SADOVI POSVETITVE PRED 20 LETI IN DANES Posvetitev v župniji Ruše

Advent v svetem letu 2000 smo pričeli v znamenju naše hvaležnosti Bogu za vse prejete milosti. Želeli smo očistiti svoja srca, se preroditi v ljubezni do Boga in do bližnjega. Čutili smo, da so naša srca še vedno ranjena, otopela, mlačna.

Iz izkustva, ki sem ga prinesel iz župnije, kjer sem bil kaplan, spoznavam, da je potrebno graditi na Jezusovem in Marijinem Srcu. Zato je bil moj prvi pastoralni korak in moje geslo: Vsem ozdraviti srce s pomočjo posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu!

V božični devetdnevnici smo začeli z romanjem Marijinega kipa po hišah naše župnije, kot je pred dva tisoč leti Marija romala iz Nazareta v Betlehem. Tudi sam sem spremljal kip. Največkrat smo začeli s predstavitvijo posameznikov, ki so prišli k Mariji. Zbralo se nas je tudi do 25 oseb. Potem smo molili rožni venec. Vmes smo peli adventne pesmi. Osrednji del smo oblikovali tako, da je vsak povedal, kako se je v življenju srečal z Marijo, Božjo Materjo.

Marsikatero oko se je orosilo. Ljudje so začutili, koliko si imajo povedati. Bili so odprti za bolečine drugega. Zopet je bilo med nami tako, kot je bilo nekoč po družinah, čutilo se je hrepenenje po Božjem, po izgubljenem. Srečanje smo sklenili tako, da je vsak izrazil svojo prošnjo k Mariji.

Vsako srečanje je bilo enkratno, nekaj, kar se ni dalo ponoviti. Ljudje so začutili, da so se v preteklih letih oddaljili od Boga in Marije. Prav Devica Marija je najbolje pripravila naša srca in naše družine na bližajoči se Božič in na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Naslednji dan je družina vrnila kipec v cerkev, da bi ga prejela družina, ki je bila na vrsti. Mnogi so mi rekli, da so molili do jutra in še dopoldne. Koliko sreče, koliko radosti, koliko veselja! V adventnem času so bile nedeljske pridige usmerjene na pripravo za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. V našem župnijskem listu so izhajali članki o posvetitvi. Izdali pa smo tudi posebno zloženko o posvetitvi. Obiskal sem naše bolnike in ostarele, ki so se z mojo pomočjo doma posvetili in izročili Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Posvetitev posameznikov in družin Jezusovemu in Marijinemu Srcu smo imeli v župnijski cerkvi 7. januarja 2001. To je bil osrednji dogodek ob sklepu svetega leta 2000. Slovesnost je vodil pomožni škof dr. Jožef Smej. Med drugim je povedal: »Tudi nad vami so se danes odprla nebesa, nad vami se bo izpolnila Jezusova obljuba: Kdor bo častil moje Srce in se mu posvetil, bo drugim studenec žive vode.« V pripravi, ki je potekala v adventu (pridige in prvi petki birmancev in staršev) smo uporabljali posebno knjižico odbora za posvetitev z naslovom: Devetdnevnica, V šoli Najsvetejših Src – št. 1. Vsak, ki se je posvetil, je prejel to knjižico. Posvetitev je potekala po obhajilu, kot dar pa smo vsem posameznikom in družinam dali podobo Jezusovega in Marijinega Srca, svetinjico in posvetitveno molitev.

Posvetitev je opravilo več kot 90 posameznikov in družin (149 oseb). Razveseljivo je, da so med njimi tudi letošnji birmanci (15).

Srečko Fras, takratni župnik

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS MOLITEV POSVETITVE JMS (26) »Pomagajta mi, da bom evangelij živel v veri, upanju in ljubezni«

Evangelij je Jezusovo veselo in dobro oznanilo. Če hočem po njem živeti kot kristjan, to ne morem drugače kakor v veri, upanju in ljubezni. Vera, upanje in ljubezen so Božje kreposti, ker se nanašajo neposredno na Boga. Pripravljajo nas na življenje v povezanosti s Sveto Trojico. Te kreposti nam je Bog vlil v dušo že pri svetem krstu. S krščanskim življenjem se vedno bolj razvijajo. Treba je z njimi sodelovati. Z njihovo pomočjo lahko živimo kot Božji otroci in tako zaslužimo večno življenje.

