Pričakajmo novo leto z molitvijo in mašno daritvijo

Vsi lepo vabljeni v stiški samostan, kjer bomo z molitvijo, pesmijo in mašno daritvijo pričakali novo leto. Zberemo se v torek, 31. decembra, ob 20.00. v Opatovi kapeli. Tudi za spovedovanje bo poskrbljeno. Po polnočnici bo v obednici pod kapelo mala pogostitev, h kateri lahko prinesete kakšne priboljške, da jih podelimo med seboj.

Molitev stiških menihov z mladimi za mlade

Beli menihi iz Stične vabimo mlade in pastoralne delavce, da skupaj z nami preživite večer v duhovnem ozračju Stiškega samostana. Molitev, procesija z lučkami, kateheza, adoracija ter druženje in prijateljski pogovor. Vmes tudi priložnost za spoved.
Želimo, da bi bilo tudi to srečanje lepa priložnost da se zahvalimo za preteklo leto in se tudi duhovno pripravimo na vse, kar nas čaka v letu 2014. Vigilija za mlade bo v petek, 3. januarja 2014 ob 20. uri.
Župniki in drugi pastoralni delavci povabite mlade, da se nam pri molitvi pridružijo.

Kdor želi in po vigiliji nima prevoza proti domu, lahko v samostanu tudi prenoči.

Več na: https://www.facebook.com/vigilija.zamlade

Vsem Vam želimo blagoslovljene praznične dni in obilo milosti v novem letu 2014.


p. Maksimilijan File

Zahvalno romanje v Medjugorje

Vabljeni na zahvalno romanje v Medjugorje:

od nedelje 29. decembra (odhod ob 6.00 z avtobusne postaje v Ljubljani) do srede 1. januarja 2014 (vrnitev po maši ob 11.00). Na romanju Vas bodo spremljali kar trije duhovniki. Prijave in informacije na telefon: Petra Černivec 030 308686.

Tiste, ki boste ostali doma, pa vabimo na molitveno srečanje v Stično. Program se prične 31. decembra ob 20.00!

Lep pozdrav v Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Dragica Čepar

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 35. Pogovor z Jonadabom

»Kdaj, misliš, naj bi bila poroka?« sem vprašal Jonadaba.

»Po naših prastarih navadah so poroke ponoči. Zato čakam na polno luno.«

Mesečna noč v puščavi je nekaj čudovitega, ker je ozračje tako čisto. Z Jonadabom in Kvartom sem vsak večer hodil na Sveto goro gledat z zvezdami posuto nebo. Tam nam je očak razlagal običaje in navade svojega rodu, ki izvirajo iz najstarejših časov.

Zagotavljal mi je: »Našim ženinom je bil vedno vzor mladi Tobija. Novoporočenci pri nas cele tri noči goreče premolijo k Bogu in očiščujejo svoja srca, preden se združijo v sveto skupnost, kot je rekel angel Rafael mlademu Tobiju (Tob 6,17–18): »Poslušaj me, pojasnil ti bom, katere more hudi duh premagati! Tisti so, ki zakon tako sklepajo, da preženejo Boga od sebe in od svojih misli ter strežejo svoji strasti kakor konj in mezeg, ki nimata pameti. Nad temi ima hudi duh oblast. Ko jo boš pa ti vzel in stopil v spalnico, se je tri dni zdrži ter se hkrati z njo ne ukvarjaj z ničemer drugim kakor z molitvijo ... Po tretji noči vzemi devico v Božjem strahu bolj iz ljubezni do otrok kakor iz poželjivosti, da boš v Abrahamovem zarodu dosegel blagoslov v otrocih.«

Navdušen se je oglasil Kvart: »Po vsej pravici slovi tvoj rod, ne le po svojih pristnih šegah, ampak so tudi vaši moški vzor možatih in zdravih mož, ki imajo v krepkem telesu čilega duha in ki učakajo visoko starost. Zlasti opazujem vaše otroke. Mnogo sveta sem že obhodil, a tako zdrave in lepo razvite mladeži še nisem videl nikjer.«

V svetem ponosu se je Jonadab ob teh besedah nasmehnil. Jaz pa sem rekel: »Kolikšna je razlika med temi vašimi otroki in pa onimi zanemarjenimi umazanci v Jeruzalemu!«

»In naše ženske!« je spet spregovoril očak. »Niso samo čistih src, kar je poglavitno, marveč so tudi telesno tako lepe, da se more z njimi primerjati redkokatera druga.«

»Kakor mi je dejala Marta, ki jih je opazovala, ko je živela med njimi, so tudi vaše matere vzor močne žene, o kakršni nam pričajo Pregovori,« sem dostavil.

