Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 27. februar 2023

JEZUS NAS UČI MOLITI (20) Premišljevalna molitev

 Pri premišljevalni ali notranji molitvi, kakor že ime pove, ni poudarek na besedah, ampak na notranji dejavnosti, na mišljenju, čustvovanju, ljubezni. To lahko izrazimo tudi na zunaj s spontanimi besedami ali pa tudi ne. Jezus je učil: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci molili Očeta v duhu in resnici. Prav takih molivcem si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici« (Jn 4,23s). Premišljevalna molitev teži, ob pomoči Božje milosti, od ustne molitve proč v tišino – za globljim spoznanjem Boga in prisrčnejšo ljubeznijo do njega. Italijanski duhovni pisatelj Alessandro Pronzato je v knjigi Rad bi molil pomenljivo zapisal: »Brez premišljevanja se naš razum spremeni v navaden stroj za fotokopiranje, kar bi ne bilo preveč častno za nas ... Dvoje imamo na izbiro: Ali opustimo premišljevanje in se pomešamo med čredo, ali pa se otresemo črede in izberemo pot premišljevanja.«

Prav bi bilo, da bi ustne molitve prehajale v premišljevalne. To je možno, če se naš duh in naše srce posebej ustavita ob kaki misli, ki nas nagovori in gane. Še bolje je, če je to Bog sam. Sv. Terezija Avilska je to takole doživljala: »Če sem pri ustni molitvi zares prepričana, da govorim z Bogom in bolj pazim nanj kakor na besede, ki jih izgovarjam, tedaj moja ustna molitev prehaja v premišljevalno.« Njene so tudi besede: »Obljubi mi, da boš vsak dan opravljal premišljevalno molitev vsaj četrt ure, in obljubim ti, da boš postal svet!«

Premišljevanje ali meditacija je najbolj splošna oblika premišljevalne molitve. Jože Roblek pravi, da je med vedeti, kaj je meditacija in med doživetjem meditacije »tako velika razlika kakor med dnevom in nočjo, kakor med vedeti za pot na Triglav in hoditi po tej poti.« Nemški psihoanalitik Albert Görres je zapisal: »Med mnogimi spoznanji o bolestnem stanju in razklanosti zahodnega sveta zasluži posebno raziskavo domneva, da zahodnemu svetu manjka predvsem meditacija. Evropejci in Američani mislijo mnogo, a meditirajo malo.«

Meditacija je temelj molitve in duhovnega življenja. Pri začetnikih je bolj dejaven razum, pozneje pa bolj srce. Vendar nikoli ne sme biti samo razumsko razmišljanje, temveč molitev vsega človeka. Vsako pravo premišljevanje vodi do osebnega srečanja z Bogom, do molitve, sicer ne zasluži naziva krščanska meditacija. Sv. Janez Vianney uči: »Potrebno nam je pazljivo premišljevanje, jarem molitve in tesno združenje z Bogom.«

Kdor je usmerjen v duhovno globino, bo premišljevanje vzljubil. Pogoj je, da ga prej pozna. Tudi tu velja staro načelo: »Ničesar ne ljubimo, česar prej ne poznamo.«          Duhovni pisatelj Romano Guardini v knjigi Uvajanje v molitev naglaša: »Najvažnejše pri premišljevanju je to, da se prelije v molitev. Premišljevanje te mora privesti do živega Boga, da se zaveš njegove svete resničnosti, da iščeš Božje obličje in prodreš do Božjega Srca, da se porodi tista globinska molitev, pri kateri se sooči človekov jaz z Bogom, svojim pravim Ti. Za to edino navsezadnje gre in to je največjega pomena. V primeru namreč, da bi že v začetku svojega premišljevanja doživel tak odnos, se pri tem mirno pomudi, ne da bi hlastal še po kakem vprašanju ali razmišljanju ali po praktičnih sklepih.«

Najboljša premišljevalna knjiga je Sveto pismo, zlasti Nova zaveza. Zelo koristno je, če odstavek za premišljevanje preberemo že prejšnji večer. Tako gremo k počitku z mislimi, ki smo jih dobili z branjem in jih bomo naslednji dan pri premišljevanju poglobili. Bodimo podobni čebeli, ki se ustavi na cvetu toliko časa, dokler je na njem kaj medu. Bolj se pomudimo ob tistih svetopisemskih besedah, ki nam nudijo več duhovne hrane. V premišljevanje vključujmo tudi svoje življenje, in sicer preteklost, sedanjost in prihodnost. Vključujmo tudi naše bližnje in vso Cerkev. Pri premišljevanju evangeljskih mest se bomo poglabljali v Jezusa, ga občudovali, ljubili in molili.

