VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega XII., Anka

Vsaka kolikor toliko spodobna vas mora imeti tudi gostilno. Na Vrhovem so jo imeli pri Jakcu. Nič posebnega, točili so samo pijačo, nazadnje je bil le vinotoč, kjer je bilo mogoče kupiti belokranjsko vino. Ko sta starša omagala, mladega Jakca to ni veselilo. Gostinske prostore so zaprli in zaklenili, čeprav je gostinska oprema še ostala, prepuščena prahu in pajčevinam. Starša sta umrla, Jakcu pa se je ljubilo čedalje manj. Nagovarjali so ga, naj se oženi, a nikjer v bližin ni bilo dekleta, ki bi se ji ljubilo ubijati po vrhovskih njivah. Potem pa mu je nek znanec povedal, da dekleta iz Dalmacije še rada delajo na kmetih. Tudi on je dobil ženo z juga in je prav zadovoljen z njo. Doma ima še sestro, ki bi tudi rada prišla v Slovenijo. Dal mu je njen naslov in Jakec se je opogumil in ji pisal. Takoj sta se dogovorila, kdaj bo prišla na oglede. Čakal jo je v gostilni na avtobusni postaji v dolini. Izbral si je mizo v kotu, počasi pil pivo in upal, da avtobusa še dolgo ne bo ali pa, da Anka sploh ne bo prišla. Potem pa so se na lepem odprla vrata, med podboji se je pojavila vitka črnolasa mladenka in z očmi preletela fante v gostinski sobi. V trenutku so vsi umolknili, Jakec pa , ki je edini vedel, kaj se dogaja, je sklonil glavo.

»Gdje je ovaj Jakac?« je naposled dekle glasno vprašalo. Vse oči so se uprle v Jakca in prsti so se molče sprožili proti njegovi mizi. Ni bilo rešitve, dvignil se je izza mize in ne da bi kar koli rekel ali koga pogledal, namignil dekletu, naj mu sledi. S seboj je imela vse potrebne dokumente za poroko. Seveda so jih hitro uredili tudi Jakcu, saj so si vsi, posebno še župnik, želeli, da bi se fant oprijel dela. Anka se je hitro naučila slovensko, pravzaprav vrhovsko narečje, kar je bilo ljudem še bolj všeč. Kuhati ni znala, a se je hitro priučila. Seveda je marsikateri obrok, predvsem kaki krofi, rezanc, končal v grmovju za hlevom. To se je dogajalo tudi še potem, ko je kuho obvladala. Če se je kaj zažgalo ali slabo vzhajalo, je končalo za kozolcem. In veljalo je, da ji vsaka kuha uspe. Spet sta začela z gostilno, pravzaprav s kmečkim turizmom. Najprej so prodajali domači sir in mesnine, potem je zaslovela njena kuhinja. Bila je zgovorna, vedno dobre volje, znala je tudi prisluhniti gostom. Postala je zelo priljubljena in nihče ji ni zavidal uspeha, saj so vedeli, da si je vse pridobila s svojo pridnostjo in pametjo. Jakec je bil tudi zadovoljen, saj so ga ljudje spet spoštovali in pravzaprav je Anko kar rad ubogal in delal kot je želela, čeprav ljudje nikoli niso rekli: »Gremo k Jakcu,« ampak »gremo k Anki«.

Imela sta dve hčeri, obe sta bili delavni že od otroštva, končali sta šole in pridno pomagali doma. Ko je pri župniku urejala za krst prve hčere, je rekla: »Rada bi, da bi moji otroci bili vzgojeni v veri, vendar nimam v vasi nikogar, ki bi me pri tem podprl. Ali mi boste pomagali vi?« Mnogi se sprašujejo, kako jima je uspelo v tem današnjem času. Prejeli sta zakramente tako kot večina otrok v vasi. Toda potem sta ostali zvesti. Vedno ju je mogoče srečati nekje v bližini cerkve. Pečeta za pogostitve ob slovesnostih, skrbita za okrasitev, bereta berila in prošnje, vodita birmanske skupine, sta animatorki pri oratoriju. Zdaj ministrirajo že Ankini vnuki.

Marsikatera Vrhovka se z grenkobo v srcu sprašuje, ko gleda Ankine potomce, ki pri maši berejo berilo ali prošnje: »Kaj sem storila narobe, da tamkaj ne stoji moja hči?«

Valerija

V bunkerju »Ljubljana«

Pater Maver je odhajal od opata Avguština malo ganjen. V srce ga je zadelo, da opata tako zelo skrbi za vsakega meniha. Dobil je občutek, da bi raje opat sam daroval svoje življenje, kot da bi izgubil katerega izmed bratov. Začutil je očetovsko skrb opata Avguština.

