DOMAČA ZDRAVILA Paraziti

Pri nas najpogostejši paraziti so navadna človeška glista (Ascaris lumbricoides), otroška podančica (Enterobius vermicularis) ter rudarska glista (Ancylostoma). Trakulja (Cestoda) je pri nas v današnjem času redka.

Nasvet patra Simona Ašiča proti parazitom

Pitje čaja, pripravljenega iz listov poprove mete, moračnika in cvetov ognjiča. Pripravimo poparek tako, da 1 žlico zdravilnih rastlin prelijemo z ¼ l vrele vode.

Čaj iz pelina pijemo zjutraj in zvečer 1 skodelico na prazen želodec. Paraziti ne marajo tudi čaja iz korenin repika, rastlin tavžentrože ter cvetov vrtnic.

Trakulja: sprva se postimo 2 dni, ne zaužijemo nobene hrane, nato tretji dan popijemo sirup, ki smo ga pripravili tako, da 1 kg sladkorja kuhamo v 1 litru vode. Nato spet dva dni ne zaužijemo nobene hrane. Sestradana trakulja se bo napila sladke vode, saj ji je sladkor najljubša hrana, in bo poginila.

Druga možnost, kjer prva dva dni postopamo enako, torej ne zaužijemo ničesar, tretji dan spijemo 1 do 2 dcl žganja ter nato čez eno uro vzamemo odvajalo, da poginulo trakuljo izločimo.

Prvi nasvet patra Ašiča je bolj priporočljiv, saj je alkohol v tako veliki količini škodljiv za telo.

Gliste ne marajo bučnih semen. Proti trakulji bučna semena olupimo, stolčemo v kašasto obliko in pojemo. Lahko si pripravimo tudi tako: 150 g bučnih semen in 150 g česna zmeljemo in namakamo v vodi en dan. Po enem dnevu postenja od hrane pripravljeno mešanico zaužijemo. Nato spijemo odvajalo z vodo. Ali 1 žlico 100% bučnega olja zmešamo z eno žlico limoninega soka ter žličko sladkorja. Premešamo in pijemo trikrat dnevno. Pri podančicah otroci dnevno pojedo 10 do 15 semen, odrasli pa 20 do 30. Po zaužitju semen popijemo čez še požirek ricinusovega olja.

Semena papaje vsebujejo encim papain, ki odžene trdovratne parazite. Ter klinčki, pelin, črni oreh. Kakor tudi korenčkov sok, ki ga pripravimo tako, da nastrgamo korenje, dodamo sladkor ter sok pol limone, ki ga pijemo pred poldnevom in pred spanjem. Učinkovito je še pitje zelnice. Čebulo nasekljamo in jo čez noč namočimo v vodi; pijemo zjutraj na tešče 3 do 4 dni. Čemaž, drobnjak in koriander uporabljajmo v kuhinji pri pripravi hrane.

Srbečo zadnjično odprtino namažemo z ekološko pridelanim nerafiniranim kokosovim oljem. Tako preprečimo odlaganje jajčec v okolico anusa.

Kako se pa izogniti temu, da bi se paraziti sploh v našem telesu naselili? Vsak dan popijemo 3 litre slane vode, ki smo jo pripravili iz pol žličke nerafinirane in nejodirane morske soli in vode. Naša kri v telesu je slana, vedno je v njej natrij v ionski obliki v koncentraciji 0,9%. Ledvice izločijo toliko urina dnevno, kolikor mi »telesu dovolimo«, da se količina krvne plazme oziroma krvi v telesu zmanjša. Če namreč spijemo samo vodo, brez dodane soli, se le-ta ne absorbira v telo, ampak jo po hitrem postopku izločimo z urinom iz telesa. Kajti koncentracija natrija v krvi nikoli ne sme preseči ali pasti pod 0,9%. Torej, če bi telo sprejelo vodo brez natrija, bi se koncentracija natrija v krvi zmanjšala in bi lahko umrli. Človeško telo oziroma krvna plazma je kalibrirana na 0,9% natrija. S pitjem 3 litrov vode z morsko soljo dnevno iz telesa izločamo sproti vnesene toksine oziroma jajčeca, ličinke in odrasle parazite iz telesa, ki smo jih dobili v človeško telo.

Zagotovo je pomembna osebna higiena rok, to je umivanje rok pred in po jedi. Otroci si naj obvezno umijejo roke po igranju v pesku ali z zemljo. Redno skrbimo za nohte.