S pomočjo premišljevanja, ki je nekaj drugega kakor študij ali duhovno branje, globlje spoznavamo Boga, Kristusa, Marijo in sploh verska dejstva pa tudi Božje stvarstvo. Poveča se nam ljubezen do Boga in njegovih stvari ter s tem bolj zavzeto krščansko zaživimo. Bolj prisluhnemo navdihom Svetega Duha v nas. Hkrati s pomočjo Božje luči bolje spoznamo sebe, svojo notranjost, dobre in slabe strani. Dobra meditacija nas vodi do stalne povezanosti s Kristusom in po njem z Očetom. Tako neprestano molimo – živimo v Božji navzočnosti.

Sv. Bernard poudarja pomen hkratnega razmišljanja o Bogu in o sebi: »V tem dvojem je vse duhovno življenje: Ko motrimo sebe, smo zbegani in se zveličavno žalostimo; ko pa motrimo Boga, se spet poživimo in potolažimo v veselju Svetega Duha. Iz onega nam prihaja strah in ponižnost, iz tega pa črpamo upanje in ljubezen.«

Poleg običajne meditacije imamo drug, lažji način premišljevalne molitve. To je počasna molitev s presledki, od besede do besede, s pomočjo kakšnega molitvenega obrazca, npr. očenaša. Meditativno lahko molimo rožni venec, križev pot, poslušamo ali pojemo cerkvene pesmi. Nadaljnji način je počasno branje Svetega pisma, pri čemer se ustavljamo ob mislih, ki nam dajejo več duhovne hrane. Koristno je evangeljske odlomke brati v drugi osebi, da se tako prisrčno pogovarjamo z Jezusom. Meditativen je lahko tudi naš pogovor z nebeškim Očetom, z Jezusom v tabernaklju, s Svetim Duhom, z Devico Marijo, angelom varuhom, s svetniki.

Treba je, da vsak najde sebi ustrezen način premišljevalne molitve in da kljub težavam vztraja. Vaja ob sodelovanju z Božjo milostjo dela mojstra!

p. Anton

nedelja, 26. februar 2023

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za dve zrni. Hvala Bogu in vsem molivkam in molivcem! Da se še kdo odloči za sodelovanje pri polnjenju klasa in posameznih zrn, naj pojasnim, da zrn ne polnijo le rožni venci. Res je 500 rožnih vencev za eno zrno zelo veliko. Lahko pa za duhovne poklice in njihovo stanovitnost darujemo tudi obisk delavniških svetih maš, češčenje Najsvetejšega, tudi od doma, branje Svetega pisma, molitev križevega pota in različnih litanij, darovanje svojega trpljenja ipd. Če mi to sporočite, »pretvorim« v zrnje. Prav darovanje dolgotrajnega trpljenja v bolezni za duhovne poklice, združeno s Kristusovim trpljenjem, je še več vredno kot molitev. Največ je vredno tisto, kar je narejeno iz najbolj čiste in nesebične ljubezni.

 

sobota, 25. februar 2023

Cerkev in Marija

Drugi vatikanski koncil pravi, da Marijo »pozdravljamo kot preodlični in docela edinstveni ud Cerkve ter kot podobo in najsijajnejši vzor Cerkve v veri in ljubezni, in katoliška Cerkev, poučena po Svetem Duhu, jo s čustvom otroške vdanosti časti kot najljubeznivejšo mater« (C 53).

Marija in Cerkev sta tako zelo povezani, da so cerkveni očetje ista svetopisemska besedila pripisali tako Cerkvi kot Mariji. Koncil govori o tem, kako je devištvo in materinstvo Cerkve uravnano po Marijinem vzoru (C 64 ).

