MOLITEV POSVETITVE JMS (24) »S pobožnostjo prvih petkov in prvih sobot bom zadoščeval za grehe«

Za vsak greh je treba zadoščevati. Veliki grehi se nam izbrišejo pri sv. spovedi, za male grehe imamo poleg spovedi tudi druga sredstva odpuščanja, na primer molitev in različna spokorna dela. Vendar ni dovolj, da se nam grehi odpustijo, ampak moramo zanje opraviti zadoščevanje. Katekizem katoliške Cerkve nas poučuje: »Greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim. Odveza odstrani greh, ne popravi pa vsega raznovrstnega nereda, ki ga je povzročil greh. Greha odvezani grešnik mora znova pridobiti polnost duhovnega zdravja. Storiti mora torej še to in ono, da popravi svoje grehe: na primeren način mora 'zadostiti' za svoje grehe ali 'opraviti pokoro' zanje. To zadoščevanje se imenuje tudi 'pokora'« (KKC 1459). Pokora, ki jo naloži spovednik, je običajno premajhna, da bi zadostila za vse naše grehe. Poleg tega mnogi ljudje zelo žalijo Boga in Devico Marijo, a se svojih grehov ne spovedujejo. Zase in za vse te je treba zadoščevati. Ta namen ima med drugim pobožnost prvih petkov in prvih sobot.

V posebnem razodetju sredi leta 1674 je Jezus sv. Marjeti Mariji Alacoque potožil: »Kljub mnogim prizadevanjem za njihovo srečo ostajajo ljudje hladni in brezbrižni. Vsaj ti mi stori to veselje, da zadoščuješ za njihovo nehvaležnost, kolikor boš mogla. Jaz bom tvoja moč, ne boj se ničesar.«

Na neki petek med svetim obhajilom je Jezus sv. Marjeti Mariji Alacoque posredoval tako imenovano dvanajsto ali véliko obljubo: »Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja. Ne bodo umrli v moji nemilosti in brez svojih zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče.« Smrtna ura je v našem življenju najbolj odločilna. Od nje je odvisna naša večnost. Obljuba, ki zagotavlja srečno zadnjo uro, srečno smrt in s tem srečno večnost, zasluži naziv 'vélika'. Namen obljube ni v tem, da bi samo devet prvih petkov prejemali zadostilno sveto obhajilo, ampak da bi ga pogosto in dobro pripravljeni prejemali vse življenje.

Za tiste, ki opravijo pobožnost petih zaporednih prvih sobot in izpolnijo pet pogojev, je Devica Marija fatimski vidkinji Luciji leta 1925 zagotovila srečno smrt: »Vsem, ki se bodo na prvo soboto pet zaporednih mesecev spovedali [lahko več dni prej ali pozneje] in prejeli sveto obhajilo, molili en del rožnega venca in mi petnajst minut delali družbo s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca z namenom, da bi mi zadoščevali, bom pomagala ob smrtni uri z milostmi, ki so potrebne za njihovo zveličanje.«

Marija je 13. julija 1917 v Fatimi napovedala: »Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo veliko zmago.« Da se bo to zgodilo, je potrebna oživitev češčenja Marijinega brezmadežnega Srca, ki bo vodila do doslednejšega življenja po evangeliju. K temu prispeva tudi obhajanje prvih sobot.

p. Anton

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (23) Pospeševanje češčenja Srca Jezusovega

Papež Pij XII. nas v okrožnici o češčenju Srca Jezusovega spodbuja: »Tako torej vse svoje sinove v Kristusu spodbujamo, naj se z vso gorečnostjo oprimejo te pobožnosti. Spodbujamo tiste, ki so že navajeni črpati zveličavno vodo, ki teče iz Odrešenikovega srca; spodbujamo še posebej tiste, ki le kot gledalci z radovednim in dvomečim srcem gledajo od daleč. Ti naj skrbno premislijo, da gre tu za češčenje, ki je, kakor smo rekli, že od zdavnaj v Cerkvi in ki ima trdne temelje v samem Svetem pismu. Naj skrbno premislijo, da gre tu za češčenje, ki je povsem v skladu z ustnim izročilom in s svetim bogoslužjem in ki so ga rimski papeži mnogokrat in obilno pohvalili. Njim ni bilo dovolj, da so ustanovili praznik na čast vzvišenemu Srcu Jezusovemu in ga uvedli v vsej Cerkvi, ampak so istemu Presvetemu Srcu iz lastnega nagiba slovesno izročili in posvetili ves človeški rod« (leta 1899) (št. 64).