Čez dan je malo pohajal po samostanu. Iskal je skrite kotičke, kjer bi se lahko skril. Nič se mu ni zdelo primerno. Bratje poznajo vsak kot v samostanu, če bi vedeli, bi bil v nevarnosti. Lahko se zgodi, da bi katerega zajeli komunisti, ga mučili, da bi izdal kraj, kjer se skriva ta ali oni. Najbolje je, da skoraj nihče ne bi zvedel, kje se skriva. Tudi na vrtu ni bilo najti nič primernega. Hišica v krošnjah smrek je primerna, a preveč obiskana. Pa še od zunaj je mogoče videti, ali kdo prihaja vanjo ali ne. Napotil se je na Polževo dvorišče. Tam so bile delavnice in čisto v kotu velika stiskalnica. Prešinila ga je misel, da bi se skril podnjo. Tam ga gotovo ne bo nihče iskal. Šel je pogledat.

Pod dnom stiskalnice je bilo veliko prostora. Bilo je narejeno iz debelih hrastovih plohov. Spodaj v kotu je bilo prostora za cel bunker. To bi bilo mogoče res dobro skrivališče, a hladno bo. Treba si bo nanesti dovolj odeje, da ga ne bi zeblo. Bil je zadovoljen, da je našel kotiček, ki bo dokaj varen. Je v sredi samostanskega vrveža, a kljub temu ne bo nihče pomislil, da se tam skriva menih.

Odšel je v celico. O svoji nameri ni povedal nikomur. Tudi z opatom se ni pogovoril o svojem odkritju. Mirno je nadaljeval svoje življenje. Skušal je ravnati tako kot druge dni, da kdo ne bi posumil, da je kaj drugače. Premišljeval je, komu od bratov bi rekel, da bi mu pomagal. Potreboval bo hrano. Da bi hodil sam jest takrat, ko bi menihi molili, bi bilo kljub vsemu preveč tvegano. Da, potreboval bo koga, da ga bo vsaj za silo hranil. Veliko tako ali tako ne bo potreboval, toda preživeti pa mora.

Po nekaj dneh je spet šel k opatu Avguštinu na pogovor. Opat se je zanimal, ali je že kaj našel.

»Zdi se mi, da bi bilo pod stiskalnico še najbolj varno« je dejal pater Maver.

»Na to pa še pomislil nisem,« se je začudil opat.

»Mislim, da bo kar ugodno skrivališče. Bom pravzaprav sredi dogajanja. Veliko bom lahko slišal, kaj se dogaja, le mene ne bodo opazili,« je rekel pater Maver.

»Da, paziti boš moral, da boš tiho. Zelo nerodno bi bilo, če bi te odkrili. Zlasti pozimi, če bi se prehladil in bi kašljal. Takrat ne bi bilo dobro zate,« je modro dodal opat.

»Na to pa še pomislil nisem,« je začudeno ugotovil pater.

»Veš, treba je misliti na veliko reči. Dovolj je, da spregledaš kako malenkost, pa je lahko zelo narobe,« je pristavil opat Avguštin.

»Potem bi bilo bolje, da bi bil daleč od ljudi. Mogoče bi se skril v seno na Prelatovem vrtu,« je zaskrbljeno menil pater Maver.

»To je predaleč od samostana. Ti še nisi angelsko bitje. Potreboval boš hrano in še kaj drugega. Ko bi ti prinašali, bi lahko postalo sumljivo. Lahko bi te odkrili,« je modro pristavil opat.

»Po vsem sodeč je na Polževem vrtu daleč najbolje, saj bi mi hrano lahko prinesli čisto neopazno,« je kakor sam zase modroval pater Maver.

»Da, to bi lahko naredili čisto neopazno. Toda vedeti moraš, da se od tebe ne bo smel slišati noben glas.«

»Kaj ko bi izkopal luknjo pod stiskalnico?«

»O, to bi bilo pa zelo koristno,« se je začudil opat.

»Bilo bi veliko dela. Toda bil bi bolj varen. Pozimi v luknji ne bi bilo ledeno mrzlo, pa še slišalo se ne bi nič iz nje«, je dodal pater Maver.

»Potrudi se, da boš neopazno kopal. Če boš jamo izkopal, ne da bi kdo opazil, bo tudi skrivališče varno.«

Opat se je malo zamislil. Položil je prst na usta. Po nekaj trenutkih je spet spregovoril: »Spominjam se, ko smo postavljali novo stiskalnico. Takrat sem videl, da je zemlja tam spodaj zelo zbita. Zato si boš lahko izkopal jamo. Toda trdo pa bo, ko boš kopal.«

Pater Maver je skrivaj iskal orodje. V mizarski delavniki je vzel majhno sekirico. Pomislil je, da bo z njo najlažje sekal zemljo in dolbel luknjo. Našel je še staro zidarsko žlico. Blizu stiskalnice je bilo staro vedro, ki bi mu lahko služilo za zemljo. Vanjo bi nalagal in nosil v samokolnico. Pri izbiri samokolnice je bil previden. Poiskati je moral tako, ki je bila dobro podmazana. Nerodno bi bilo, če bi škripala, saj bi tako prebudil kakšnega od bratov. Označil jo je z barvo, da bi jo lahko hitro našel, če bi jo odpeljali na drugo mesto.