Proti parazitom v telesu je vedno potrebno ukrepati, v ta namen imamo torej na voljo več načinov.

Barbara Kozan, mag.farm.

VALERIJINE VRSTICE Prapravnuki

Predpust leta 1911, ko sta se poročila Jožef in Frančiška, je bil izjemno lep. Iz takratnih časopisov izvemo , da so na prisojnih rebrih cvetele pomladne rože in da je ščinkavec že pel svatovsko pesem. Kakšno pa je bilo razpoloženje mladoporočencev, ne pove nihče. Franca je bila gotovo srečna. Ni se spraševala, kakšen bo jutrišnji dan; pomembno je bilo, da se poroči in družini ne bo več v sramoto. Z njenim primerom so strašili še njene nečakinje in pranečakinje, potem se je pozabilo. Bila je doma iz stare poštene kmečke rodbine, tudi Jožef je izviral iz take. Ko je začel hoditi za njo, so bili vsi zadovoljni. Toda, ko je pri svojih rosnih osemnajstih zanosila, si je Jožef premislil. Otroka je sicer priznal pred pričami, a na poroko ni mislil. Jožek se je rodil prizadet, umrl je, ko mu je bilo 12 let. Toda kaj, ko je bila čez dve leti spet noseča, a s poroko spet ni bilo nič. Otrok se je rodil slaboten in je po 13 dneh umrl. Čeprav Jožef ni kazal veselja do zakona, je ljubezen kar trajala. Njun tretji otrok se je rodil, ko sta bila že nekaj mesecev poročena. Ponižanja, ki jih je Franca doživljala v zakonu, se zdijo v današnjem času skoraj nepredstavljiva. Dostikrat sem se vpraševala, zakaj je morala prenesti vse to, zakaj ji je Bog sploh dal živeti. Potem pa sem nekega dne spoznala njene prapravnuke - za cel grozd jih je: sami veseli, srečni, lepo vzgojeni, bistri otroci, rekla bi, da na takih svet stoji. Najbrž ne bodo nikoli vedeli za trpljenje svoje praprababice, a jaz zdaj vem, da njeno življenje ni bilo zaman.

Valerija

VALERIJINE VRSTICE Prvi stiški učitelj Matija Ozimek (20. 1. 1783 – 7. 8. 1858)

V obdobju dobrih sto let, ko v Stični ni bilo menihov, je postala nekdanja samostanska cerkev navadna župnijska cerkev z župnikom in mežnarjem. Mežnarija je nosila številko 3. Mežnar je bil - kakor je bilo tedaj v navadi - tudi organist in učitelj. Na začetku 19 stol. je to službo opravljal Matija Ozimek. Rodil se je na Dobravi nad Stično, kjer je bil njegov oče najemnik, izvirali pa so iz Hrastovega Dola. V Stični se je poročil in v stiški mežnariji je prišla na svet večina njegovih otrok. Deželna oblast je dovolila začetek javne enorazredne ljudske šole v Stični 4.11.1817. /Tedanji župnik Kopetzky in oskrbnik graščine - kot so tedaj rekli samostanu - sta si prizadevala, da bi zgradili novo šolsko poslopje in uvedli trivialko, a ni bilo denarja za to./ Za prvega učitelja je bil imenovan Matija Ozimek. Tedaj in še nadaljnjega pol stoletja so smeli poučevati samouki, ki so bili večinoma mežnarji, a so poleg zvonjenja in orglanja obvladali tudi nekaj branja in pisanja. V stiških matičnih knjigah se šele leta 1818 pojavi pripis, da je Matija tudi učitelj. Toda že leta 1820 se je preselil v Višnjo Goro, kjer je učiteljeval celih 31 let. V tem mestu je tudi umrl za putiko; pokopal ga je pisatelj Janez Cigler. V mežnariji v Stični je sprva prebival tudi njegov brat Martin, ki se je kasneje priženil v Trnovce. V tej vasi šentviške fare se je rodil njegov prvi sin Jožef. Morda je tudi po zaslugi strica učitelja šel v šole in postal kasneje kot p. Evstahij celo provincial frančiškanov v Ljubljani. Zanimivo pa je tudi, da so včasih zapisali Ozimek kar po dolenjsko Azimek.

