VALERIJINE VRSTICE God sv. Jožefa

Veliko Slovencev in Slovenk še dandanašnji nosi ime po zavetniku nekdanje Kranjske dežele – sv. Jožefu. Dosti je tudi Janezov, Marij in Frančiškov, a ti imajo godove razporejene po vsem letu. Sv. Jožef –ženin Device Marije – pa je samo eden in zato vsi Jožeti in Pepce godujejo 19. marca. V študentskih letih sem stanovala pri teti, ki smo ji rekli Pepca. Bila je zelo ponosna na svoje ime in rada se je pohvalila: »Tako se imenuje nadškof (Pogačnik), Tito in jaz.« Najbolj znan mož tega imena iz naše okolice je bil prav gotovo pisatelj Josip Jurčič. Ime je dobil po dedu, malo pa morda zato, ker je bil rojen 4. marca. Na ta dan je dolga desetletja vse do svoje smrti leta 1981 daroval za pisatelja sveto mašo duhovnik, poliglot in prevajalec Ferdinand Kolednik. Ob koncu vojne mu je namreč rešilo življenje neko poznanstvo, ki ga je spletel preko Jurčičevega Jurija Kozjaka. Zato je poskrbel, da se danes lahko ta Jurčičeva povest bere v 50 svetovnih jezikih. Pozabil pa tudi ni na dar svete evharistije v pisateljev spomin.

V BUNKERJU »LJUBLJANA« V bunkerju »Ljubljana« (15)

Stiški samostan je nehote postajal veliko duhovno središče, ki je privlačevalo mnoge ljudi. Ob nedavnem prazniku 800-letnice samostana (1936) so se v Stično zgrinjale velike množice. Mnogi so v samostanu videli vzorno urejeno gospodarstvo. Ob cesti od železniške postaje pa do samostana so si mogli ogledati skrbno obdelana samostanska polja. Bratje so celo postavili napise na njivi, da so ljudi seznanili, katere vrste koruzo so posadili.

Takrat so se kot velika novost pojavila umetna gnojila. Stiški menihi so jih s pogumom začeli uporabljati. O koristnosti le-teh so hoteli poučiti tudi ljudi, ki so prihajali v samostan. Nekaj vrst koruze namerno niso pognojili z umetnimi gnojili. Obnje so napisali, da je gnojeno samo s hlevskim gnojem kot vse drugo. Pri dodatno pognojenih vrstah koruze pa so postavili poseben napis, s katerega je bilo razvidno, da je bilo dognojeno z umetnim gnojilom te in te vrste.

Stiško gospodarstvo se je čedalje bolj razvijalo. Dela je bilo veliko. Čeprav je bilo veliko domačih bratov, vsega dela niso zmogli sami. Veliko stiških domačinov in tudi ljudi iz okoliških vasi je našlo v samostanu dnino. Vsak je dobil pošteno plačilo in ob koncu dela še velik kos kruha za domače. Zaradi tega so ljudje zelo cenili stiške menihe, saj so jim omogočali boljše življenje. Mnogi fantiči, ki so prihajali v šolo, so kar ostajali v samostanu. Bili so z brati in jim pomagali pri delu. Ti so jih marsikaj naučili. Pogosto so povedali, da so v samostanu dobili vedno kruha v obilju.

Zidava stavbe na južni strani samostana je po veliki obletnici vendarle stekla. Zrasla je velika stavba, ki so jo imenovali Nazaret. Spodaj je dobila nove prostore stiška mesna industrija, nad njimi pa so bile male skromne in lične celice za brate. Za vhod v Nazaret so uporabili kar enega od obrambnih stolpov starodavne osrednje utrdbe.

V Nazaretu so bratje dobili, za meniške razmere, udobne celice. Ne moremo jih pa primerjati z običajnimi stanovanjskimi sobami. Opat Avguštin je hotel, da se tudi v novi stavbi pozna uboštvo. To ni bila samo njegova želja ali kaprica. Tudi sam se je iz razkošnih soban preselil v klavzuro, da je bila njegova celica v vsem enaka celicam sobratov.