Ponoči, ko so vsi bratje legli k počitku, se je mladi menih pritihotapil na Polževo dvorišče. Pred nekaj dnevi je za deske naložil nekaj ostankov od sveč. Iz žepa je vzel vžigalnik in prižgal. Pokleknil je in začel s sekirico sekati trdo zemljo. Pri delu ni bil preveč uspešen, saj je moral paziti, da ne bi bil preglasen. Nakopal je vedro, dve in izsul v samokolnico. Ko jo je napolnil, je tiho in previdno odpeljal na vrt in jo razsul h klavzurnemu zidu.

Svečo je imel na tleh, da je videl, kje in kaj koplje. Če je naletel na kamen, ga je od vseh strani odkopal in tiho položil v samokolnico. Ni imel veliko časa. Vedel je, da nekateri bratje dolgo v noč bedijo in opravljajo svoja opravila. Posebno pozoren je moral biti na brata Nivarda, ki je prvi vstajal. Pred tretjo uro zjutraj je že bil na Polževem dvorišču pri tovornjaku. Ob treh je odpeljal in šel pobirat mleko po bližnji in daljni Dolenjski.

Počasi je kopanje napredovalo. Nastala je že čedna luknja. Izkopal jo je postrani, da bi se lažje spravil vanjo. Imel je namen narediti pod zemljo celo bivališče. Vanjo bi namestil nekaj desk, da bi mu bile za posteljo. Pri delu je bil pazljiv. Še posebno se je trudil, da je izpolnjeval ves dnevni red. Če bi zamujal ali izostajal pri molitvah, bi lahko kdo od bratov posumil, da je kaj narobe z mladim patrom.

Zjutraj so začenjali molitve že ob treh. Težko je bilo zjutraj moliti, ko je vso noč prečul pod stiskalnico. Toda potrebno je bilo. Če je njegovo življenje res v nevarnosti, je treba stisniti zobe in narediti vse, da bi bil na varnem. Občasno se je pogovoril z opatom, kako mu delo napreduje. Dogovorila sta se, da se bo skrivališče imenovalo »Ljubljana«. Nikomur ne bo prišlo na misel, da pater Maver ni v mestu Ljubljana.

p. Branko Petauer

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (5) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Kristus zgled in vir kreposti

Kaj boste počeli s krepostmi, če ne poznate Kristusa, ki je Božja krepost, Božja moč?

Kje je prava razsodnost, če ne v Kristusovem nauku?

Kje je prava pravičnost, če ne v Kristusovem usmiljenju?

Kje je prava zdržnost, če ne v Kristusovem življenju?

Kje prava srčnost, če ne v Kristusovem trpljenju?

Treba je reči, da so razumni le tisti, ki so prežeti z njegovim naukom; pravični le tisti, ki so po njegovem usmiljenju dosegli odpuščanje grehov; zdržni le tisti, ki se trudijo posnemati njegovo življenje; pogumni pa le tisti, ki v nadlogah junaško posnemajo njegovo potrpežljivost.

Človek si zaman prizadeva pridobiti kreposti, če jih pričakuje od drugod, ne pa od Gospoda vseh kreposti, kajti njegov nauk je sadovnjak razsodnosti, njegovo usmiljenje delo pravičnosti, njegovo življenje ogledalo zdržnosti, njegova smrt pa dokaz junaštva.

Kdo bi mogel prav doumeti ponižnost, krotkost in ljudomilost Gospoda veličastva, ko se je učlovečil, sprejel smrt in sramoto križa?

Vir vseh vrelcev in rek je morje, Gospod Jezus pa je vir kreposti in vednosti. Zdržnost telesa, gorečnost srca in pravilno hotenje izvirajo iz tega vira. Poleg tega izvira od tam tudi vsak bister um, bleščeč govor in prijeten značaj, tudi znanje in modro govorjenje, ker so tam skriti vsi zakladi modrosti in vednosti (prim. Kol. 2,3).

Čisti nasveti, pravične sodbe in svete želje, mar ne pritekajo iz tega studenca?…

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (5) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Kako naj ljubimo Kristusa?

Kristjan, uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti svetna slava niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova Božja moč. Tvojo gorečnost naj podžiga ljubezen, oblikuje vednost in utrjuje stanovitnost, da bo vneta, previdna in nepremagljiva. Naj se varuje mlačnosti, naj ji ne manjka preudarnosti in poguma. Pomisli, ali ti ni Bog to troje dal tudi v Mojzesovi postavi, ko je naročil: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo« (5 Mz 6,5). Če to trojno razlikovanje nima drugega pomena, po mojem mnenju srčna ljubezen označuje čustveno gorečnost, ljubezen duše, bistrino ali razsodnost razuma, močna ljubezen pa naj bi označevala stanovitnost ali moč duha.

Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bi ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6). Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega. On naj bo tudi luč predhodnica razumu in vodnica pameti, ki te ne bo varovala le pred prevarami krivoverske zmote in varovala čistost vere pred njenimi zalezovanji, ampak ti bo tudi pomagala, da se boš modro ogibal vsake prevelike in brezobzirne silovitosti v občevanju z drugimi. Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom. Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (št. 20,4).

Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (št. 20,6).

