ZA ZIDOVI SAMOSTANA Marija sedem žalosti

Mati Marija spada na poseben način v postni čas in nam je kot Mati bolečin zelo blizu. Vabi nas, da se poglobimo v njeno Srce. Ob naslonitvi na Sveto pismo in cerkveno izročilo govorimo o njenih sedmih žalostih ali bolečinah. Številka sedem pomeni polnost in obsega tudi vse druge bolečine.

1. bolečina: Starček Simeon je ob Jezusovem darovanju v templju Mariji napovedal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34–35). Tega dogodka se spominjamo v veselem delu rožnega venca: »Ki si ga, Devica, v templju darovala.« Za njenega ljubega Sina pa je starček napovedal, da je postavljen ne samo v vstajenje, ampak tudi v padec mnogih v Izraelu in da mu bodo nasprotovali. To se je najbolj pokazalo ob Jezusovem trpljenju in smrti. Katero mater ne bi zabolelo, če bi kdo za njenega otroka napovedal kaj takega? Tako je že v templju Marijino Srce zadel prvi meč bolečin. Trpela je ob svojem Sinu in zanj, trpela pa je tudi za nas, za naše odrešenje. Kot junaška Žena je vse to sprejela nase, zate in zame, in darovala. Jezusovo darovanje je tudi Marijino darovanje.

2. bolečina: Kralj Herod je komaj rojenega Odrešenika hotel umoriti, zato je dal pomoriti vse betlehemske dečke do dveh let starosti. Kako hudo je moralo biti Božji Materi, si lahko mislimo. Njega, ki je odrešenik vseh ljudi, tudi odrešenik Heroda, hoče ta krutež umoriti, ker se boji za svoj prestol. Marija mora z Jožefom in Detetom bežati v neznano tujino. Vse to sprejme in daruje za naše odrešenje.

3. bolečina: Dvanajstletni Jezus je ostal v templju, ne da bi to povedal staršema. Tri dni sta ga iskala. Marijino bolečino boste starši razumeli, če se boste živo zamislili, da se je vaš dvanajstletni otrok izgubil. Zakaj je Jezus prizadejal to bolečino svoji Materi in sv. Jožefu? Marija ga je vprašala: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z bolečino iskala.« Njegov odgovor je bil za Marijo in Jožefa uganka. Nič se staršema ni opravičil. Vprašal ju je: »Kako, da sta me iskala. Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,48–49). Marija svojega Sina ni razumela. Premišljevala je in molila ter tako vedno bolj razumela Sinovo poslanstvo odrešenika sveta. Zakaj je nebeški Oče to bolečino dopustil? Mar ne za naše odrešenje, da bi se duhovno izgubljeni otroci vrnili na pravo pot. Tudi mi marsičesa ne razumemo. Če sprejmemo in darujemo, bomo storili najbolj prav.

4. bolečina: Jezus in Marija se srečata na križevem potu. Jezus je obsojen kot največji zločinec, obložen s težkim križem, brez vsake časti, poln krvavečih ran, s trnovo krono na glavi. Kakšna bolečina za Marijo! Kako oster meč bolečin za njeno nežno čuteče materinsko srce! Čemu vse to? Odgovor: za tvoje in moje odrešenje. S tem je zaslužila, da je postala naša duhovna Mati. Pri odrešenju človeštva lahko tudi mi sodelujemo, če svoje trpljenje darujemo.

5. bolečina: Jezus umrje na križu. Katera mati se ne bi zgrudila od bolečin, če bi njenega sina pribili na križ? Marijin Sin, popolnoma nedolžen, visi in umira na križu med dvema razbojnikoma kot največji hudodelec. Vojaki in Jezusovi nasprotniki se norčujejo iz njega. Kako je moralo boleti Jezusovo Mater! Sprejela je to bolečino za naše odrešenje, za svoje duhovne otroke, za vse številne milijarde ljudi vse do konca sveta. Kako sprejemamo smrt naših dragih? Če se zatečemo k Materi Mariji, nas bo razumela in potolažila.