Z vero verujemo v Boga in sprejemamo za resnico vse, kar nam je razodel. Verujemo v Jezusa Kristusa in sprejemamo njegov evangelij za vodilo našega življenja. Hkrati se z vero svobodno vsega po Jezusu Kristusu izročamo nebeškemu Očetu. Sveti Pavel je zapisal. »Pravični bo živel iz vere« (Rim 1,17). Življenje iz vere in po veri ni mogoče drugače kakor tako, da izpolnjujemo Božjo voljo. Živa vera deluje po ljubezni.

Sv. Janez Vianney o treh Božjih krepostih takole razmišlja: »Trije deji: vere, upanja in ljubezni obsegajo vso srečo človeka na zemlji. Po veri verujemo, kar nam je Bog obljubil; verujemo, da ga bomo nekega dne zagledali, da ga bomo uživali, da bomo večno z njim v nebesih. Z upanjem pričakujemo uresničitev teh obljub: upamo, da bomo nagrajeni za vsa svoja dobra dela, za vse svoje dobre misli, za vse svoje dobre želje. Le kaj je še potrebno za našo srečo? Če bi razumeli srečo, ki jo imamo, da smemo ljubiti Boga, bi ostali negibno zamaknjeni. Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo veliko bolj slepo kakor tisti, ki nimajo oči. Na tem svetu smo kakor v megli, vera pa je veter, ki to meglo razžene in stori, da naši duši zasveti lepo sonce.«

Sv. Bonaventura piše: »Vera je temelj, ki daje podlago, je luč, ki usmerja, in vrata, skozi katera vstopamo v spoznanje vseh nadnaravnih razodetij v času našega potovanja Bogu naproti. Vera je tudi merilo modrosti, ki nam je dana od Boga.« Sv. Edita Stein razmišlja takole: »Kdor ima resnično živo vero, so mu verski nauki in velika Božja dela vsebina življenja, pred katero se vse drugo umakne v ozadje. Čim trdneje kdo stoji v veri, tem bolj postane njegovo življenje prešinjeno in oblikovano z vero prav do skrajnih posledic, tem več sadov ljubezni postane na njem vidnih.«

Vse tri Božje kreposti so tesno povezane med seboj. Vse so nujno potrebne, največja kot kraljica vseh pa je ljubezen. Če zanemarimo eno, to vpliva tudi na drugi dve.

Mati Terezija se sprašuje: »Zakaj primanjkuje vere? Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta. Vera v dejanju je ljubezen in ljubezen v dejanju je služenje.«

Če se posvetimo in izročimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, smemo upati, da nas bosta podpirala v naši pogosto šibki veri, omahujočem upanju in tako nestanovitni ljubezni.

p. Anton

MAŠNA DARITEV Lepo poklekni pred Najsvetejšim

Ko si se lepo pokrižal, greš na svoje mesto v cerkvi. Preden sedeš, pogledaš pred seboj v smeri tabernaklja, kjer prebiva Jezus pod podobo kruha. To je njegova najodličnejša navzočnost na zemlji. On je duhovno središče in srce vsake župnije. Naj bo tudi srce tvojega srca. Z živo vero ga pozdraviš tako, da na desno koleno lepo do tal poklekneš in ga počastiš kot pravega Boga. Če ne moreš poklekniti, se globoko prikloni. Ne posnemaj tistih, ki nič ne pokleknejo ali le malomarno klecnejo s kolenom.