»Na splošno je to res,« mi je odgovoril Jonadab, »to pa zato, ker Božja previdnost posebej varuje naš rod, ker se držimo čistega zakona, ker se izogibamo sleherne opojne pijače, zlasti pa zato, ker starešine posebno pazimo, da izmed sebe izločimo vse, ki so nam v napoto. V svojem potikajočem se življenju prihajamo v stike s pokvarjenimi meščani. Zato pa moramo skoraj vselej, kadar se vrnemo v svoje puščavsko taborišče, izgnati iz svoje srede kako družino, katere poglavarji so se izkazali nevredne, da se imenujejo Rehabovi sinovi.«

»Torej izključite iz svojega rodu hkrati s krivcem tudi njegovo nedolžno družino?« se je začudil Kvart.

»Prav težkega srca naredimo to, a moramo!« je zatrdil očak. »A nikar ne misli, da jih odslovimo praznih rok. Najprej stvar kar se da natančno in pravično preiščemo ter obtoženemu damo dovolj možnosti, da se lahko zagovarja. Če se potem dožene, da se je bil opil ali da je zagrešil kaj nespodobnega ali koga oropal ali okradel, tedaj njega in vso njegovo družino pozovemo, naj se odstranijo iz rodu. Nato mu pošteno izročimo živino in šotor. Iz posebnega sklada, ki ga imamo nalašč v take namene, dobi toliko gotovine, da lahko potem kje drugje, a daleč od nas, sam zase pošteno zaživi. To terja od nas skupni blagor našega rodu. Sam Bog ve, kako težkega srca moramo tako ravnati, a vendar ne delamo izjem.« Videl sem, da je imel po teh besedah starček solzne oči. Kasneje sem zvedel, da je moral tako ravnati tudi z enim izmed svojih sinov.

»Po vsem tem, kar si zdaj povedal,« sem posegel v besedo, »si lahko mislim, kakšno čast ste nam izkazali ti in tvoj rod, ko ste dopustili, da bo moja hči Rahela žena enemu tvojih vnukov, moj sin Rafael pa mož mladenke iz tvoje rodovine.«

»Ko mi je moj vnuk naznanil, da bi rad za ženo tvojo hčer, smo se vsi starešine dolge mesece posvetovali, kaj naj ukrenemo. Na voljo sta nam bili dve poti, ali naj se moj vnuk povsem loči od svojega rodu, da sklene zakon po svoji želji, ali pa moramo mi poprej dodobra spoznati značaj tvoje hčere, preden se odločimo, ali jo lahko sprejmemo medse. V našo veliko tolažbo pa nam je – hvala Bogu – bila dodeljena čast, da smo tvojo hčer lahko sprejeli med svoje. S tvojim sinom, ki sem ga zmeraj rad imel, nismo imeli teh težav. Vemo, da bo prej ali slej moral zapustiti naše nomadsko življenje in bo svojo družino vzel s seboj z našim popolnim soglasjem. Zato nam ni bilo težko najboljšo naših deklet dati v zakon tako čudovitemu mladcu, kakršen je tvoj sin, ki naj ga nebo blagoslovi.«

»Vidim, da je vam mnogo bolj kot zakon mojega sina važna zakonska zveza moje hčere, ki naj postane, kar Bog daj, mati bodočega poglavarja vašega rodu;« sem mu odgovoril.

Očak je slovesno nadaljeval: »Kar se žensk tiče, se sedanji svet popolnoma spreminja. Doslej poniževano in onečaščeno žensko je Kristus vzvišeno povzdignil. Božji Sin Kristus ni le odpravil mnogoženstva, marveč je zaprl vrata tudi ločitvi ter je zvezo med možem in ženo spet postavil v prvotno stanje. Poslej žena možu ni več niti sužnja niti priležnica, marveč njegova tovarišica, zvezana z njim vse življenje.«

Čim dlje je govoril, tem bolj mu je naraščalo navdušenje: »Le poglejte Kristusa v njegovih odnosih do žensk! Zoper vse dosedanje navade je dopustil, da so ženske hodile z njim in mu stregle. Le poglejte ga v Lazarjevi hiši, kjer sedi z Marto in Marijo Magdaleno, govori in je z njima. Opazuj ga v Petrovi hiši, kjer je ozdravil njegovo taščo in je rad sprejel, s čimer mu je ona postregla. Oglejte si ga, ko v shodnici ozdravi nesrečno grbavko. Glejte ga, ko na gostiji pri Simonu zagovarja Magdaleno in ji odpušča grehe, ali ko dvigne iz blata prešuštnico ter jo brani pred njenimi hinavskimi tožniki!«