6. bolečina: Jezusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje. Kakor je Božja Mati imela pred 33 leti Jezusa kot dojenčka v naročju, ga ima zdaj mrtvega. Vse je dopolnjeno. Stiška bazilika je posvečena Žalostni Materi Božji. Kip jo predstavlja z mrtvim Sinom v naročju. Nad kipom vidimo Marijino prebodeno srce. Toda prav na vrhu je krona. Marijina bolečina je obrodila čudovit sad: Jezus jo je po smrti v nebesih poveličal med angeli. Kako hvaležni ji moramo biti za to. Zdaj iz ljubezni do nas prihaja na zemljo.

7. bolečina: Jezusa položijo v grob. Zrno je moralo pasti v zemljo, da je obrodilo stoteren, dá, celo neizmerno velik sad – naše odrešenje. Marija občuti neizmerno bolečino. Katera Mati je ne bi občutila ob grobu svojega otroka? Toda ona trdno veruje, da bo njen Sin vstal. To je vera močne žene. V takšni veri bi ji morali biti tudi mi vsaj nekoliko podobni. Za velikim petkom vedno pride velika noč. Spomnimo se na Mater Marijo, ko stojimo ob odprtem grobu naših dragih.

p. Anton

 

SADOVI POSVETITVE PRED 20 LETI IN DANES Posvetitev slovenskih romarjev v Medžugorju

Marija vedno na poseben način blagoslavlja tiste, ki ji posvetijo svoje življenje. To je storila tudi nocoj. Osebno se zahvaljujem Bogu za to čudovito posvetitveno molitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki ste jo vi Slovenci pripravili. To je veliko znamenje ljubezni do Marije. V teh letih smo izkusili, kako velika je njena ljubezen do nas; ta njena velika ljubezen je vzrok, da je še vedno z nami in da se ne naveliča spodbujati nas vsak dan znova. S tem da se ji izročimo in posvetimo, ne izgubljamo, ampak pridobivamo. Kajti v trenutku, ko damo svoje življenje na razpolago njenemu in Jezusovemu Srcu, bosta Jezus in Marija delovala v nas in nam pomagala. Ne bosta nas samo ozdravila, če smo bolni, ampak nam bosta pomagala izvrševati Božjo voljo v drobnih vsakdanjih stvareh.

Marija Pavlović romarjem po posvetitvi

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu (razen dveh izjem) ob 20.00: 3. aprila, 8. maja (!), 5. junija, 3. julija, 31. julija (!), 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra; avgusta bo shod na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta.

DOMAČA ZDRAVILA Vinska rutica (Ruta graveolens)

Je zdravilna rastlina, trajnica, ki ni toliko znana oziroma uporabljena. Sodi v družino rutičevk (Rutaceae). V Sloveniji prosto v naravi raste na suhih, toplih in kamnitih, predvsem apnenčastih, pobočjih v dolinah Vipave, na pobočjih Nanosa, Snežnika, Vremščice itd. To je divja vinska rutica (Ruta graveolens ssp. divaricata). Je nekoliko nižje rasti, 40 cm, v primerjavi z vrtno vinsko rutico (Ruta graveolens ssp. Hortensis), ki zraste do 90 cm visoko. Ta raste  v toplih krajih na vrtovih, ob starih zidovih, po vinogradih. Obe zvrsti imata zdravilne učinke. Vrtna rutica ima modrikasto zelene liste, ki so nekaterim dišeči, a večini ljudi smrdeči. Listi so neparno pernato deljeni. Cveti julija in avgusta z rumeno zelenimi cvetovi, ki se združujejo v pakobule. Zanimivo je, da je en cvet, ki je na vrhu rastline, 5-števen, vsi drugi so 4-števni. To je posebnost v rastlinskem svetu. Njen vonj odganja mrčes, predvsem uši, a nekatere gosenice jo imajo rade.

Nabiramo liste tik pred cvetenjem. Osmukamo jih z rastline in jih hitro posušimo v senci na prepihu. Iz 5 kg svežih listov dobimo 1kg suhih. Lahko nabiramo tudi celo rastlino pred cvetenjem, ki jo na enak način posušimo.

Vsebuje več kot 120 spojin: različne vrste v glikozide vezanih flavonoidov (apigenin, rutin), alkaloide, lignine, eterično olje, furanokumarine (psoralen, bergapten) in druge. Rutina je v rastlini bolj malo, zato njegov učinek izkoriščamo iz drugih rastlin, npr. ajde, kjer ga je več.

Pater Simon Ašič priporoča vinsko rutico pri povišanem krvnem tlaku. Malo rastline poparimo z vrelo vodo, pustimo stati nekaj časa ter precedimo. Pijemo po požirkih pol skodelice dnevno.

