MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

 Napredovali smo za dve zrni. Hvala Bogu in vsem molivkam in molivcem!  Ko govorimo o duhovnih poklicih, mislimo na duhovnike, redovnice, redovne duhovnike in redovne brate ter tudi druge oblike (skupnega) življenja, ki niso redovniške. Gre za odločitev za duhovni poklic, za vztrajanje v vzgojnem procesu in tudi pozneje, ko nastopijo različne težave. Tiste, ki živijo v duhovnih poklicih, bolj napada hudobni duh, da bi jih spravil s prave poti. Zato so molitve zanje še posebej potrebne.

Še preden jo je Marija izbrala

 Mala Bernardka ni postala sveta, ko se je srečala z Devico Marijo, ampak je takšna bila že pred tem. Gre za odločilno in novo spoznanje, ki ga je p. René Laurentin predstavil v svoji knjigi Mala pot. V njej je opisal življenje sv. Bernardke Soubirous.

P. Laurentin, duhovnik in teolog (1917–2017), je bil izvedenec za Marijina prikazovanja in še posebej za dogodke v Lurdu. V svoji knjigi je opozoril, da je Bernardka morala pogosto govoriti o prikazovanjih. Lastnoročno jih je opisala kar sedemkrat. P. Laurentin je preučeval skladnost sedmih obstoječih različic o eni sami povedi. Čudovito in čudežno je dejstvo, da je bila Bernardka v svoji preprostosti zelo objektivna, ko je pripovedovala, kaj ji je Gospa odgovorila na njeno vprašanje, kdo da je: »Brezmadežno spočetje sem.« Tega odgovora majhna deklica ni razumela.

Bernardka je morala osem let kljubovati zasliševalcem civilnih in cerkvenih oblasti, ki se včasih do nje niso obnašali korektno. Nikoli se ni ustrašila. Ostala je mirna, ni bila vznesena, dajala je natančna pojasnila in izogibala se je odgovorom na zahrbtna vprašanja (to spominja na Ivano Orleansko, ko je stala pred svojimi sodniki), tako da je včasih skoraj drzno odgovorila: »Moja naloga je, da vam o prikazovanjih govorim, ne pa, da vas o njih prepričam.«

P. Laurentin je za opis njenega poslanstva uporabil zelo močne in utemeljene besede: »Bernardka pomeni za Lurd isto, kot Marija za vso Cerkev.« Njegova spoznanja o mali vidkinji, ki temeljijo na raziskavah, nas prepričajo: »Še preden je Mati Božja izbrala ubogo deklico, je bila ta že sveta. Globoko je bila zatopljena v molitev, ni se pritoževala nad nesrečami, ki so jo doletele v času njenega otroštva. Bila je pripravljena na vse in trdno odločena, da bo izpolnjevala samo voljo dobrega Boga.«

Vir: Aleteia

PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (8) Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu 25. marca 1984

