MAŠNA DARITEV Lepo poklekni pred Najsvetejšim

Ko si se lepo pokrižal, greš na svoje mesto v cerkvi. Preden sedeš, pogledaš pred seboj v smeri tabernaklja, kjer prebiva Jezus pod podobo kruha. To je njegova najodličnejša navzočnost na zemlji. On je duhovno središče in srce vsake župnije. Naj bo tudi srce tvojega srca. Z živo vero ga pozdraviš tako, da na desno koleno lepo do tal poklekneš in ga počastiš kot pravega Boga. Če ne moreš poklekniti, se globoko prikloni. Ne posnemaj tistih, ki nič ne pokleknejo ali le malomarno klecnejo s kolenom.

Romano Guardini te spodbuja: »Če upogneš koleno, naj to ne bo površno in prazno opravilo. Daj mu dušo! Duša klečanja pa je, da se tudi srce notranje pokloni Bogu v globokem spoštovanju. Če prideš v cerkev ali greš iz nje ali greš mimo oltarja, poklekni globoko, počasi in s teboj vse tvoje srce in govori tedaj: 'Moj veliki Bog …!'«

Ob tabernaklju gori večna luč in te spominja na Jezusovo trajno navzočnost in njegovo ljubezen. Gori podnevi in ponoči. Najbolje je, da je to živi plamen, plamen sveče ali oljenke. Marsikje so ga nadomestili z električno žarnico. Romano Guardini razmišlja: »Plamen gori kot podoba naše notranjosti; našega stremljenja, svetlobe, moči, duha. Kjer srečamo plamen, čutimo, da nam s svojim šviganjem in svetlikanjem govori kot nekaj živega. (…) Plamen tam v večni svetilki – ali si že kdaj pomislil? – si ti! Tvojo dušo pomeni. (…) Tam, na kraju svete bližine, naj bo res mesto, kjer gori tvoja duša, kjer je vsa živa, sam plamen, sama svetloba Zanj. Tako povsem doma mora biti tam, da je tihi plamen gôri v svetilki resnično izraz tvoje notranjosti.«

Sedaj si v klopi, na svojem mestu. Tvoje misli so usmerjene na Jezusovo daritev, h kateri boš pridružil svojo daritev, daritev vsega svojega življenja.

p. Anton

MAŠNA DARITEV Pokrižaj se z blagoslovljeno vodo

Pri vhodu v cerkev je kropilnik z blagoslovljeno vodo. Duhovnik ali diakon jo je blagoslovil s posebno molitvijo. Izvor blagoslova je Kristus, »kajti iz Kristusa dobivajo svojo moč vsi zakramenti in zakramentali« (B 61). Blagoslove, ki spadajo k zakramentalom, je postavila Cerkev kot vidna znamenja, ki »označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka« (B 7). Voda je nujno potrebna za življenje in spada med pomembne simbole, ki spremljajo človeka v vsakdanjem življenju in pri bogoslužju. Voda je simbol življenja in simbol neomadeževanosti. Blagoslovljena voda te spominja na krstno vodo in prerojenje pri svetem krstu, ko se je v tebi začelo Božje življenje, ter te spodbuja, da bi vedno živel kot dober kristjan.

Pomočiš konce prstov desne roke v blagoslovljeno vodo in se pokrižaš z VELIKIM ALI LATINSKIM KRIŽEM: z desnico se z blagoslovljeno vodo dotakneš čela, prsi, leve in desne rame. Pri tem izgovarjaš imena Svete Trojice: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Ob pokrižanju se spomniš, da si kristjan, Kristusov učenec, zaznamovan z njegovim znamenjem križa in vključen v Sveto Trojico. Veliki ali latinski križ se je začel uveljavljati od 10. stoletja dalje.

Znamenje križa, to je navpična in vodoravna črta, ki sta prekrižani, je starejše od krščanstva. Spada namreč med najstarejša sveta znamenja v človeštvu kot simbol božanstva. Križ je postal krščanski simbol zato, ker nas je Jezus odrešil s svojo smrtjo na križu.