Sicer pa brez Svetega Duha ni ljubezni do Kristusa niti v njegovi človeškosti, čeprav ne gre za ljubezen v oni polnosti. A kdor ima takšno mero predanosti, da mu vse srce napolnjuje ona sladkost, naj ga popolnoma odtrga od ljubezni do vsega mesenega in do svetnih zapeljivosti. To se pravi ljubiti iz vsega svojega srca. Če pa morda kako svoje telesno sorodstvo ali nagnjenje više cenim kakor pa telo svojega Gospoda, tedaj seveda ne bom izpolnil vsega tistega, kar me je z besedo in zgledom učil, ko je bival v telesu. V tem primeru je menda dovolj jasno, da nikogar ne ljubim z vsem srcem, ki je pač razdeljeno, saj se vidi, da se deloma posvečam njegovemu telesu, deloma pa strežem svojemu. Jezus pravi: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden. In kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37). Če na kratko rečem, ljubiti iz vsega srca se pravi, postaviti ljubezen do presvete Gospodove človeškosti pred vse mikavnosti lastne ali tuje človeškosti; med te štejem tudi slavo tega sveta, saj je slava sveta človeška slava in kateri v njej uživajo, so brez dvoma posvetni (št. 20,7).

TAKOLE MOLIM Poti in stranpoti življenja (2)

 Bog, bog, bogovi, bog, BOG!

Doma smo imeli knjigo, Zgodbe Svetega pisma za otroke. To je bil običajen črno beli tisk. Slike so starejši otroci pobarvali. Prepričan sem, da so avtorji imeli najboljši namen, meni pa je knjiga Boga odtujila za desetletja. Druge slike in teksti niso pomembni. Prvi dve sliki pa sta oblikovali moje življenje in moj odnos do Boga za desetletja.

Na prvi sliki je bil starček s sivo brado, zavit v modro rjuho, ki je gledal skozi okno v oblakih. Rekli so mi »To je Bog Oče«. Besedilo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«.

Na drugi sliki je ta starček ležal na oblaku nad vodo. Tekst »Duh Božji je vel nad vodami«.

Ta starček je postal zame Bog.

V najstniških letih sem starčka postavil na stranski tir življenja skupaj z raznimi pravljičnimi bitji in junaki tistega časa: Ivanhoe, Robin Hood, Winetou, Kapitan Nemo itd. Končno sem v poznih najstniških letih vse skupaj zavrgel kot neuporabno šaro.

»Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje!« Bog je tako postal nekakšen policaj; v eni roki palica in v drugi vrečka bonbonov. Policaj, ne, hvala za takega boga. O Božjem usmiljenju takrat ni bilo niti govora.

Prostor, ki je nastal v meni, so hitro zapolnila božanstva filmske in rockovske zvezde in zvezdniki. Ta božanstva so se v meni bojevala, kdo je močnejši , kdo je pomembnejši itd. Znašel sem se v podobni situaciji kot v grški mitologiji, kjer se bogovi med seboj prepirajo in vojskujejo.

Končno sem se tega naveličal, vsa božanstva sem zavrgel. Meni ne bo nihče ukazoval, še najmanj neki starček nad oblaki. Jaz sam bom svoj bog, jaz bom odločal, kaj smem in kaj ne smem, kaj je dobro in kaj je slabo.

»Svoboda«

Tako osvobojen »vezi preteklosti«, sem začel uživati življenje z »veliko žlico«. Kmalu se nas je zbrala družba podobno mislečih »osvobojencev«, z enim samim ciljem uživati življenje, dokler ga še lahko. Počeli smo vse, kar je bilo takrat dovoljeno in smo si lahko privoščili.

Začelo nam je zmanjkovati idej, začela se nas je lotevati otopelost in nezanimanje za vse okrog nas. Nov zagon nam je dalo nekaj steklenic piva, ali kaj drugega, kar je bilo na dosegu roke.

V meni se je začela pojavljati neka čudna praznina. Izginila je za nekaj časa, pa se je spet pojavila, večja kot prej, in še bolj nadležna. Trudil sem, da bi jo zapolnil, vendar so bili vsi poskusi zaman. Bil sem na tem, da se bom sesedel sam vase. Ne vem, kaj se je dogajalo z ostalimi člani klape? Po videzu in vedenju sodeč bi si upal trditi, da smo se vsi borili z notranjo praznino.

»Neskončno število končnih stvari ne more zapolniti globine človekove duše«.¹ Stavek, ki sem ga takoj ponotranjil, razumel sem, kaj se je takrat dogajalo z mano.

Osvoboditev od »svobode«

Nenadne smrti, bolezni, tekanje po bolnici, zbiranje informacij, obveščanje sorodnikov (takrat ni bilo mobitelov, še telefoni so bili redki, vse je bilo treba opraviti peš). V trenutku se mi je življenje postavilo na glavo.

Znašel sem se pred vprašanjem, kdo in kaj je človek? Je smrt zadnja postaja? Neizbežen konec? Zakaj se truditi v življenju za večji kos kruha, ko pa je s smrtjo vsega konec, zakaj si potem sploh prizadevati v življenju?

Delaš (garaš) vse življenje. Najprej, da se prebiješ skozi šolo, potem izbira življenjske in poklicne poti. Karierna borba za višjo plačo, za večji kos kruha in na koncu pa nahraniš nekaj črvov! Ne, hvala!