Kvart se ni mogel premagati, prijel je očaka za roko in mu jo poljubil. A starček je nadaljeval: »Še mnogo več! Ob vstajenju si je izbral ženske, katerim se je prikazal celo prej kot apostolom, ter jim naročil, naj pričajo o njegovem vstajenju. To Učenikovo ravnanje se že globoko odraža v novi družbi, ki jo je On ustanovil. Apostoli in učenci hodijo po poti, katero jim je nakazal.

Zdaj pa, dragi moj Ben Hered, poslušaj me! Čeprav so naše ženske tako čistega vedenja, vendar nikoli niso bile tako srečne, da bi spoznale Učenika. Poznajo ga le od daleč, po našem pripovedovanju. Vendar je On nepričakovano uslišal moje molitve. Neizmerno se je razveselilo moje srce, ko mi je vnuk povedal, da ljubi tvojo hčerko, in me prosil dovoljenja, da bi jo smel vzeti za ženo. Rahelo sem poznal. Kolikokrat mi je sedela pri nogah in poslušala zgodbo našega rodu. Poznal sem njeno nedolžnost, njeno bistrost in tudi njeno pobožnost. Še več, vedel sem, da je ona poznala Učenika, ki jo je učil moliti in jo celo večkrat blagoslovil. Ta nas bo lahko učila, kako je treba ljubiti Učenika, nam pripovedovala, kar je videla in slišala iz njegovih ust. In še to me  veseli, da je Rahela najljubša učenka tiste Marte, ki je polna vere in zaupanja in da je ljubljenka Jezusove matere Mirjam, in da se je z Rafaelčkom ob njenih nogah učila ljubiti Jezusa. Česa drugega naj bi še prosil Boga za svoj rod?« Ganjenost je starčku zadušila nadaljnje besede.

Ko sem odhajal z gore, je tudi mene stiskalo v grlu.

–––––––––––––

Kakor je v vsem Izraelu navada, so tudi Rehabovci vsako poroko kar najslovesneje praznovali; za sedanjo pa so se še prav posebno pripravljali, saj se bo poročil bodoči poglavar vsega rodu! Da bo vse čim bolj slovesno, bo hkrati poročenih še šest drugih parov iz rodovin rehabovskih prvakov. Najbolj je te dobre puščavske ljudi navdušilo, da je nevesta bodočega poglavarja tujka, česar ne pomni zgodovina tega rodu; hkrati pa, da je to hčerka enega najbogatejših in najvplivnejših med razpršenimi Hebrejci. Odkrito lahko to povem, brez hlinjene skromnosti, saj sem po dedu podedoval naravnost bajno bogastvo. Naj pa dostavim, da so Rahelo vsi imeli radi in jo tako spoštovali, da bi bila ta poroka za ves rod prava čast, čeprav bi nevesta ne bila moja hči.

In še nekaj! Rehabovci bodo zdaj prvikrat slovesno obhajali krščansko poroko. Svojih starodavnih poročnih običajev niso še nikoli spreminjali. Doslej zgolj družinska in civilna slovesnost je postala zakrament, ki bo sklenjen vpričo Sile, v imenu Kristusovega namestnika Petra. Vse to je častitljivi očak svojim ljudem goreče in navdušeno naznanil ter jim razložil, da je zvezo med možem in ženo tako visoko povzdignil sam Božji Sin, ki je zakonski zvezi vrnil njeno nekdanjo čistost in pomen.