Vsak brat je imel v celici posteljo in omaro za delovno in redovno obleko. V kotu je bil prostor za majhno mizo in nekaj stolov. Vode v sobe niso napeljali. V stavbi so bili široki hodniki in v vsakem nadstropju velike in urejene skupne sanitarije. Vsa skromnost novih meniških celic je razodevala, da so bili to prostori za počitek in osebno življenje. Delo pa so bratje opravljali v samostanskih delavnicah, na vrtu, na polju in v gozdovih.

V letu 1937 je stiška mesarija v celoti zacvetela. Nove stroje so dodatno nakupili na Dunaju. Stiški bratje so v mesariji našli novo zaposlitev. Vodstvo mesne industrije je opat Avguštin zaupal Čehu Jaroslavu Bubeničku, ki se je zaradi nove službe z vso družino preselil v Stično. Uspešno je vodil nov obrat ter pomagal pri nastajanju novih zelo kvalitetnih mesnih izdelkov. Klobase in salame iz stiške mesarije so hitro našle pot na široko tržišče. Uvedli so tudi izdelavo mesnih konzerv, kar je bilo za tiste čase novost.

Opat Avguštin je budno spremljal svoje mlade menihe, se z njimi pogosto pogovarjal in odkrival njihove talente. Ko je pri kom spoznal posebno nadarjenost, mu je hotel pomagati, da bi svojo obdarovanost lahko razvil do najvišje mere. Brate je pošiljal na šolanje v razne obrtne šole v Ljubljano in tudi drugam. Če je v tujini našel boljšo možnost za izobrazbo, jih je pa poslal tja. Nikoli ni gledal na stroške šolanja in izobraževanja, saj je vedel, da je izobrazba in razgledanost največje plačilo.

Uspeha v samostanski skupnosti opat nikoli ni pripisoval svoji spretnosti, temveč se je živo zavedal, da je to Božji blagoslov. Ostal je ponižen, preprost in odprt za potrebe ubogih. Blizu glavnega vhoda v baziliko je bil mali prostor z okencem, kjer so vsak dan dobili kosilo brezdomci in siromaki. Tudi v raznih dobrodelnih akcijah je vedno sodeloval z bogatimi darovi.

Z molitvijo je spremljal delo in življenje sobratov. Samostanska družina se je vedno bolj množila. Vesel je bil tega. Toda pogosto mu je prišlo na misel, da bi lahko prišlo obdobje sedmih suhih let.

Razmere v Evropi so bile čedalje bolj zapletene. Kriza je bila velika. Delo je bilo slabo plačano. Tisto pa, kar so delavci zaslužili, je hitro izgubljalo vrednost.

Pogosto je opat v svoji molitvi Bogu izročal svoj samostan in tudi vse svetovno dogajanje. Samostani so otoki molitve, ki jih svet potrebuje. Zato, ker jih potrebuje, pa morajo moliti za ves svet. Ni dovolj, da menih moli samo zase in svoje domače. Njegov poklic ima širšo vsebino. Moliti za ves svet, se žrtvovati za vse potrebe človeštva. Menih je kakor kanal, skozi katerega se Božji blagoslov razliva na vse človeštvo. Zato je za veliko gorja na svetu odgovorno tudi premalo zvesto meništvo. Ni uresničilo svojega namena.

Slomškov zavod v Ljubljani je opravičil svoje poslanstvo. Vsako leto je kateri izmed maturantov zaprosil za vstop v samostan. Tudi bratov je bilo veliko. Vsako leto je prišlo več kandidatov, ki so želeli vstopiti v samostan. Pri izbiri so bili strogi. Opatu Avguštinu je bilo vedno težko, kadar je moral koga odsloviti. Nikoli ni bil popolnoma gotov, ali je naredil vse, kar je mogel, da bi v fantu resnično odkril duhovni poklic. Res so bili fantje kdaj navihani. Zgodilo se je, da so zakuhali kakšno neumnost. Včasih so jih skupili tudi tisti, ki niso bili nič krivi. Kadar je bila neumnost res velika, so morali storilci zapustiti samostan. Nekateri taki prestopniki so odhajali olajšani, ker jim učenje in disciplina nista dišala. Spet kateri drugi pa je v bridkem joku nesel svoj kovček na vlak.