Papež je 25. marca 1983, na praznik Gospodovega oznanjenja, oklical izredno sveto leto odrešenja, 1950 let po Kristusovem odrešenju. Na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, 8. decembra 1983, je z apostolskim pismom na 2.600 škofij obvestil vse škofe, da bo na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1984, obnovil posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Prosil jih je, naj z njim molijo posvetitveno molitev. Dne 27. decembra 1983 je v zaporu Rebibbia obiskal Alia Agca in s tem tudi na zunaj pokazal, da mu je odpustil. Ali Agca je tedaj dejal: »Streljal sem, da bi ubil. Kdo je Fatima za vas?« Ni mogel razumeti, da je papež ostal živ. Tudi ni izrazil nobenega obžalovanja. Slutil pa je, da je v ozadju neka višja sila, ki je papeža varovala. To silo je povezoval s Fatimo. V nedeljo, 25. marca 1984, je sveti oče na Trgu svetega Petra daroval slovesno sveto mašo ob navzočnosti kardinalov in škofov ter okrog dvesto tisoč romarjev. Za to priložnost so iz fatimske kapele prikazovanj 24. marca z letalom pripeljali originalni milostni kip fatimske Gospe. Papež je po sveti maši kleče pred kipom v italijanščini zmolil posvetitveno molitev. Tu je naveden bistveni del besedila: »Zato, o Mati ljudi in narodov, ki poznaš vse njihove bolečine in upanja, ki kot mati čutiš vse boje med dobrim in zlom, med lučjo in temo, ki pretresajo naš današnji svet, sprejmi naš klic, s katerim se po navdihu Svetega Duha obračamo naravnost na Tvoje Srce: Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo. Pred teboj, o Kristusova Mati, pred tvojim Brezmadežnim Srcem, se hočemo danes skupaj z vso Cerkvijo pridružiti posvetitvi, s katero se je tvoj Sin iz ljubezni do nas posvetil Očetu, ko je dejal: ‚Zanje se jaz posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici“ (Jn 17,19). V tej posvetitvi za svet in za ljudi se hočemo pridružiti našemu Odrešeniku; v njegovem Božjem Srcu more takšna posvetitev dobiti moč za dosego odpuščanja in uresničiti spravo. Moč te posvetitve traja vse čase in zaobjema vse ljudi, ljudstva in narode in zmaguje nad vso hudobijo, ki jo hoče knez teme prebuditi v človekovem srcu in v njegovi zgodovini in ki jo je v našem času tudi zares prebudil. O kako globoko čutimo potrebo po tej posvetitvi človeštva in sveta: našega današnjega sveta, v zedinjenju s Kristusom samim! (…) Bodi pozdravljena, ti, ki si popolnoma združena z odrešenjsko posvetitvijo svojega Sina! Mati Cerkve! Razsvetli Božje ljudstvo na poteh vere, upanja in ljubezni! Razsvetli posebno tista ljudstva, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas. Pomagaj nam, da bomo v vsej resnici živeli Kristusovo posvetitev za celotno človeško družino današnjega sveta! Ko ti izročamo, o Mati, svet, vse ljudi in ljudstva, ti s tem izročamo tudi to posvetitev sveta in jo polagamo v tvoje materinsko Srce (…) Sprejmi, Kristusova Mati, ta trpljenja polni krik vseh ljudi! Trpljenja polni krik celih družbenih plasti! Pomagaj nam, da bomo z močjo Svetega Duha premagali vsakršen greh: človekov greh in ‚greh sveta‘, greh v vsakršni obliki. Naj se v zgodovini sveta še enkrat razkrije neizmerna moč odrešenja: moč usmiljene ljubezni! Naj zaustavi zlo! Naj preoblikuje vest vseh ljudi! V tvojem brezmadežnem Srcu naj se vsem razodene Luč upanja!« Bistvene besede, ki se nanašajo na Rusijo – čeprav besede Rusija ni v besedilu – so naslednje: »Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo.« »Razsvetli Božje ljudstvo na poteh vere, upanja in ljubezni! Razsvetli posebno tista ljudstva, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas.« S tem je papež Janez Pavel II., po Marijinih in Jezusovih besedah sicer »(pre)pozno«, izpolnil prošnjo Boga, ki jo je Devica Marija posredovala Luciji 13. junija 1929 v mestu Tuy, v Španiji, v sestrski kapeli: »Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil (...)« Po tem nadvse pomembnem dogodku posvetitve se je začelo propadanje komunizma, ki je brez prelivanja krvi privedlo do razpada Sovjetske zveze in drugih komunističnih vladavin v Evropi ter do padca berlinskega zidu. Papež je bil pri vsem tem odločilno orodje v Božjih rokah kakor tudi Solidarnost na Poljskem. Gorbačov, voditelj Sovjetske zveze, je v znamenitem članku v nekem italijanskem dnevniku priznal vlogo papeža Janeza Pavla II. pri razpadu Sovjetske zveze: »In danes lahko rečemo, da vse, kar se je zgodilo v Vzhodni Evropi v teh zadnjih letih, ne bi bilo mogoče brez navzočnosti tega papeža, brez velike vloge – tudi politične – ki jo je on znal odigrati na svetovnem prizorišču.« Neki novinar je rekel, da je leta 1989 Gorbačov zrušil berlinski zid. Gorbačov je to slišal in dejal: »O ne, to je bil papež.« Seveda papež Janez Pavel II. brez izredne velike pomoči od zgoraj vsega tega nikakor ne bi zmogel. Janez Pavel II. je fatimskemu škofu Albertu do Amaral 26. marca 1984 za fatimsko baziliko izročil kroglo, ki ga je 13. maja 1981 hudo ranila na Trgu svetega Petra. To kroglo, ki je prestrelila papeževo telo, so kot relikvijo vdelali v dragoceno Marijino krono. Posvetitev je bila pravilno izvršena Za veljavnost posvetitve je bilo potrebno moralno soglasje škofov s svetim očetom. Presenetljive politične spremembe na Vzhodu so po mnenju sestre Lucije posledica te posvetitve. Ko je vicepostulator Frančiška in Jacinte Luis Kondor v spremstvu karmeličanskega provinciala obiskal sestro Lucijo, mu je glede posvetitve, ki je bila 25. marca 1984, zagotovila: »Zdaj pa je prošnja bila izpolnjena!« Sestro Lucijo so vprašali, od kod ve, da je nebo sprejelo posvetitev. Tedaj je pojasnila: »Poglejte na Vzhod, tam se vidi odgovor!« V pismu papežu Janezu Pavlu II. je fatimska vidkinja 8. novembra 1989 uradno potrdila veljavnost posvetitve: »Da, 25. marca 1984 je bilo storjeno tako, kakor je prosila naša Gospa.« Slovaški škof Pavel Hnilica je bil prijateljsko povezan s svetim očetom Janezom Pavlom II. in s sestro Lucijo ter z materjo Terezijo iz Kalkute. Ko je bila slovenska skupina v juniju 2000 v Rimu na mednarodnem evharističnem kongresu, nam je msgr. Hnilica v predavanju med drugim dejal: »Začel se je širiti glas, da posvetitev, ki jo je izvršil sveti oče leta 1984, ni bilo takšna, kakršno je hotel Bog, da naj bi to rekla sestra Lucija. Vprašal sem jo in ona je odgovorila: ‚Sveti oče je naredil vse, kar je bilo možno, in Bog je zadovoljen.‘ Vprašanje pa je, koliko škofov se je pridružilo temu papeževemu dejanju posvetitve. Posvetitev je bila veljavna, vendar ni bila popolna, ker so manjkali nekateri škofje. Manjkala pa je tudi udeležba vernikov, kajti Marija je naročila, ‚naj se vsa moja Cerkev, od glave do zadnjega uda, posveti mojemu Srcu in naj to posvetitev širi‘. Naročila je tudi pobožnost prvih sobot.«

