Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 25. april 2023

PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (9) Razkritje tretjega dela fatimske skrivnosti

Za razkritje vsebine tretjega dela fatimske skrivnosti je zaslužen papež sv. Janez Pavel II., ki je naročil Kongregaciji za nauk vere, da je to izvršila v jubilejnem letu 2000. Pred tem se je po papeževem naročilu msgr. Tarcisio Bertone, takratni tajnik Kongregacije za nauk vere, pogovarjal s sestro Lucijo o skrivnosti. Pozneje se je z njo sešel še dvakrat. Iz vatikanskega tajnega arhiva je prinesel kuverto s štirimi popisanimi lističi. Pokazal jih je sestri, ki si jih je skrbno ogledala. Minilo je že šestinpetdeset let od zapisa tega besedila. Po preteku nekaj časa je vzkliknila: »Da, da, ti listi so moji in ta kuverta je moja; takšne liste sem uporabljala in to je moja pisava. To je moja kuverta, to je moja pisava, to je moje besedilo.« S tem je bilo rešeno bistveno vprašanje, zaradi katerega jo je msgr. Bertone obiskal. Da bi bil izključen vsak dvom, ali je morda še kakšno drugo besedilo v zvezi s tretjo skrivnostjo, je sestri Luciji zastavil tudi vprašanje: »Je to edino besedilo, ki ste ga zapisali?« »Da, prav to.«

Med slovesno mašno daritvijo v Fatimi 13. maja 2000 je papež Janez Pavel II. razglasil fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto za blažena. V zaključnem govoru po mašni daritvi je kardinal Angelo Sodano sporočil papežev namen, da objavi tretji del fatimske skrivnosti, in nekoliko nakazal njeno vsebino. Tretji del skrivnosti je bil skupaj s prvim in drugim fatimskim pastirčkom razodet 13. julija 1917 v Covi da Iria v Fatimi, sestra Lucija pa ga je po dovoljenju iz nebes in škofovem naročilu zapisala v Tuyu v Španiji 3. januarja 1944. Besedilo je bilo objavljeno 26. junija 2000 med novinarsko konferenco v tiskovnem središču Svetega sedeža v Vatikanu, ki je bilo nabito polno novinarjev. Skrivnost sta predstavila kardinal Joseph Ratzinger, tedanji prefekt Kongregacije za nauk vere, in njen tajnik Tarcisio Bertone. Besedilo se glasi:

»Po dveh delih, ki sem ju že razložila, smo na levi strani naše Gospe, malo bolj zgoraj, videli angela z ognjenim mečem v levi roki; ko je žarel, je razširjal plamene, da se je zdelo, da bo takoj zažgal svet; toda plameni so ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je naša Gospa izžarevala iz svoje desne roke. Angel je z desno roko kazal na zemljo in klical z močnim glasom: Pokora, pokora, pokora! In videli smo v velikanski luči, ki je Bog: ‚nekaj podobnega, kakor vidimo osebe v ogledalu, ko gredo mimo‘, v belo oblečenega škofa, ‚slutili smo, da je bil sveti oče‘. Razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu katere je stal velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko na pol porušeno mesto, in napol se tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečaval na poti; ko je prišel na vrh gore, je pokleknil k vznožju velikega križa in ubila ga je skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. In tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice ter razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev. Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je imel v roki kristalno škropilnico. Vanju sta zbirala kri mučencev in z njo škropila (namakala) duše, ki so se bližale Bogu.«