Sredi drugega vatikanskega koncila, natančneje na koncu tretjega zasedanja, je papež Pavel VI. razglasil Marijo za mater Cerkve. Marija je res tudi sama ud Cerkve, a je hkrati mati vseh verujočih. Vzklik »Marija, Mati Cerkve« je prišel tudi v litanije. Marija je mati Kristusa ter hkrati tudi duhovna mati Cerkve. Ko je papež sv. Janez Pavel II. nastopil svoje papeževanje, je dal na Trgu sv. Petra napraviti podobo Marije, Matere Cerkve, in to podobo je mogoče opazovati s samega trga, ko je človek tam navzoč pri kakšni slovesni maši, in vsakokrat, ko prihaja v cerkev sv. Petra.

Cerkev je na najbolj popoln način uresničena v Mariji. V blaženi Devici je Cerkev že dosegla svojo popolnost. Marija je vstopila v zgodovino odrešenja najgloblje in v sebi na neki način povzema in odseva največje verske skrivnosti. Zato oznanjevanje o njej in njej izkazovano češčenje vabi vernike k njenemu Sinu (prim. C 65), s tem pa tudi k globlji povezanosti s Cerkvijo.

Zgodovina dokazuje, da tam, kjer je bilo goreče češčenje Matere Božje, tam se je vera ohranila tudi sredi najtežjih razmer in kristjani so bili sposobni kljubovati vsem pritiskom od znotraj in od zunaj.

Geslo papeža Janeza Pavla II: je bilo: »Ves tvoj«. Mišljeno je ves Marijin. To geslo je vzeto iz knjige Grigniona Montfortskega Popolna podaritev Jezusu po Mariji. Gre za izročitev, za posvetitev Mariji. Prav papež Janez Pavel II. je zelo priporočal vsakemu verniku, še posebno pa vsakemu duhovniku, da opravi to posvetitev.

25. marca 1984 so na papeževo prošnjo škofje skupaj z njim izročili ves svet Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.

Živeti posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu pomeni popolnoma se izročiti Božji Materi, živeti z njo zavezo popolne izročitve in tako se more vsak posameznik tudi na najbolj popoln način povezati s Cerkvijo.

Sicer pa, ali niso ravno Marijine Božje poti pogosto kraji, kjer se izgubljeni sinovi in hčere ponovno vračajo v naročje Cerkve? Če je Marija mati Cerkve, to pomeni, da je mati vsakega od nas. Ona je naša mati, ona je moja mati.

Papež Pavel VI. je dejal, da se ljubezen do Marije pretvarja v ljubezen do Cerkve in obratno. Ljubezen do Marije nas vodi k ljubezni do Cerkve; ljubezen do Cerkve nas vodi k ljubezni do Marije.

Blaženi Alojzij Stepinac je dejal: »Težko bi bilo življenje v družini, če ne bi bilo matere. Cerkev je velika Božja družina. Bog je tej svoji družini dal mater, tj. Devico Marijo, Božjo Mater in Mater vseh nas. Dragi moji verniki, naši očetje in pradedje so povsod po naši domovini gradili cerkve, posvečene presveti Devici … Pred njenimi oltarji so padali na kolena spokorjeni in skesani grešniki in prosili Gospoda za odpuščanje grehov po priprošnji nje, ki je zatočišče grešnikov. Vanjo so zaupali naši predniki v vseh težkih časih svojega osebnega in narodnega življenja. Nadaljujte s svetlim izročilom vaših očetov.«

V svetu divja velik duhovni boj med dobrim in zlom. V tem duhovnem boju nam je varno zatočišče in mogočna obramba prav nebeška Mati. Če bomo ostali zvesti njej, bomo ostali zvesti tudi Cerkvi in Kristusu.

p. Andrej Pirš

petek, 24. februar 2023

SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (7) Atentat in papeževo odkritje Fatime