Če je s smrtjo vsega konec, potem je človek najbolj bedno bitje od vseh živih bitij na zemlji.

Bilo je okrog Božiča, iz cerkve so prihajali ljudje od večerne maše. Vstopil sem v cerkev, bila je skoraj prazna. Luči so bile ugasnjene in cerkev je bila zavita v prijeten mrak. Na spovednici je gorela zelena luč, ki me je privlačila, z neznano močjo, ne da bi vedel, zakaj.

Vedno bolj me je privlačila, v meni se je začel boj: »DA! NE! DA! NE«! Kaj se sploh počne v spovednici? Kaj naj rečem? V spominu je bila praznina. Niti ene same besede spovednega obrazca se nisem mogel spomniti.

Teh nekaj korakov do spovednice je bila najtežja pot mojega življenja. Vstopil sem in sedel. Sedel sem in molčal. Spovednik prekine molk in vpraša: »Kakšen problem imate«? Končno mi je uspelo izjecljati: »30 let nisem bil pri spovedi.« Vse ostalo je opravil spovednik, jaz sem odgovarjal samo z da ali ne.

Prava spoved, dolga spoved, se je zgodila šele čez nekaj let na duhovnih vajah.

Odrinite na globoko!

Ne spominjam se, kdaj in kje sem slišal to geslo, vendar me je takoj navdušilo. Kje in kako naj začnem? Enostavno, sveti spisi! Doma smo imeli: Sirahove bukve, Judito; mislim, da je bila prirejena kot gledališka igra, in »Mariborsko Sveto pismo«. Začel sem brati, vse je bilo v redu z besedili, ki sem jih poznal: stvarjenje, potop, Noe, Abraham, Egiptovski Jožef, Izhod. Ko pa sem prišel do nepoznanih besedil, ki jih nisem razumel, pa sem Sveto pismo odložil. Po obrabljenosti listov sem ugotovil, da so že drugi pred menoj ineli enake težave.

Začel sem se potapljati in navdušenje je plahnelo. Ugotovil sem dve stvari:

1. Z znanjem, ki mi je ostalo od šolskega verouka; nekaj molitvic, obrazcev in vrsta definicij; z vsem tem si v sodobnem svetu ne morem pomagati.

2. Če hočem odriniti na globoko, moram zgraditi vsaj splav. Kako? Iz česa?

Posmrtno življenje? Resnica, ali slaba tolažba?

Vera in razum, dva pojma, ki sta se v meni borila za prevlado. Razum mi je govoril, da z vero v sodobnem svetu tehničnega napredka nimaš kaj početi. Posmrtno življenje, lepe pravljice za stare mame in majhne otroke. Nekje mora biti boljši svet brez krivic in zlorab. Ta borba med vero in razumom je v meni trajala, vse dokler nisem dobil v roke okrožnice sv. Janeza Pavla II. Vera in razom. Spoznal sem, da vera in razum v človeku nista nasprotnika ampak sodelavca.

Potem, ko so se sanje o tem, kako bom odrinil na globoko, potopile, sem iskal način, kako preživeti.

Nedeljsko popoldne, pravkar sem odložil Družino, odprta je ostala stran z obvestili in oglasi. Iz radovednosti sem začel brati, nič zanimivega.

Kaj pa je to? Katehetsko pastoralna šola razpisuje vpis ...

Poklical sem KPŠ, dobil dodatne informacije in opravil vpis. Čeprav si nisem bil povsem na jasnem, kaj bom počel s pridobljenim znanjem.

Nekako sem se prebil skozi prvi letnik. V drugem letniku sem bil že bolj domač s predmeti. Veliko stvari sem spoznal.

V rokah sem držal potrdilo, da sem uspešno zaključil prvo stopnjo KPŠ. Kaj pa zdaj? Neki glas mi je prišepnil: »Nadaljuj študij, vpiši katehetiko«! Še dve leti in v rokah sem imel diplomo KPŠ.

Prav takrat sta se menjala župnika na župniji. Po večerni maši sem šel k župniku in se mu predstavil. Povedal sem, da imam diplomo KPŠ, da pa ne bi rad učil verouka. Saj je veliko drugih del na župniji, kjer bi lahko pomagal.

»Ravno verouk najbolj potrebujem,« mi je odvrnil. Pripravila sva vlogo za kanonično poslanstvo.

Čeprav sem se v teku študija večkrat srečal s takratnim ljubljanskim nadškofom Alojzem Uranom, je bilo malo možnosti, da bi se me spomnil. Po tihem sem upal, da bo vloga zavrnjena in mi ne bo treba učiti verouka. Sanje so se razblinile, ko sem dobil kanonično poslanstvo, s katerim mi nadškof dovoljuje pouk verouka v vseh razredih devetletke. Verouk sem učil, dokler me ni pri 75 letih takratni novomeški škof upokojil.

V štirih letih študija smo v vseh letnikih imeli pouk Svetega pisma. Veliko stvari sem spoznal, veliko poglavij Svetega pisma mi je postalo bolj jasnih.