Romano Guardini te spodbuja: »Če upogneš koleno, naj to ne bo površno in prazno opravilo. Daj mu dušo! Duša klečanja pa je, da se tudi srce notranje pokloni Bogu v globokem spoštovanju. Če prideš v cerkev ali greš iz nje ali greš mimo oltarja, poklekni globoko, počasi in s teboj vse tvoje srce in govori tedaj: 'Moj veliki Bog …!'«

Ob tabernaklju gori večna luč in te spominja na Jezusovo trajno navzočnost in njegovo ljubezen. Gori podnevi in ponoči. Najbolje je, da je to živi plamen, plamen sveče ali oljenke. Marsikje so ga nadomestili z električno žarnico. Romano Guardini razmišlja: »Plamen gori kot podoba naše notranjosti; našega stremljenja, svetlobe, moči, duha. Kjer srečamo plamen, čutimo, da nam s svojim šviganjem in svetlikanjem govori kot nekaj živega. (…) Plamen tam v večni svetilki – ali si že kdaj pomislil? – si ti! Tvojo dušo pomeni. (…) Tam, na kraju svete bližine, naj bo res mesto, kjer gori tvoja duša, kjer je vsa živa, sam plamen, sama svetloba Zanj. Tako povsem doma mora biti tam, da je tihi plamen gôri v svetilki resnično izraz tvoje notranjosti.«

Sedaj si v klopi, na svojem mestu. Tvoje misli so usmerjene na Jezusovo daritev, h kateri boš pridružil svojo daritev, daritev vsega svojega življenja.

p. Anton

MAŠNA DARITEV Pokrižaj se z blagoslovljeno vodo

Pri vhodu v cerkev je kropilnik z blagoslovljeno vodo. Duhovnik ali diakon jo je blagoslovil s posebno molitvijo. Izvor blagoslova je Kristus, »kajti iz Kristusa dobivajo svojo moč vsi zakramenti in zakramentali« (B 61). Blagoslove, ki spadajo k zakramentalom, je postavila Cerkev kot vidna znamenja, ki »označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka« (B 7). Voda je nujno potrebna za življenje in spada med pomembne simbole, ki spremljajo človeka v vsakdanjem življenju in pri bogoslužju. Voda je simbol življenja in simbol neomadeževanosti. Blagoslovljena voda te spominja na krstno vodo in prerojenje pri svetem krstu, ko se je v tebi začelo Božje življenje, ter te spodbuja, da bi vedno živel kot dober kristjan.

Pomočiš konce prstov desne roke v blagoslovljeno vodo in se pokrižaš z VELIKIM ALI LATINSKIM KRIŽEM: z desnico se z blagoslovljeno vodo dotakneš čela, prsi, leve in desne rame. Pri tem izgovarjaš imena Svete Trojice: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Ob pokrižanju se spomniš, da si kristjan, Kristusov učenec, zaznamovan z njegovim znamenjem križa in vključen v Sveto Trojico. Veliki ali latinski križ se je začel uveljavljati od 10. stoletja dalje.

Znamenje križa, to je navpična in vodoravna črta, ki sta prekrižani, je starejše od krščanstva. Spada namreč med najstarejša sveta znamenja v človeštvu kot simbol božanstva. Križ je postal krščanski simbol zato, ker nas je Jezus odrešil s svojo smrtjo na križu.

Romano Guardini priporoča, naj delamo veliki križ zbrano in spoštljivo: »Delaš znamenje križa in pravilno ga delaš. Ne kakšen zverižen in površen križ, da nihče ne ve, kaj pomeni. Ne, pravo znamenje križa delaš, počasi, veliko, od čela do prsi, od ene rame do druge. Ali čutiš, kako te vsega objema? Zberi se popolnoma; vse misli in vsa čustva položi v to znamenje in ga spremljaj od čela do prsi, od rame do rame. Potem boš čutil: vsega te objame, telo in dušo; zbere te, blagoslavlja in posvečuje. Zakaj? Križ je znamenje vesolja in znamenje odrešenja. Na križu je naš Gospod odrešil vse ljudi. Po križu posvečuje človeka prav do poslednjega vlakna njegove biti. (…) Delaj ga prav; počasi, veliko in premišljeno. Potem bo objelo vse tvoje bistvo, telo in dušo, tvoje misli in tvojo voljo, čute in čustva, dejanja in nehanja, in vse se bo v njem okrepilo, zaznamovano bo in posvečeno, v Kristusovi moči, v imenu troedinega Boga.«