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (25) Križ greha (2)

 Greh prvih staršev je Boga razžalil in ponižal, toda ta žalost ga od človeka ni odvrnila. Prav nasprotno: ljubezen do človeka ga je klicala v še večjo pomoč in razdajanje. Še bolj se je moral potruditi, če rečemo po človeško, da bi človeku pomagal. Spremljal ga je na vse mogoče načine, da mu je bil blizu. Pošiljal je svoje poslance in mu govoril, a človek je velikokrat ostal gluh za Božje navdihe in opomine. Spremeniti je moral ves svoj načrt s človekom in mu pokazati vso svojo ljubezen. Njegova ljubezen bi se morala človeka tako močno dotakniti, da bi ga spet osvojila in prepričala o Božji dobroti. Prav človekov greh in padec sta bila kriva, da se je Božje usmiljenje razodelo v tako veliki meri. Usmilil se je človeka in ga sklenil odrešiti na čisto poseben način. K ljudem je sklenil poslati svojega edinorojenega Sina. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. To je bilo veliko dejanje ljubezni,  ki nam razodeva, da Bog ni pomišljal darovati svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje. Bog je samega sebe daroval človeku, da bi ga sprejel, poslušal in se veselil njegovega odrešenjskega daru. Zopet naj bi nagnil človeška srca, da bi bila Bogu bolj odprta. Ker je živel človeško življenje, se je lahko človeku približal tako zelo, da je bil eden izmed nas. Postal je tako zelo človek, da vsi ljudje v njem niso odkrili Boga. Toda Bog ni mislil na to. Dovolj mu je bil že samo najmanjši uspeh, saj je vsak posamezen človek v njegovih očeh neizmerno dragocen.