Lahko jo pa dodamo drugim zdravilnim rastlinam za zniževanje tlaka, po nasvetu patra Ašiča: 2 krat na dan pijemo čaj, pripravljen iz cvetov črnega bezga, korenin baldrijana, plodov šipka, cvetov in listov gloga ter rastlin bele omele in vinske rutice.

Pri krčih prebavil in menstrualnih krčih je vinska rutica tudi učinkovita. Pripravimo si skodelico čaja kot poparek, in sicer eno noževo konico(!) na 2 dl vode, in ga popijemo. Dobro je,  da ima vinska rutica tudi pomirjujoče delovanje, tako nas ob stresu, ki ga doživljamo zaradi krčev, tudi pomiri.

Pri vnetju srčne mišice pater Ašič svetuje pitje čaja iz korenin baldrijana, cvetov in listov gloga, regratovih korenin in listov vinske rutice. Potrebno je piti pred obroki 3 krat dnevno po 2 skodelici čaja, pripravljenega kot poparek. Pri tem bolezenskem stanju seveda strogo upoštevamo nasvete zdravnika, a sočasno si lahko pomagamo s pitjem prej omenjenega čaja.

Pri neredni menstruaciji pijemo čaj iz več zdravilnih rastlin: korenin baldrijana in kolmeža, listov žajblja, vinske rutice in luštreka, plodov janeža in rastlin šentjanževke.

Znanstveniki raziskujejo njene številne učinke: deluje protivnetno, furanokumarini blokirajo kalcijeve kanalčke in tako povzročijo širjenje žil in s tem znižanje krvnega tlaka, eterično olje deluje proti parazitom v črevesju, eni alkaloidi sprožajo kontrakcije uterusa, zavira rast nekaterih bakterij: npr. Staphylococcus aureus, uničuje biofilme bakterije MRSA-e.

V času nosečnosti se pripravkov iz vinske rutice ne uživa. Furanokumarini tudi preprečujejo zanositev. Rutica povečuje prekrvavitev notranjih organov, zato lahko povzroči splav.

Pri nabiranju je potrebno biti previden! Furanokumarini, ki so na zgornjih listih v žlezah v eteričnem olju, lahko pridejo v stik s kožo, kar je nevarno. Če kožo nato izpostavimo še sončnim žarkom, koža postane vneta, pordela in z mehurčki, ki srbijo in pečejo. Po nekaj dneh nato pordelost izgine, a na koži ostanejo kraste, ki še srbijo in šele po nekaj tednih izginejo. Tudi notranja uporaba rutice lahko povzroči dermatitis, a le če jo pijemo v velikih količinah dlje časa. Z ognjičevim mazilom pa skrajšamo čas zdravljenja dermatitisa.

Vinska rutica je učinkovita rastlina. Potrebno jo je le zelo premišljeno nameniti za zdravljenje.

Barbara Kozan, mag.farm.

Molimo za pokojno članico BD

 Lojzka Žnidaršič, Male Lese

 

VALERIJINE VRSTICE Otroški jok

Bili smo na obisku pri sorodnikih in sproščeno klepetali. Le če je kdo zaprl vrata, je gospodinja takoj vstala in jih odprla. Ker smo se ob tem malce začudeno spogledali, je mož razložil: «Ja, dojenčka imamo pri hiši, pa posluša, kako joka.« Bili smo presenečeni, saj so mladi, ki so stanovali v zgornjem nadstropju, bili doma in torej njej ni bilo treba skrbeti za otroka. Pa se je babica Anica milo nasmehnila: »V tej hiši že tako dolgo ni bilo otroškega joka, zato odpiram vrata in prisluškujem. To me dela tako srečno.«