Daniel Rops v knjižici 'Missa est' prosi Gospoda: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Gospod, ta kretnja od čela do prsi in od ramena do ramena naj dá mojim mislim zbranost, naj me vsega odene in me napolni s prijetno zavestjo, da si mene, grešnika, čigar revščino samo ti res poznaš, ti blagoslovil, pomiril in posvetil.«

Druga, enakovredna oblika pokrižanja je MALI KRIŽ. V prvih stoletjih so se kristjani pokriževali samo z malim križem, in sicer le na čelu. Ob koncu drugega stoletja je cerkveni pisatelj Tertulijan o tem križu zapisal: »Pri vsakem koraku, ko gremo iz hiše, ali ko pridemo nazaj, ko se oblačimo, obuvamo, ko jemo, ko prižigamo luč, ko hodimo spat, ko vstajamo; pri vsakem dejanju zaznamujemo čelo s križem.«

Od 12. stoletja dalje pa so že delali trojni mali križ: na čelu, na ustnicah in na prsih, in sicer najprej med mašo pri evangeliju. Namesto z velikim ali latinskim križem se vedno lahko pokrižaš z malim križem. Pred evangelijem delamo samo ta križ.

Če se ob vhodu v cerkev pokrižaš s tem križem, pomočiš palec desne roke v blagoslovljeno vodo in se pokrižaš na čelu, na ustnicah in na prsih. Pri tem izgovarjaš imena Svete Trojice. Znamenje križa na čelu je znamenje pripadnosti Kristusu. Njemu na poseben način pripadaš že od svetega krsta dalje. Takrat so te krstitelj, starši in botri pokrižali na čelu. Sužnji in vojaki so včasih nosili posebna znamenja na čelu; po njih so lahko vsi spoznali, komu pripadajo. Ko se pokrižaš na ustnicah, s tem pokažeš, da boš pri mašni daritvi sodeloval tudi s svojim glasom, z molitvijo in petjem. Križec na prsih, to je na srcu, pomeni, da hočeš sodelovati tudi na znotraj, v svojem srcu.

BESEDA O BOGOSLUŽJU Bogoslužje je Kristusovo delo

V besedah apostola Pavla izražen načrt, po katerem: »Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice,« (1 Tim 2,4) je načrt, ki vključuje dvoje: rešenje vseh ljudi in poznavanje vseh o tem rešenju, torej »spoznanje resnice«. Ta Božji načrt sam apostol Pavel pogosto imenuje »skrivnost«, tudi že po tem, ko je bil načrt razodet in z Jezusovo daritvijo uresničen v človeški zgodovini.

»Velikokrat in na veliko načinov je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih ...«. (Heb 1,1). Celotna Stara zaveza je priprava na to, kar se bo izpolnilo v Novi zavezi. Ne le besede prerokov, ampak tudi veliki zgodovinski dogodki so bili priprava in napoved izpolnitve. Vse pred Kristusom je bilo priprava in vsebuje zametke, ki se izpolnijo v Kristusu. To je prva stopnja zgodovine odrešenja, čas pred Kristusom.

»Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina« (Gal 4,4), Besedo, ki je meso postala ..., »da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje« (Gal 4,6). Jezusovo delovanje doseže vrhunec v dogodkih Velikega tedna, v skrivnosti Jezusovega trpljenja smrti in vstajenja. Resnično človekovo odrešenje je trdno upanje na vstajenje.

Toda vse to se je zgodilo pred dva tisoč leti. Kako pa da smo lahko mi, ki živimo danes, odrešeni? Mora torej biti tretja stopnja, ko odrešenje, ki ga je Jezus Kristus že izvršil, dejansko doseže vse ljudi in vsakega izmed nas. To se more zgoditi, ko smo osebno vključeni v njegovo smrt in vstajenje. In to je tisto, kar dosežejo liturgična dejanja.