S svojim trpljenjem in vstajenjem je odprl potoke svoje milosti, ki se razliva na vse ljudi. Prav noben človek ni izjema. Tudi Bogu nenaklonjeni ljudje se kopajo v studencih milosti in imajo možnost, da spregledajo in spoznajo, kdo jih resnično ljubi. Bog je postal razsipen s svojimi darovi. Deli jih v takem obilju, da niti en človek ne bi mogel reči, da ga Božji darovi niso dosegli. Vsa ta razsipna ljubezen se je v taki meri pokazala zato, ker je človek s svojo hudobijo in nepokorščino prebodel Božje srce, da je začelo krvaveti. Prebodeno Božje srce je postalo veletok milosti in usmiljenja za ves svet. Bog se ni ujezil niti tedaj, ko mu je človek prebodel srce, marveč je tudi to človekovo hudobijo obrnil v prid človeku.

Med sojenjem so Judje vzklikali Pilatu: »Njegova kri na nas in na naše otroke!« Bog je to njihovo prošnjo v celoti uslišal. Sami niso vedeli, kaj kličejo in česa prosijo. Jezusova kri je zares oblila njih in njihove otroke. Oprala jih je izvirnega greha in jih v krstni kopeli naredila za otroke milosti. Vsi, ki so takrat to klicali, so imeli možnost, da dosežejo Božje usmiljenje, a sadove je rodilo samo v tistem, ki se je tega razveselil.

Vsak greh nas nekoliko ohromi in nas naredi bolne. Po vsakem grehu smo manj sposobni delati dobro. Vsak lahko iz izkušnje ve, da po enem grehu ni težko pasti še v drugega. Tudi Bog se zaveda, da nam greh ubija notranjo živost. Po grehu postajamo duhovno mrtvi, zato nas hoče rešiti te smrti in nas oživiti za dobro. Ker bi ne zmogli dolgo krepostno živeti brez njegove milosti, nam grehe odpušča in spregleduje, da nas odpira za njegove darove. Ko se človek z Božjo pomočjo izkoplje iz greha, postane bolj občutljiv za greh. Bog, ki se v svoji dobroti ne da prekositi, je greh obdaril s spominom in bolečino. Po odpuščanju se zato greha spominjamo z bolečino. Ta bolečina nas svari pred novim grehom in nam kliče: Ne več grešiti! Ta bolečina je ost prave smrti, ki nam edina lahko škoduje. Naravna smrt nam ne more vzeti življenja; lahko nam vzame samo telesno, ne more pa nam vzeti večnega življenja. Greh ima drugačne učinke: v duši nas ubija in nam jemlje tisto življenje, ki je za nas pomembnejše. Zapira nas pred dotoki Božje milosti in nas oddaljuje od življenja, ki je Bog sam. Bog nas v grehu lahko obliva in obliva s potoki svojih milosti, a v dušo lahko pride bore malo, ker nam greh brani, da bi sprejeli.

Bog tudi najbolj grešnega človeka nikoli ne zapusti. Vedno mu daje možnost, da se obrne k njemu in prosi: Odpusti mi, grešil sem zoper nebesa in pred teboj! Tako človekovo dejanje je dovolj, da Bog pretrga spone greha in človeka osvobodi. Zato noben človek ni prepuščen pogubljenju. Za pogubljenje se mora odločiti človek sam in dosledno odklanjati Boga ter njegove milostne darove. Bog tako zelo spoštuje človekovo svobodo, ki mu jo je podaril, da je noče prestopiti. 