 V lanski 12. številki našega glasila je naveden razgovor z Messoriem. Tu papež govori o svojih vedno novih oblikah združevanja z Božjo Materjo. Ko je to izrekel leta 1994, je bil za njim atentat ravno na fatimski dan 13. maja 1981. Ko je bil po atentatu drugič v bolnišnici, se je podrobno seznanil s fatimskimi sporočili in je spoznal, da je on »škof v belem«, o katerem govori tretji del fatimske skrivnosti. Leta 1984, 25. marca, je posvetil Cerkev in svet ter Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu; doživel je padec berlinskega zidu leta 1989 in razpad Sovjetske zveze ter padec komunizma leta 1991. Vse to je poglobilo njegov odnos do Božje Matere in mu dajalo vedno nove odtenke. Kot posledico atentata je občutil stalne bolečine, ki jih je v duhu fatimskih sporočil daroval za vso Cerkev. Z navedenimi papeževimi besedami med razgovorom z Messoriem že prehajamo v tretje papeževo obdobje glede odnosa do Device Marije. Nekoliko naprej papež pripoveduje, da je do drugega obiska v bolnišnici po atentatu »le malo vedel o Fatimi. Vendar sem slutil, da gre za kontinuiteto od La Saletta prek Lurda do Fatime. In v daljni preteklosti od naše poljske Jasne Gore. In tako je prišel 13. maj 1981. Ko me je na Trgu svetega Petra zadela atentatorjeva krogla, se sprva nisem zmenil za dejstvo, da se je to zgodilo na obletnico dneva, ko se je Marija prikazala trem otrokom v Fatimi na Portugalskem in jim namenila besede, ki se zdaj proti koncu stoletja, kot je videti, približujejo dopolnitvi« (str. 227–228). Nekaj mesecev pred izvolitvijo za papeža je kardinal Wojtyła izrekel značilne besede: »Mi smo danes pred največjim spopadom, kakršnega človeštvo še ni poznalo. Mislim, da krščanska skupnost tega še ni povsem dojela. Mi smo danes pred končnim bojem med Cerkvijo in proti-Cerkvijo, med evangelijem in proti-evangelijem.« Tri leta pozneje se je to zelo jasno pokazalo. Papeževi odločni nastopi in navdušenje množic niso bili všeč sovražnikom vere in Cerkve. Lahko si mislimo, da so takoj začeli razmišljati, kako bi ga odstranili. Še danes ni jasno potrjeno, kdo je bil naročnik atentata na papeža. Ali Agca je bil kot turški poklicni morilec le izvrševalec naročila. Zelo verjetno je bila prav ruska tajna obveščevalna služba KGB tista, ki je našla njej primernega človeka za atentat na papeža. Jožko Kragelj je v knjigi Janez Pavel II, Papež Slovan, zapisal: »Našli so človeka, nad katerim je že bila izrečena smrtna obsodba. Bil je iz družbe ‚sivih volkov‘, ki so brez vesti izpolnjevali povelja svojih gospodarjev in tvegali svoje življenje. Bil je Ali Mehmet Agca. Dobro je bil obveščen, da papež sprejema romarje na Trgu sv. Petra, da se vozi v odprtem džipu, s katerim obkroži množico, da se sklanja k ljudem in jih pozdravlja. Zato je prišel 13. maja k takemu srečanju. Vedel je, da množica vzklika, pozdravlja v raznih jezikih in je takrat najprimernejši trenutek, da sproži pištolo, ker ne bi nihče slišal strela. In se je zgodilo. Na baziliki sv. Petra je ura kazala 17.17, ko je papež pozdravljal množico in jim z veselim obrazom delil blagoslov. In takrat je Ali Agca pomeril proti vozilu in sprožil. Redovnica Lucija, ki je bila blizu njega, je slišala strel, zakričala in zgrabila ubijalca. Pomagali so še drugi. Pristopili so stražarji in ga odpeljali. Papež pa je omahnil na roke svojega tajnika Stanislava Dziwisza« (str. 75). Takoj po atentatu 13. maja 1981 sta si tajnik Stanislaw Dziwisz in Janez Pavel II. izmenjala nekaj besed: »Kje?« »V trebuhu.« »Ali zelo boli?« »Da. O Marija, Mati moja! Marija, Mati moja!« Papeža so z rešilnim avtomobilom hitro odpeljali na polikliniko Gemelli. Še v rešilnem avtomobilu, preden je izgubil zavest, je atentatorju odpustil. Ker je izgubil veliko krvi, so mu takoj dali transfuzijo krvi, ki pa je organizem ni sprejel. Zdravniško osebje na polikliniki mu je darovalo svojo kri, ki jo je zdaj papežev organizem sprejel. Papežev osebni zdravnik je papeževega tajnika spomnil, naj papežu podeli bolniško maziljenje, kar je ta takoj storil. Kljub majhnemu upanju, da bo papež preživel, je zelo zahtevna operacija po skoraj štirih urah in pol uspela. Papeževo črevo je krogla na več mestih raztrgala. Izstrelek je za nekaj milimetrov zgrešil vitalne organe, kot so jetra in vranica. Ni zadel hrbtenice, ampak samo križno kost. Papežu je močno odtekala kri. Imel je zelo nizek pritisk, srce je prehitro bilo. Dobival je nenehne transfuzije krvi. Odrezali so mu 65 centimetrov črevesa. V nedeljo po atentatu so ob angelovem češčenju oddajali papeževe tresoče besede, ki so jih posneli pri njegovi bolniški postelji: »Molim za brata, ki me je ranil, kateremu sem že iskreno odpustil.