Romano Guardini priporoča, naj delamo veliki križ zbrano in spoštljivo: »Delaš znamenje križa in pravilno ga delaš. Ne kakšen zverižen in površen križ, da nihče ne ve, kaj pomeni. Ne, pravo znamenje križa delaš, počasi, veliko, od čela do prsi, od ene rame do druge. Ali čutiš, kako te vsega objema? Zberi se popolnoma; vse misli in vsa čustva položi v to znamenje in ga spremljaj od čela do prsi, od rame do rame. Potem boš čutil: vsega te objame, telo in dušo; zbere te, blagoslavlja in posvečuje. Zakaj? Križ je znamenje vesolja in znamenje odrešenja. Na križu je naš Gospod odrešil vse ljudi. Po križu posvečuje človeka prav do poslednjega vlakna njegove biti. (…) Delaj ga prav; počasi, veliko in premišljeno. Potem bo objelo vse tvoje bistvo, telo in dušo, tvoje misli in tvojo voljo, čute in čustva, dejanja in nehanja, in vse se bo v njem okrepilo, zaznamovano bo in posvečeno, v Kristusovi moči, v imenu troedinega Boga.«

Daniel Rops v knjižici 'Missa est' prosi Gospoda: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Gospod, ta kretnja od čela do prsi in od ramena do ramena naj dá mojim mislim zbranost, naj me vsega odene in me napolni s prijetno zavestjo, da si mene, grešnika, čigar revščino samo ti res poznaš, ti blagoslovil, pomiril in posvetil.«

Druga, enakovredna oblika pokrižanja je MALI KRIŽ. V prvih stoletjih so se kristjani pokriževali samo z malim križem, in sicer le na čelu. Ob koncu drugega stoletja je cerkveni pisatelj Tertulijan o tem križu zapisal: »Pri vsakem koraku, ko gremo iz hiše, ali ko pridemo nazaj, ko se oblačimo, obuvamo, ko jemo, ko prižigamo luč, ko hodimo spat, ko vstajamo; pri vsakem dejanju zaznamujemo čelo s križem.«

Od 12. stoletja dalje pa so že delali trojni mali križ: na čelu, na ustnicah in na prsih, in sicer najprej med mašo pri evangeliju. Namesto z velikim ali latinskim križem se vedno lahko pokrižaš z malim križem. Pred evangelijem delamo samo ta križ.

Če se ob vhodu v cerkev pokrižaš s tem križem, pomočiš palec desne roke v blagoslovljeno vodo in se pokrižaš na čelu, na ustnicah in na prsih. Pri tem izgovarjaš imena Svete Trojice. Znamenje križa na čelu je znamenje pripadnosti Kristusu. Njemu na poseben način pripadaš že od svetega krsta dalje. Takrat so te krstitelj, starši in botri pokrižali na čelu. Sužnji in vojaki so včasih nosili posebna znamenja na čelu; po njih so lahko vsi spoznali, komu pripadajo. Ko se pokrižaš na ustnicah, s tem pokažeš, da boš pri mašni daritvi sodeloval tudi s svojim glasom, z molitvijo in petjem. Križec na prsih, to je na srcu, pomeni, da hočeš sodelovati tudi na znotraj, v svojem srcu.

BESEDA O BOGOSLUŽJU Bogoslužje je Kristusovo delo

V besedah apostola Pavla izražen načrt, po katerem: »Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice,« (1 Tim 2,4) je načrt, ki vključuje dvoje: rešenje vseh ljudi in poznavanje vseh o tem rešenju, torej »spoznanje resnice«. Ta Božji načrt sam apostol Pavel pogosto imenuje »skrivnost«, tudi že po tem, ko je bil načrt razodet in z Jezusovo daritvijo uresničen v človeški zgodovini.

»Velikokrat in na veliko načinov je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih ...«. (Heb 1,1). Celotna Stara zaveza je priprava na to, kar se bo izpolnilo v Novi zavezi. Ne le besede prerokov, ampak tudi veliki zgodovinski dogodki so bili priprava in napoved izpolnitve. Vse pred Kristusom je bilo priprava in vsebuje zametke, ki se izpolnijo v Kristusu. To je prva stopnja zgodovine odrešenja, čas pred Kristusom.

»Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina« (Gal 4,4), Besedo, ki je meso postala ..., »da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje« (Gal 4,6). Jezusovo delovanje doseže vrhunec v dogodkih Velikega tedna, v skrivnosti Jezusovega trpljenja smrti in vstajenja. Resnično človekovo odrešenje je trdno upanje na vstajenje.

Toda vse to se je zgodilo pred dva tisoč leti. Kako pa da smo lahko mi, ki živimo danes, odrešeni? Mora torej biti tretja stopnja, ko odrešenje, ki ga je Jezus Kristus že izvršil, dejansko doseže vse ljudi in vsakega izmed nas. To se more zgoditi, ko smo osebno vključeni v njegovo smrt in vstajenje. In to je tisto, kar dosežejo liturgična dejanja.