Angel v tretjem delu skrivnosti nazorno govori, da je zemlja zrela za Božjo sodbo. Marija kot Mati usmiljenja in posrednica vseh milosti pa nas hoče rešiti in nas tudi rešuje. Božja Mati v desni roki drži srce obdano s trni, v levi pa rožni venec. Srce je za sestro Lucijo »znamenje ljubezni, ki rešuje. Njeno Srce je varno zavetje. Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca je sredstvo rešitve v težkih časih za Cerkev in svet.« Vendar pa mora tudi človek sam nekaj storiti. Angel, ki je zastopnik Boga, predstavlja grožnjo sodbe za svet. Pogoj, da se ljudje rešimo, je izražen v trikratni besedi: pokora, pokora, pokora. Zelo pomembna je tudi naša molitev in zatekanje k naši duhovi Materi. Kardinal Joseph Ratzinger je leta 2000 ob razlagi tretjega dela skrivnosti dejal: »Kakor smo kot ključno besedo prve in druge skrivnosti poznali ‚salvare le anime‘ (reševati duše), tako je ključna beseda te skrivnosti trikratni klic: ‚Penitenza, Penitenza, Penitenza‘ (pokora, pokora, pokora)! To nas spominja na začetek evangelija: ‚Spokorite se in verujte evangeliju‘ (Mr 1,15). Razumeti znamenja časa pomeni: Razumeti nujnost pokore – spreobrnjenja – vere. To je pravilni odgovor na zgodovinski trenutek, ki ga označujejo velike nevarnosti, ki so orisane v naslednjih slikah. Na tem mestu smem vplesti svoj osebni spomin: v nekem pogovoru z menoj mi je sestra Lucija rekla, da ji je vedno bolj jasno, da je bil cilj prav vseh prikazovanj vedno bolj pospeševati rast v veri, upanju in ljubezni – vse drugo je le vodenje k temu.« Ker so vse napovedi različnih preizkušenj vedno pogojne, spreobrnjenje, pokora in molitev spreminjajo potek zgodovine. Na podlagi tega Bog spreminja že napovedane dogodke oziroma vnaprej upošteva naše sodelovanje. Msgr. Bertone je glede sestre Lucije naglasil: »Zelo je vztrajala pri moči molitve in pri prepričanju, zanjo neomajnem, da Jezusovo in Marijino Srce ne moreta biti gluhi za naše prošnje.« Če bi posnemali fatimske pastirčke in poslušali angela, Marijo in Jezusa, bi se s tem ravnali po Jezusovih besedah: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Nobena od groženj, ki so napovedane v vseh treh delih fatimske skrivnosti, se ne bi izpolnila.

Kardinal Ratzinger je ob razkritju tretjega dela fatimske skrivnosti 20. stoletje takole označil: »V videnju moremo prepoznati preteklo stoletje kot stoletje mučencev, kot stoletje trpljenja in preganjanj Cerkve, kot stoletje svetovnih vojn in mnogih krajevnih vojn, ki so napolnile celotno drugo polovico stoletja in priklicale na dan nove oblike krutosti.«

p. Anton

ponedeljek, 24. april 2023

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (26) Križ poslušanja (1)

Včasih slišimo zanimiv pregovor: Človek ima dve ušesi in samo ena usta. Te besede so globokoumne in nam lahko veliko povedo. Človek bi moral bolj poslušati kot pa govoriti. Lahko bi našli še več drugih pregovorov, ki bi nam to misel samo še bolj podčrtali.

Tudi apostol Pavel poudarja, da je vera iz poslušanja. Človek bi moral biti bolj nagnjen k poslušanju, a se v nas dogaja ravno nasprotno; vsi bi radi veliko govorili in poučevali. Mislim, da je človekova naravnanost k temu posledica izvirnega greha. Kadar veliko govorimo, pa lahko hitro pride do greha. Človek se hitro razgreje in napuh začne govoriti iz človeka tisto, kar mu ni v čast ali celo ponižuje druge.

Zgled poslušnosti nam daje Jezus sam. On je bil odprt za vsakogar in mu je znal prisluhniti. Našel je stik z vsakim človekom. Ni samo učil, znal je tudi prisluhniti. Ljudje so to hitro opazili in so prihajali k njemu z vsemi vrstami težav, da jih je poslušal in jih ozdravil. Posebej pa je pomembno to, da je Jezus zelo rad iskal samotne kraje in tam na samem poslušal svojega Očeta.

