SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (25) Križ greha (2)

 Greh prvih staršev je Boga razžalil in ponižal, toda ta žalost ga od človeka ni odvrnila. Prav nasprotno: ljubezen do človeka ga je klicala v še večjo pomoč in razdajanje. Še bolj se je moral potruditi, če rečemo po človeško, da bi človeku pomagal. Spremljal ga je na vse mogoče načine, da mu je bil blizu. Pošiljal je svoje poslance in mu govoril, a človek je velikokrat ostal gluh za Božje navdihe in opomine. Spremeniti je moral ves svoj načrt s človekom in mu pokazati vso svojo ljubezen. Njegova ljubezen bi se morala človeka tako močno dotakniti, da bi ga spet osvojila in prepričala o Božji dobroti. Prav človekov greh in padec sta bila kriva, da se je Božje usmiljenje razodelo v tako veliki meri. Usmilil se je človeka in ga sklenil odrešiti na čisto poseben način. K ljudem je sklenil poslati svojega edinorojenega Sina. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. To je bilo veliko dejanje ljubezni,  ki nam razodeva, da Bog ni pomišljal darovati svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje. Bog je samega sebe daroval človeku, da bi ga sprejel, poslušal in se veselil njegovega odrešenjskega daru. Zopet naj bi nagnil človeška srca, da bi bila Bogu bolj odprta. Ker je živel človeško življenje, se je lahko človeku približal tako zelo, da je bil eden izmed nas. Postal je tako zelo človek, da vsi ljudje v njem niso odkrili Boga. Toda Bog ni mislil na to. Dovolj mu je bil že samo najmanjši uspeh, saj je vsak posamezen človek v njegovih očeh neizmerno dragocen.

S svojim trpljenjem in vstajenjem je odprl potoke svoje milosti, ki se razliva na vse ljudi. Prav noben človek ni izjema. Tudi Bogu nenaklonjeni ljudje se kopajo v studencih milosti in imajo možnost, da spregledajo in spoznajo, kdo jih resnično ljubi. Bog je postal razsipen s svojimi darovi. Deli jih v takem obilju, da niti en človek ne bi mogel reči, da ga Božji darovi niso dosegli. Vsa ta razsipna ljubezen se je v taki meri pokazala zato, ker je človek s svojo hudobijo in nepokorščino prebodel Božje srce, da je začelo krvaveti. Prebodeno Božje srce je postalo veletok milosti in usmiljenja za ves svet. Bog se ni ujezil niti tedaj, ko mu je človek prebodel srce, marveč je tudi to človekovo hudobijo obrnil v prid človeku.

Med sojenjem so Judje vzklikali Pilatu: »Njegova kri na nas in na naše otroke!« Bog je to njihovo prošnjo v celoti uslišal. Sami niso vedeli, kaj kličejo in česa prosijo. Jezusova kri je zares oblila njih in njihove otroke. Oprala jih je izvirnega greha in jih v krstni kopeli naredila za otroke milosti. Vsi, ki so takrat to klicali, so imeli možnost, da dosežejo Božje usmiljenje, a sadove je rodilo samo v tistem, ki se je tega razveselil.

Vsak greh nas nekoliko ohromi in nas naredi bolne. Po vsakem grehu smo manj sposobni delati dobro. Vsak lahko iz izkušnje ve, da po enem grehu ni težko pasti še v drugega. Tudi Bog se zaveda, da nam greh ubija notranjo živost. Po grehu postajamo duhovno mrtvi, zato nas hoče rešiti te smrti in nas oživiti za dobro. Ker bi ne zmogli dolgo krepostno živeti brez njegove milosti, nam grehe odpušča in spregleduje, da nas odpira za njegove darove. Ko se človek z Božjo pomočjo izkoplje iz greha, postane bolj občutljiv za greh. Bog, ki se v svoji dobroti ne da prekositi, je greh obdaril s spominom in bolečino. Po odpuščanju se zato greha spominjamo z bolečino. Ta bolečina nas svari pred novim grehom in nam kliče: Ne več grešiti! Ta bolečina je ost prave smrti, ki nam edina lahko škoduje. Naravna smrt nam ne more vzeti življenja; lahko nam vzame samo telesno, ne more pa nam vzeti večnega življenja. Greh ima drugačne učinke: v duši nas ubija in nam jemlje tisto življenje, ki je za nas pomembnejše. Zapira nas pred dotoki Božje milosti in nas oddaljuje od življenja, ki je Bog sam. Bog nas v grehu lahko obliva in obliva s potoki svojih milosti, a v dušo lahko pride bore malo, ker nam greh brani, da bi sprejeli.