« V začetku junija se je papež že vrnil domov. Toda kmalu ga je napadel zelo nevaren virus. Moral je ponovno na polikliniko Gemelli. Tri mesece po atentatu, 13. avgusta, je zopet zapustil bolnišnico. To drugo bivanje ima za nadaljnji potek dogodkov velik pomen. Med tem bivanjem v bolnišnici je papež začel razmišljati o morebitni povezanosti med atentatom in 13. majem, ki je dan prvega Marijinega prikazanja trem pastirčkom v Fatimi. Spomnil se je na tretji del fatimske skrivnosti, ki mu do tedaj še ni bil poznan in tudi še ni bil objavljen, zato je zaprosil, da mu besedilo prinesejo iz tajnega vatikanskega arhiva. Dne 18. julija 1981 je kardinal Franjo Šeper, prefekt Kongregacije za nauk vere, izročil dve kuverti (belo z izvirnim besedilom sestre Lucije v portugalščini in oranžno z italijanskim prevodom) namestniku na državnem tajništvu, škofu Eduardu Martinezu Somalu. Obe kuverti je dobil papež Janez Pavel II., nameščen v 10. nadstropju poliklinike Gemelli v Rimu. Prebral je 3. del fatimske skrivnosti. Pozanimal se je o podrobnostih fatimskih sporočil in o poznejših sporočilih sestri Luciji, tudi o posvetitvi Rusije. Sklenil je, da se bo prihodnje leto, ob 65-letnici prikazovanj šel v Fatimo zahvalit Mariji za rešitev in bo izvršil tudi posvetitev sveta in Rusije. Spoznal je, da je tretji del fatimske skrivnosti povezan prav z njim in da je on »škof v belem«. Res je naslednje leto, 13. maja 1982, poromal v Fatimo za petinšestdeseto obletnico Marijinih prikazovanj. Tam se je zahvalil Mariji, da ga je ob atentatu ohranila pri življenju. Izpovedal je dejanje posvetitve: “Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo.” Pojasnil je, kaj pomeni posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu: »Svet posvetiti brezmadežnemu Marijinemu Srcu pomeni, približati se po priprošnji Matere samemu viru življenja, ki se je odprl na Golgoti. Iz tega vira izvirata odrešenje in milost (…) Svet posvetiti brezmadežnemu Marijinemu Srcu pomeni vrniti se pod Sinov križ. Še več: Pomeni ta svet posvetiti prebodenemu Odrešenikovemu Srcu in ga tako zopet privesti k viru njegovega odrešenja.« Svet je posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu tudi 16. oktobra 1983 v Rimu pred sinodalnimi očeti med škofovsko sinodo. Na poti v Srednjo Ameriko je 2. marca 1983 na lizbonskem letališču dejal: “Želim obnoviti svoj klic, naj svet posluša sporočilo, ki nam prihaja iz Fatime.” Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1984, je skupaj s škofi vsega sveta posvetil Rusijo, Cerkev in ves svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Fatimo je obiskal drugič 13. maja 1991 in se srečal s sestro Lucijo. Nazadnje je Fatimo obiskal 13. maja 2000, da je tam ob udeležbi milijon in pol romarjev razglasil za blažena Frančiška in Jacinto. Srečal se je tudi z vidkinjo Lucijo. V jubilejnem letu 2000 je povabil vse škofe sveta v Rim. Tedaj je v nedeljo, 8. oktobra, skupaj z več kot 1.500 škofi, predstavniki svetovnega episkopata, pred originalnim kipom fatimske Božje Matere, izročil Cerkev in človeštvo Mariji, zarji odrešenja. Ko je bil papež Benedikt XVI. v Fatimi 12. in 13. maja 2010 za sklep leta duhovništva, se je pred kapelo prikazovanj v Fatimi 12. maja 2010 v molitvi spomnil tudi svojega predhodnika: »Častitljivi Božji služabnik papež Janez Pavel II. je trikrat prišel semkaj k tebi v Fatimo in se zahvalil ‚nevidni roki‘, ki ga je pri atentatu 13. maja na Trgu svetega Petra rešila smrti. On je svetišču v Fatimi podaril kroglo, ki ga je bila hudo ranila in ki je bila vdelana v tvojo krono Kraljice miru.«