V velikonočni hvalnici vsako leto pojemo prav o tej skrivnosti Božje ljubezni. Pesnik, ki je to hvalnico sestavil, je šel tako daleč, da celo blagruje krivdo, ki je zbudila v Božjem srcu tako veliko usmiljenje. Srečna krivda, ki si bila vredna imeti takega in tako velikega zveličarja. Da, vsak greh v resnici neskončno gane Boga. Človek v grehu se mu tako zasmili, da je zanj pripravljen narediti vse. Prav to nam je Jezus sam povedal v priliki o izgubljeni ovci. »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.« Ob spreobrnjenju grešnika Božje usmiljenje slavi zmago. Bog celo pravi, da ni prišel iskat pravičnih, ker ne potrebujejo rešenja. Ko so pismouki med farizeji videli, da jé z grešniki in cestninarji, so rekli njegovim učencem: »Kako to, da jé s cestninarji in grešniki?« Jezus je to slišal in jim rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Vsi smo velikokrat izgubljene ovce, ki jih Jezus neprestano dviga na svoje rame in nosi nazaj k svoji čredi. Vsak greh nas vodi na pot zablode in izgubljenosti. Tega se moramo dobro zavedati. Biti moramo budni in sodelovati z Božjimi darovi, ki se nam dajejo, da bi v nas obrodili sadove. Ni prav, da se preveč lahkomiselno zanašamo na Božjo usmiljenost. Bog je res usmiljen, a lahkomiselno grešiti tudi ni prav. S tem sami sebi povzročamo bolečino in si otežujemo življenje. Bog nas kliče k ljubezni in služenju. Kliče nas k tako zvesti ljubezni, ki se bo bala grešiti, pa ne zaradi kazni za greh, ampak zaradi Božje ljubezni, ki jo z vsakim grehom sramotimo. Z odpuščanjem nas Bog hoče privesti do tako velike ljubezni, ki bi nam ne pustila grešiti. Hoče nas tako zelo navdušiti za dobro, da bi se v svojih svobodnih odločitvah vedno odločali za dobro in plemenito. Zato se veselimo Božje iznajdljive ljubezni, ki nas je tudi po grehu sposobna pritegniti k sebi in nam iz greha narediti korak v odrešenje. Bog zares zna s krivimi črtami za nas pisati dobro.

p. Branko Petauer

SADOVI POSVETITVE Sedaj šele živiva življenje

 Vsa naša družina je trpela. Bili smo brez vere, brez Boga in brez molitve. Odkar sva se z možem vrnila k veri, prejela zakrament birme in sklenila krščansko zakonsko zvezo ter se posvetila in izročila Jezusovemu in Marijinemu Srcu, postajava vsa drugačna. Odrešena sva, hvaležna in polna upanja. Sedaj šele živiva življenje, vredno te čudovite besede – življenje. In vse to poglabljava pri vas zadnje petke v mesecu. V začetku sva se počutila kot tujca, sedaj pa prihajava z občutkom sprejetosti in veselja ter velike hvaležnosti in z občutkom pripadnosti.