To je bilo trpljenje tudi za opata Avguština. Vpraševal se je: Ali ne bo nekoč težko za poklice in bodo ti, ki smo jih odslovili, krepko manjkali samostanski skupnosti? Za očitne nagajivce mu ni bilo težko. Bolj težko mu je bilo za tiste, za katere ni bil popolnoma gotov, da res ne spadajo v redovno skupnost.

Molil je, veliko je molil. Želel je biti pri vseh svojih odločitvah čim bolj pošten, da bi kot predstojnik izpolnil Božjo voljo. Bratje so njegovo prizadevanje cenili. Spoštovali so ga kot očeta in modrega svetovalca. Vedno je imel dovolj časa, da se je znal pogovoriti z vsakim, ki je potreboval pogovor pred dokončno odločitvijo.

Hvaležen je bil za vse, kar je lepega doživel kot opat. Mnogi mladi menihi so mu vedno znova vzbujali hvaležnost. Ali je kot predstojnik vreden, da je smel biti oče tako številne družine? Kaj bi lahko še naredil, da bi bilo njegovo življenje bolj zgledno, bolj pričevalno? Prosil je Gospoda, naj mu daje moč, da bi tudi v težkih časih lahko ostal zvest, posebno v najtrših časih. V spominu mu je ostala prva svetovna vojna. Koliko je bilo morije in gorja? Ljudje so trpeli v strahu in negotovosti. Mnoge matere so ostale brez sinov, mnoge žene brez mož. Osiroteli otroci so ostali sami z žalostno materjo. Lik očeta jim je vedno bolj izginjal s spomina. Njihovo življenje pa je ostalo zaznamovano z vojno morijo.

Tudi v samostanu je bilo težko. Bili so težki časi. Hiša je bila polna beguncev s Primorske. Kljub vsemu je bilo življenje dokaj znosno. Vsak, ki je vojna leta preživel z menihi, je bil vedno globoko hvaležen za gostoljubje in košček doma, ki ga je našel v Stični.

Vedno znova so ga obhajale slutnje, da je nova vojna blizu. Zdrznil se je ob tem. Želel je, da bi se nikoli ne uresničila. A opazovanje razmer v svetu mu je govorilo drugače. Vse se je zapletalo. Ljudje so bili nezadovoljni. Med velikimi državami so se kresale iskrice razdorov. Vstajali so razni apetiti po večjih ozemljih. V tajnosti so nastajale razne skupine, ki so kovale svoje načrte. Veliko idej je prihajalo z vzhoda, iz Rusije, ki je ječala v primežu komunizma. Tudi pri nas so se začeli pojavljati aktivisti, ki so nagovarjali ljudi, da je treba bogatim lastnikom tovarn vzeti njihovo premoženje in ga dati v roke delavcem. Zagovarjali so, da je treba organizirati prevrat in revolucijo ter na silo obrniti razmere.

p. Branko Petauer

Misli sv. Bernarda (Nagovori o Visoki pesmi) Strah Božji nas varuje prevzetnosti

Človek mora biti vedno na preži, da se vanj ne vtihotapi greh prevzetnosti. Iz lastne izkušnje vem: ni boljšega sredstva, da si milost pridobimo, jo ohranimo ali spet nazaj dobimo, kakor je biti vsak čas pred Bogom, ne prevzemati se, ampak se bati. »Blagor človeku, ki je vedno boječ« (Prg 28,14).

Boj se torej, kadar se ti milost smehlja, boj se, kadar se umakne, boj se, kadar se spet povrne – to pomeni, biti vedno boječ. Naj si v duši izmenoma sledijo te tri bojazni, kakor pač čutiš, ali da je milost dobrotno navzoča, ali da se je užaljena umaknila, ali se je potolažena spet vrnila. Kadar je navzoča, se boj, da boš nevredno z njo ravnal …

Sam duh prevzetnosti, kolikor bolj skrito, toliko bolj nevarno, »preži kakor lev v svojem brlogu«, kakor pravi psalmist (Ps 9,30). Zakaj, če ne more preprečiti dobrega dela, skuša popačiti namen: prišepetava in navdihuje ti, da domišljavo sebi pripišeš, kar je naredila milost (54,9) …

