MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za dve zrni. Hvala vsem za zvesto sodelovanje. Letos lahko pričakujemo samo štiri novomašnike. Da je to zelo malo, več kot premalo, ni treba dokazovati. V nekaj desetletjih se je stanje tako zelo spremenilo, kot da bi padli v prepad! Število duhovnikov je ogledálo verskega stanja pri nas. Človeško gledano tudi v bližnji prihodnosti ne bo dosti bolje. Potrebna je večja navdušenost za krščansko življenje. Rešitev lahko prinesejo krščanske družine z več otroki. Zgubil se je smisel za žrtve. Brez Božje pomoči ne bo šlo, a tudi brez naše pomnožene molitve ne! Ker bo premalo duhovnikov, bo vedno več župnij brez njih.

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (2) »Mati, svetuj nam na zemeljski poti« (6)

Sv. Janez Jožef od Križa, redovnik alkantarec (r. 1654), je po smrtno nevarni bolezni na Marijino priprošnjo nenadoma ozdravel. Kot učitelj novincev jih je vzgajal za posebno ljubezen do Matere Božje. Kot dušni pastir je spovedancem in bolnikom priporočal: »Zatekajte se k Mariji! Ona vam bo pomagala, vas bo tolažila, vas bo rešila vseh težav.« V svoji celici je imel sliko Matere božje, ki mu jo je daroval sloveči slikar De Matteis. Nanjo se je vedno oziral, še posebej, kadar je potreboval razsvetljenja. To je bilo zelo pogosto, saj jih je k njemu prihajalo zelo veliko po dober svet v najrazličnejših zadevah. Preden je odgovoril, se je vselej ozrl na lepo Marijino sliko. Pred smrtjo so se redovni sobratje zbrali okrog njegove postelje in molili molitve za umirajoče. Svetnik se je še zadnjič ljubeče ozrl na podobo Matere božje in tako končal svoje življenje.

Sv. Frančišek Saleški je imel kot sedemnajstletni dijak zelo mučno skušnjavo: »Bog je sklenil, da te bo večno zavrgel; ni ti več pomoči.« Ta misel ga je tako preganjala, da ni mogel več mirno spati ne jesti in v nevarnosti je bil, da bo zbolel. Nekoč se je odpravil v cerkev in tam molil: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal…« Skušnjava je popolnoma prenehala. V zbegano dušo se je zopet naselil mir.

Marija je polna Svetega Duha. Če se zatekamo k njej, Materi dobrega sveta, nas ona vodi k Svetemu Duhu. Deležni smo njegovega daru svéta. V pesmi prosimo: »Mati, svetuj nam na zemeljski poti, strma je, težka, korak negotov; preko nevarnosti naj nam pomaga tvoja beseda in tvoj blagoslov.«

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (2) »Naj rožni venec moli rad« (4)

Alessandro Pronzato, italijanski duhovnik in pisatelj verskih knjig, je v svoji knjigi Rad bi molil v zvezi s svojo novo mašo zapisal: »Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi prste moje stare matere.«

Isti pisatelj je tudi zapisal, da moli rožni venec vsak večer. »Tudi v avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti... Nekateri pri rožnem vencu zadremajo, drugi zdehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa pomeni rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud.«

Papež Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal: »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta veliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.«

Michelangelo je v sikstinski kapeli na sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka, ki sta po jagodah rožnega venca prišla v nebesa.

Rožni venec je povzetek celotnega evangelija, šola evangeljskega življenja. V tej molitvi nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. V rožnem vencu premišljujemo o Jezusovem in Marijinem življenju od Jezusovega spočetja do kronanja Device Marije v nebesih.

Spominjanje njunega življenja je za našo duhovno rast nujno potrebno. Pri rožnem vencu pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje. Premišljevanje teh skrivnosti je odlično sredstvo zoper posvetnost, grešnost in nevero. Zato velja: »Je človek star že ali mlad, naj rožni venec moli rad!«»Želi, da molimo ga vsi« (5)

Zdravnik v zreli moški dobi, daleč od vere, hudo bolan, je šel na pregled k svojemu kolegu zdravniku. Ta mu je povedal: »Samo še dve leti, največ dve leti življenja imaš pred seboj.«

Zdravnik je šel vase: »Samo še dve leti in potem bo vsega konec. Ali res? Ali je s smrtjo res vsega konec?« Poiskal je rožni venec pokojne matere in začel moliti žalostni del, ker je v njem našel največ tolažbe. Molil je vsak dan. V njem so rastle božje kreposti: vera, upanje in ljubezen. Z molitvijo rožnega venca se je pripravljal na svojo zadnjo uro. Z rožnim vencem njegove matere so ga položili v krsto. Z njegovo pomočjo je prišel v nebesa.