Antonija

SADOVI POSVETITVE Posvetitev je globoko posegla v moje življenje

Posvetitve pred dobrimi tremi leti in pol se danes spominjam tako dobro kot malokaterih podrobnosti iz svojega življenja. Živo so mi pred očmi duhovne vaje v Stični, ki so bile priprava na posvetitev v cerkvi Žalostne Matere Božje. Vem, da se je ob tej priložnosti z mano dogajalo nekaj silno globokega. Ob sami posvetitvi sem bil tako zelo ganjen, da sem komaj izrekal besedilo. Stiskalo me je v grlu in solze so mi zalivale oči. Zavedal sem se, da sem prejel velikanske milosti, ki so bile pravzaprav tudi nekakšna nagrada za večletno duhovno prizadevanje, ki se je začelo z romanjem v Medžugorje pred več kot desetimi leti, nadaljevalo z rednim obiskovanjem bogoslužja in prejemanjem zakramentov. Danes dojemam, da je vse moje življenje vodila Božja roka in Božja previdnost, ki me je marsikdaj obvarovala hudih padcev, kljub temu, da v mladih letih nisem vedno živel po Jezusovih naukih. Po Medžugorju so sledila še druga romanja in z ženo sva prejemala vse več milosti, a tudi trpljenja in preizkušenj ni manjkalo. Spominjam se, da sem kmalu nato začel vsak dan moliti k Jezusovemu Srcu molitev, ki je povezana z obljubami sv. Marjeti Alacoque.

Nemogoče je povedati, kaj vse sem prejel po posvetitvi. Moji odnosi do ljudi so postali bolj pristni in sproščeni. Lažje najdem lepo besedo za bližnjega. Zavedam se, da se v mojem življenju uresničujejo obljube Srca Jezusovega. Tudi trpljenja ne bi razumel, če bi mi ga Bog ne pomagal osmisliti.

Poglobljeno branje Dnevnika sv. Favstine Kowalske mi je izpolnilo življenje in odkrilo mnoge stvari, ki jih prej nisem poznal ali sem jih le slutil. Prišel sem do novih spoznanj o Božji dobroti in usmiljenju. Z ženo rada in pogosto moliva rožni venec Božjega usmiljenja, tudi med vožnjo v avtomobilu. Neka ženica mi je pripovedovala, kako je njen bolni mož hudo trpel in dolge dneve umiral, a umreti ni mogel. Nekdo je svetoval, naj zmolijo rožni venec Božjega usmiljenja. Ko so to storili, je mož spokojno izdihnil.

Čeprav vem, da mi tudi v prihodnje življenje marsikdaj ne bo prizanašalo, posebej z boleznimi, in bom moral izkusiti še marsikatero grenko trpljenje, tegobo in preizkušnjo, si vsak dan upam Jezusu izreči besede: »Jezus, vate neizmerno, slepo zaupam! Vem, da me ne boš zapustil in da bom vedno živel v objemu Tvoje usmiljene ljubezni.«

P. D.

 

SADOVI POSVETITVE Posvetitev Jezusu po Mariji

 Pred 20 leti so bili v knjižici 'Sadovi posvetitve' zbrani prvi sadovi posvetitve presvetemu Jezusovemu in brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Nekatere priče so že pokojne. Zgledi vlečejo. Zato bomo ob 20-letnici objavljali nekatere zglede. 

V naši župniji je bil ob prehodu v tretje tisočletje misijon pod naslovom "Izročimo se Jezusu po Mariji". Vsa župnija se je ob sklepu misijona v soboto, 5. maja tega leta, posvetila brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Odtlej stoji kip Matere Božje z Detetom pred domačo župnijsko cerkvijo in župnijsko občestvo vsako leto ob obletnici obnavlja posvetitev. Temu dogajanju so sledile osebne in družinske izročitve ob tihih osebnih in skupnih pripravah. Oblikovale so se binkoštne dvorane (zdaj jih je sedem), kjer s posvetitveno molitvijo vsak mesec obnavljamo posvetitev in v skupni molitvi, premišljevanju Božje besede in Marijinih sporočil gradimo novo dobo ljubezni in zaupanja. Kaj se le more zgoditi skupnosti, ki je povezana z Marijo in Jezusom, če se zavedamo resničnosti stavka, da se Marijin otrok ne more pogubiti?

V letu 1995 je v oktobru potekal misijon z naslovom "Kristus, sijaj resnice". V tem Marijinem mesecu smo se zatekali k njej – naši nebeški Materi in ženi novega adventa, da bi nam podarila Jezusa, ki je POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE. Sad misijona je bila župnijska evharistična skupnost in redna molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim vsak četrtek. In končno smo v maju svetega leta 2000 v luči velikega jubileja imeli misijon z naslovom "Kristus včeraj, danes, vedno – in za vse".