Ta papeževa spodbuda prav tako velja za kristjane današnjega časa, ki so se glede češčenja najsvetejšega Srca zelo ohladili. Kje so tisti časi, za katere je Pij XII. zapisal, da postaja češčenje Presvetega Srca Jezusovega »vsepovsod vedno gorečnejše« (št. 2), da je »med krščanskimi narodi srečno napredovalo in skoraj zmagalo« (št. 9)? V času papeške službe Pija XII. so »vzklile razne ustanove in dejavnosti, ki pospešujejo češčenje Presvetega Srca in so zelo primerne potrebam našega časa: To so združenja za duhovno izobrazbo, za pospeševanje vernosti in dobrodelnosti; to so tiskana dela, ki z zgodovinskega, asketičnega in mističnega vidika osvetljujejo češčenje Presvetega Srca; to so bogoljubna dela zadoščevanja. Posebej je treba omeniti dokaze goreče pobožnosti, ki jih je pokazala Zveza apostolstva molitve. Po njenem prizadevanju in pod njenim vodstvom so se posvetile Presvetemu Srcu družine, zavodi, ustanove in včasih celi narodi« (št. 9).

Papež Janez Pavel II. je za stoto obletnico posvetitve svetá Srcu Jezusovemu 11. junija leta 2000 iz Varšave v posebnem pismu, naslovljenem vsem vernikom po svetu, poudaril, da je to češčenje posebno aktualno za naše dni. Vse spodbuja, naj tudi danes nadaljujemo s češčenjem Srca Jezusovega. To češčenje nam pomaga odkriti, da je krščanstvo vera ljubezni. »Človek tretjega tisočletja potrebuje Kristusovo Srce, da bi spoznal Boga in da bi spoznal samega sebe; potrebuje ga, da bi spoznal civilizacijo ljubezni.«

Isti papež je povedal: »Ko sem bil leta 1986 kot romar ob grobu sv. Marjete Marije, sem prosil v duhu izročila Cerkve, naj bi češčenje Srca Jezusovega doživelo pristno prenovo. V Srcu Jezusovem namreč človeško srce spoznava resnični in edini smisel svojega življenja in poslanstva. Samo v Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti.«

Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje, ki je v slovenskem prevodu izšel 2003, pojasnjuje, da »Apostolski sedež in škofje priporočajo in pospešujejo prenovitev češčenja, in sicer v liturgičnih in ikonografskih izrazih, v spoznavanju njenih svetopisemskih korenin in povezanosti z najpomembnejšimi resnicami vere, s priznanjem prvenstva ljubezni do Boga in bližnjega, kar je bistvena vsebina same pobožnosti« (št. 172).

Direktorij daje prednost svetopisemskemu upodabljanju Srca Jezusovega: »V našem času se z odobravanjem uveljavlja predstavitev Presvetega Srca Jezusovega v povezanosti s trenutkom križanja, v čemer je izražena najvišja oblika Kristusove ljubezni. Presveto Srce je križani Kristus, z odprto stranjo, iz katere tečeta kri in voda (prim. Jn 19,34)« (št. 173).

Že pred Direktorijem smo v Sloveniji v pobudi za skupno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu v upodobitvi Srca Jezusovega in Marijinega tako ravnali. Srce Jezusovo in Marijino je na tak način upodobil akademski slikar Lojze Čemažar.