Valerija

V bunkerju »Ljubljana« (24)

Brat Celestin je pred leti dobil protezo za roko. Dobro se je že navadil »lesene« roke. Že na začetku je dobil nekaj priključkov, s katerimi si je lahko pomagal pri delu. Brat Nivard mu je naredil še nekaj dodatnih. Tako je svoje delo nadaljeval v mesariji. Ni bilo več tako sproščenega ozračja. Vse je bilo zadržano. Poznalo se je, da je vojna z vsemi svojimi grozotami zarezala v srca ljudi. Vsak se je bal za svoje življenje in življenje svojih dragih. Pogosto je bilo slišati, da so koga ubili. V Ljubljani so komunisti pobili nekaj profesorjev in drugih zavednih krščanskih mož. Tudi med študenti ni bilo varno. Kateri so bili resnično verni, so bili v nevarnosti, da bodo ubiti. Po vaseh so strašili komunisti. Nabirali so fante in može za svoje enote. Ljudje se niso upali upirati. Dopustili so, da je kateri njihovih sinov šel med partizane. Mislili so, da bodo imeli pred njimi mir in ne bodo več v nevarnosti, da bi jim požgali domačijo ali jih celo pobili. Toda s tem so se izpostavili drugi strani. Tudi protikomunistične enote so zbirale fante in može. Pogosto se je zgodilo, da so bili sinovi ene družine pri različnih vojskah. H komunistom večinoma niso šli zaradi prepričanja, ampak zaradi strahu in ljubega miru. Tako so bili tudi partizanski odseki sestavljeni večinoma iz vernih slovenskih mož in fantov, ki z njihovo ideologijo niso soglašali. Bili so v njih po sili razmer.

Opat Avguštin je poklical na pogovor patra Tomaža. Zdelo se mu je preveč nevarno, da bi še naprej ostajal v Stični. Predlagal mu je, naj se umakne v Ljubljano. Tam je malo bolj varno in, če pride do česa, se lahko skrije med množico. Pater Tomaž je ubogal ter se čim manj opazno preselil v Ljubljano v Slomškov zavod. Tam je delal naprej, kar je imel trenutno zastavljenega. Po nekaj mesecih je za njim odšel še pater Metod. Tudi zanj je bilo v Stični preveč nevarno. Slišati je bilo, da so se terenci zanimali tudi zanj. To je bilo zelo slabo znamenje, saj je običajno taki radovednosti sledila likvidacija.

Opatu se je zdelo, da je v nevarnosti tudi pater Maver. Kot rodni brat patra Placida bi lahko bil še zlasti sumljiv za komuniste. Povrhu vsega je bil enkrat že aretiran in odpeljan v Novo mesto. Gotovo bi zanj bilo dobro, da izgine, dokler se razmere ne bi spremenile. Tudi njega je poklical na osebni pogovor.

»Pater Maver, zdi se mi, da je za vas preveč nevarno, da bi še naprej ostajali v Stični,« je zaskrbljeno dejal opat Avguštin.

»Meni se ne zdi tako zelo nevarno. Jaz bi rad ostal tukaj, saj je ta hiša moj dom. Poleg vsega vedno bolj zaupam varstvu in priprošnji patra Placida. Moj rodni brat je, zato verjamem, da mi je še posebno blizu,« je z gotovostjo odvrnil pater Maver.

»Da, tudi jaz tako mislim. A vseeno je treba biti previden. Jezus nam je naročil, naj bomo preprosti kakor golobje in previdni kakor kače. Mislim, da ni dobro podcenjevati komunistov. Zmožni so vsega. Žene jih neizmerno sovraštvo do vere. Če vas dobijo v kremplje, boste gotovo šli za patrom Placidom.«

Opat Avguštin je malo utihnil. Zdelo se je, da premišljuje, kako bi zaščitil in na varno spravil svoje menihe.

»Mislim, da bi bilo bolje, da ne grem v Ljubljano. Tam so že naši sobratje. Bolje bo, da smo razkropljeni, da nismo vsi na enem kraju, da bi lahko vsaj kdo ostal, če je taka Božja volja,« je tiho odvrnil pater Maver.

»No, če si najdete dobro skrivališče, lahko ostanete kje drugje. Toda nevarno bi bilo izpostavljati še druge ljudi. Zelo težko bi mi bilo, da bi še kdo drug izgubil glavo, ker bi skrival meniha,« je s skrbjo v srcu dejal opat Avguštin.

»Nisem mislil, da bi se skrival kje zunaj. Saj je samostan dovolj velik, da bi lahko tukaj našel skrivališče,« je odvrnil pater Maver.