Tako se torej moramo bati, kadar je milost navzoča. Kaj pa, če se je umaknila? Ali se je treba tedaj še bolj bati ? Vsekakor še veliko bolj, zakaj, če zgine milost, zgineš tudi ti. Le poslušaj, kaj pravi darovalec milosti: »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5). Če ti je odvzeta milost, se boj, da boš kmalu padel. …

Nič ne dvomi, da je vzrok za to tvoja prevzetnost, čeprav ni očitna, čeprav se je ne zavedaš. Česar ne veš ti, ve Bog in on te sodi. Saj » ni preskušen, kdor se sam priporoča, ampak kogar priporoča Bog« (2 Kor 10,18).

Mar te Bog priporoča, če ti odvzame milost? Mar tisti, ki daje ponižnim milost, to milost ponižnemu spet vzame? Torej je odvzem milosti znamenje prevzetnosti (54,10).

Vse pobožne besede ne morejo pred Bogom opravičiti ošabnega srca (13,2).

Molitev klarise

Sestre klarise vsakokrat, ko pridemo v kapelo, najprej pozdravimo Najsvetejše po zgledu sv. Frančiška: »Molimo Te, presveti Gospod Jezus Kristus, tukaj in po vseh Tvojih cerkvah, ki so po vsem svetu, in Te hvalimo, ker si s svojim svetim križem svet odrešil!« Nato nadaljujemo z ostalimi molitvami, pesmimi, prošnjami, hvalnicami, slavospevi … Kot skupnost molimo osem do devet ur dnevno, ostali čas si razdelimo za adoracijo in premišljevanje. Večno adoracijo (24 ur na dan) imamo v Nazarjah po Božji milosti že enajst let.

Molitev! – Koliko je bilo že napisanega o tem »pogovoru z Bogom«, »pesmi duše«, »jeziku nebes«, »sredstvu, s katerim premagamo samega Boga«! In vendar se ne prave molitve ne pravega pogovora o njej ni mogoče naveličati. Kajti če bi bilo tako, bi to pomenilo, da smo se oddaljili od Boga in izgubili stik z Njim; to pa je največja nesreča za človeka.

Zame je molitev najlepša pesem ljubezni, ljubezni do Boga. Še več! Božje ljubezni do mene in do vsake duše! Nato pa – zaradi Božje milosti in usmiljenja – tudi pesem naše medsebojne ljubezni. In končno – spet v Bogu in zaradi Njega ter po Njem – pesem ljubezni do stvarstva in stvari.

Brezpogojno in vsak dan znova mora biti v srcu Bog na prvem mestu! Če ni – kako in čemu sploh še živim, delam, trpim? Vse je nesmiselno! Če pa je Bog prvi – o, so nebesa na zemlji! Nebesa! Čudovito!

Spominjam se, kakor da bi bilo včeraj, pa je vendar preteklo že več ko dvajset let. Bila sem devetnajstletna frklja, študentka. Zdelo se mi je, da je moj ves svet, pa še najmanj pol vesolja zraven. Za svoje življenje sem naredila sijajne načrte: kariera, poroka, velika družina, vse najboljše …

Potem pa je moja sestra vstopila v samostan. Bila sem čisto zgrožena, saj je bil tak korak v mojih očeh popolna norost. Nisem mogla razumeti, kako je mogoče svoje življenje »zapraviti, zavreči, zakopati …« Jaz sem hotela »živeti«! Na njen vstop pa sem le šla, čeprav samo »iz vljudnosti« … In prav tam me je »zadelo«. »Padla sem s konja« kakor sv. Pavel. Slepa od solz, ki so mi nezadržno drle po licih, sem vpila v svojem srcu: »O, moj Bog, kaj pa jaz?« … In ni odlašal … Poklical me je za seboj – v samostan – tako kristalno jasno, da ni bilo o tem niti sence dvoma. Odgovorila sem Mu z vsem svojim bitjem; hvala Njemu, da mi je dal toliko zdrave pameti!