Podobno je, kot če bi nas svetloba zvezde, oddaljene tisoč svetlobnih let, dosegla natanko tisoč let po tem, ko je zasijala. Vidimo jo zdaj, a je zasijala tisoč let prej. V vsakem liturgičnem dejanju, zlasti v tistih, ki jih imenujemo »zakramenti«, je dejavno navzoča ta luč. Jezus Kristus je dejavno navzoč danes. On sam deluje z nadaljevanjem svojega duhovniškega poslanstva.

Zato Konstitucija o bogoslužju, ki so jo pripravili škofje na II. vatikanskem koncilu, v 7. členu pravi: »Za izpolnitev tolikšnega dela je Kristus vedno navzoč v svoji Cerkvi, na poseben način v bogoslužnih dejanjih. Pri daritvi svete maše je navzoč v duhovnikovi osebi, – kajti isti sedaj daruje po službi duhovništva, ki je nekoč sebe samega daroval na križu, še posebej pa pod evharističnima podobama. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih tako, da kadar kdo krščuje, je Kristus sam, ki krščuje. Navzoč je v svoji besedi tako, da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo. Navzoč je tudi, kadar Cerkev moli in poje, saj je sam obljubil: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20).

Bogoslužje je torej izvrševanje duhovniške naloge Jezusa Kristusa. V bogoslužju se s pomočjo čutnih znamenj označuje in uresničuje posvečenje ljudi. To skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, opravlja bogoslužje, delo samega Kristusa, ki vedno izvršuje svoje duhovništvo. Pismo Hebrejcem pravi: »Zaradi tega je Jezus postal pôrok boljše zaveze. In onih duhovnikov [Stare zaveze] je bilo več, ker jim je smrt preprečevala, da bi ostali; ta pa ima, ker ostane na veke, neminljivo duhovništvo. Zato tudi more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da prosi zanje« (7,23–24).

p. Nikolaj

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Marija sedem žalosti

Mati Marija spada na poseben način v postni čas in nam je kot Mati bolečin zelo blizu. Vabi nas, da se poglobimo v njeno Srce. Ob naslonitvi na Sveto pismo in cerkveno izročilo govorimo o njenih sedmih žalostih ali bolečinah. Številka sedem pomeni polnost in obsega tudi vse druge bolečine.

1. bolečina: Starček Simeon je ob Jezusovem darovanju v templju Mariji napovedal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34–35). Tega dogodka se spominjamo v veselem delu rožnega venca: »Ki si ga, Devica, v templju darovala.« Za njenega ljubega Sina pa je starček napovedal, da je postavljen ne samo v vstajenje, ampak tudi v padec mnogih v Izraelu in da mu bodo nasprotovali. To se je najbolj pokazalo ob Jezusovem trpljenju in smrti. Katero mater ne bi zabolelo, če bi kdo za njenega otroka napovedal kaj takega? Tako je že v templju Marijino Srce zadel prvi meč bolečin. Trpela je ob svojem Sinu in zanj, trpela pa je tudi za nas, za naše odrešenje. Kot junaška Žena je vse to sprejela nase, zate in zame, in darovala. Jezusovo darovanje je tudi Marijino darovanje.

2. bolečina: Kralj Herod je komaj rojenega Odrešenika hotel umoriti, zato je dal pomoriti vse betlehemske dečke do dveh let starosti. Kako hudo je moralo biti Božji Materi, si lahko mislimo. Njega, ki je odrešenik vseh ljudi, tudi odrešenik Heroda, hoče ta krutež umoriti, ker se boji za svoj prestol. Marija mora z Jožefom in Detetom bežati v neznano tujino. Vse to sprejme in daruje za naše odrešenje.

3. bolečina: Dvanajstletni Jezus je ostal v templju, ne da bi to povedal staršema. Tri dni sta ga iskala. Marijino bolečino boste starši razumeli, če se boste živo zamislili, da se je vaš dvanajstletni otrok izgubil. Zakaj je Jezus prizadejal to bolečino svoji Materi in sv. Jožefu? Marija ga je vprašala: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z bolečino iskala.« Njegov odgovor je bil za Marijo in Jožefa uganka. Nič se staršema ni opravičil. Vprašal ju je: »Kako, da sta me iskala. Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,48–49). Marija svojega Sina ni razumela. Premišljevala je in molila ter tako vedno bolj razumela Sinovo poslanstvo odrešenika sveta. Zakaj je nebeški Oče to bolečino dopustil? Mar ne za naše odrešenje, da bi se duhovno izgubljeni otroci vrnili na pravo pot. Tudi mi marsičesa ne razumemo. Če sprejmemo in darujemo, bomo storili najbolj prav.