Kadar človek posluša, se odpira in dopušča, da v njegovo srce vstopa nekaj novega. Daje prostor nečemu, česar v njegovem srcu še ni. Toda poslušanje ne pomeni samo, da ob nekom tiho sediš in pustiš, da ti govori. Če bi tako sedel ob človeku, bi le-ta hitro spoznal, da nima smisla govoriti, ker ga ne poslušam. Poslušanje je dejavno sprejemanje bližnjega, je neke vrste podoživljanje njegovih težav. To bližnji čuti, zato lahko prelaga svoje težave na ramena poslušajočega. Tudi poslušanje je neke vrste pogovor. Človek se v srcu odpira bližnjemu in mu brez besed daje čutiti, da je z njim v dejavni povezavi.

Poslušanje je naporno, vsak človek tega ni zmožen. Umetnosti poslušanja se je treba učiti. Potrebno je veliko ponižnosti in iskrenosti, da je človek sposoben prisluhniti. Biti mora tako odprt, da izginejo vsi predsodki zoper tistega, ki naj bi ga poslušal. Prisluhniti je treba z ljubeznijo. Samo takrat se bližnji lahko čuti sprejetega in dobrodošlega. Če ne prisluhnemo z ljubeznijo, ima tisti, ki bi rad kaj povedal, občutek, da je nezaželen ter da je vsaka njegova beseda odveč. Bližnji se čuti na nek način zavrnjenega in se tudi odpreti ne more. Med takima osebama ne more priti do dejavnega stika ali poslušanja. V poslušanju se je treba bližnjemu preprosto podarjati. Bližnji mora razumeti, da si ga pripravljen sprejeti takšnega, kot je. Čutiti mora, da ti lahko zaupa vse, tudi tisto, kar ga najbolj tišči in mu jemlje moči.

Seveda vsako poslušanje za bližnjega ni osvobajajoče. Človek lahko posluša tudi iz same radovednosti in zvedavosti. V takem poslušanju se človek tudi dejavno vključi v odnos z bližnjim, a ne iz ljubezni, marveč da bi od njega čim več izvedel. To se pokaže tudi v mnogih vprašanjih, ki vrtajo v bližnjega in hočejo iz njega izvleči vse, kar se da. Tisti, ki je govoril, se ne bo počutil osvobojenega, temveč nekoliko nemirnega, češ, kaj če je zaupal napačnemu človeku, ki bi to, kar je izvedel, lahko zlorabil.

Kot sem že omenil, je potrebno, da se poslušati naučimo. Toda kako se tega lahko naučimo? Čudovita učiteljica poslušanja je Devica Marija. Evangelist Luka je o Mariji dvakrat zapisal, da je vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. Znala je razumeti, da v srcu ni potrebno ohraniti vsega, marveč samo tisto, kar je dragoceno. Že od prvih začetkov je bila navajena poslušati. Bila je odprta in njeno srce je bilo brez vsakega madeža greha in brez sebičnosti. Ni ji bilo težko poslušati, saj je sebično nagnjenje ni sililo h govorjenju. Bila je tiha Božja učenka, ki je razumela, da je treba vedno prisluhniti in ne govoriti. Bila je odprtega srca, zato je imela v srcu vedno dovolj prostora za to, kar ji je Bog govoril. Njeno srce je bilo prostor, kjer je Bog lahko govoril čudovite reči, ona pa je poslušala in ohranila v srcu vse, kar ji je Bog govoril. Bila je tako tankočutna, da je znala razločevati to, kar je vredno poslušati, od tistega, kar za njeno poslanstvo ni bilo pomembno. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da je bila Marija vedno v drži molitve. Molitev je tudi poslušanje: v njej poslušamo Boga, ki nam govori in nas poučuje. Molitev je še posebej pozorno poslušanje, ker Bog v duši govori tiho in nevsiljivo. Prisluhniti je treba iz vsega srca, ker Bog ne vpije in ne vsiljuje svojega. Poslušanje Boga je vaja, kako prisluhniti bližnjemu. Tisti, ki zna prisluhniti Bogu, bo znal z vso ljubeznijo poslušati tudi bližnjega, kakor da posluša Boga samega.

