Danes
se izgublja spoznanje in občutek greha. Kako nekaj hudega je greh, so dobro
razumeli in občutili svetniki. Nekateri so svoje grehe objokovali vse
življenje. Sv. Janez Vianney je oznanjal: »Greh je mučitelj Boga in morilec
duše. Greh nas iztrga iz nebes in vrže v pekel. Mi pa ga ljubimo! Kakšna
norost! Če bi dobro razmislili o tem, bi nas bilo tako groza greha, da ga ne bi
mogli storiti.« Arški župnik je dejal tudi tole: »Z grehom zaničujemo Boga,
križamo Boga.« »Kako hudo je to! Žaliti ljubega Boga, ki nam je vedno delal
samo dobro, in streči hudiču, ki nam more delati samo škodo – kakšna norost!«
»Žaliti Boga, ki nas je ustvaril in ki nam dela samo dobro, je višek
nehvaležnosti.« »Igramo se z grehom.«
Grešnik,
ki je v smrtnem grehu, bo poskrbel, če ima sebe vsaj nekoliko rad, da bo
čimprej obudil popolno kesanje in se greha pri spovedi obtožil. Arški župnik
nas poučuje: »Kadar padeš v smrtni greh, se moraš zateči k zdravniku, ki je
duhovnik, in k zdravilu, ki je spoved.« Tudi prostovoljni mali grehi so resna
ovira na poti do popolnosti, če v njih vztrajamo. Sv. Janez Vianney nam
svetuje: »Brž ko imaš majhen madež na duši, moraš narediti kakor človek, ki ima
lep kristalni globus, na katerega prav skrbno pazi. Če se na njem nabere nekaj
prahu, seže po gobi, kakor hitro ga opazi. In tako je ta globus čist in sijoč.
Tako tudi ko opazite majhen madež na duši, spoštljivo vzemite blagoslovljeno
vodo, napravite eno tistih dobrih del, s katerimi je povezano odpuščanje
grehov: miloščina, klečanje pred Najsvetejšim, udeležba pri sveti maši.«
Vsi
smo grešniki. Čeprav ne padamo v smrtne grehe, delamo male grehe. V Svetem
pismu je zapisano: »Sedemkrat pade pravični in spet vstane, krivični pa se
spotikajo v hudobijo« (Prg 24,16). Apostol Janez uči: »Če rečemo, da smo brez
greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Jn 1,8).
Spremeni
me v sebe, o Jezus, da bom tebi živa in draga žrtev. Vsak trenutek ti želim zadoščevati
za uboge grešnike. Žrtev mojega duha se skriva pod zavetjem telesa, človeško
oko je ne ugleda, zato je čista in tebi prijetna. O moj Stvarnik in Oče
velikega usmiljenja, vate zaupam, ker si dobrota sama. Duše, ne bojte se Boga,
ampak mu zaupajte, ker je dober in je njegovo usmiljenje večno.«
p. Anton