Mlajša redovnica je zapisala svoje spomine na molitev rožnega venca pri starih starših: »Počitnice sem navadno preživela na njuni kmetiji. Delala sta od zore do mraka. Kolikokrat sta bila na smrt utrujena! Toda ni je bilo stvari, ki bi ju zadržala od večernega rožnega venca. Stari ata, čeprav že starček, še vedno visok, postaven mož, je trudno stopil v hišo, potegnil stol od mize in počasi pokleknil ob njem. Stara mati, ženička, upognjena v dve gubi, je pokleknila ob posteljo; včasih je pri zadnjih desetkah sedla – ni zmogla več. Jaz sem smela sedeti na zapečku, toda ko sem videla njiju klečati, me je kar potegnilo na kolena. Vzljubila sem ta ponavljajoči se ritem večernega rožnega venca.«

Študent bogoslovja je zapisal: »Še danes rad molim rožni venec, ker je to molitev, v kateri se moje srce najbolj osveži in umiri. V to molitev vključujem vse tiste ljudi, za katere čutim, da sem dolžan moliti. Ko tako zanje molim, ko prosim Boga, da bi jih varoval v njihovem življenju, delu in naporu, čutim, da jim resnično pomagam. Prepričan sem, da jim je lahko tudi zaradi mene lepše v življenju. V to molitev uvrstim prošnjo za svoj poklic, da bi vredno vsak dan odgovarjal na božjo milost. Svoje misli obračam tudi v večnost.«

V mesecu oktobru pojemo: »Kraljica venca rožnega ima v naročju Jezusa, pa v rokah rožni ven’c drži, želi, da molimo ga vsi.«

 

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (2) »Naj rožni venec moli rad« (4)

Alessandro Pronzato, italijanski duhovnik in pisatelj verskih knjig, je v svoji knjigi Rad bi molil v zvezi s svojo novo mašo zapisal: »Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi prste moje stare matere.«

Isti pisatelj je tudi zapisal, da moli rožni venec vsak večer. »Tudi v avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti... Nekateri pri rožnem vencu zadremajo, drugi zdehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa pomeni rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud.«

Papež Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal: »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta veliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.«

Michelangelo je v sikstinski kapeli na sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka, ki sta po jagodah rožnega venca prišla v nebesa.

Rožni venec je povzetek celotnega evangelija, šola evangeljskega življenja. V tej molitvi nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. V rožnem vencu premišljujemo o Jezusovem in Marijinem življenju od Jezusovega spočetja do kronanja Device Marije v nebesih.

Spominjanje njunega življenja je za našo duhovno rast nujno potrebno. Pri rožnem vencu pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje. Premišljevanje teh skrivnosti je odlično sredstvo zoper posvetnost, grešnost in nevero. Zato velja: »Je človek star že ali mlad, naj rožni venec moli rad!«

SKRIVNOST KRIŽA Križ življenja (2)

Človekovo življenje pa je še nekaj drugega. Človek je telesno in duhovno bitje, oboje se v njem združuje. Ker smo zemeljski, je naše telo narejeno iz zemeljskih prvin, ki minevajo. Toda to ni ves človek. Človek je duhovno bitje, ki ima svoj izvor v Bogu. Človeka je Bog ustvaril iz obeh prvin, zato je tudi človekovo življenje napetost med tema dvema prvinama. Bolj ko nam dnevi minevajo, bolj naj bi se v nas uresničevalo Božje življenje. To pomeni, da naj bi bil Bog vse bolj upodobljen v našem umrljivem telesu. Življenje je torej minevanje človeškega v nas in rast Božjega. Ker po Jezusu priteka v nas Božje življenje, postajamo vedno bolj živi.

Spet bi si lahko pomagali s primero. Človeško življenje je podobno rasti enoletne rastline, ki jo posejemo. Posejemo samo zrno, ki začne kaliti in rasti. Ko zraste rastlina, ne kaže še nobenih sadov. Potrebna je naravna rast in cvetenje, da se v rastlini lahko začne uresničevati tisto, za kar smo jo posejali. Ko odcveti, se v njej začnejo delati plodovi. Ko plodovi dozorijo, je rastlina ostala brez pomena, zato lahko propade, saj je izpolnila svoje poslanstvo.

Človek, ki je rojen na svet, v sebi nosi kal duhovnega življenja. S krstom, rastjo in razvojem se duhovno življenje v človeku vedno bolj uresničuje. Človek po deležnosti Božjega življenja postaja vedno bolj nadnaravno živ. Za rast duhovnega življenja je potrebno skrbeti in uporabljati sredstva, ki nam jih je Bog dal, da se lahko Božje življenje v nas krepi. Namen človekovega življenja ni ohranjanje telesnih prvin, marveč rast in zorenje duhovnih prvin. To je razdajanje zemeljskega in rast v nebeškem. Bog začne vedno bolj bivati v človeku, dokler le-ta ne dozori za Boga. Razdajanje ali služenje nam pomaga, da se gradimo kot Kristusovo telo. Apostol Pavel pravi, da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti. Po njegovem postanemo zreli takrat, ko se Kristus v polnosti upodobi v nas. Življenje je zato neke vrste proces, ko se Bog naseljuje v nas. Zemeljsko mineva, se použiva, Božje pa raste in zori, zato sedaj lahko razumemo Jezusa, ko pravi, da je on sam življenje. »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Ko se Jezus naseljuje v nas, postaja on sam naše življenje. Lahko bi celo rekli, da je naše življenje umiranje grešnega človeka in oživljanje Božjega človeka Jezusa v nas. V Jezusu, ki je naše življenje, vedno bolj vstopamo v Božje življenje in se vsa Sveta Trojica v nas čedalje bolj upodablja. Kajti to, kar je propadljivo, si mora obleči nepropadljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost. Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?