Poleg študija sem začel redno (prvi vikend v oktobru) obiskovati svetopisemske duhovne vaje. Na prvem srečanju nisem ničesar razumel. Pogovarjali so se v nekakšnih šifrah, ki jih nisem razumel. Bil sem na tem, da duhovne vaje zapustim. Pri delu v skupini mi je postalo jasno, da te šifre pomenijo posamezna poglavja in vrstice posameznega svetopisemskega spisa. Z nekaj vaje in potrpežljivosti so mi postale domače.

Kljub vsemu je v poznavanju Svetega pisma ostala velika praznina. Na KPŠ je bil razpisan dvoletni študij, poglabljanje v skrivnosti Svetega pisma. V tem času sem pridobil toliko znanja, da sem si upal prevzeti vodenje skupine na duhovnih vajah in biblične skupine v župniji.

Jožef Vodopivec

1 Štefan Kožuh, Izkušnja Boga, Duhovne vaje.

TAKOLE MOLIM Poti in stranpoti življenja (2) Bog, bog, bogovi, bog, BOG!

Doma smo imeli knjigo, Zgodbe Svetega pisma za otroke. To je bil običajen črno beli tisk. Slike so starejši otroci pobarvali. Prepričan sem, da so avtorji imeli najboljši namen, meni pa je knjiga Boga odtujila za desetletja. Druge slike in teksti niso pomembni. Prvi dve sliki pa sta oblikovali moje življenje in moj odnos do Boga za desetletja.

Na prvi sliki je bil starček s sivo brado, zavit v modro rjuho, ki je gledal skozi okno v oblakih. Rekli so mi »To je Bog Oče«. Besedilo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«.

Na drugi sliki je ta starček ležal na oblaku nad vodo. Tekst »Duh Božji je vel nad vodami«.

Ta starček je postal zame Bog.

V najstniških letih sem starčka postavil na stranski tir življenja skupaj z raznimi pravljičnimi bitji in junaki tistega časa: Ivanhoe, Robin Hood, Winetou, Kapitan Nemo itd. Končno sem v poznih najstniških letih vse skupaj zavrgel kot neuporabno šaro.

»Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje!« Bog je tako postal nekakšen policaj; v eni roki palica in v drugi vrečka bonbonov. Policaj, ne, hvala za takega boga. O Božjem usmiljenju takrat ni bilo niti govora.

Prostor, ki je nastal v meni, so hitro zapolnila božanstva filmske in rockovske zvezde in zvezdniki. Ta božanstva so se v meni bojevala, kdo je močnejši , kdo je pomembnejši itd. Znašel sem se v podobni situaciji kot v grški mitologiji, kjer se bogovi med seboj prepirajo in vojskujejo.

Končno sem se tega naveličal, vsa božanstva sem zavrgel. Meni ne bo nihče ukazoval, še najmanj neki starček nad oblaki. Jaz sam bom svoj bog, jaz bom odločal, kaj smem in kaj ne smem, kaj je dobro in kaj je slabo.

JEZUS NAS UČI MOLITI (31) Za kaj naj prosimo? (2)

7. Za starše in predstojnike. Dobri otroci molijo za svoje starše, žive in pokojne. Prav tako molimo za cerkvene predstojnike in državne poglavarje. Apostol Peter je bil v ječi. Grozilo je, da bo mlada Cerkev zgubila svojega vidnega poglavarja. Zato je Cerkev zanj goreče molila k Bogu in apostol je bil čudežno rešen (prim. Apd 12,1-19). V liturgiji je veliko molitev za cerkvene predstojnike in državne voditelje. Pri vsaki mašni daritvi se v evharistični molitvi spominjamo papeža in svojega škofa.

Uslužbenka pripoveduje o svoji molitvi za mamo: »Še en dogodek mi je iz otroške dobe ostal živo v spominu. Ko se je mama, strta zaradi očetove nezvestobe, sesedla na stol, je njen jok obupa zarezal vame prvo hromeče spoznanje o človeški nemoči ob bolečini najdražjih. Tedaj sem pograbila rožni venec, ki je visel na steni, in začela glasno moliti. Mama se je počasi umirila, verjetno predvsem zaradi nas, otrok, jaz pa sem postala bogatejša za spoznanje, da v brezupnih položajih edino molitev pomaga.«

8. Za otroke in za tiste, za katere smo posebej odgovorni. Ko molimo za druge, imajo nekateri ljudje prednost pred drugimi. To so tisti, za katere smo že po svojem stanu in poklicu posebej dolžni skrbeti. Mnogi starši za svoje otroke veliko molijo. To je poleg lepega zgleda najboljša dota, ki jo lahko dajo svojim otrokom. Poznan je zgled sv. Monike, ki je izprosila spreobrnjenje svojemu sinu Avguštinu. Ni pa poznan zgled sv. Jute, druge sv. Monike, ki je tudi izprosila spreobrnjenje svojemu globoko zabredlemu sinu. Zašel je v slabo družbo, ki ga je popolnoma pokvarila. Juta je zanj molila, jokala in se hudo pokorila. Sin je zapustil mater in odšel od doma. V tujini je imel neko noč težke sanje. Stal je pred večnim Sodnikom, zaslišal je Božjo obsodbo in začutil peklenske muke. Tedaj se je pojavil angel in ukazal hudobnim duhovom: »Nehajte z mučenjem! Zavoljo zaslug in molitev njegove matere mu je dovoljen odlog treh let. Morda se v tem času poboljša.« Fant se je zbudil, se napotil domov k materi in začel novo življenje. Stopil je v cistercijanski red, postal menih in sveto živel.