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca skupaj

 

Kjer je Jezus, tam je tudi njegova Mati. Pij XII. nas ob koncu svoje okrožnice o češčenju Presvetega Srca Jezusovega spodbuja: »Da bi pa iz češčenja Presvetega Srca Jezusovega na krščansko družino in na ves človeški rod tekle obilnejše koristi, naj si verniki prizadevajo, da bodo s tem češčenjem tesno združevali češčenje brezmadežnega Srca Matere Božje. Bog je namreč hotel, da je bila pri izvršitvi človeškega odrešenja preblažena Devica Marija neločljivo pridružena Jezusu Kristusu. Naše odrešenje se je izvršilo po ljubezni Jezusa Kristusa in njegovem trpljenju tako, da je oboje najožje povezano z ljubeznijo in trpljenjem njegove Matere. Zato je povsem primerno, da krščansko ljudstvo, ki je Božje življenje prejelo od Kristusa po Mariji, dostavlja k dolžni službi češčenja Presvetega Srca Jezusovega tudi češčenje najljubeznivejšega Srca nebeške Matere, kateremu naj izkazuje dejanja vdanosti, ljubezni, hvaležnosti in zadoščevanja. Temu najmodrejšemu in najprijetnejšemu Božjemu načrtu povsem ustreza nepozabni obred posvetitve, s katerim smo mi sami slovesno posvetili in izročili sveto Cerkev in ves svet brezmadežnemu Srcu blažene Device Marije« (št. 73).

p. Anton

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 22. januarja, 26. februarja, 26. marca, 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 2. januarja, 6. februarja, 6. marca, 3. aprila, 1. maja, 5. junija, 3. julija, 7. avgusta, 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

Postna duhovna obnova 

V soboto, 4. marca od 9. 30 do 12.30, lepo vabljeni na postno duhovno obnovo z dvema nagovoroma: Klic k molitvi in pokori (p. Anton Nadrah). Bo tudi možnost za spoved.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

 

Zahvala po sveti maši (Iz Rimskega misala)

Duša Kristusova, posveti me. Telo Kristusovo, zveličaj me. Kri Kristusova, napoji me. Voda strani Kristusove, operi me. Trpljenje Kristusovo, utrdi me. O dobri Jezus, usliši me. V svoje rane sprejmi me. Od tebe se ločiti ne pusti me. Pred hudim sovražnikom brani me. Ob uri moje smrti pokliči me in k tebi priti pusti me, da bom s tvojimi svetniki hvalil te na veke vekov. Amen. 

Sprejmi, Gospod, vso mojo prostost. Sprejmi moj spomin, moj razum in vso mojo voljo. Karkoli imam ali premorem, si mi podaril ti. Vse to ti vrnem in izročim, naj nad vsem popolnoma vlada tvoja volja. Daj mi le ljubezen do tebe in svojo milost in bogat bom zadosti in ne bom prosil nič drugega več.

Glej, o dobri in usmiljeni Jezus, pred tvojim obličjem se vržem na kolena in te prosim in rotim z vso gorečnostjo svoje duše: vtisni milostno mojemu srcu živa čustva vere, upanja in ljubezni, resnično žalost nad mojimi grehi in najtrdnejši sklep poboljšanja. Z globoko srčno ginjenostjo in žalostjo gledam in v duhu premišljujem tvojih petero ran in si stavim pred oči, kar je že prerok David v tvojem imenu govoril o tebi, dobri Jezus: Prebodli so moje roke in noge, prešteli so vse moje kosti.

O Marija, presveta Devica in Mati, glej, prejel sem tvojega preljubega Sina, ki si ga v svojem brezmadežnem telesu spočela, rodila, dojila in z najslajšimi objemi k sebi privijala. Glej, njega, ki te je pogled nanj razveseljeval in z vso srečo napolnjeval, njega samega ti ponižno in ljubeče predstavljam in darujem, da ga s svojimi rokami objameš, s svojim srcem ljubiš ter daruješ presveti Trojici v najvišje počeščenje, v svojo lastno čast in slavo in za moje ter vsega sveta potrebe. Prosim te torej, predobrotljiva Mati, izprosi mi odpuščanje vseh mojih grehov, obilno milost, da mu bom odslej zvesteje služil ter končno dosegel poslednjo milost, da ga bom mogel s teboj slaviti na vse veke vekov. Amen.