Nepozabno lepi so bili tisti večeri pred poroko moje hčerke. Nekega takega večera smo Kvart,  častitljivi očak in jaz spet sedeli pod zvezdnatim nebom na vzpetini svetogorskega predgorja ter kramljali. Očak nam je pripovedoval: »Naše šege in običaji izhajajo že iz pradavnih časov in se jih goreče držimo. Če kdaj kaj spremenimo, to storimo šele, ko smo dolgo premišljevali in Boga prosili razsvetljenja. Cela tri leta smo premišljevali, preden je naš rod sprejel Učenikov nauk. Šele ko smo se prepričali, da je Jezus Nazarečan oni, ki so ga obljubljali preroki, in da je Božji Sin, smo opustili svoje starodavno versko prepričanje, ker pravi Luči nismo mogli zapirati oči. Zato si nas lahko videl, da smo krst sprejeli s tolikšnim navdušenjem, kakor ga zmore edino le puščavski sin. Vsi srečni smo sprejeli Svetega Duha v plačilo za svojo vero v Kristusa.«

S Kvartom sva presunjena poslušala starčka, ki je nadaljeval: »Ker sem poglavar svojega rodu in sem že sprejel Odrešenikov nauk, sem se čutil dolžnega, da se v tem nauku čimbolj poučim. Zato sem dolge ure presedel pri nogah Kristusovega namestnika Petra. In Peter me je učil preprosto in goreče, kakor zna le on, kakor učitelj uči otroka. Iz njegovih ust sem se poučil, da je Učenik po svojem vstajenju njemu in drugim apostolom razložil vse temelje svojega nauka ter jim naročil, da ga morajo oznanjati po vsem svetu, kakor hitro prejmejo Svetega Duha, ki jim ga je obljubil.

Potem mi je Peter še razlagal: 'Kakor moramo za telesno življenje uživati telesno hrano, tako nam je Kristus za duhovno življenje dal svoje Telo za jed in svojo dragoceno Kri za pijačo. Za izvrševanje teh dolžnosti pa so nujno potrebni pooblaščeni služabniki. Zato je Kristus ustanovil novo duhovništvo, izvoljeni rod svojih zastopnikov, kateri naj tudi opravljajo daritev, kakor jo je prerokoval že Malahija, odpuščajo grehe in povsod do konca sveta učijo ter oznanjajo nauk in pravo Luč sveta.'«

»Ali ti Peter o zakonu ni nič omenil?« je vprašal Kvart.

»Saj prav to bi rad povedal,« je odgovoril starček. »Peter mi je naglasil: Vsi zakramenti so stebri, ki na njih sloni duhovna zgradba Cerkve. Nismo pa jih mi postavili, ampak sam Kristus, da po njih s pomočjo svojih čutov dobivamo dovolj milosti. Abrahamova družina in za njo družine njegovih potomcev so bile deležne posebnega blagoslova od Boga, da se je iz njih po preteku dolgih vekov rodil Odrešenik sveta. Kako bi bilo torej mogoče, da bi bil Kristus brez svojega posebnega blagoslova pustil nje, ki jih je odrešil s svojo krvjo in ki se pripravljajo ustanoviti nove družine, po katerih naj iz roda v rod živi vera v Njegovo božanstvo?

Odpravil je mnogoženstvo s tem, kako nas je spomnil, da je zakon po Božji zamisli zveza med enim možem in eno ženo, z besedami: ‘Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil ženi in bosta eno telo.’ To zvezo more ločiti samo smrt enega izmed obeh zakoncev. Učenik je takoj ob začetku svojega javnega delovanja posvetil zakon s svojo navzočnostjo na ženitnini v Kani Galilejski, kjer je storil tudi svoj prvi čudež. Zato mi je Peter naglasil, da je zakon temelj družini, družina pa je temelj družbi. Če naj bo družina čista in poštena, morajo takšni biti tudi starši; in če naj bo družba urejena, morajo biti urejene tudi družine. Zato je Učenik zakonsko pogodbo, ki je prej bila zgolj družinsko in civilno dejanje, povzdignil v dostojanstvo zakramenta, po katerem zakonci dobijo posebno milost, da lahko živijo po Kristusovem nauku.«

»Že vidim odgovor na svoje vprašanje: Kaj pa zdaj?« sem se oglasil.

»Prav si storil, da si dal tako slovesno obhajati to prvo poroko med Kristusovimi verniki!« ga je pohvalil Kvart.

»Če besedo vklešeš v skalo, se ne izbriše, dokler se ne obrabi skala!« je omenil Jonadab. »Da bodo moji ljudje mogli ohraniti te nauke, hočem, da se jim vtisnejo v srce. – Mar niste še opazili, da Sila hodi od hiše do hiše obiskovat moje ljudi?«

»Nisem opazil,« sem mu odgovoril.

»Res hodi. Govori z moškimi in ženskami, jih spodbuja, naj se skesajo svojih grehov, nakar se mu ponižno spovedo in mu obljubijo poboljšati se, on pa jih v Kristusovem imenu odveže, da se bodo na predvečer poroke mogli dobro pripravljeni udeležiti lomljenja Kruha.«

––––––––––––––

»Silo grem obiskat,« se je oglasil Kvart. »Ali hočeš z menoj, domine?«

»Seveda grem tudi jaz,« sem dejal.