p. Anton

četrtek, 23. februar 2023

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Poslušati Kristusa

Čeprav je bila med vsemi ljudmi najbliže Bogu, je bila Devica Marija iz dneva v dan na romanju vere (prim. C 58). V srcu je ves čas hranila in premišljevala besedo, ki ji jo je Bog govoril po Svetem pismu ali po dogodkih v življenju njenega sina, v katerih je prepoznavala in sprejemala skrivnostni Gospodov glas. To je torej dar in naloga za vsakogar izmed nas: poslušati Kristusa kakor Marija. Poslušati ga v dogodkih našega življenja ter v njih poskušati razbrati sporočilo Božje previdnosti. In končno, poslušati ga v bratih, še posebej v malih in ubogih, v katerih nas Jezus sam prosi za konkretno ljubezen. Poslušati Kristusa in ubogati njegov glas: to je najboljša, edina pot, ki vodi k polnosti veselja in ljubezni.

Opoldanski nagovor, 12. marec 2006

sreda, 22. februar 2023

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Jezusovo darovanje v templju

Prva oseba, ki se Kristusu pridruži na poti pokorščine, preizkušene vere in skupne bolečine, je njegova Mati Marija. Evangeljsko besedilo nam jo pokaže pri darovanju Sina: to je brezpogojna osebna podaritev. Marija je mati tistega, ki je »slava njegovega ljudstva Izraela« in »luč v razodetje poganom«, vendar tudi »znamenje, ki se mu bo nasprotovalo« (prim. Lk 2,32.34). Tudi njeno brezmadežno dušo bo moral prebosti meč bolečine in tako bo pokazala, da se njena vloga v zgodovini odrešenja ne konča pri skrivnosti učlovečenja, ampak je dopolnjena v ljubeči in trpeči udeležbi pri Jezusovi smrti in vstajenju. Ko sina pelje v Jeruzalem, ga Devica Marija podari Bogu kot pravo Jagnje, ki odjemlje grehe sveta; Simeonu in Ani ga poda kot napoved odrešenja, vsem ljudem ga predstavi kot luč za varno hojo po poti resnice in ljubezni.

Homilija, 2. februar 2006

torek, 21. februar 2023

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (24) Križ greha (1)

Človekovo življenje je globoko zaznamovano z grehom. Greh, ki ga naredimo, spreminja naše življenje in nam prinese mnoge bridkosti. Spravlja nas v neke vrste suženjstvo, da delamo tisto, česar nočemo. Jezus pravi, da bomo svobodni šele takrat, ko ne bomo več sužnji greha. »Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni.«

Mnogi cerkveni očetje in svetniki so se ukvarjali z mislijo, kakšno je bilo človekovo življenje pred prvim grehom. Tudi sveta brata Ciril in Metod sta o tem veliko razmišljala in raziskovala tako imenovane pradedne časti. O tem ni lahko razmišljati, ker je greh tako zelo spremenil človekovo življenje, da od stanja pred grehom ni ostalo veliko. Mislim, da je najboljša podoba človekovega življenja pred grehom ravno Devica Marija, ki je bila obvarovana madeža izvirnega greha. Na posebno Božjo željo je bila edina izmed vseh ljudi tako čista, da je noben greh ni okužil ali umazal. Ko opazujemo Devico Marijo, si po njej lahko ustvarimo podobo človeka pred padcem v greh. Mislim, da je bilo stanje pred grehom zaznamovano s tem, da je bil človek v tako močnem prijateljstvu z Bogom, da druge stvari na človeka niso imele velikega vpliva. Človek je Bogu popolnoma zaupal in mu bil zvest. V človeku je bilo otroško zaupljivo prijateljstvo, ki ga je povezovalo z Bogom. Bog se je tega prijateljstva veselil in človeka vsak dan obdarjal z novimi milostmi. Človek je bil za vse Božje milostne darove sprejemljiv in odprt. Niso padali mimo, ampak so v človekovem srcu obrodili sadove. Človek je bil v celoti poslušen Bogu. Danes tako poslušnost hitro označimo za negativno, kot nezrelost ali nesamostojnost. Toda to ni pošteno: človek je bil poslušen Bogu, ker se je zavedal, da je tako najbolje. Imel je svobodno voljo in lahko je pretehtaval, kaj je zanj najbolje, in se tudi svobodno odločal. Prijateljstvo, ki ga je živel, mu je vedno pomagalo, da se je znal odločiti za Boga. Tudi iz izkušnje je vedel, da je bila odločitev za Boga tudi zanj najboljša. Poslušnosti tudi ni doživljal kot podrejenost ali suženjstvo Bogu. Njun odnos je temeljil na čisti in zaupljivi ljubezni. Človek se je zavedal, da ga ima Bog rad, zato mu je zaupal v celoti in mu v svojem življenju ljubezen vračal. Ta ljubezen je bila osvobajajoča. Človeku je pomagala, da je lahko rasel v svoji človeškosti in ostal prijatelj z Bogom. Človekova samostojnost in svobodnost nikakor ni v nasprotju z Božjo voljo. Bog človeku nikoli ne želi ničesar, kar bi ne bilo dobro ali kar ga ne bi izgrajevalo.