Eno od pričevanj je tole:

»Osebna pot naše družine je bila v tesni povezavi z misijoni in neizmernimi milostmi, ki jih podarja ta sveti čas. Bili smo popolnoma zlomljeni, ko smo v prometni nesreči izgubili šestnajstletnega sina in brata; to se je zgodilo v Marijinem letu 1989. Bili smo izgubljeni in nemočni, zagrnila nas je tema, pa vendar je v nas tlelo hrepenenje za polnostjo življenja. Vpila sem k Bogu, od katerega sem se kot dekle in mlada žena odvrnila. V moji podobi iz mladosti je bil to Bog, ki preži na moje napake in grehe ter me kaznuje. Takega Boga nisem potrebovala. Ustvarila sem si svojo podobo o njem. Tudi Cerkve sem se ogibala in otrok nisem vzgajala v strahu Božjem, mož pa tudi ni imel vere. Toda zdaj je udaril po meni. 'Gospod nisem vredna, da prideš k meni, ampak reci le besedo …' To je bil moj klic na pomoč vsak trenutek in na vsakem koraku.

Od Boga, ki grmi iz oblakov, sem se vzpenjala k Bogu sopotniku, živemu Bogu, ki bedi nad mano in me hoče rešiti za vsako ceno in ki je trpel ter umrl tudi iz ljubezni do mene. Klicala sem k njemu, da mi da moč, zaupanje in vero. Ostrmela sem nad Božjim posegom in prepoznala njegov načrt. Moral mi je vzeti najdragocenejše na tem svetu, moral je vzeti življenje, da bi si pridobili Življenje in ga imeli v obilju za večno.

To je bila zame popolna spreobrnitev, nov začetek, novo rojstvo, luč milosti, ki mi je odprla srce za Boga in mi odstrla pogled v nebesa. To je bilo odkritje neskončne Božje ljubezni in usmiljenja, nenadomestljivi dar Božje odveze, čudež, ki je v meni prebudil novo življenjsko moč, da sem lahko spet ljubila, se veselila in delala, sveta bližina, ki je pregnala otopelost in malodušje, osmislila pa življenje in smrt.

Še več! Zavedla sem se posebnih znamenj in spoznala, da je sredi vseh težav in zablod nad mano bedela Marija, mati tistega Življenja, iz katerega vsi živimo. Spomnila sem se, kako sem kot deklica v molitvi klečala pred šmarničnim oltarčkom v svoji sobi. Oklenila sem se Božje Matere in se ji 12. oktobra. 1994 posvetila. Z vso dušo sem ji zaupala svojo družino. Spomnila sem se, da sva z možem pred petindvajsetimi leti sklenila zakonsko zvezo pred njenim oltarjem v stolni cerkvi v Ljubljani. Dne 12. julija naslednjega leta se je Mariji posvetil najmlajši dvanajstletni sin. Mislila sem, da je premlad in da še ne more dojeti posvetitve. Hotela sem, da počaka na birmo, a je jokal, da ne razume, kaj hočem od njega, in se pridružil skupini birmancev, ki se je tedaj pripravljala na posvetitev. Na veliki šmaren leta 1996 (svoj rojstni dan) je posvetitev opravil mož in 10. maja 1997 sedemindvajsetletna hči. Zdaj to posvetitev živi tudi njena družina.

To je naša pot trpljenja in odrešenja. Nikoli več se nočemo odtegniti Marijinemu varstvu, niti v bridkosti niti v veselju, zakaj samo Bog ve, kakšna bi bila naša pot, če naša župnija ne bi bila tako marijanska ter naš dušni pastir ves Marijin in bakla samotnim popotnikom. Naj vzkliknem s psalmistom: 'Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha, ti vodiš mojo usodo!' (Ps 16,5).«

V. K.