In res sem bil na predvečer poroke priča nepričakovanega obreda. Pri lomljenju Kruha sem bil drugod že večkrat navzoč. Nikoli pa še nisem videl obreda, ki bi bil bolje in slovesneje pripravljen kakor je bil nocojšnji.

Velika shodnica, ali bolje rečeno, cerkev, največji šotor v taborišču, je bila okrašena z nešteto svetilkami, ki so visele s stropa in toplo razsvetljevale ves prostor. V ozadju se je dvigal oder, na njem je stala miza, to se pravi – oltar, na njem pa opresni kruh in velik kelih vina. Ženske so s pokritimi glavami sedele na tleh na levi strani oltarja. Na desni so stali moški odkritih glav. Na vsaki strani oltarja je stala še ena mizica, na njej pa polno lončenih krožnikov z drobnimi cevkami iz trsa.

V ospredju odra sta stala Sila in Pavel z več mladeniči, na katere je bil Peter položil roke. To so bili diakoni.

Obred se je pričel s petjem 42. psalma: »Prisodi mi pravico, o Bog, in vodi mojo pravdo zoper nesveto ljudstvo, zvijačnega in hudobnega človeka me reši!« Nato sta dva zbora začela peti in si odpevati 5. psalm: »Čuj, Gospod, moje besede, ... prisluhni glasu moje molitve ...« Zdaj je v moje veliko začudenje s Silovim dovoljenjem povzel besedo Pavel. Ne morem reči, da bi bil njegov govor govorniško dovršen, pač pa je bil tako duhovit, da mi je vsaka njegova beseda segla prav do srca:

»Bratje moji, po Silovem naročilu vam ob tej nadvse slovesni priložnosti govorim te besede: Vsi ste dobro poučeni, kaj bo zdaj. Po Gospodovi besedi boste prejeli kruh, ki je prišel iz nebes, ne opresnik, ki ga vidite s telesnimi očmi. Kdor je od tega kruha, bo živel vekomaj. V tem blagoslovljenem kelihu je Kristusova kri. In vi, ki nikoli ne pijete vina, zdaj ne boste pili vinskega soka, ki slabi, marveč boste zaužili Kristusovo kri, ki je bila za nas prelita. Kruh, ki ga boste prejeli, je Kristusovo telo.

Kadar se obhajate, to ne pomeni, da jeste večerjo. Pri jedi namreč vsak jemlje svojo večerjo, ne meneč se za druge. Povem vam, kar sem prejel od Gospoda. Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: ‘To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin!’ Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: ‘Ta kelih je nova zaveza, sklenjena z mojo krvjo. Kolikokrat boste pili, delajte to v moj spomin. Zakaj kolikokrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.'

Zato morate navadno večerjo razlikovati od te Gospodove večerje. Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh ali pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako je od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor je in pije, je in pije svojo obsodbo, če se ne zaveda, da je to Gospodovo telo.«

Polni kesanja so nato navzoči zapeli 50. psalm: »Usmili se me, Bog ...«

Zdaj je vstal Sila in spregovoril: »Slišali ste, kaj vam je govoril Pavel. Vem, da ste storili vse, kar ste mogli, da boste postali deležni tolikšne skrivnosti. Izvršujoč Gospodovo naročilo, bom zapel pesem zahvale za tolikšno dobro.« Nato je spet spregovoril: »Zdaj pa molimo za svoje brate, da bi po Kristusovem zasluženju bili deležni Gospodove milosti.« Za hip se je zamislil, potem pa nadaljeval: »Izvršimo Gospodovo naročilo ter mislimo na njegovo trpljenje in smrt.« Nato je vzel kruh, ga blagoslovil in rekel: “To je moje telo, ki se daje za vas.« Po teh besedah je prijel kruh in ga povzdignil, vsi navzočni pa so v počastitev sklonili glave. Potem je vzel kelih in izrekel tele besede: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.« Ko je kelih povzdignil, da so ga lahko vsi videli, ga je spet postavil na oltar.

»Zdaj pa,« je spet spregovoril Sila, »izvršimo, kar nam je naročil Gospod, ki nam je naročil takole moliti: »Oče naš, ki si v nebesih ...« In vsi navzočni so za njim glasno ponavljali.

