremo živeti kakovostno krščansko življenje brez nje? To je le nekaj vprašanj, ki si jih lahko zastavimo vsi, da bi našli čim bolj jasen odgovor na postavljeno vprašanje.

Alojz Snoj

 

PO MARIJI K JEZUSU 4. In po posvetitvi? Kako naj bi živel katoličan, ki se je posvetil Mariji?

V različnih knjižicah in zgibankah, ki jih je izdalo Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, so povsod dana tudi navodila, kako in na kaj posebno paziti po posvetitvi. Bistvo posvetitve je v skladu s posvetitveno molitvijo zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter nepreklicna podaritev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, to je Jezusu in Mariji, kot odgovor na njuno ljubezen. Posvetitev pomeni pripravljenost, da bomo stalno živeli v prijateljstvu z Jezusom in Marijo, posnemali njune kreposti ter se varovali greha.

S posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu obema damo častno besedo, da bomo v skladu s to posvetitvijo tudi živeli. Posvetitev ni nekaj zunanjega, čeprav ne veže pod grehom, ni le lepa slovesnost, ki jo danes obhajamo, jutri pa nanjo že pozabimo. Tudi po posvetitvi ostanemo nestanovitni. Če hočemo ostati zvesti, vedno znova potrebujemo notranjo pomoč Božje milosti in zunanjo spodbudo. Milost zvestobe posvetitvi si je treba izprositi z redno molitvijo.

Zelo pomembno je pogostno zavestno obnavljanje posvetitve, morda vsak mesec na prvi petek in soboto, na obletnico posvetitve, ob življenjskih jubilejih itd. Primerna vsakdanja molitev nas lahko vedno znova spomni, kaj smo obljubili. Veliko pomaga k zvestobi zbiranje na skupnih molitvenih shodih. Za ohranitev zvestobe posvetitvi je potreben boj zoper zlo v nas in okrog nas.