Bog tudi najbolj grešnega človeka nikoli ne zapusti. Vedno mu daje možnost, da se obrne k njemu in prosi: Odpusti mi, grešil sem zoper nebesa in pred teboj! Tako človekovo dejanje je dovolj, da Bog pretrga spone greha in človeka osvobodi. Zato noben človek ni prepuščen pogubljenju. Za pogubljenje se mora odločiti človek sam in dosledno odklanjati Boga ter njegove milostne darove. Bog tako zelo spoštuje človekovo svobodo, ki mu jo je podaril, da je noče prestopiti. 

V velikonočni hvalnici vsako leto pojemo prav o tej skrivnosti Božje ljubezni. Pesnik, ki je to hvalnico sestavil, je šel tako daleč, da celo blagruje krivdo, ki je zbudila v Božjem srcu tako veliko usmiljenje. Srečna krivda, ki si bila vredna imeti takega in tako velikega zveličarja. Da, vsak greh v resnici neskončno gane Boga. Človek v grehu se mu tako zasmili, da je zanj pripravljen narediti vse. Prav to nam je Jezus sam povedal v priliki o izgubljeni ovci. »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.« Ob spreobrnjenju grešnika Božje usmiljenje slavi zmago. Bog celo pravi, da ni prišel iskat pravičnih, ker ne potrebujejo rešenja. Ko so pismouki med farizeji videli, da jé z grešniki in cestninarji, so rekli njegovim učencem: »Kako to, da jé s cestninarji in grešniki?« Jezus je to slišal in jim rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Vsi smo velikokrat izgubljene ovce, ki jih Jezus neprestano dviga na svoje rame in nosi nazaj k svoji čredi. Vsak greh nas vodi na pot zablode in izgubljenosti. Tega se moramo dobro zavedati. Biti moramo budni in sodelovati z Božjimi darovi, ki se nam dajejo, da bi v nas obrodili sadove. Ni prav, da se preveč lahkomiselno zanašamo na Božjo usmiljenost. Bog je res usmiljen, a lahkomiselno grešiti tudi ni prav. S tem sami sebi povzročamo bolečino in si otežujemo življenje. Bog nas kliče k ljubezni in služenju. Kliče nas k tako zvesti ljubezni, ki se bo bala grešiti, pa ne zaradi kazni za greh, ampak zaradi Božje ljubezni, ki jo z vsakim grehom sramotimo. Z odpuščanjem nas Bog hoče privesti do tako velike ljubezni, ki bi nam ne pustila grešiti. Hoče nas tako zelo navdušiti za dobro, da bi se v svojih svobodnih odločitvah vedno odločali za dobro in plemenito. Zato se veselimo Božje iznajdljive ljubezni, ki nas je tudi po grehu sposobna pritegniti k sebi in nam iz greha narediti korak v odrešenje. Bog zares zna s krivimi črtami za nas pisati dobro.

p. Branko Petauer

SADOVI POSVETITVE Sedaj šele živiva življenje

 Vsa naša družina je trpela. Bili smo brez vere, brez Boga in brez molitve. Odkar sva se z možem vrnila k veri, prejela zakrament birme in sklenila krščansko zakonsko zvezo ter se posvetila in izročila Jezusovemu in Marijinemu Srcu, postajava vsa drugačna. Odrešena sva, hvaležna in polna upanja. Sedaj šele živiva življenje, vredno te čudovite besede – življenje. In vse to poglabljava pri vas zadnje petke v mesecu. V začetku sva se počutila kot tujca, sedaj pa prihajava z občutkom sprejetosti in veselja ter velike hvaležnosti in z občutkom pripadnosti.