Nato so pristopili diakoni in na krožnikih prinesli posvečenega kruha. Vsakemu moškemu in ženski so podali po en krožnik. Ko je zaužil Sila, so zaužili telo našega Gospoda tudi oni. Potem so diakoni posvečeno vino prelili v dva manjša keliha, pristopili eni k moškim, drugi k ženskam ter jim podajali kelih. Vsak vernik je svojo cevko vtaknil v kelih in iz nje srknil nekaj krvi našega Gospoda pod podobo vina. Potem so vsi molčali, dokler ni Sila glasno izrekel zahvale. Zapel je še psalm, dvignil roke k nebu in blagoslovil vse navzoče v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

P. M. de Heredia

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O menihu, kateremu je bilo rečeno: "Tvoji grehi so ti odpuščeni."

Med Kristusovimi tekmovalci, ki so se bojevali v Clairvauxu, je bil tudi navdušen borec, z imenom Eberhard, ki je bil svoje dni slaven vitez. Pridružil se je vitezom templarskega reda, spoznali so ga za zvestega in imenovali za mojstra templarjev. V tisti službi se je naučil uporabljati moči svojega duha in telesa, ki jih je prejel od Gospoda, ne proti državljanom, ampak proti duhovnim sovražnikom. Skrbel je, da ni delal za zemeljsko priznanje, ampak za nebeško plačilo. Ker pa ta vojaška služba ni vedela ničesar o prostem času Marije in je obstajala samo v izčrpavajočem delovanju Marte, ki je bilo komaj ali nikdar dovršeno, se je podal v Clairvaux, da bi izpolnjeval svojo prisego še v svetejši vojaški službi. Tam je začel obvladovati moči svojega telesa s postom, bedenjem in mnogimi napori, tudi z odpovedjo svoji volji, ter se izkazal kot ljubitelj prostovoljnega uboštva, kar je edina prava vojaška služba v krščanskem meništvu. Bil je vnet za molitev in pokoro za svoje prejšnje grehe.

Ko je nekoč pri priznavanju svojih pregreh in zelo poglobljen v molitev zaradi svojih grehov stopil pred Gospodovo obličje, je bil nenadoma zamaknjen v duhu in videl Gospoda Jezusa Kristusa, ki mu je prijateljsko dejal: "Tvoji grehi so ti odpuščeni!” Po zamaknjenju je prišel k sebi in bil je zelo potolažen. Zahvalil se je Bogu, se naučil od tedaj naprej služiti Gospodu s strahom in mu vzklikati s trepetom. Ko je ostarel, se je združil z očeti in prejel pri Gospodu za plačilo večno življenje.

Ta spoštovanja vredni mož nam je sporočil znamenit Božji čudež, ki se je zgodil malo prej. Slišal ga je pri svojih zelo verodostojnih bratih; zgodil se je namreč v njihovi navzočnosti, tako da so mogli stvar natančno preiskati. Na Nemškem je živel sposoben vitez plemenitega rodu, ki je umrl. Ko je že precej časa ležal mrtev, še pred pogrebom, se je vrnila njegova duša in mož je nenadoma oživel. Potegnil je proč mrtvaški prt, odprl oči in se usedel. Vsi navzoči so se zdrznili in jadikovanje ter stokanje žalujočih je takoj prenehalo. Nato so obujenega od smrti vprašali po vzroku tako nenavadne reči. On pa je začel v navzočnosti svoje žene in brata, katerega je določil za dediča, takole govoriti: “Ko sem po smrti zaprl oči, so me takoj peljali k preiskavi pred Sodnikov sedež. Tehtali so me na tehtnici pravičnosti in moja teža je bila manjša, kot je potrebno za zveličanje. In ko bi morala biti pravična obsodba izrečena, so se zame zavzeli prisotni svetniki, naj bi mi bilo dovoljeno vrniti se k vam, da bi izprosil od vaše dobrote zveličavno sredstvo za dve reči, ki mi posebno nasprotujeta, namreč za velike dolgove in nezakonsko zvezo.« Tedaj se je obrnil proti svoji ženi in ji rekel: "Ti veš, moja ljuba žena, da sva bila združena v prepovedanem zakonu, ker sva sorodnika, zato sva oba pripisana večni smrti. Spoznaj, da obstaja samo eno zveličavno sredstvo: “Da zapustiš posvetno razkošje, tako boš dosegla zame milost, zase pa zveličanje.” Ona je to hvaležno sprejela in zagotovila, da bo to pri priči storila. Nato je sklical upnike in naročil bratu, naj jim povrne, kar jim po pravici pripada. Med njimi je pristopil neki Jud, ki je zahteval od njega 300 zlatih kosov. Zazrl se je vanj s strogim obrazom in ostrim pogledom ter rekel v začudenje vseh navzočih: “Tvoja zahteva ni pravična ne v nebesih ne na zemlji, ne pri kakšni Božji stvari. Toda ne sme se zdeti, da smo te predčasno obsodili." Potem je naročil, naj se mu vse izplača.