4. bolečina: Jezus in Marija se srečata na križevem potu. Jezus je obsojen kot največji zločinec, obložen s težkim križem, brez vsake časti, poln krvavečih ran, s trnovo krono na glavi. Kakšna bolečina za Marijo! Kako oster meč bolečin za njeno nežno čuteče materinsko srce! Čemu vse to? Odgovor: za tvoje in moje odrešenje. S tem je zaslužila, da je postala naša duhovna Mati. Pri odrešenju človeštva lahko tudi mi sodelujemo, če svoje trpljenje darujemo.

5. bolečina: Jezus umrje na križu. Katera mati se ne bi zgrudila od bolečin, če bi njenega sina pribili na križ? Marijin Sin, popolnoma nedolžen, visi in umira na križu med dvema razbojnikoma kot največji hudodelec. Vojaki in Jezusovi nasprotniki se norčujejo iz njega. Kako je moralo boleti Jezusovo Mater! Sprejela je to bolečino za naše odrešenje, za svoje duhovne otroke, za vse številne milijarde ljudi vse do konca sveta. Kako sprejemamo smrt naših dragih? Če se zatečemo k Materi Mariji, nas bo razumela in potolažila.

6. bolečina: Jezusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje. Kakor je Božja Mati imela pred 33 leti Jezusa kot dojenčka v naročju, ga ima zdaj mrtvega. Vse je dopolnjeno. Stiška bazilika je posvečena Žalostni Materi Božji. Kip jo predstavlja z mrtvim Sinom v naročju. Nad kipom vidimo Marijino prebodeno srce. Toda prav na vrhu je krona. Marijina bolečina je obrodila čudovit sad: Jezus jo je po smrti v nebesih poveličal med angeli. Kako hvaležni ji moramo biti za to. Zdaj iz ljubezni do nas prihaja na zemljo.

7. bolečina: Jezusa položijo v grob. Zrno je moralo pasti v zemljo, da je obrodilo stoteren, dá, celo neizmerno velik sad – naše odrešenje. Marija občuti neizmerno bolečino. Katera Mati je ne bi občutila ob grobu svojega otroka? Toda ona trdno veruje, da bo njen Sin vstal. To je vera močne žene. V takšni veri bi ji morali biti tudi mi vsaj nekoliko podobni. Za velikim petkom vedno pride velika noč. Spomnimo se na Mater Marijo, ko stojimo ob odprtem grobu naših dragih.

p. Anton

 

SADOVI POSVETITVE PRED 20 LETI IN DANES Posvetitev slovenskih romarjev v Medžugorju

Marija vedno na poseben način blagoslavlja tiste, ki ji posvetijo svoje življenje. To je storila tudi nocoj. Osebno se zahvaljujem Bogu za to čudovito posvetitveno molitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki ste jo vi Slovenci pripravili. To je veliko znamenje ljubezni do Marije. V teh letih smo izkusili, kako velika je njena ljubezen do nas; ta njena velika ljubezen je vzrok, da je še vedno z nami in da se ne naveliča spodbujati nas vsak dan znova. S tem da se ji izročimo in posvetimo, ne izgubljamo, ampak pridobivamo. Kajti v trenutku, ko damo svoje življenje na razpolago njenemu in Jezusovemu Srcu, bosta Jezus in Marija delovala v nas in nam pomagala. Ne bosta nas samo ozdravila, če smo bolni, ampak nam bosta pomagala izvrševati Božjo voljo v drobnih vsakdanjih stvareh.

Marija Pavlović romarjem po posvetitvi

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu (razen dveh izjem) ob 20.00: 3. aprila, 8. maja (!), 5. junija, 3. julija, 31. julija (!), 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra; avgusta bo shod na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta.