Prvi greh je to čudovito razmerje porušil. Človek se je obrnil od Boga in storil dejanje, ki mu ni bilo v dobro. To dejanje je razdejalo njegovo srce. Postal je usmerjen in zagledan vase, v svoj prav. Njegovemu ravnanju je začela gospodovati sebičnost. Ni bil več tako svoboden, da bi se lahko odločal za Boga. Bog mu je postal nekoliko oddaljen, zato med njegovimi izbirami pri odločitvah ni bil več na prvem mestu. Tudi hudobni duh mu je oteževal vse odločitve, ker je vedel, da se ga da premagati. Dobil je neko moč nad človekom, ki je prej ni imel. Prej mu je bilo nemogoče premagati človeka, ker je bil v prijateljstvu z Bogom tako trden, sedaj pa je postal bolj omahljiv in odprt tudi za vplive hudega duha.

Ob človekovem grehu je bil Bog zelo prizadet, če govorimo po človeško. Bil je ponižan in razžaljen v svoji najbolj čisti ljubezni. Na nek način se je čutil tudi zavrnjenega. Človekovo srce je postalo nekoliko bolj zaprto Bogu. Bog je bil pri človekovem odločanju postavljen med druge izbire. Sedaj človek ni več vedno izbral Boga, marveč se je odločal za tisti nagib, ki je bil močnejši. Prav zaradi tega je Bog postal človeku bolj nedostopen. To pa ne pomeni, da se je Bog od človeka oddaljil. Človek je postal drugačen in Boga ni več imel na prvem mestu. Zelo preprosto bi lahko rekli, da je človek postal nekoliko nesramen. Ni več gledal na tistega, ki ga ima najbolj rad ali ki mu hoče najboljše. Odločal se je za tistega, ki je bil najbolj prepričljiv in ne najbolj dober. Človek je bil pripravljen izbrati tudi slabo, ker se mu je takrat to zdelo najboljše. Iz vsega tega vidimo, da se je človeku nekoliko zaslepil pogled. Hudobni duh je človeku rekel, da bosta prva človeka spoznala dobro in hudo. »V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. V resnici sta takoj spoznala dobro in hudo. Spoznala sta smrt, ki je postala zanju huda in težka. Poželenje, ki ju je okužilo, jima je odprlo oči, da sta ugotovila, da sta naga. Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov. Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu.

Čeprav se je Bog, po človeško rečeno, počutil postavljenega na stranski tir, človeka vendarle ni zapustil. Ni jima nehal pomagati, a njegova pomoč je bila po grehu manj učinkovita, ker je človek lahko nasedel tudi hudobnemu duhu ali lastnemu poželenju. Bog je že takrat napovedal, da bo človeku poslal odrešitev, ko se bo dopolnil čas. Bog je človeka še naprej navdihoval z dobrim in mu pomagal na poti življenja. Čeprav se je človek v življenju trudil, mu njegov trud ni vedno odpiral oči za Boga. Blodil je, trpel, se mučil z delom. Njegovo delo ni več rodilo tako obilnih sadov in Božji blagoslov je imel manj učinka na zemljo, ki je postala prekleta.

p. Branko Petauer