Ko je izrekel to in še mnogo drugega, je zopet naslonil svojo glavo in mirno izdihnil.

Spreobrnjenje apostola Pavla (12) Hananija krsti Savla

Hananija je Savlu razložil, da je tudi on imel videnje, naj gre in obišče Savla. Savlu se je zdelo čudovito. Vse je bilo tako povezano. Nič ni bilo brez smisla, ampak je bilo vnaprej skrbno pripravljeno. Hananija mu je razložil, kako velike pomisleke je imel, ko se mu je zgodilo videnje. Poznal je Savla po imenu. Vedel je, da neusmiljeno preganja kristjane. Ta pomislek je razodel Jezusu, ki je govoril v videnju. Toda začul je pomirjujoč odgovor.

»Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.«

Savel se je čutil ob teh besedah neizmerno počaščenega. Zavedal se je, da njegovo življenje ne bo zaman. Vtkano bo v velike dogodke ob razodevanju in širjenju Jezusove blagovesti. Nekoliko so ga pretresle besede o trpljenju, a hitro je pomislil na Jezusa. Imel je v sebi neko gotovost, da ni sam. Jezus, ki se mu je prikazal, bo z njim. Vedno bolj je ta dogodek doživljal kot neločljivo zbližanje z Jezusom. Vedel je, da bo odslej vse njegovo življenje potekalo v tesni povezanosti z Jezusom. V njem je spoznal Boga ljubezni, zato hoče biti vedno z njim. Ni mu bilo jasno, kako bo ponesel Jezusovo ime pred pogane in kralje, toda ni se bal, kako se bo to moglo uresničiti. V njem je bilo tako močno zaupanje, da je bil prepričan, da bo vse zmogel z Božjo pomočjo.

Hananija je pristopil in položil roke Savlu na glavo. Ta je mirno pričakoval, kaj se bo zgodilo. Spregovoril je: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« Savla prevzel čudovit občutek. Spregledal je. Spet je videl! Čutil je, da je poln neke moči, ki ji ni vedel imena. Mogoče je Sveti Duh, o katerem je govoril Hananija? Savel ga ni poznal. Doslej je vedel samo za Božjega duha, ki je plaval nad vodami ob stvarjenju sveta. Kasneje je navdihoval preroke, da so govorili Božje besede. Iskal je po spominu, da bi se mogel spomniti česa, kar bi bilo povezano s Svetim Duhom. Nič ni našel. Sveti Duh mu je bil čisto neznan. Pač! Spomnil se je velikih govoric, ki so nastale po binkoštnem prazniku tistega leta, ko je bil Jezus križan. Takrat je ves Jeruzalem govoril, kako so Jezusovi najbližji učenci pridigali in učili po mestu. Vse jih je poslušalo, celo tisti, ki niso znali judovskega jezika, so jih razumeli. Vse je govorilo, da so bili apostoli napolnjeni s Svetim Duhom. Sam je slišal, da so bili čisto navadni, neuki ribiči iz Galileje. Toda ko so jih zasliševali veliki duhovniki, so pokazali neverjetno razumnost in pogum. Ali Sveti Duh prinaša moč, spoznanje in razumnost?

Savel je čutil, da mora Hananiju povedati, kaj se mu je zgodilo na poti. Kako se mu je Jezus prikazal. Toda Hananija mu je rekel, da mu je že vse znano. Gospod sam mu je razodel. Savel je strmel vedno bolj. Segel je po torbi, ki je ležala ob vzglavju. Hotel je vprašati Hananija, kaj naj naredi s pismi, ki so mu jih dali veliki duhovniki. Previdno je odprl torbo in s strahom izvlekel iz nje pergamente. Razvil jih je. Toda, glej! Bili so samo prazni zvitki brez vsakega pisanja. Vse je izginilo. Nič, kar so mu napisali, ni ostalo. Čutil je, da je popolnoma prost, svoboden. Nikogar mu ni treba preganjati. Jezusove učence lahko vzame za svoje brate, saj so ga oni že sprejeli za svojega. Tako mu je rekel Hananija. Brat Savel, tako ga je nagovoril.