»Premislite, kako bi se dalo urediti. Pa ne odlašajte preveč dolgo, da ne bi bilo prepozno. Mene skrbi za vsakega izmed vas. Kako bom dajal odgovor pred Bogom, če bi lahkomiselno ravnal z vašimi življenji. Vsak izmed vas mi je dragocen, zato moram varovati vsakega posebej.«

p. Branko Petauer

 

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (4) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Največja vrednost ljubezni

Ljubezen ima sama v sebi preobilje; kjer se pojavi, pritegne vase vsa druga čustva in si jih podvrže. Zato ljubi, kar ljubi, za drugo pa se ne meni. Tisti, kogar po pravici častimo, po pravici ob njem strmimo in ga občudujemo, ima vendar rajši, da ga ljubimo. Ženin in nevesta sta takšna. Med njima ni potrebna druga povezanost in vez razen medsebojne ljubezni.

Ta vez je močnejša kakor najtesnejša naravna vez, na primer povezanost staršev z otroki. Saj je končno rečeno: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi« (Mt 19,5). Vidite, to čustvo med poročenimi je močnejše od vseh drugih čustev, celo samo od sebe (št. 83,3).

Sedaj pa dodajte, da ta Ženin ne le ljubi, marveč je ljubezen sama. Ali je on čast? Nekateri bodo to potrdili, jaz pa nisem nič takega bral. Bral sem, da je Bog ljubezen (1 Jn 4,16), ne pa, da je čast. S tem ni rečeno, da Bog ne mara časti, saj je rekel: »Če sem torej oče, kje je moja čast« (Mal 1,6)? To govori kot Oče; če pa se predstavi kot Ženin, bo po mojih mislih spremenil glas in bo rekel: »Če sem torej Ženin, kje je ljubezen, ki mi gre?« Že prej je namreč tako govoril: »Če sem Gospod, kje je strah, ki mi gre« (Mal 1,7)? Bog torej zahteva, da se ga kot Gospoda bojimo, da ga kot Očeta častimo in kot Ženina ljubimo. Katero teh čustev je višje, katero odličnejše? Seveda ljubezen. Brez ljubezni sledi stráhu kazen, části pa ne sledi naklonjenost. Strah je suženjski, dokler ga ne osvobodi ljubezen. In čast, ki je ne rodi ljubezen, ni čast, ampak prilizovanje. Sveti Pavel je zapisal: »Edinemu Bogu čast in slava« (1 Tim 1,17); toda Bog ne bo sprejel naše časti ne slave, če jima ne dodamo medu ljubezni (št. 83,4).

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (4) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Popolna ljubezen

Pokažite mi človeka, ki z vsem srcem in bolj kot vse drugo ljubi Boga; ki ljubi sebe in bližnjega, kolikor ljubi ta Boga; sovražnika pa kakor tistega, ki bo nekoč morda ljubil Boga; ki prisrčno ljubi svoje telesne starše, kakor naroča narava, svoje duhovne voditelje pa iskreno, kakor zahteva milost; in Božja pomoč bo uredila njegovo ljubezen, da bo vse gledal v pravi luči: prav cenil zemljo in hrepenel po nebesih, užival ta svet, kakor da ga ne bi užival, in z najglobljim občutkom razlikoval, kaj je treba uporabljati in uživati, ter skrbel, da se bo minljivih skrbi oklepal le začasno in v tiste namene in tako, kakor je potrebno, večnih stvarnosti pa z večnim hrepenenjem: pokažite mi, pravim, takega človeka in brez bojazni ga bom razglasil za modrega. Tak človek ceni vsako stvar po njeni resnični vrednosti ter more upravičeno in mirno reči: »Uredil je ljubezen v meni.« Toda kje je ta človek in kdaj se bo to zgodilo? Jokaje pravim: kako dolgo bomo vonjali, ne da bi okusili prijetnost, gledali domovino, ne da bi stopili vanjo, po njej koprneli in jo od daleč pozdravljali? O Resnica, domovina izgnancev, kjer se bo nehalo naše izgnanstvo! Vidim te, vstopiti pa ne smem, ker mi brani telo, in nisem je vreden, ker sem omadeževan z grehi. O Modrost, ki segaš od kraja do kraja, ki ustvarjaš in ohranjaš vse stvari z močjo in z voljnostjo urejaš naša čustva! … (št. 50,8).