Za umetnost poslušanja je potrebno biti iskreno ponižen. Treba se je zavedati svoje majhnosti in nepomembnosti ter s spoštovanjem poslušati bližnjega. Če v srcu ni ponižnosti, bližnjega ne moremo poslušati. Človek, ki ni ponižen, bo iz poslušanja naredil neke vrste zasliševanje sočloveka in hitro mu bo tudi dokazal, da je ravnal narobe, rekoč da se že iz njegovih prvih besed tako vidi. Namesto da bi poslušal, bo za vsako besedo našel odgovor in bo bližnjemu na vsakem koraku dokazal, kako zelo narobe ravna v svojem življenju. To ni pravi način. Bližnji se ne bo počutil osvobojenega, marveč obsojenega. Še bolj bo zagrenjen in drugič se bo gotovo še težje odprl. Človek brez ponižnosti bo bližnjega tudi večkrat prekinjal in mu oteževal pot, da bi se odprl. To, kar se nekomu zdi lahko povedati, je za drugega lahko velik napor. Če ga prekine ravno takrat, ko je zbral vse moči, bo izgubil pogum in mogoče se drugič ne bo več sposoben odpreti.

p. Branko Petauer

nedelja, 23. april 2023

SADOVI POSVETITVE PRED 20 LETI IN DANES Posvetitev v župniji Ruše

Advent v svetem letu 2000 smo pričeli v znamenju naše hvaležnosti Bogu za vse prejete milosti. Želeli smo očistiti svoja srca, se preroditi v ljubezni do Boga in do bližnjega. Čutili smo, da so naša srca še vedno ranjena, otopela, mlačna.

Iz izkustva, ki sem ga prinesel iz župnije, kjer sem bil kaplan, spoznavam, da je potrebno graditi na Jezusovem in Marijinem Srcu. Zato je bil moj prvi pastoralni korak in moje geslo: Vsem ozdraviti srce s pomočjo posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu!

V božični devetdnevnici smo začeli z romanjem Marijinega kipa po hišah naše župnije, kot je pred dva tisoč leti Marija romala iz Nazareta v Betlehem. Tudi sam sem spremljal kip. Največkrat smo začeli s predstavitvijo posameznikov, ki so prišli k Mariji. Zbralo se nas je tudi do 25 oseb. Potem smo molili rožni venec. Vmes smo peli adventne pesmi. Osrednji del smo oblikovali tako, da je vsak povedal, kako se je v življenju srečal z Marijo, Božjo Materjo.

Marsikatero oko se je orosilo. Ljudje so začutili, koliko si imajo povedati. Bili so odprti za bolečine drugega. Zopet je bilo med nami tako, kot je bilo nekoč po družinah, čutilo se je hrepenenje po Božjem, po izgubljenem. Srečanje smo sklenili tako, da je vsak izrazil svojo prošnjo k Mariji.