V srcu sem imela in še imam luč, ki je On, mir, ki je On, srečo, ki je On, pesem, ki je On sam – Bog, moj Bog. Sv. Frančišek bi dejal: »Moj Bog in moje vse!« Sv. Klara pa: »… On, ki se je vsega daroval iz ljubezni do tebe …«

Kako ne bi bila srečna? Kako se Mu ne bi na kolenih zahvaljevala za vse? Kako Ga ne bi molila z vsem srcem in vso dušo, z besedo in pesmijo in vsem, kar imam? Kako Ga ne bi slavila zato, ker On je, ker me je ustvaril in se mi vsega daroval? On, Božji Sin, Jezus Kristus, je hotel priti na svet v največjem uboštvu – pa se jaz ne bi mogla odpovedati vsaj kakšni udobnosti? Živel je, molil in delal v skritosti Nazareta – pa bi jaz hlastala za častmi in bogastvom?! Zame je sprejel križ in najstrašnejše trpljenje – jaz pa bi za vsako »figo« zdihovala in tarnala?! Zame ostaja molče v tabernaklju, izničen pod podobo Kruha, kjer bije zame Njegovo presveto in usmiljeno Srce – meni pa bi bilo težko klečati pred Njim in Ga častiti?! Tudi meni je s križa podaril svojo sveto Mater Marijo – jaz pa ga ne bi ljubila skupaj z Njenim brezmadežnim Srcem ter Ga ponižno prosila, molila, Ga slavila …?!

O moj Stvarnik in Odrešenik!

Čudovit si! Hvala Ti za vse milosti in darove, za to da si in da si ljubezen! Hvala Ti za življenje in odrešenje; hvala ker Ti je bilo tako zelo mar zame, da si tudi zame sprejel človeško telo ter mi z zgledom pokazal, kako naj bi živela, molila, delala ter sprejemala križe in težave tako krepostno, da bi dosegla popolnost, kakor jo zahtevaš od vsakega človeka! Hvala Ti za Tvoje čudovito usmiljeno Srce, ki mi pomeni vse na svetu: dobroto, usmiljenje, ljubezen, mir, brezmejno srečo in upanje za vso večnost! Hvala Ti, Gospod, za Tvojo sveto Mater Marijo, ki si mi jo dal kot Vzornico in Vodnico! Dovoli, naj se za vedno skrijem v Njeno brezmadežno Srce, ki je pribežališče grešnikov, varno zavetje pred vsem hudim in šola vseh kreposti … Hvala Ti, Kruh življenja, za vse darove in milosti, ki jih nam vsem radodarno siplješ vsak trenutek! Hvala Ti, Gospod, ker smo Tvoji brezmejno ljubljeni otroci – Božji otroci …

s. Marija Mira

Delo povezujem z molitvijo

Sem že na predzadnji postaji pred odhodom s tega sveta. Kolikor imam še moči v svoji visoki starosti, se držim dela in skupne molitve, dnevno 3 ure.

Pri svojem delu s šivanko ali kvačko obnovim najprej dober namen: kolikorkrat vbodem, toliko kapelj presvete Jezusove krvi in solz Žalostne Matere Marije darujem nebeškemu Očetu za njegovo kraljestvo ali posamezno dušo. Moč mi hitro poide, a ko se za hip ustavim in pomislim, zakaj delam, se osvežim.

Ko traja delo dalj časa, ga pustim in grem v kapelo. Ob teh odmorih izpolnjujem prošnje za molitev. Mnogi mi pravijo: "Ničesar nam ne manjka, le molitev potrebujemo." Kako me je presenetila izjava male deklice: "Jezus je najboljši zdravnik!" Imela je bolnega očeta in mi smo molili zanj.

V zadnjem času grem v kapelo ob 3. uri, ko je naš Odrešenik za nas umrl. Usmiljenemu Jezusu izročam vse prošnje in se poglobim v njegovo trpljenje. Osrednji vzklik je: »O kri in voda, ki izvirata iz Jezusovega Srca, kot vir usmiljenja za ves svet, vate zaupam.« Čim bolj se potrudim za molitev, tem rajši molim. Ne smem imeti nobene zamere ne obsojanja.