Podobno je, kot če bi nas svetloba zvezde, oddaljene tisoč svetlobnih let, dosegla natanko tisoč let po tem, ko je zasijala. Vidimo jo zdaj, a je zasijala tisoč let prej. V vsakem liturgičnem dejanju, zlasti v tistih, ki jih imenujemo »zakramenti«, je dejavno navzoča ta luč. Jezus Kristus je dejavno navzoč danes. On sam deluje z nadaljevanjem svojega duhovniškega poslanstva.

Zato Konstitucija o bogoslužju, ki so jo pripravili škofje na II. vatikanskem koncilu, v 7. členu pravi: »Za izpolnitev tolikšnega dela je Kristus vedno navzoč v svoji Cerkvi, na poseben način v bogoslužnih dejanjih. Pri daritvi svete maše je navzoč v duhovnikovi osebi, – kajti isti sedaj daruje po službi duhovništva, ki je nekoč sebe samega daroval na križu, še posebej pa pod evharističnima podobama. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih tako, da kadar kdo krščuje, je Kristus sam, ki krščuje. Navzoč je v svoji besedi tako, da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo. Navzoč je tudi, kadar Cerkev moli in poje, saj je sam obljubil: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20).

Bogoslužje je torej izvrševanje duhovniške naloge Jezusa Kristusa. V bogoslužju se s pomočjo čutnih znamenj označuje in uresničuje posvečenje ljudi. To skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, opravlja bogoslužje, delo samega Kristusa, ki vedno izvršuje svoje duhovništvo. Pismo Hebrejcem pravi: »Zaradi tega je Jezus postal pôrok boljše zaveze. In onih duhovnikov [Stare zaveze] je bilo več, ker jim je smrt preprečevala, da bi ostali; ta pa ima, ker ostane na veke, neminljivo duhovništvo. Zato tudi more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da prosi zanje« (7,23–24).

p. Nikolaj

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Marija sedem žalosti

Mati Marija spada na poseben način v postni čas in nam je kot Mati bolečin zelo blizu. Vabi nas, da se poglobimo v njeno Srce. Ob naslonitvi na Sveto pismo in cerkveno izročilo govorimo o njenih sedmih žalostih ali bolečinah. Številka sedem pomeni polnost in obsega tudi vse druge bolečine.

1. bolečina: Starček Simeon je ob Jezusovem darovanju v templju Mariji napovedal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34–35). Tega dogodka se spominjamo v veselem delu rožnega venca: »Ki si ga, Devica, v templju darovala.« Za njenega ljubega Sina pa je starček napovedal, da je postavljen ne samo v vstajenje, ampak tudi v padec mnogih v Izraelu in da mu bodo nasprotovali. To se je najbolj pokazalo ob Jezusovem trpljenju in smrti. Katero mater ne bi zabolelo, če bi kdo za njenega otroka napovedal kaj takega? Tako je že v templju Marijino Srce zadel prvi meč bolečin. Trpela je ob svojem Sinu in zanj, trpela pa je tudi za nas, za naše odrešenje. Kot junaška Žena je vse to sprejela nase, zate in zame, in darovala. Jezusovo darovanje je tudi Marijino darovanje.

2. bolečina: Kralj Herod je komaj rojenega Odrešenika hotel umoriti, zato je dal pomoriti vse betlehemske dečke do dveh let starosti. Kako hudo je moralo biti Božji Materi, si lahko mislimo. Njega, ki je odrešenik vseh ljudi, tudi odrešenik Heroda, hoče ta krutež umoriti, ker se boji za svoj prestol. Marija mora z Jožefom in Detetom bežati v neznano tujino. Vse to sprejme in daruje za naše odrešenje.