Vsako srečanje je bilo enkratno, nekaj, kar se ni dalo ponoviti. Ljudje so začutili, da so se v preteklih letih oddaljili od Boga in Marije. Prav Devica Marija je najbolje pripravila naša srca in naše družine na bližajoči se Božič in na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Naslednji dan je družina vrnila kipec v cerkev, da bi ga prejela družina, ki je bila na vrsti. Mnogi so mi rekli, da so molili do jutra in še dopoldne. Koliko sreče, koliko radosti, koliko veselja! V adventnem času so bile nedeljske pridige usmerjene na pripravo za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. V našem župnijskem listu so izhajali članki o posvetitvi. Izdali pa smo tudi posebno zloženko o posvetitvi. Obiskal sem naše bolnike in ostarele, ki so se z mojo pomočjo doma posvetili in izročili Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Posvetitev posameznikov in družin Jezusovemu in Marijinemu Srcu smo imeli v župnijski cerkvi 7. januarja 2001. To je bil osrednji dogodek ob sklepu svetega leta 2000. Slovesnost je vodil pomožni škof dr. Jožef Smej. Med drugim je povedal: »Tudi nad vami so se danes odprla nebesa, nad vami se bo izpolnila Jezusova obljuba: Kdor bo častil moje Srce in se mu posvetil, bo drugim studenec žive vode.« V pripravi, ki je potekala v adventu (pridige in prvi petki birmancev in staršev) smo uporabljali posebno knjižico odbora za posvetitev z naslovom: Devetdnevnica, V šoli Najsvetejših Src – št. 1. Vsak, ki se je posvetil, je prejel to knjižico. Posvetitev je potekala po obhajilu, kot dar pa smo vsem posameznikom in družinam dali podobo Jezusovega in Marijinega Srca, svetinjico in posvetitveno molitev.

Posvetitev je opravilo več kot 90 posameznikov in družin (149 oseb). Razveseljivo je, da so med njimi tudi letošnji birmanci (15).

Srečko Fras, takratni župnik

sobota, 22. april 2023

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS MOLITEV POSVETITVE JMS (26) »Pomagajta mi, da bom evangelij živel v veri, upanju in ljubezni«

Evangelij je Jezusovo veselo in dobro oznanilo. Če hočem po njem živeti kot kristjan, to ne morem drugače kakor v veri, upanju in ljubezni. Vera, upanje in ljubezen so Božje kreposti, ker se nanašajo neposredno na Boga. Pripravljajo nas na življenje v povezanosti s Sveto Trojico. Te kreposti nam je Bog vlil v dušo že pri svetem krstu. S krščanskim življenjem se vedno bolj razvijajo. Treba je z njimi sodelovati. Z njihovo pomočjo lahko živimo kot Božji otroci in tako zaslužimo večno življenje.

Z vero verujemo v Boga in sprejemamo za resnico vse, kar nam je razodel. Verujemo v Jezusa Kristusa in sprejemamo njegov evangelij za vodilo našega življenja. Hkrati se z vero svobodno vsega po Jezusu Kristusu izročamo nebeškemu Očetu. Sveti Pavel je zapisal. »Pravični bo živel iz vere« (Rim 1,17). Življenje iz vere in po veri ni mogoče drugače kakor tako, da izpolnjujemo Božjo voljo. Živa vera deluje po ljubezni.

Sv. Janez Vianney o treh Božjih krepostih takole razmišlja: »Trije deji: vere, upanja in ljubezni obsegajo vso srečo človeka na zemlji. Po veri verujemo, kar nam je Bog obljubil; verujemo, da ga bomo nekega dne zagledali, da ga bomo uživali, da bomo večno z njim v nebesih. Z upanjem pričakujemo uresničitev teh obljub: upamo, da bomo nagrajeni za vsa svoja dobra dela, za vse svoje dobre misli, za vse svoje dobre želje. Le kaj je še potrebno za našo srečo? Če bi razumeli srečo, ki jo imamo, da smemo ljubiti Boga, bi ostali negibno zamaknjeni. Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo veliko bolj slepo kakor tisti, ki nimajo oči. Na tem svetu smo kakor v megli, vera pa je veter, ki to meglo razžene in stori, da naši duši zasveti lepo sonce.«

Sv. Bonaventura piše: »Vera je temelj, ki daje podlago, je luč, ki usmerja, in vrata, skozi katera vstopamo v spoznanje vseh nadnaravnih razodetij v času našega potovanja Bogu naproti. Vera je tudi merilo modrosti, ki nam je dana od Boga.« Sv. Edita Stein razmišlja takole: »Kdor ima resnično živo vero, so mu verski nauki in velika Božja dela vsebina življenja, pred katero se vse drugo umakne v ozadje. Čim trdneje kdo stoji v veri, tem bolj postane njegovo življenje prešinjeno in oblikovano z vero prav do skrajnih posledic, tem več sadov ljubezni postane na njem vidnih.«

Vse tri Božje kreposti so tesno povezane med seboj. Vse so nujno potrebne, največja kot kraljica vseh pa je ljubezen. Če zanemarimo eno, to vpliva tudi na drugi dve.

