V besedah apostola Pavla izražen načrt, po katerem: »Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice,« (1 Tim 2,4) je načrt, ki vključuje dvoje: rešenje vseh ljudi in poznavanje vseh o tem rešenju, torej »spoznanje resnice«. Ta Božji načrt sam apostol Pavel pogosto imenuje »skrivnost«, tudi že po tem, ko je bil načrt razodet in z Jezusovo daritvijo uresničen v človeški zgodovini.
»Velikokrat in na veliko načinov je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih ...«. (Heb 1,1). Celotna Stara zaveza je priprava na to, kar se bo izpolnilo v Novi zavezi. Ne le besede prerokov, ampak tudi veliki zgodovinski dogodki so bili priprava in napoved izpolnitve. Vse pred Kristusom je bilo priprava in vsebuje zametke, ki se izpolnijo v Kristusu. To je prva stopnja zgodovine odrešenja, čas pred Kristusom.
»Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina« (Gal 4,4), Besedo, ki je meso postala ..., »da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje« (Gal 4,6). Jezusovo delovanje doseže vrhunec v dogodkih Velikega tedna, v skrivnosti Jezusovega trpljenja smrti in vstajenja. Resnično človekovo odrešenje je trdno upanje na vstajenje.
Toda vse to se je zgodilo pred dva tisoč leti. Kako pa da smo lahko mi, ki živimo danes, odrešeni? Mora torej biti tretja stopnja, ko odrešenje, ki ga je Jezus Kristus že izvršil, dejansko doseže vse ljudi in vsakega izmed nas. To se more zgoditi, ko smo osebno vključeni v njegovo smrt in vstajenje. In to je tisto, kar dosežejo liturgična dejanja.
Podobno je, kot če bi nas svetloba zvezde, oddaljene tisoč svetlobnih let, dosegla natanko tisoč let po tem, ko je zasijala. Vidimo jo zdaj, a je zasijala tisoč let prej. V vsakem liturgičnem dejanju, zlasti v tistih, ki jih imenujemo »zakramenti«, je dejavno navzoča ta luč. Jezus Kristus je dejavno navzoč danes. On sam deluje z nadaljevanjem svojega duhovniškega poslanstva.
Zato Konstitucija o bogoslužju, ki so jo pripravili škofje na II. vatikanskem koncilu, v 7. členu pravi: »Za izpolnitev tolikšnega dela je Kristus vedno navzoč v svoji Cerkvi, na poseben način v bogoslužnih dejanjih. Pri daritvi svete maše je navzoč v duhovnikovi osebi, – kajti isti sedaj daruje po službi duhovništva, ki je nekoč sebe samega daroval na križu, še posebej pa pod evharističnima podobama. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih tako, da kadar kdo krščuje, je Kristus sam, ki krščuje. Navzoč je v svoji besedi tako, da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo. Navzoč je tudi, kadar Cerkev moli in poje, saj je sam obljubil: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20).
Bogoslužje je torej izvrševanje duhovniške naloge Jezusa Kristusa. V bogoslužju se s pomočjo čutnih znamenj označuje in uresničuje posvečenje ljudi. To skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, opravlja bogoslužje, delo samega Kristusa, ki vedno izvršuje svoje duhovništvo. Pismo Hebrejcem pravi: »Zaradi tega je Jezus postal pôrok boljše zaveze. In onih duhovnikov [Stare zaveze] je bilo več, ker jim je smrt preprečevala, da bi ostali; ta pa ima, ker ostane na veke, neminljivo duhovništvo. Zato tudi more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da prosi zanje« (7,23–24).
p. Nikolaj