Antonija

SADOVI POSVETITVE Posvetitev je globoko posegla v moje življenje

Posvetitve pred dobrimi tremi leti in pol se danes spominjam tako dobro kot malokaterih podrobnosti iz svojega življenja. Živo so mi pred očmi duhovne vaje v Stični, ki so bile priprava na posvetitev v cerkvi Žalostne Matere Božje. Vem, da se je ob tej priložnosti z mano dogajalo nekaj silno globokega. Ob sami posvetitvi sem bil tako zelo ganjen, da sem komaj izrekal besedilo. Stiskalo me je v grlu in solze so mi zalivale oči. Zavedal sem se, da sem prejel velikanske milosti, ki so bile pravzaprav tudi nekakšna nagrada za večletno duhovno prizadevanje, ki se je začelo z romanjem v Medžugorje pred več kot desetimi leti, nadaljevalo z rednim obiskovanjem bogoslužja in prejemanjem zakramentov. Danes dojemam, da je vse moje življenje vodila Božja roka in Božja previdnost, ki me je marsikdaj obvarovala hudih padcev, kljub temu, da v mladih letih nisem vedno živel po Jezusovih naukih. Po Medžugorju so sledila še druga romanja in z ženo sva prejemala vse več milosti, a tudi trpljenja in preizkušenj ni manjkalo. Spominjam se, da sem kmalu nato začel vsak dan moliti k Jezusovemu Srcu molitev, ki je povezana z obljubami sv. Marjeti Alacoque.

Nemogoče je povedati, kaj vse sem prejel po posvetitvi. Moji odnosi do ljudi so postali bolj pristni in sproščeni. Lažje najdem lepo besedo za bližnjega. Zavedam se, da se v mojem življenju uresničujejo obljube Srca Jezusovega. Tudi trpljenja ne bi razumel, če bi mi ga Bog ne pomagal osmisliti.

Poglobljeno branje Dnevnika sv. Favstine Kowalske mi je izpolnilo življenje in odkrilo mnoge stvari, ki jih prej nisem poznal ali sem jih le slutil. Prišel sem do novih spoznanj o Božji dobroti in usmiljenju. Z ženo rada in pogosto moliva rožni venec Božjega usmiljenja, tudi med vožnjo v avtomobilu. Neka ženica mi je pripovedovala, kako je njen bolni mož hudo trpel in dolge dneve umiral, a umreti ni mogel. Nekdo je svetoval, naj zmolijo rožni venec Božjega usmiljenja. Ko so to storili, je mož spokojno izdihnil.

Čeprav vem, da mi tudi v prihodnje življenje marsikdaj ne bo prizanašalo, posebej z boleznimi, in bom moral izkusiti še marsikatero grenko trpljenje, tegobo in preizkušnjo, si vsak dan upam Jezusu izreči besede: »Jezus, vate neizmerno, slepo zaupam! Vem, da me ne boš zapustil in da bom vedno živel v objemu Tvoje usmiljene ljubezni.«

P. D.

 

SADOVI POSVETITVE Posvetitev Jezusu po Mariji

 Pred 20 leti so bili v knjižici 'Sadovi posvetitve' zbrani prvi sadovi posvetitve presvetemu Jezusovemu in brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Nekatere priče so že pokojne. Zgledi vlečejo. Zato bomo ob 20-letnici objavljali nekatere zglede. 

