To ni molitev, ki bi jo molil Jezus,
kakor bi sklepali iz naslova. Najgloblje je Jezus molil, ko je izgovarjal
besedo Oče. Za nas pa Jezusova molitev pomeni, da počasi izgovarjamo ime Jezus,
lahko z raznimi dodatki. Sadove klicanja tega imena je sv. Bernard izrazil
takole: »Jezus je v ustih med, v ušesu spev, v srcu pa vesela pesem.« Lahko bi
takšno molitev imenovali molitev srca.
Neki
duhovnik je povedal: »V času, ko nisem zaposlen s posebnim delom ali sem na
poti, rad molim 'Jezusovo molitev'. Ob enakomernem ponavljanju, z ritmom
dihanja, Jezusovega imena: 'Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me,' doživim
notranji mir in na poseben način občutim Božjo bližino. Ta molitev mi je blizu
tudi, ko čutim težave v premišljevalni molitvi in ko čutim v sebi nemir.«
Pri tej ustni in premišljevalni molitvi
neprestano ponavljamo Jezusovo ime, kar pospešuje potopitev v Božjo navzočnost,
hkrati pa nas vodi v ponižen in zaupljiv odnos do Jezusa. Da dosežemo potrebno
pozornost razuma, je treba, da se telo popolnoma umiri. Zelo ta molitev zajame vsega
človeka. Treba je, da se volja in srce zbereta in da se čustva umirijo ter da
smo v miru z vsem stvarstvom, spravljeni z vsakim človekom in sproščeni.
Odpovedati se moramo lastnim interesom, iskanju lastne tolažbe in vse zaupanje
staviti samo na Boga. Takšna molitev prinaša mir in osvoboditev.
Ko v molitvi bolj napredujemo, ne deluje
pri njej toliko razum, temveč bolj srce, čustva. V tem stanju se ustavimo in v
posamezni misli mirno počivamo. Molitev je bolj kontemplativna in zelo
preprosta. Izgovarjanje imena Jezus dobi polno vsebino. Gre za to, da se človek
zbere v samem sebi, da z vsem svojim bitjem, s telesom in dušo, stopi pred Boga
z enim samim dejanjem. Ta preprostost je nujno potrebna, če hočemo dobro
moliti.
Jezusova molitev je zelo razširjena med
grškimi in ruskimi pravoslavnimi kristjani in je zanje trden temelj molitvenega
in sploh duhovnega življenja. Uporabljajo predvsem obliko, ki je nastala v 8.
stoletju na gori Atos: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me!«
Pozneje je prevladala oblika: »Gospod
Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika!« Da bo Jezusova molitev
občestvena in da bomo z njo priporočali Jezusu svoje skupnosti ali kar vso
Cerkev in vse človeštvo, je dobro moliti v množini: »Gospod Jezus Kristus,
usmili se nas!« ali: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se nas,
grešnikov!« Če molimo v ednini, prav tako lahko mislimo na vso Cerkev, ki je
edina nevesta edinega ženina Kristusa.
Katekizem Katoliške cerkve razlaga: »Ta
vzklik združuje kristološko himno iz Flp 2,6–11 s klicem cestninarja in z
vpitjem slepih, da bi spregledali (prim. Mr 10,46–52; Lk 18,13). S tem vzklikom
se srce uglasi na bedo ljudi in na usmiljenje njihovega Odrešenika« (KKC 2667).
Že pred kristjani so podobno molitev,
seveda z drugačno vsebino, poznali in jo dobro razvili hinduisti v Indiji. Zelo
je to molitev cenil in jo uporabljal Mahatma Gandhi.
Dovolj je, če izgovarjamo samo ime
Jezus. Na Vzhodu, posebej v Rusiji, molijo: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin,
usmili se mene, grešnika!«
Najprej poprosimo Svetega Duha za pomoč,
saj moremo le v njegovi moči vredno izgovarjati Jezusovo ime. Potem si živo
predstavimo Jezusa, zdaj Dete, drugič Križanega, zopet drugič Vstalega. Kot
poveličanega si ga lahko predstavljamo v svojem srcu. Posebno dragocena je ta
molitev pred Najsvetejšim.
Dobro je, če prilagodimo izgovarjanje
imena Jezus ritmu dihanja, npr. pri vsakem izdihu ali na vsakih nekaj izdihov.
To vajo lahko opravljamo tudi ponoči, če ne moremo spati, ali med lahkim ročnim
delom.
Ime Jezus bomo izgovarjali z različnimi
čustvi: najprej s hrepenenjem, nato z zaupanjem, češčenjem, ljubeznijo,
kesanjem, izročitvijo. Pozneje bomo morda dodajali: Jezus, moje veselje ...
Jezus, moja moč ... Jezus, moja sreča ... Jezus, moj mir ... Jezus, moje vse
... Tudi litanije Jezusovega imena in Srca Jezusovega lahko molimo na tak
način.
Lahko bi molili tudi tako, da bi počasi
izgovarjali prošnjo, ki je čisto na koncu Nove zaveze in lepo izraža krščansko
hrepenenje po Jezusovem prihodu: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20).
Podobno kakor Jezusovo ime bi lahko
izgovarjali tudi imeni Očeta in Svetega Duha pa tudi Marijino ime.
Sv. Roza iz Lime je v trpljenju smrtnega
boja počasi in premišljeno ponavljala: »Jezus, Jezus, ostani pri meni!«
Marsikomu veliko pomeni ponavljanje vzklika sv. Favstine Kowalske: »Jezus, vate
zaupam!«
Neka študentka je zapisala : »Počasi vse življenje postaja
molitev. Velik dar je to in z ničemer si ga nisem zaslužila. Vendar se moram
zanj truditi tudi sama. Na začetku poti sem in veliko je padcev, velikokrat
ostajam sama, se opiram le nase. V veliko pomoč pri iskanju mi je bilo srečanje
z Jezusovo molitvijo. Nekaj besed, ki so jih stoletja učili ruski starci, ki so
jih stoletja ponavljali ruski možje in žene: 'Gospod Jezus Kristus, Božji Sin,
usmili se mene grešnega. Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene
grešne.'
Ta molitev je postala moja stalna
spremljevalka. Na avtobusu, na poti domov, med delom. Veže me na Boga, spominja
me, da sem z Njim, počasi v meni pripravlja prostor za sprejem resnice o meni
sami, o moji majhnosti, počasi mi odpira pogled na druge. Kliče v mojo
notranjost svetopisemske besede: 'V ponižnosti imejte drug drugega za boljšega
od sebe.' Počasi odpira moje življenje temu, po čemer sem vedno hrepenela:
živeti bratstvo in sestrinstvo v Kristusu brez iskanja koristi zase; sprejeti
svojo grešnost in talente in vse podariti Bogu, da bo On zame dovršil začeto.«
Redovnica je izpričala »V doraščajoči
dobi me je molitev začela neverjetno privlačevati. Odprl se mi je nov svet
osebnega, prostega pogovora z Bogom. Spominjam se, kako sem nekoč sedela v
svoji sobi na tleh s Svetim pismom v rokah. Hotela sem premišljevati ob Božji
besedi, pa sem prebrala samo eno besedo: Kristus. Bilo je dovolj. Potem sem
dolgo, morda uro, ponavljala polglasno: Kristus – kristjan in pri tem občutila,
kakšen kristjan sem in kakšna bi morala biti – drugi Kristus.«
p.
Anton