Mati Terezija se sprašuje: »Zakaj primanjkuje vere? Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta. Vera v dejanju je ljubezen in ljubezen v dejanju je služenje.«

Če se posvetimo in izročimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, smemo upati, da nas bosta podpirala v naši pogosto šibki veri, omahujočem upanju in tako nestanovitni ljubezni.

p. Anton

petek, 21. april 2023

MAŠNA DARITEV Lepo poklekni pred Najsvetejšim

Ko si se lepo pokrižal, greš na svoje mesto v cerkvi. Preden sedeš, pogledaš pred seboj v smeri tabernaklja, kjer prebiva Jezus pod podobo kruha. To je njegova najodličnejša navzočnost na zemlji. On je duhovno središče in srce vsake župnije. Naj bo tudi srce tvojega srca. Z živo vero ga pozdraviš tako, da na desno koleno lepo do tal poklekneš in ga počastiš kot pravega Boga. Če ne moreš poklekniti, se globoko prikloni. Ne posnemaj tistih, ki nič ne pokleknejo ali le malomarno klecnejo s kolenom.

Romano Guardini te spodbuja: »Če upogneš koleno, naj to ne bo površno in prazno opravilo. Daj mu dušo! Duša klečanja pa je, da se tudi srce notranje pokloni Bogu v globokem spoštovanju. Če prideš v cerkev ali greš iz nje ali greš mimo oltarja, poklekni globoko, počasi in s teboj vse tvoje srce in govori tedaj: 'Moj veliki Bog …!'«

Ob tabernaklju gori večna luč in te spominja na Jezusovo trajno navzočnost in njegovo ljubezen. Gori podnevi in ponoči. Najbolje je, da je to živi plamen, plamen sveče ali oljenke. Marsikje so ga nadomestili z električno žarnico. Romano Guardini razmišlja: »Plamen gori kot podoba naše notranjosti; našega stremljenja, svetlobe, moči, duha. Kjer srečamo plamen, čutimo, da nam s svojim šviganjem in svetlikanjem govori kot nekaj živega. (…) Plamen tam v večni svetilki – ali si že kdaj pomislil? – si ti! Tvojo dušo pomeni. (…) Tam, na kraju svete bližine, naj bo res mesto, kjer gori tvoja duša, kjer je vsa živa, sam plamen, sama svetloba Zanj. Tako povsem doma mora biti tam, da je tihi plamen gôri v svetilki resnično izraz tvoje notranjosti.«

Sedaj si v klopi, na svojem mestu. Tvoje misli so usmerjene na Jezusovo daritev, h kateri boš pridružil svojo daritev, daritev vsega svojega življenja.

p. Anton

četrtek, 20. april 2023

MAŠNA DARITEV Pokrižaj se z blagoslovljeno vodo

Pri vhodu v cerkev je kropilnik z blagoslovljeno vodo. Duhovnik ali diakon jo je blagoslovil s posebno molitvijo. Izvor blagoslova je Kristus, »kajti iz Kristusa dobivajo svojo moč vsi zakramenti in zakramentali« (B 61). Blagoslove, ki spadajo k zakramentalom, je postavila Cerkev kot vidna znamenja, ki »označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka« (B 7). Voda je nujno potrebna za življenje in spada med pomembne simbole, ki spremljajo človeka v vsakdanjem življenju in pri bogoslužju. Voda je simbol življenja in simbol neomadeževanosti. Blagoslovljena voda te spominja na krstno vodo in prerojenje pri svetem krstu, ko se je v tebi začelo Božje življenje, ter te spodbuja, da bi vedno živel kot dober kristjan.