V naši župniji je bil ob prehodu v tretje tisočletje misijon pod naslovom "Izročimo se Jezusu po Mariji". Vsa župnija se je ob sklepu misijona v soboto, 5. maja tega leta, posvetila brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Odtlej stoji kip Matere Božje z Detetom pred domačo župnijsko cerkvijo in župnijsko občestvo vsako leto ob obletnici obnavlja posvetitev. Temu dogajanju so sledile osebne in družinske izročitve ob tihih osebnih in skupnih pripravah. Oblikovale so se binkoštne dvorane (zdaj jih je sedem), kjer s posvetitveno molitvijo vsak mesec obnavljamo posvetitev in v skupni molitvi, premišljevanju Božje besede in Marijinih sporočil gradimo novo dobo ljubezni in zaupanja. Kaj se le more zgoditi skupnosti, ki je povezana z Marijo in Jezusom, če se zavedamo resničnosti stavka, da se Marijin otrok ne more pogubiti?

V letu 1995 je v oktobru potekal misijon z naslovom "Kristus, sijaj resnice". V tem Marijinem mesecu smo se zatekali k njej – naši nebeški Materi in ženi novega adventa, da bi nam podarila Jezusa, ki je POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE. Sad misijona je bila župnijska evharistična skupnost in redna molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim vsak četrtek. In končno smo v maju svetega leta 2000 v luči velikega jubileja imeli misijon z naslovom "Kristus včeraj, danes, vedno – in za vse".

Eno od pričevanj je tole:

»Osebna pot naše družine je bila v tesni povezavi z misijoni in neizmernimi milostmi, ki jih podarja ta sveti čas. Bili smo popolnoma zlomljeni, ko smo v prometni nesreči izgubili šestnajstletnega sina in brata; to se je zgodilo v Marijinem letu 1989. Bili smo izgubljeni in nemočni, zagrnila nas je tema, pa vendar je v nas tlelo hrepenenje za polnostjo življenja. Vpila sem k Bogu, od katerega sem se kot dekle in mlada žena odvrnila. V moji podobi iz mladosti je bil to Bog, ki preži na moje napake in grehe ter me kaznuje. Takega Boga nisem potrebovala. Ustvarila sem si svojo podobo o njem. Tudi Cerkve sem se ogibala in otrok nisem vzgajala v strahu Božjem, mož pa tudi ni imel vere. Toda zdaj je udaril po meni. 'Gospod nisem vredna, da prideš k meni, ampak reci le besedo …' To je bil moj klic na pomoč vsak trenutek in na vsakem koraku.

Od Boga, ki grmi iz oblakov, sem se vzpenjala k Bogu sopotniku, živemu Bogu, ki bedi nad mano in me hoče rešiti za vsako ceno in ki je trpel ter umrl tudi iz ljubezni do mene. Klicala sem k njemu, da mi da moč, zaupanje in vero. Ostrmela sem nad Božjim posegom in prepoznala njegov načrt. Moral mi je vzeti najdragocenejše na tem svetu, moral je vzeti življenje, da bi si pridobili Življenje in ga imeli v obilju za večno.

To je bila zame popolna spreobrnitev, nov začetek, novo rojstvo, luč milosti, ki mi je odprla srce za Boga in mi odstrla pogled v nebesa. To je bilo odkritje neskončne Božje ljubezni in usmiljenja, nenadomestljivi dar Božje odveze, čudež, ki je v meni prebudil novo življenjsko moč, da sem lahko spet ljubila, se veselila in delala, sveta bližina, ki je pregnala otopelost in malodušje, osmislila pa življenje in smrt.