Življenje je preprosto propadanje propadljivega in rojevanje ali zmagovanje Božjega. Ne smemo bežati pred propadanjem, marveč moramo razumeti, da smo za to ustvarjeni. Razdajanje in življenje za druge je neke vrste propadanje, a ne za večnost. Naučiti se propadati je naučiti se živeti. Vsa naloga našega človeškega življenja je naučiti se izgubljati življenje in ga znova najti v Jezusu. To je križ za človeka, ki je še sebično zagledan v svoje življenje. Res nam telesno življenje odteka po kapljicah, toda hkrati z odtekanjem kapljic telesnega življenja se mora v nas naseljevati Jezus, ki je naše življenje. Tako kakor je on pustil križati svoje zemeljsko telo, ga moramo pribijati na križ tudi mi. S križanjem in razdajanjem svojega telesnega življenja se v nas rojeva Kristus, ki nas spreminja v otroke vstajenja. Rojeva nas za oni vek, kjer se ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.

p. Branko Petauer

ČEŠČENJE JEZUSOVEGA IN MARIJINEGA SRCA Papeži se zavzemajo za češčenje Jezusovega Srca

Papež Pij XII. v okrožnici o češčenju Jezusovega Srca 'Zajemali boste vodo' leta 1956, ob stoletnici uvedbe praznika Srca Jezusovega za vso Cerkev, vse pomisleke zoper češčenje zavrača in pravi: »Cerkev je imela in še ima češčenje presvetega Jezusovega Srca vedno v največji časti. Na vse načine skrbi, da se krepi po vsem svetu in širi med krščanskimi narodi« (št. 5).

»Tu ne gre za neko navadno pobožnost, ki bi jo smel vsakdo po svoji volji zapostavljati drugim pobožnostim ali jo malo ceniti, ampak gre tu za predano službo Bogu, ki je nadvse pomembna za dosego krščanske popolnosti … Treba je torej nad vse ceniti tisto obliko pobožnosti, s katero človek bolj časti in ljubi Boga ter se lažje in z večjo pripravljenostjo izroča Božji ljubezni … Zato bi ravnal predrzno in škodljivo ter bi Boga žalil, kdor bi malo cenil to veliko dobroto, ki jo je Jezus Kristus naklonil Cerkvi« (št. 62).

Papež sv. Pavel VI. je v apostolskem pismu 'O Presvetem Jezusovem Srcu' zapisal: »Vsi naj to češčenje cenijo kot odlično in pohvalno obliko tiste prave pobožnosti, ki jo v tem našem času posebno odloki 2. vatikanskega cerkvenega zbora tako močno zahtevajo – namreč pobožnosti do Jezusa Kristusa, kralja in središča vseh src, ki je 'glava telesa, to je Cerkve' (Kol 1,18)«.

Papež sv. Janez Pavel II. je ob stoti obletnici posvetitve sveta Jezusovemu Srcu v posebni poslanici predsedniku francoske škofovske konference 4. junija 1999 povabil vse vernike: »Vabim vse vernike, da s pobožnostjo nadaljujejo svoje češčenje Jezusovega Srca.«

Papež Frančišek je 2. oktobra 2023 povabil misijonarje Srca Jezusovega: »Revni, migranti, mnoge stiske in nepravičnosti, ki se v svetu še naprej obnavljajo, se na vso moč postavljajo pred nas. Pred njimi se ne bojte oviti v sočutje Kristusovega Srca; kot je govoril vaš ustanovitelj [Jules Chevalier], pustite mu, da po vas ljubi in da svoje usmiljenje izkazuje po vaši dobroti. In to počnite pogumno ter dopustite neustavljivi nežnosti presvetega Srca, da oblikuje, spreminja in – če je treba – tudi pretrese vaše načrte in projekte.«

p. Anton

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2024

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 25. februarja, 24. marca, 28. aprila, 26. maja, 23. junija, 28. julija, 25. avgusta, 22. septembra, 27. oktobra, 24. novembra in 22. decembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 5. februarja, 4. marca, 1. aprila, 6. maja, 3. junija, 1. julija, 5. avgusta, 2. septembra, 7. oktobra, 4. novembra in 2. decembra 2024.

Celodnevna duhovna obnova o molitvi bo 8. februarja v Stični (p. Anton Nadrah).

Postna duhovna obnova bo 9. marca na Rakovniku (upok. nadškof Stanislav Hočevar).

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Letno vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo na Ptujski Gori, nadškofija Maribor, v soboto, 8. junija 2024.

Letne duhovne vaje za duhovnike, diakone in laike, posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bodo na Kureščku.

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način

bo v baziliki v Stični: 3. februarja ob 18.00.