Pomočiš konce prstov desne roke v blagoslovljeno vodo in se pokrižaš z VELIKIM ALI LATINSKIM KRIŽEM: z desnico se z blagoslovljeno vodo dotakneš čela, prsi, leve in desne rame. Pri tem izgovarjaš imena Svete Trojice: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Ob pokrižanju se spomniš, da si kristjan, Kristusov učenec, zaznamovan z njegovim znamenjem križa in vključen v Sveto Trojico. Veliki ali latinski križ se je začel uveljavljati od 10. stoletja dalje.

Znamenje križa, to je navpična in vodoravna črta, ki sta prekrižani, je starejše od krščanstva. Spada namreč med najstarejša sveta znamenja v človeštvu kot simbol božanstva. Križ je postal krščanski simbol zato, ker nas je Jezus odrešil s svojo smrtjo na križu.

Romano Guardini priporoča, naj delamo veliki križ zbrano in spoštljivo: »Delaš znamenje križa in pravilno ga delaš. Ne kakšen zverižen in površen križ, da nihče ne ve, kaj pomeni. Ne, pravo znamenje križa delaš, počasi, veliko, od čela do prsi, od ene rame do druge. Ali čutiš, kako te vsega objema? Zberi se popolnoma; vse misli in vsa čustva položi v to znamenje in ga spremljaj od čela do prsi, od rame do rame. Potem boš čutil: vsega te objame, telo in dušo; zbere te, blagoslavlja in posvečuje. Zakaj? Križ je znamenje vesolja in znamenje odrešenja. Na križu je naš Gospod odrešil vse ljudi. Po križu posvečuje človeka prav do poslednjega vlakna njegove biti. (…) Delaj ga prav; počasi, veliko in premišljeno. Potem bo objelo vse tvoje bistvo, telo in dušo, tvoje misli in tvojo voljo, čute in čustva, dejanja in nehanja, in vse se bo v njem okrepilo, zaznamovano bo in posvečeno, v Kristusovi moči, v imenu troedinega Boga.«

Daniel Rops v knjižici 'Missa est' prosi Gospoda: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Gospod, ta kretnja od čela do prsi in od ramena do ramena naj dá mojim mislim zbranost, naj me vsega odene in me napolni s prijetno zavestjo, da si mene, grešnika, čigar revščino samo ti res poznaš, ti blagoslovil, pomiril in posvetil.«

Druga, enakovredna oblika pokrižanja je MALI KRIŽ. V prvih stoletjih so se kristjani pokriževali samo z malim križem, in sicer le na čelu. Ob koncu drugega stoletja je cerkveni pisatelj Tertulijan o tem križu zapisal: »Pri vsakem koraku, ko gremo iz hiše, ali ko pridemo nazaj, ko se oblačimo, obuvamo, ko jemo, ko prižigamo luč, ko hodimo spat, ko vstajamo; pri vsakem dejanju zaznamujemo čelo s križem.«

Od 12. stoletja dalje pa so že delali trojni mali križ: na čelu, na ustnicah in na prsih, in sicer najprej med mašo pri evangeliju. Namesto z velikim ali latinskim križem se vedno lahko pokrižaš z malim križem. Pred evangelijem delamo samo ta križ.

Če se ob vhodu v cerkev pokrižaš s tem križem, pomočiš palec desne roke v blagoslovljeno vodo in se pokrižaš na čelu, na ustnicah in na prsih. Pri tem izgovarjaš imena Svete Trojice. Znamenje križa na čelu je znamenje pripadnosti Kristusu. Njemu na poseben način pripadaš že od svetega krsta dalje. Takrat so te krstitelj, starši in botri pokrižali na čelu. Sužnji in vojaki so včasih nosili posebna znamenja na čelu; po njih so lahko vsi spoznali, komu pripadajo. Ko se pokrižaš na ustnicah, s tem pokažeš, da boš pri mašni daritvi sodeloval tudi s svojim glasom, z molitvijo in petjem. Križec na prsih, to je na srcu, pomeni, da hočeš sodelovati tudi na znotraj, v svojem srcu.