Še več! Zavedla sem se posebnih znamenj in spoznala, da je sredi vseh težav in zablod nad mano bedela Marija, mati tistega Življenja, iz katerega vsi živimo. Spomnila sem se, kako sem kot deklica v molitvi klečala pred šmarničnim oltarčkom v svoji sobi. Oklenila sem se Božje Matere in se ji 12. oktobra. 1994 posvetila. Z vso dušo sem ji zaupala svojo družino. Spomnila sem se, da sva z možem pred petindvajsetimi leti sklenila zakonsko zvezo pred njenim oltarjem v stolni cerkvi v Ljubljani. Dne 12. julija naslednjega leta se je Mariji posvetil najmlajši dvanajstletni sin. Mislila sem, da je premlad in da še ne more dojeti posvetitve. Hotela sem, da počaka na birmo, a je jokal, da ne razume, kaj hočem od njega, in se pridružil skupini birmancev, ki se je tedaj pripravljala na posvetitev. Na veliki šmaren leta 1996 (svoj rojstni dan) je posvetitev opravil mož in 10. maja 1997 sedemindvajsetletna hči. Zdaj to posvetitev živi tudi njena družina.

To je naša pot trpljenja in odrešenja. Nikoli več se nočemo odtegniti Marijinemu varstvu, niti v bridkosti niti v veselju, zakaj samo Bog ve, kakšna bi bila naša pot, če naša župnija ne bi bila tako marijanska ter naš dušni pastir ves Marijin in bakla samotnim popotnikom. Naj vzkliknem s psalmistom: 'Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha, ti vodiš mojo usodo!' (Ps 16,5).«

V. K.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS MOLITEV POSVETITVE JMS (25) »Pomagajta mi, da bom sprejemal evangelij v svoje srce«

V Lukovem poročilu o Jezusovem rojstvu beremo, da je Marija vse besede, ki so jih o Jezusu povedali pastirji, »shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Isti evangelist poroča, kako sta sv. Jožef in Marija po tridnevnem zaskrbljenem iskanju končno našla dvanajstletnega Jezusa v templju. Nista razumela njegovega skrivnostnega vprašanja: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Evangelist Luka je zopet zapisal: »Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu« (Lk 2,41-51).

Devica Marija je bila prva, ki je sprejemala Jezusov evangelij v svoje srce, ga premišljevala, ohranjala v svojem srcu, ga vedno bolj razumela in po njem zvesto živela. Čeprav je bila Kristusova mati, je bila tudi prva in najboljša njegova učenka.

Da bomo sposobni sprejemati evangelij v svoje srce, moramo biti vsaj nekoliko podobni Devici Mariji v njeni pripravljenosti na poslušanje in služenje: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38).

Kakor sprejemamo v svoje srce Jezusa pod podobo kruha, tako naj bi ga sprejemali v njegovi besedi. »Cerkev je Sveto pismo vedno spoštovala podobno kakor Gospodovo telo samo, saj, posebno v svetem bogoslužju, z mize Božje besede in Kristusovega telesa neprenehoma jemlje kruh življenja in ga daje na voljo vernikom« (BR 21). »Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah ljubeče svojim otrokom naproti in se z njimi pogovarja. In v Božji besedi je vsebovana tolikšna sila in moč, da je ta Božja beseda za Cerkev opora in življenjska čilost, za otroke Cerkve trdnost vere, hrana duše ter čisti in neusahljivi studenec duhovnega življenja. Zato o Svetem pismu veljajo v odličnem pomenu besede: 'Živa je namreč Božja beseda in učinkovita' (Heb 4,12), 'dvigniti vas more in vam dati delež med vsemi svetimi' (Apd 20,32)« (BR 21).