Ko je blizu, kar ljubimo, ljubezen oživi, hira pa, ko se oddalji. To ni drugega kot nekakšna pobitost nepotrpežljivega hrepenenja, s katerim je treba napolniti duha ljubečega človeka, ko ni tistega, katerega ljubi, on pa živi ves v pričakovanju in se mu vsaka naglica zdi počasnost. (št. 51,3).

TAKOLE MOLIM Poti in stranpoti življenja (1) Molitev

Bil je čas vojne Bil sem krščen še istega dne. Krstil me je takratni bolnišnični kurart Ignacij Slana. Botri sta bili sestra usmiljenka in dežurna babica.

Molitev je prav za prav čudna stvar. Je lahka in »zelo« težka hkrati. Zelo lahko je ponavljati naučene molitvene obrazce, zelo težko pa je vztrajati v zbrani molitvi, moliti tako, da dobi vsaka beseda svojo težo in svoj pomen.

Moliti me ni nihče učil. Kot otrok sem poslušal odrasle. Ko sem bil toliko sposoben, sem ponavljal posamezne besede in kasneje molil skupaj z odraslimi.

Molitev je bila del vsakodnevnega življenja, pred jedjo, po jedi in večerna molitev, to je bil obvezni dnevni ritem.

Rožni venec je bil vsakodnevna molitev. Poleti, ko se je delalo do noči, vsaj ena desetka. V zimskih večerih pa včasih vsi trije deli. Za svoje potrebe sem rožni venec prilagodil in primerno skrajšal. Moja pokojna sestra – približno dve leti sva bila skupaj v domu, zadnjih deset mesecev je bila priklenjena na posteljo – mi je velikokrat rekla: »Hvala Bogu, da imamo rožni venec.«

Zjutraj se vedno mudi. Vstajali in odhajali smo ob različnih urah, tako da je bil zjutraj samo križ, mogoče še Sveti angel.

Pri verouku nas katehet ni učil molitev, saj smo vsi znali vsaj osnovne molitve. Tega, kar smo molili, nismo razumeli. Nihče pa nam molitev ni nikoli razložil.

To je bistveni problem molitve, molitvene obrazce se je zelo lahko naučiti na pamet. Lahko jih je odrecitirati, težko pa je zbrano moliti, še posebej, če ne razumeš tega, kar govoriš.

Očenaš sem začel razumevati šele pred kakšnimi 15 leti, ko sem bral pisma sv. Avguština vdovi Probi v Emono. V njih je očenaš razložen na zelo dojemljiv način. Zanimiva je Avguštinova ugotovitev, da ni treba ničesar drugega prositi, saj je vse, kar potrebujemo, obseženo v očenašu.

Kasneje pa sem bral tudi knjigo pok. papeža Benedikta XVI. Če se prav spomnim je bil naslov knjige Jezus iz Nazareta. V knjigi je razlaga očenaša, se pa velikokrat sklicuje na sv. Avguština.

V takratni nižji gimnaziji nam je katehet rekel, da je molitev pogovor z Bogom. Kadar sem o tem razmišljal, te definicije nisem nikoli ponotranjil. Vse molitve so bile neskončni monologi, neskončna vrsta prošenj, nikjer pa ni prostora za Božji odgovor.

Že po birmi nam je katehet rekel: »Molitev je dihanje duše.« To definicijo sem lahko takoj ponotranjil in sprejel za svojo. V življenju sem lahko velikokrat ugotovil resničnost te trditve. Kadar iz katerega koli razloga nisem opravil vsaj najnujnejših molitev, sem bil razdražljiv, prepirljiv, dokler se nisem vrnil v običajni molitveni ritem.

Ko ne moreš moliti

Vse se je zgodilo v stotinki sekunde. Ko so me vozili iz ordinacije v ordinacijo, sem čutil, kako postajam neobčutljiv za svet okrog sebe. Ne vem, kolikokrat so me vprašali: priimek, ime, naslov. Je bilo to nujno, ali so samo preverjali, če sem pri zavesti.

Ne vem, kaj je bil vzrok; motnje v zavesti, posledica udarca, pretres možganov ali učinek zdravil. Zagrnila me je nepredirna tema. V podzavesti, ki je delovala, sem čutil, da sem prišel do točke, s katere ni povratka. To je torej konec. Tu se konča čas in se začenja večnost. Poti nazaj ni.