Drugače je ravnala mati našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Vse življenje si je zapomnil njene besede: »Ali veš, kaj si sinoči zamudil? Gledala sem in čakala, nazadnje pa si zaspal. Nič nisi molil sinoči; še pokrižal se nisi. Truden si bil, ali ne tako truden, da bi roka ne dosegla čela.«

Sv. Leonida, mučenec iz začetka 3. stoletja, je v Aleksandriji v Egiptu zelo skrbel za krščansko vzgojo svojih sedmih otrok. Še posebej se je zavzemal za najstarejšega Origena, poznejšega velikega krščanskega učenjaka. Ponoči ga je spečega v zibelki večkrat poljubljal na prsi. Nekoč je pojasnil, zakaj tako dela: »Molim Svetega Duha, ki je v duši mojega otroka.«

Mati govori o svoji molitvi za moža in otroke:«Vsak dan znova izročam moža in otroke v Božje varstvo in kličem nanje Božji blagoslov in milost, da bi mogli ohraniti vero, utrditi zaupanje v Božjo Previdnost in ostati zvesti vse dni življenja. Otroci rastejo in odraščajo, prišel bo trenutek, ko se bodo samostojni odpravili na svoja pota. Kamorkoli bodo odšli in kjerkoli bodo živeli, povsod jih bo spremljala moja molitev. Po tej molitvi bom najtesneje povezana z njimi, ker bom z njimi povezana v Bogu.«

Podobno se dobri predstojniki zavedajo, kako so brez molitve pri svoji vodstveni službi nemočni. Izprositi si morajo milosti zase, pa tudi za tiste, katerim so predstojniki.

Silva Trdina v Mozaiku piše:

»Mati naj moli za svoje otroke! To več pomeni kot sto igrač in spodbudnih besed. Oče naj moli za svojo družino! To je važnejše od vseh nadur, ki jih presedi v pisarni, in vseh zavarovanj. Duhovnik naj moli za svoje vernike! Mogoče bo s tem več dosegel kot s pridigami in lepimi besedami.«

9. Molitev zakoncev drug za drugega. Mož in žena naj bi molila drug za drugega. Še posebej je molitev potrebna za tistega, ki je v težavah, ali celo zaide na pota nezvestobe.

Neka žena je opazila, da jo mož vara. V obupu se je zatekla k molitvi. Po molitvi je prišla do spoznanja, da mora verovati v Božje delovanje v srcu svojega nezvestega moža. Pokazati mora svoje zaupanje. Moža ne sme gledati kot grešnika, ampak kot takšnega, kakršen bo, ko se bo vrnil z grešne poti. Vztrajno je prosila Boga in od njega dobila moč, da je gledala na moža v novi luči:

»Gospod, vem, da se boš dotaknil srca mojega moža in da bo postal spet to, kar mora biti: moj mož in oče, ki ga bodo moji otroci spoštovali. Pomagaj mi, da ga bom že danes gledala v tem stanju. Po tvoji milosti ga tako vidim, Gospod.«

Na ta način možu ni ničesar očitala, ampak ga je še naprej ljubila. Ob junaškem zgledu žene je moža začela tako močno peči vest, da se je skesan vrnil k ženi in ji bil zopet zvest.

10. Za napredovanje v svetosti. Na poti svetosti ne moremo napredovati, če redno in dobro ne molimo. Tihamer Toth pravi, da »molitev človeka poduhovi, očisti, poboljša in okrepi«. Na podlagi naših molitev nam Bog naklanja milosti, ki so potrebne za dosego svetosti. V Hoji za Kristusom beremo:«Nobene svetosti ni, če ti, Gospod, odtegneš svojo roko.«

Sv. Alojzij Gonzaga, zavetnik mladine, pravi: »Popolnosti in svetosti ni mogoče doseči brez molitve.«

Sv. Janez Krizostom je oznanjal: »Kakor riba ne more živeti brez vode, tako tudi človek ne more ostati in napredovati v življenju milosti brez molitve.«

11. Za uspeh apostolata. Molitev je odlično sredstvo apostolata. Sv. Ignacij Lakonijski iz 18. stoletja, preprost samostanski brat, je med pobiranjem miloščine na Sardiniji štirideset let zelo goreče apostolsko deloval. Ko se je zvečer utrujen vračal domov, je ure in ure preklečal pred Najsvetejšim in molil. Sad njegove molitve so bili izredni darovi v duhovno korist bližnjih. Videl je ljudem v srce, gledal v prihodnost in ozdravljal bolnike.