Če hočemo poznati Kristusa, njegovo presveto Srce, moramo poznati Sveto pismo. »Nepoznanje Svetega pisma namreč pomeni nepoznanje Kristusa,« je učil že sv. Hieronim. Sveto pismo je treba s sprejemljivim srcem brati, poslušati, ga premišljevati, ohranjati v svojem srcu in po njem živeti. Sv. Janez Vianney je oznanjal: »Povsem nemogoče je, da bi ljubili Boga in mu bili všeč, ne da bi se hranili z Božjo besedo.«

Ne moremo dajati Jezusa ljudem, če ga nimamo v svojih srcih, če svoja srca ne oblikujemo po njegovem presvetem Srcu. V nas pa prihaja predvsem po sv. obhajilu in po sv. evangeliju. Tako hrani našo ljubezen, in nas oblikuje po svojem Srcu, da postajamo nosilci Božje ljubezni in edinosti. Čim globlja bo naša ljubezen do Jezusa v sv. obhajilu in v Božji besedi, tem bolj bomo sposobni, da ga bomo prinašali današnjemu svetu. Jezus je po sv. Marjeti zagotovil: »Tistim, ki delajo za rešitev duš, bom dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike, če bodo prisrčno častili moje Srce in to češčenje širili med ljudmi.«

p. Anton

MAŠNA DARITEV 5. Si v hiši Božjega ljudstva

Cerkvena stavba pa ni le Božja hiša, je tudi hiša Božjega ljudstva. Vsi, ki pridemo k maši, smo in moramo biti živa Cerkev, del vesoljne Kristusove Cerkve. Stavba cerkve je v službi žive Cerkve. Vsi navzoči nismo le vsota posameznikov, ampak smo sveti zbor, občestvo. Smo v hiši Svete Trojice, ki je občestvo Božjih oseb. Sveta Trojica je prapodoba vsakega občestva. Vsi navzoči smo »ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha« (C 4). Smo in moramo biti zbrani v Jezusovem imenu, to je v veri in ljubezni do Kristusa ter v medsebojni ljubezni in edinosti. Takrat za nas velja: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Jezus je med nami navzoč in nas po Svetem Duhu, ki je kakor duša Cerkve, povezuje v eno. To navzočnost na nek način po sadovih tudi občutimo.

Zelo pomembno je, da prideš v cerkev spravljen z vsemi. Vsem moraš odpustiti, drugače se ne moreš s srcem priključiti svetemu zboru. Spomni se, kaj je rekel Jezus: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23 s).

p. Anton

MAŠNA DARITEV 4. Si v hiši Svete Trojice

Cerkev je Božja hiša, hiša Svete Trojice. Si pred Bogom še na drugačen način, kakor si pred Bogom sredi sveta. Če je cerkev velika in lepa, govori o Božji veličini in lepoti. Hkrati te spodbuja, da bodi tudi ti vredno Božje svetišče, saj si vendar po svetem krstu tempelj Svetega Duha in celo vse Svete Trojice. Romano Guardini te poziva in sprašuje: »Čuj klic! Čemu ti je hiša iz lesa in kamna, če sam nisi živa Božja hiša? Kaj ti pomaga, če se visoko bočijo vrata in se razmikajo težka krila, če se pa notri v tebi ne odpro nobena vrata in ne more vstopiti Kralj veličastva?«

Župnijska cerkev je običajno posvečena. Posvetil jo je škof z obhajanjem Evharistije, s posvetilno molitvijo in z maziljenjem s sveto krizmo na dvanajstih (ali na štirih) mestih. Maziljenje cerkve pomeni, da se vsa in za vedno posveti krščanskemu bogoslužju. S tem je izvzeta iz svetne uporabe. Podružnične cerkve in kapele so običajno le blagoslovljene. Tudi blagoslov jih je izvzel iz svetne rabe in so določene za molitev in bogoslužje.

Še posebej so vse župnijske cerkve hiše Jezusa Kristusa, ki kot pravi Bog in pravi človek pod podobo kruha prebiva v naših tabernakljih.

Cerkve so navadno tako grajene, vsaj starejše, da je oltar na vzhodu, glavni vhod pa na zahodu. Sonce, ki simbolizira Kristusa, vzhaja na vzhodu. Ko prideš skozi glavna vrata v cerkev, greš od zahoda proti vzhodu, v smeri h Kristusu, ki je Sonce pravice.