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Glavičeva huba na Viru

Leta 1784  je bil stiški samostan razpuščen. Samostanska uprava se je od tedaj dalje imenovala Stiško gospostvo verskega sklada. Upravitelj podržavljene Stične je z nekdanjimi podložniki sklenil pogodbo, da se vsa robota odpravi tako, da se lahko odkupi. Mnogi, ki so imeli doslej v najemu samostansko posest, so jo zdaj lahko odkupili. V tem času je postal lastnik hube tudi nekdanji najemnik Jožef Strmec, vulgo Glavič z Vira pri Stični. Toda zdi se, da dolgov, ki jih je naredil ob nakupu, ni mogel poplačati. 5. 12.1823 je naznanil sodišču v Stični, da na zahtevo Antona Klemenčiča, posestnika na Vrhu, zaradi dolgov prodaja svojo hubo. Huba je bila posestvo dovolj veliko, da je na njem lahko preživela ena družina. Njena velikost je bila odvisna od deleža površin, primernih za obdelovanje; največkrat je znašala od 15 do 20 ha. Predstavljala je tudi enoto za obdavčitev. V časopisu Laibacher Zeitung  so Glavičevo hubo opisali takole: »Ta izjemno lepa, blizu Šentvida in Stične ležeča kmečka domačija, prej last Verskega sklada v Stični, obsega:

A: lepo zidano in v dobrem stanju nahajajočo se stanovanjsko hišo  s tremi sobami, obokano shrambo, zidano in obokano kuhinjo in obokano veliko vinsko kletjo zaprto s kovinskimi vrati.

B: leseno drugo stanovanjsko hišo s stanovanjsko sobo in kaščo ter dva zidana hleva, v enem je svinjski hlev, v drugem shramba za repo in zelje.

C: lep velik skedenj z dodatnimi zgradbami za slamo, seno, nastilj , shrambo za pridelke in orodje za obdelavo njiv.

D:pokrit vodnjak.

E: njiv 13 johov in 929 klafter, travnikov 5 johov in 388 klafter, gozda 18 johov in 1058 klafter«.

Vendar za Glavičevo  posest ni bilo mogoče najti kupca niti v drugem poizkusu. Pred tretjim poizkusom prodaje so poudarili, da stoji domačija na gričku, s katerega je pogled na vso njeno posest. Travnike zalivajo izviri, tako da je mogoče kositi dva do trikrat na leto. Zaradi preobilice krme, številnih zgradb in bližine novomeške trgovske ceste, bi bila domačija primerna tudi za kako obrt. 17. marca 1836 je prodaja vendarle uspela. Novi lastnik Glavičeve hube je postal Jurij Pajk z Grma pri Radohovi vasi, vulgo Pluskar. Posest na Viru je izročil sinu Antonu, ki je poleg novega priimka prinesel k hiši tudi vzdevek Pluskar. Anton Pajk se je poročil pozno saj je bil tedaj star že 56  let. Vzel je  bližnjo sosedo Betsabejo Treo, vdovo Strmole.

Kdo je bila Betsabeja Treo – saj sta tako ime kot priimek nenavadna za naše kraje? Družina Treo izvira iz Furlanije. V Ljubljano so prišli kot zidarji in postavili vrsto najlepših ljubljanskih hiš. Santa Treo je leta 1799 kupil od družine misijonarja Barage gradič Mala vas pri Dobrniču. Bil je kamnosek, pa tudi kranjski deželni poslanec. Njegova hči Betsabeja (rojena leta 1814) se je leta 1838 poročila z  Jožefom Strmoletom (Škrbcem) z Vira pri Stični. Rodila je več otrok, a spomladi 1851 je mož umrl za pljučnico.

Drugič se je omožila kar čez cesto k sosedu Antonu Pajku. 29. 6. 1853 se jima je rodil edini otrok Anton. Ko mu je bilo 24 let, se je oženil s Franco Valentin s Potoka pri Stični. Kakšno je bilo življenje mlade žene, je opisal njen nečak p. Bazilij Valentin v Knjigi Tonček s Potoka.

»Franca, ki je vzela Pajkovega z Vira, je bolj slabo zadela. Mož je začel kvartopiriti, dolgovi na kmetiji pa rastejo iz dneva v dan. Vse je več ali manj na slabotnih ženskih ramah, ko se on tako malo briga za dom, čeprav ni hudoben človek. Le pijači se je vdajal. Pomagale niso nobene prošnje. Sveto je obljubil, toda druščina ga je zopet speljala h kvartam in poliču. Francin mož je zapravil kmetijo in odhaja čez morje.«

Tako je nekdanja Glavičeva domačija spet menjala lastnika. Tokrat jo je kupil sosed Kozlevčar vulgo Mandek. Pri Mandku se po domače reče še dandanes in hiša, čeprav prenovljena, daje slutiti, kako imenitna je bila pred 200 leti.