So pa trenutki utrujenosti, ko sem podobna malemu otroku, ko takoj zaspi, ko dobi primerno ležišče. Niti ne vem, kdaj me prevzame spanec, ko se usedem na klop pred Jezusom. Zbudim se, ko sem sama v kapeli, ali ko je konec skupne tihe molitve pred Najsvetejšim. Kdaj pa kdaj bolj občutim, kaj vse sem prejela od nebeškega Očeta v materialnem in duhovnem oziru. Tedaj se mi vzbuja hvaležnost direktno z zahvalno molitvijo ali z željo, da bi koga razveselila in ga približala Bogu. Na ta način tudi čutim, da se mi obnavlja moč za delo, ko prej mislim, da ne zmorem več.

Pa pride ponižanje, ki je možno najbolj v starih letih, iz raznih vzrokov. Najprej me objame potrtost, potem se spomnim, koliko in kako težkih ponižanj je sprejel Odrešenik za moje in vsega sveta zveličanje in prosim: "Jezus, krotki in iz srca ponižni ...." Videz starosti tudi vara. Pride prošnja, naj to ali ono storim, ko že težko vstanem s stola. Če se tedaj spomnim, saj boš storila za Jezusa, se mi obnovi potrebna moč, da izvršim naročeno.

No, to ne pride dosti v poštev zaradi uvidevnosti moje okolice. O ja! V življenju me je rešila vera v težavnih trenutkih dolžnosti in me držala pokonci ob misli: "Kar ste storili kateremu mojih najmanjših ...." Bogu hvala za našo zlato vero.

Čim starejša postajam, tem hitreje teče čas, a z njim misel na smrt, ki mi postaja vedno bolj domača s prošnjo, da bi bila srečna. Zaupam v Božje usmiljenje po priprošnji Matere Marije, ki jo dnevno prosim.

s. Ksenija

TAKOLE MOLIM Molitev v duhovni suhoti

V teku življenja se je oblika moje molitve spreminjala, pač glede na notranje in zunanje okoliščine. V najglobljem temelju pa je ostala ista: preprost pogovor otroka s svojim nebeškim Očetom in Materjo, pa s svetim Jožefom in angelom varuhom. Ljubkovalno jim včasih rečem "moja nebeška ekipa". Jasno da so vloge nekoliko porazdeljene, Jožef je odgovoren bolj za gospodarske zadeve, angel varuh za duhovno in telesno varstvo, Marija in Jezus pa skrbita za moj duhovni napredek. Bog Oče vse skupaj v svoji previdnosti neskončno modro in ljubeče vodi, česar pa seveda precej pogosto ne vidim in ne občutim, zato je prav lahko zaigrati užaljenega otroka, ki ne dobi želene igračke. Včasih se v srce prikrade že kar nekaj resničnega dvoma: kaj pa, če me je moj Oče zares pozabil nekje v kotu? Glede na mojo revščino in slabotnost se mogoče niti ne želi več ukvarjati z mano? Bog me je že v otroštvu 'zapeljal' in 'dala sem se zapeljati'.

Moja odločitev za redovništvo je pomenila, da se mu želim vsa predati. V mladostnem navdušenju sem kljub težavam v sebi čutila Njegovo bližino. Kar največ sem želela moliti, ker sem se čutila, da sem polna Njegove ljubezni. Mikala me je tišina, zbranost, branje duhovnih knjig. Želela sem postati sveta. Za to sem tudi vedno molila in si prizadevala.

Potem pa je Bog vso stvar zasukal, recimo, da me je iz lepega vrta postavil v puščavo, kjer je bilo že samo preživetje zelo težko. Na začetku je bilo najtežjega pol leta, ko se mi je vse uprlo proti Bogu. Tudi misel na Boga mi je bila odvratna, za vsako potrebno redovno molitev in mašo sem morala uporabiti ogromno moči, da sem jo sploh opravila. Še več, preplavljale so me misli obupa, da se Bog zame sploh ne zmeni, odkrito priznam, tudi misli, da bi si sama končala življenje, so se kot skušnjave pojavljale. Kot nalašč, ravno takrat nisem imela rednega spovednika, ki bi mu lahko zaupala te svoje težave. Pisala sem dnevnik, a je bil tako grozen, da sem ga, ko je najhujše minilo, strgala.