Poskusil sem moliti, vendar nisem mogel izgovoriti niti besede. Obupno sem si prizadeval moliti. Samo en očenaš, vendar se nisem mogel spomniti niti besede. Samo eno besedo, eno molitvico, potem bom prestopil mejo.

Zbudil me je mehanski glas dežurne sestre. Rutinska vprašanja in rutinski odgovori. In spet sem se znašel v brezčasju.

Bil sem najstarejši v sobi, ena od sester me je klicala atek. Zjutraj je prišla preverit življenjske funkcije. Pokliče me: »Atek, zbudi se, ti si že mrtev, aparat te sploh ne zazna.« Očitno je organizem sam tako upočasnil metabolizem, da aparat ni mogel zaznati življenjskih funkcij. Ko sem se začel premikati, se je takoj oglasil signal. »Si že naš,« je rekla sestra«.

Znašel srm se pred ogromno sestavljanko. Bila je kot redka mreža, veliko delčkov je manjkalo. Nekaj dni so ti delčki prihajali iz podzavesti. Tako sem lahko povezal preteklost in sedanjost, sem se lahko orientiral v času in prostoru.

Moj Bog, zakaj, zakaj? Zgodi se Tvoja volja. Pomagaj mi sprejeti to kot del tvojega odrešilnega načrta, ki ga ne poznam.

Nekje iz daljave je do ušes prišla melodija, začel sem jo ponavljati, vedno bolj mi je postajala poznana. Pojavile so se besede, Spoznal sem pesem: »Marija, Mati moja«. Začele so se vračati molitve. To prav za prav še niso bile molitve, bile so posamezne vrstice molitev, psalmov,Taizejskih molitev. Počasi se je ta zmeda vrstic začela urejati, končno sem lahko spet molil.

Ko se je vrnila sposobnost molitve, se je povrnil mir. Prihajali so zdravniki z različnimi informacijami in vprašanji.

Mašna daritev

Maše so bile v latinščini. K mašam smo hodili z »bukvicami«. Odrasli so nam pokazali, kaj naj beremo, in brali smo, ne da bi razumeli, kaj beremo, ne da bi razumeli kaj se dogaja pri maši. Takrat so bile pri maši tri kategorije udeležencev. Mašnik z ministranti, ločen od ostalih z oltarno ograjo. Pevci in organist na koru so bili kategorija zase. Ostali v cerkvi pa vsak po svoje, nekateri so brali, nekateri, zlasti starejše gospe, so molili rožni venec. Spet drugi čakali na zadnji blagoslov.

Tudi po preureditvi bogoslužja, ko je bil oltar obrnjen proti vernikom, molitve v slovenščini, se ni kaj bistveno spremenilo. Naučili so nas odgovorov v slovenščini, pomen in vsebina pa je bila še nadalje neznanka.

Pri verouku nam je katehet razložil zgradbo maše, kar pa mi ni kaj dosti pomagalo, da bi doumel skrivnost maše. Tudi, ko nam je govoril o besedah posvetitve: »To je moje telo ...To je moja kri ...«. Nisem kaj dosti razumel, kaj to pomeni.

Maša je zame tako postala nekakšen folklorni ritual brez vsebine, nekaj, kar je stvar preteklosti, lep običaj. Spominjam se pogovora na osamljeni kmetiji. Gospodar reče: »K maši grem zato, da zvem, kaj je novega.«

Zato, ko je nastopila kriza vere, nisem imel nobenih težav s tem, da sem mašo opustil in zavrgel kot neuporabno folkloro, kot lepo navado in nič drugega.

Nedelja

Nedeljo smo takrat (razen oblastnikov) spoštovali in praznovali. Spominjam se, da je bila na veliko noč obvezna delovna akcija, čiščenje parka Tivoli; udeležila se je vsa zavedna mladina. Delovna akcija je bila ne glede na to ali je bila velika noč zgodnja in je še ležal sneg ali pozna in je bila trava že 10 cm visoka.

Praznovanje nedelje se je začelo v soboto po kosilu. Moralo je biti kakšno zares nujno opravilo, da se je delalo v soboto popoldne. Otroci smo morali očistiti in okrasiti »bohkov kot«, ženske so pospravile po hiši, moški pa okrog hiše. Pripravili smo vse, kar je bilo mogoče za nedeljo. Nedelja je bila res nedelja. Še domače naloge smo morali spisati v soboto popoldan.

Jožef Vodopivec