3. bolečina: Dvanajstletni Jezus je ostal v templju, ne da bi to povedal staršema. Tri dni sta ga iskala. Marijino bolečino boste starši razumeli, če se boste živo zamislili, da se je vaš dvanajstletni otrok izgubil. Zakaj je Jezus prizadejal to bolečino svoji Materi in sv. Jožefu? Marija ga je vprašala: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z bolečino iskala.« Njegov odgovor je bil za Marijo in Jožefa uganka. Nič se staršema ni opravičil. Vprašal ju je: »Kako, da sta me iskala. Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,48–49). Marija svojega Sina ni razumela. Premišljevala je in molila ter tako vedno bolj razumela Sinovo poslanstvo odrešenika sveta. Zakaj je nebeški Oče to bolečino dopustil? Mar ne za naše odrešenje, da bi se duhovno izgubljeni otroci vrnili na pravo pot. Tudi mi marsičesa ne razumemo. Če sprejmemo in darujemo, bomo storili najbolj prav.

4. bolečina: Jezus in Marija se srečata na križevem potu. Jezus je obsojen kot največji zločinec, obložen s težkim križem, brez vsake časti, poln krvavečih ran, s trnovo krono na glavi. Kakšna bolečina za Marijo! Kako oster meč bolečin za njeno nežno čuteče materinsko srce! Čemu vse to? Odgovor: za tvoje in moje odrešenje. S tem je zaslužila, da je postala naša duhovna Mati. Pri odrešenju človeštva lahko tudi mi sodelujemo, če svoje trpljenje darujemo.

5. bolečina: Jezus umrje na križu. Katera mati se ne bi zgrudila od bolečin, če bi njenega sina pribili na križ? Marijin Sin, popolnoma nedolžen, visi in umira na križu med dvema razbojnikoma kot največji hudodelec. Vojaki in Jezusovi nasprotniki se norčujejo iz njega. Kako je moralo boleti Jezusovo Mater! Sprejela je to bolečino za naše odrešenje, za svoje duhovne otroke, za vse številne milijarde ljudi vse do konca sveta. Kako sprejemamo smrt naših dragih? Če se zatečemo k Materi Mariji, nas bo razumela in potolažila.

6. bolečina: Jezusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje. Kakor je Božja Mati imela pred 33 leti Jezusa kot dojenčka v naročju, ga ima zdaj mrtvega. Vse je dopolnjeno. Stiška bazilika je posvečena Žalostni Materi Božji. Kip jo predstavlja z mrtvim Sinom v naročju. Nad kipom vidimo Marijino prebodeno srce. Toda prav na vrhu je krona. Marijina bolečina je obrodila čudovit sad: Jezus jo je po smrti v nebesih poveličal med angeli. Kako hvaležni ji moramo biti za to. Zdaj iz ljubezni do nas prihaja na zemljo.

7. bolečina: Jezusa položijo v grob. Zrno je moralo pasti v zemljo, da je obrodilo stoteren, dá, celo neizmerno velik sad – naše odrešenje. Marija občuti neizmerno bolečino. Katera Mati je ne bi občutila ob grobu svojega otroka? Toda ona trdno veruje, da bo njen Sin vstal. To je vera močne žene. V takšni veri bi ji morali biti tudi mi vsaj nekoliko podobni. Za velikim petkom vedno pride velika noč. Spomnimo se na Mater Marijo, ko stojimo ob odprtem grobu naših dragih.

p. Anton

 

SADOVI POSVETITVE PRED 20 LETI IN DANES Posvetitev slovenskih romarjev v Medžugorju

Marija vedno na poseben način blagoslavlja tiste, ki ji posvetijo svoje življenje. To je storila tudi nocoj. Osebno se zahvaljujem Bogu za to čudovito posvetitveno molitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki ste jo vi Slovenci pripravili. To je veliko znamenje ljubezni do Marije. V teh letih smo izkusili, kako velika je njena ljubezen do nas; ta njena velika ljubezen je vzrok, da je še vedno z nami in da se ne naveliča spodbujati nas vsak dan znova. S tem da se ji izročimo in posvetimo, ne izgubljamo, ampak pridobivamo. Kajti v trenutku, ko damo svoje življenje na razpolago njenemu in Jezusovemu Srcu, bosta Jezus in Marija delovala v nas in nam pomagala. Ne bosta nas samo ozdravila, če smo bolni, ampak nam bosta pomagala izvrševati Božjo voljo v drobnih vsakdanjih stvareh.

Marija Pavlović romarjem po posvetitvi