sreda, 19. april 2023

BESEDA O BOGOSLUŽJU Bogoslužje je Kristusovo delo

V besedah apostola Pavla izražen načrt, po katerem: »Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice,« (1 Tim 2,4) je načrt, ki vključuje dvoje: rešenje vseh ljudi in poznavanje vseh o tem rešenju, torej »spoznanje resnice«. Ta Božji načrt sam apostol Pavel pogosto imenuje »skrivnost«, tudi že po tem, ko je bil načrt razodet in z Jezusovo daritvijo uresničen v človeški zgodovini.

»Velikokrat in na veliko načinov je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih ...«. (Heb 1,1). Celotna Stara zaveza je priprava na to, kar se bo izpolnilo v Novi zavezi. Ne le besede prerokov, ampak tudi veliki zgodovinski dogodki so bili priprava in napoved izpolnitve. Vse pred Kristusom je bilo priprava in vsebuje zametke, ki se izpolnijo v Kristusu. To je prva stopnja zgodovine odrešenja, čas pred Kristusom.

»Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina« (Gal 4,4), Besedo, ki je meso postala ..., »da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje« (Gal 4,6). Jezusovo delovanje doseže vrhunec v dogodkih Velikega tedna, v skrivnosti Jezusovega trpljenja smrti in vstajenja. Resnično človekovo odrešenje je trdno upanje na vstajenje.

Toda vse to se je zgodilo pred dva tisoč leti. Kako pa da smo lahko mi, ki živimo danes, odrešeni? Mora torej biti tretja stopnja, ko odrešenje, ki ga je Jezus Kristus že izvršil, dejansko doseže vse ljudi in vsakega izmed nas. To se more zgoditi, ko smo osebno vključeni v njegovo smrt in vstajenje. In to je tisto, kar dosežejo liturgična dejanja.

Podobno je, kot če bi nas svetloba zvezde, oddaljene tisoč svetlobnih let, dosegla natanko tisoč let po tem, ko je zasijala. Vidimo jo zdaj, a je zasijala tisoč let prej. V vsakem liturgičnem dejanju, zlasti v tistih, ki jih imenujemo »zakramenti«, je dejavno navzoča ta luč. Jezus Kristus je dejavno navzoč danes. On sam deluje z nadaljevanjem svojega duhovniškega poslanstva.

Zato Konstitucija o bogoslužju, ki so jo pripravili škofje na II. vatikanskem koncilu, v 7. členu pravi: »Za izpolnitev tolikšnega dela je Kristus vedno navzoč v svoji Cerkvi, na poseben način v bogoslužnih dejanjih. Pri daritvi svete maše je navzoč v duhovnikovi osebi, – kajti isti sedaj daruje po službi duhovništva, ki je nekoč sebe samega daroval na križu, še posebej pa pod evharističnima podobama. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih tako, da kadar kdo krščuje, je Kristus sam, ki krščuje. Navzoč je v svoji besedi tako, da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo. Navzoč je tudi, kadar Cerkev moli in poje, saj je sam obljubil: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20).

Bogoslužje je torej izvrševanje duhovniške naloge Jezusa Kristusa. V bogoslužju se s pomočjo čutnih znamenj označuje in uresničuje posvečenje ljudi. To skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, opravlja bogoslužje, delo samega Kristusa, ki vedno izvršuje svoje duhovništvo. Pismo Hebrejcem pravi: »Zaradi tega je Jezus postal pôrok boljše zaveze. In onih duhovnikov [Stare zaveze] je bilo več, ker jim je smrt preprečevala, da bi ostali; ta pa ima, ker ostane na veke, neminljivo duhovništvo. Zato tudi more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da prosi zanje« (7,23–24).

p. Nikolaj