DOMAČA ZDRAVILA Vinska rutica (Ruta graveolens)

Je zdravilna rastlina, trajnica, ki ni toliko znana oziroma uporabljena. Sodi v družino rutičevk (Rutaceae). V Sloveniji prosto v naravi raste na suhih, toplih in kamnitih, predvsem apnenčastih, pobočjih v dolinah Vipave, na pobočjih Nanosa, Snežnika, Vremščice itd. To je divja vinska rutica (Ruta graveolens ssp. divaricata). Je nekoliko nižje rasti, 40 cm, v primerjavi z vrtno vinsko rutico (Ruta graveolens ssp. Hortensis), ki zraste do 90 cm visoko. Ta raste  v toplih krajih na vrtovih, ob starih zidovih, po vinogradih. Obe zvrsti imata zdravilne učinke. Vrtna rutica ima modrikasto zelene liste, ki so nekaterim dišeči, a večini ljudi smrdeči. Listi so neparno pernato deljeni. Cveti julija in avgusta z rumeno zelenimi cvetovi, ki se združujejo v pakobule. Zanimivo je, da je en cvet, ki je na vrhu rastline, 5-števen, vsi drugi so 4-števni. To je posebnost v rastlinskem svetu. Njen vonj odganja mrčes, predvsem uši, a nekatere gosenice jo imajo rade.

Nabiramo liste tik pred cvetenjem. Osmukamo jih z rastline in jih hitro posušimo v senci na prepihu. Iz 5 kg svežih listov dobimo 1kg suhih. Lahko nabiramo tudi celo rastlino pred cvetenjem, ki jo na enak način posušimo.

Vsebuje več kot 120 spojin: različne vrste v glikozide vezanih flavonoidov (apigenin, rutin), alkaloide, lignine, eterično olje, furanokumarine (psoralen, bergapten) in druge. Rutina je v rastlini bolj malo, zato njegov učinek izkoriščamo iz drugih rastlin, npr. ajde, kjer ga je več.

Pater Simon Ašič priporoča vinsko rutico pri povišanem krvnem tlaku. Malo rastline poparimo z vrelo vodo, pustimo stati nekaj časa ter precedimo. Pijemo po požirkih pol skodelice dnevno.

Lahko jo pa dodamo drugim zdravilnim rastlinam za zniževanje tlaka, po nasvetu patra Ašiča: 2 krat na dan pijemo čaj, pripravljen iz cvetov črnega bezga, korenin baldrijana, plodov šipka, cvetov in listov gloga ter rastlin bele omele in vinske rutice.

Pri krčih prebavil in menstrualnih krčih je vinska rutica tudi učinkovita. Pripravimo si skodelico čaja kot poparek, in sicer eno noževo konico(!) na 2 dl vode, in ga popijemo. Dobro je,  da ima vinska rutica tudi pomirjujoče delovanje, tako nas ob stresu, ki ga doživljamo zaradi krčev, tudi pomiri.

Pri vnetju srčne mišice pater Ašič svetuje pitje čaja iz korenin baldrijana, cvetov in listov gloga, regratovih korenin in listov vinske rutice. Potrebno je piti pred obroki 3 krat dnevno po 2 skodelici čaja, pripravljenega kot poparek. Pri tem bolezenskem stanju seveda strogo upoštevamo nasvete zdravnika, a sočasno si lahko pomagamo s pitjem prej omenjenega čaja.

Pri neredni menstruaciji pijemo čaj iz več zdravilnih rastlin: korenin baldrijana in kolmeža, listov žajblja, vinske rutice in luštreka, plodov janeža in rastlin šentjanževke.

Znanstveniki raziskujejo njene številne učinke: deluje protivnetno, furanokumarini blokirajo kalcijeve kanalčke in tako povzročijo širjenje žil in s tem znižanje krvnega tlaka, eterično olje deluje proti parazitom v črevesju, eni alkaloidi sprožajo kontrakcije uterusa, zavira rast nekaterih bakterij: npr. Staphylococcus aureus, uničuje biofilme bakterije MRSA-e.

V času nosečnosti se pripravkov iz vinske rutice ne uživa. Furanokumarini tudi preprečujejo zanositev. Rutica povečuje prekrvavitev notranjih organov, zato lahko povzroči splav.

Pri nabiranju je potrebno biti previden! Furanokumarini, ki so na zgornjih listih v žlezah v eteričnem olju, lahko pridejo v stik s kožo, kar je nevarno. Če kožo nato izpostavimo še sončnim žarkom, koža postane vneta, pordela in z mehurčki, ki srbijo in pečejo. Po nekaj dneh nato pordelost izgine, a na koži ostanejo kraste, ki še srbijo in šele po nekaj tednih izginejo. Tudi notranja uporaba rutice lahko povzroči dermatitis, a le če jo pijemo v velikih količinah dlje časa. Z ognjičevim mazilom pa skrajšamo čas zdravljenja dermatitisa.

Vinska rutica je učinkovita rastlina. Potrebno jo je le zelo premišljeno nameniti za zdravljenje.

Barbara Kozan, mag.farm.