Zdaj je od tega že več kot dvajset let in še vedno živim v 'puščavi', kar pomeni, da moram vse svoje molitve in dobra dela narediti z voljo. Zdaj se moram potruditi, da sploh karkoli molim; ob tem se tudi ne morem zbrati med molitvijo in bi jo že zato kar rade volje 'odložila na pozneje', kar pomeni nikoli. Tudi besede evangelijev ali drugega pobožnega branja me ne nagovorijo. Med rožnim vencem nehote mislim na vse drugo. Tako se edino zanašam na dober namen, ki ga naredim na začetku dneva, za določeno potrebo, te pa med dnem tudi vmes izročam Bogu s kratko mislijo.

Vedno sem, kolikor sem pač bila trenutno sposobna zaradi suhote, namenila za druge kratke prošnje, posebej za tiste, ki sem zanje dolžna moliti ali so se mi priporočili. Vse življenje to delam. Da bi imela najvažnejše namene bolj pred očmi, sem si razdelila teden: v ponedeljek za našo kongregacijo, v torek za vaš samostan, v sredo za slovenski narod, v četrtek za svetost duhovnikov in škofov, v petek za duše v vicah, v soboto za mamo in domače, v nedeljo za zakonce in družine. Tudi če me kdorkoli prosi, da mu s pismom in molitvijo pomagam, mu ne odrečem.

Zadnjih nekaj let mi je Bog podaril nek globok notranji mir, ki me rešuje raznih notranjih stisk. Oaza v puščavi, kar pride zelo prav. Hvala mu za vse!

A. K.

JEZUS NAS UČI MOLITI (21) Benediktinski način premišljevanja

 Ta način premišljevanja pripisujejo sv. Benediktu. V Cerkvi so ga skozi dolga stoletja veliko uporabljali in ga prakticirajo še danes. Je zelo preprost in lahek. Ima tri dele: sveto branje, meditacijo in molitev. Postavimo se v Božjo navzočnost in se v njej umirimo. Vzamemo kakšno duhovno knjigo, najbolje Sveto pismo, in jo počasi beremo (sveto branje). Ko pridemo do stavka, ki nas prevzame, se ustavimo. Stavek v mislih ali z besedami vztrajno ponavljamo. Tako nam prodre v srce in duha ter postane del nas (meditacija). Ko bomo začutili, da nas stavek nasičuje in napolnjuje s tolažbo, se bomo začeli prosto pogovarjati z Gospodom. Živo bomo občutili njegovo navzočnost. Začela se bo prisrčna molitev, ki bo pogostoma v tišini, v prijateljski povezanosti z Gospodom (molitev, kontemplacija).

Ko bo ta prisrčna povezanost pojenjala in nas bo nadlegovala raztresenost, bomo zopet vzeli knjigo v roke in začeli z branjem, dokler ne bomo ponovno prišli do kakšnega stavka, ki nas bo prevzel. Zopet ga bomo ponavljali, dokler se ne bo začel prisrčen pogovor z navzočim Gospodom.

To je bolj molitev srca kakor razuma. Poudarek ni na iskanju novih razumskih spoznanj, temveč na poglabljanju ljubezni do Kristusa in do troedinega Boga, pa tudi do naše duhovne Matere. Zato je celo dobro, da uporabljamo besedila, ki so nam že dobro znana. Tako nas zvedavost, kakšna je vsebina nadaljnjega besedila, ne bo motila pri molitvi.

Ko bomo okusili vrednost takšne molitve, se je bomo oklenili za vse življenje. Potrebna je vztrajnost, ker večkrat ne bo šlo tako gladko.

Pianist je priznal: »Če kakšen dan ne vadim, že to opazim, saj se pri igranju pozna. Če dva dni ne vadim, opazijo to moji prijatelji. Če pa tri dni ne vadim, opazi to moja publika.«

Če en dan ne molimo, opazi to Bog. Če dva dni ne molimo, čutimo to sami. Če tri dni ne molimo, zazna to naša okolica.

p. Anton