V Bratih Karamazovih ruskega pisatelja Dostojevskega je Aljoša takole molil: »Gospod, usmili se vseh, s katerimi sem danes govoril. Obvaruj jih v njihovih nesrečah in pokaži jim pravo pot. Ti si ljubezen, ki pošiljaš vsem tudi radost.«

12. V različnih stiskah. Na Boga se človek najlaže obrne, če je v različnih stiskah. To je spoznala tudi ljudska modrost: »Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda.«

Štiriletni otrok je bil sam doma. Vse sosednje hiše so bile v plamenih. Otrok je v veliki stiski kar naprej prosil pred Križanim: »Ljubi Gospod Bog, ne dopusti, da bi naša hiša pogorela!« Vse sosednje hiše so pogorele, le ta hiša je ostala nepoškodovana.

Molitev nas zelo umirja in usposablja za prenašanje različnih težav. Mahatma Gandhi je rekel: »Nisem kakšen znan pisatelj ali učenjak. Preprosto poskušam biti mož molitve. Da kljub trpljenju nisem brez notranjega miru in ravnotežja, je zato, ker sem oboje dobil v molitvi.«

13. Za duhovne poklice. Molitev ima velik pomen pri odločanju za duhovni poklic in pri vztrajanju v njem. Redovnica piše:

»Molitev mi je postala trdna opora predvsem v dobi odraščanja, ki je bila hkrati doba iskanja, čakanja in odločanja ob spoznanju, da me Bog kliče v samostan. Po maši sem velikokrat ostajala pred tabernakljem in prosila za razsvetljenje, velikodušnost in moč. V trenutkih negotovosti sem ob večerih klečala pri postelji, med prsti so mi drsele jagode rožnega venca, po licih pa solze. Božje vabilo in odgovor nanj - to je bila skrivnost, za katero sva vedela samo Bog in jaz; ljudje so jo morda le slutili ...«

Škof dr. Stanislav Lenič, velik Marijin častilec, se je pri posvečenju popolnoma izročil Mariji. V svojo beležko je zapisal:

»Marija, v tvoje roke izročam svoje duhovništvo. Ti, ki si mi mati in srednica, si me pripeljala do oltarja. Ti hodi z menoj še naprej, pri vsem mojem delu me podpiraj. Mati Marija, tako se nate zanesem, nase pa prav nič, s teboj bom zmogel vse. Marija, moja mati si in moraš ostati, tvoj duhovnik hočem biti!«

Redovnica:«Molitev mi je bila že od otroških let v veselje. Ne le skupna, tudi osebna. Rada sem ostajala po maši v polmraku prazne cerkve in govorila z Njim, ki me je že klical: 'Hodi za menoj!'

Lahko rečem, da mi je bila tudi kasneje kot redovnici molitev vedno vir moči, tolažbe, novega poguma, opora v preizkušnjah, pa tudi čas spoznavanja samega sebe, kesanja, včasih trenutki globokega doživljanja lastne bede, nemoči, grešnosti.«

Zelo pomembna je družinska molitev za duhovne poklice. Duhovnik o molitvi v domači družini:«Že veliko let dodajamo pri rožnem vencu tudi prošnjo za nove duhovniške poklice. Kolikor se da presojati s človeškimi očmi, se mi zdi, da sta sad družinske molitve dva duhovna poklica v naši družini.«

14. Za velike potrebe Cerkve in človeštva. Pri molitvi ne bi smeli pozabiti na velike potrebe Cerkve in človeštva. Vsi velikani duhovnega življenja so prepričani o odločilnem vplivu molitve na vso Cerkev in ves svet.

Nemški pisatelj in novinar Herman Bahr to takole pove:«Čim bolj poznam svetovno zgodovino in kolikor več razmišljam o dogajanjih po svetu, toliko bolj sem prepričan, da je molitev najmočnejši dejavnik zgodovine človeštva.«

Laže in z večjim zaupanjem bomo molili, če bo naša molitev čisto konkretna, čeprav molimo za nepoznane ljudi. Silva Trdina nam v knjigi Mozaik svetuje:

»Navadimo se moliti tudi za neznane ljudi: za tiste, ki so se danes rodili, da bodo na zemlji našli blagoslov..., za tiste, ki bodo danes umrli, da bi našli pred Bogom milost..., za tiste, ki se jim je danes kaj hudega zgodilo, da bi se znali vdati v Božjo voljo...

Molimo tudi za neznance, ki jih srečamo na poti (Gospod, usmili se ga! Gospod, blagoslovi njegovo delo! Gospod, sprejmi ga v svoje varstvo!). Najbrž teh ljudi ne bomo več srečali v življenju, toda če se bomo srečali z njimi v večnosti, se nam bodo za našo molitev gotovo zahvalili in povedali nam bodo, kakšno milost jim je prinesla, kakšno rešitev.«

15. Za srečno zadnjo uro in za pokojne. Najbolj odločilna je človekova zadnja ura. Marijo vsak dan prosimo, naj prosi »za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«. Sv. Avguštin pravi, da je molitev pravi nebeški ključ. Ko molimo za srečno smrt, prosimo predvsem za to milost, da bi umrli v prijateljstvu z Bogom, to je v posvečujoči milosti, brez smrtnega greha. Cerkev veliko moli tudi za pokojne, da bi prišli k Bogu, če so morda v stanju očiščevanja, v vicah.

p. Anton