Savel je bil srečen in vsemu svetu bi rad pripovedoval o vseh čudežih, ki so se zadnje dni zgodili. Da, to so bili čudeži. Bog je očitno posegel v njegovo življenje in ga popolnoma spremenil. Iz preganjalca ga je naredil za brata tistim, ki jih je preganjal. Jezus je vstopil v njegovo življenje, kot Bog ljubezni. Tisti, ki je bežal pred njim, ga je dohitel in povedel na pota ljubezni. Pogosto mu je v vesti vstajal občutek krivde za Štefanovo smrt. Sedaj je miren in čuti Štefana ob sebi še bolj kot nekoč.

Ni vedel, kaj bi storil. Hananija je rekel, da ga bo krstil. Savel ni razumel. Razložil mu je, da bo s krstom postal tako zelo Jezusov, da bo del njegovega poveličanega telesa. Spet ni razumel. Toda zaupal je, da je krst nekaj velikega. Poiskali so vodo. Savel je pokleknil, Hananija pa je zlil na njegovo glavo vodo in govoril: »Savel, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Nekaj neznanega je prešinilo njegovo notranjost. Zdelo se mu je, da ni več sam v svojem telesu. Nekoga nosi s seboj, nekdo se je naselil v njem. Glas, ki ga je slišal na poti, mu je postal čisto domač, ni zvenel od zunaj, v srcu ga je slišal. Prepoznal je Jezusa. Sedaj ga nosi v sebi, je njegov. Savlu se je zdelo, da ne bo več živel sam sebi, živel bo Jezusu in Jezus bo živel v njem. Toda to so šele prvi trenutki, ko nosi Njega v srcu. Jezusa se bo moral še učiti, poslušati ga in šele potem oznanjati.

p. Branko Petauer

Poslednje slovo + patra Alojzija Ilca

V petek, 29. novembra 2013, je Gospodar življenja odpoklical našega patra Alojzija Ilca, da mu za dolgo in dobrih del polno življenje podeli večno plačilo. Doma je bil v župniji Ribnica na Dolenjskem. Kar 50 let je z izredno veliko zavzetostjo dušnopastirsko deloval v Braziliji, kjer je med drugim kot iskan spovednik veliko spovedoval (tudi po sto vernikov na dan) in si v pokoncilskem vrenju teologije osvoboditve z govorjeno in pisano besedo prizadeval za ohranitev pravega nauka. Bil je kaplan, župnik, rektor semenišča, profesor latinščine in generalni vikar.

Zgradil je kar dve veliki cerkvi in še druge stavbe ob njih. Zapornikom, ki so bivali v neprimernih tesnih prostorih, je preskrbel novo zgradbo, ki nosi ime po njem.

Čeprav je bil dušni pastir za Brazilce, je ustanovil župnijo za Slovence in mu ni bilo težko, z avtobusom se odpeljati tja tisoč km daleč, da je zanje maševal. Bil je eden od tistih Slovencev, ki je ponesel slovensko ime in pridnost v širni svet.

Bil je v zvezi z duhovnikom Ludvikom Ceglarjem, duhovnim pisateljem, ki je v Braziliji napisal več knjig, med njimi štiri o ljubljanskem nadškofu Antonu Vovku, našem kandidatu za blaženega. V Braziliji je bil pokojni pater povezan tudi z Jožetom Mestnikom, nekdanjim stiškim faranom. P. Alojzij je dobro znal portugalsko in je sodeloval pri prevajanju fatimskih Lucijinih Spominov na slovenski jezik.

Na stara leta je za stalno prišel v naš samostan. Od 12. decembra 2001 je bil najprej samostanski gost. Kmalu se je odločil, da postane cistercijan, in 31. julija 2003 je izpovedal začasne zaobljube, 25. junija 2006 pa večne. Veliko je prevajal iz tujih jezikov na slovenski jezik, zlasti za našo samostansko liturgijo, in je zelo rad spovedoval. Dočakal je več kot 92 let. Somaševanje samostanskih in drugih duhovnikov ter pogrebni obred je vodil opat Janez Novak na prvo adventno nedeljo, 1. decembra 2013. Pokojni pater Alojzij pričakuje vstajenje na samostanskem pokopališču pred stiško baziliko. Naj mu bo dobri Bog bogat plačnik!