BESEDA O BOGOSLUŽJU Gospodov dan

Prvo poglavje knjige Razodetje apostola Janeza predstavlja veličastno videnje vstalega in slavnega Kristusa. Videnje, ki ga je Janez imel na otoku Patmos, kamor je bil pregnan zaradi Božje besede in pričevanja o Jezusu (Raz 1,9–20). Janez pravi, da se je to videnje Kristusa, ki je zmagal nad smrtjo, zgodilo »na Gospodov dan« – en tê kyriakê heméra (Raz 1,10). Ob koncu prvega stoletja je bila Cerkev, ki se je rodila iz Jezusove smrti in vstajenja, v obliki majhnih, a živahnih skupnosti prisotna skoraj po vsem Sredozemlju. Kristjani pa so med sedmimi dnevi v tednu ločili en dan in ga imenovali »Gospodov dan«.

Med številnimi okoliščinami, ki so si jih delili z vsemi drugimi ljudmi, so se kristjani razlikovali v rečeh, za katere so trdili, da pripadajo Gospodu. To so predvsem: obed, večerja, ki jo Pavel imenuje »Gospodova večerja« (kyriakòn deîpnon: 1 Kor 11,20); dan v tednu (kyriakê heméra), kot v odlomku iz Razodetja; pozneje tudi kraj evharističnega praznovanja »Gospodov kraj« (tò kyriakòn).

Zato je pomenljivo, da je grška beseda kyriakòn (ustreznica latinske besede dominicum) prešla tudi v naš slovenski jezik, saj beseda Cerkev (ang. church, nem. Kirche), tako za označevanje stavbe kot skupnosti, izhaja prav iz tega izraza. Gospodova hiša, Gospodova skupnost, prav to je Cerkev, ki na Gospodov dan slavi vstalega in živega Kristusa Gospoda, navzočega v zboru, zbranem pri poslušanju besede in pri evharistični daritvi. Zato je v središču vstali Kristus, ki pravi: »Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja« (Raz 1,17–18). On je tisti, ki je navzoč sredi med tistimi, ki so zbrani v evharističnem zboru.

Ko so tretji dan po Jezusovi smrti ob zori žene odkrile prazen grob, je bil to dan po soboti. Torej ob zori prvega dne judovskega tedna. Na ta dan se je Bog izkazal z močjo, ko je Jezusa obudil od mrtvih. Na ta dan se je rodila velikonočna vera v živega Gospoda. Na ta dan je Jezus prišel med svoje učence (Jn 20,19), podobno pa je storil tudi osem dni pozneje (Jn 20,26).

Da bi se spominjali Jezusovega vstajenja, da bi ga priznali kot živo navzočnega sredi njegove Cerkve, da bi potrdili pričakovanje prihoda Jezusa, Sina človekovega v slavi, se kristjani zbiramo na ta dan. Izraz »Gospodov dan« je prešel v romanske jezike (it. domenica, fr. dimanche). Ker pa je to dan praznovanja in torej dela prost dan, imenujemo ta dan nedelja.

Prve krščanske skupnosti so s poglabljanjem svoje vere, rastjo v poznavanju krščanske skrivnosti in predvsem s praznovanjem na Gospodov dan razvile teologijo nedelje, ki jo lahko zremo v različnih nazivih. Nedelja je dan vstajenja Jezusa Kristusa, torej je vedno velikonočni praznik! Vera pričuje, da je bila smrt za vedno premagana in da je Bog z večnim življenjem odprl svoje kraljestvo. Zavest o prazničnosti tega dne je bila tako močna, da je Tertulijan trdil, da je ob nedeljah prepovedano klečati pri molitvi, in to v znak svobode in dostojanstva kristjanov kot Božjih otrok. Poleg tega Tertulijan trdi tudi, da se kristjani ob nedeljah ne smejo obnašati tesnobno, zaskrbljeno, žalostno.

Znano je, da so slavni Afriški mučenci iz Abitine mučiteljem odgovorili: »Sine dominico non possumus«. Ko pogosto prevajamo njihovo misel, da ne morejo živeti brez nedelje, je pomenljiv globlji pomen izraza dominico/dominicum. Gre za tiste resničnosti, ki za prvobitno krščansko skupnost predstavljajo vse, kar je Gospodovo in kar je v povezavi med Svetim pismom, liturgijo in življenjem. Ta vez je bila tako tesna, da je bila vzrok za preganjanje in mučeništvo. Lahko bi pomenilo »ne moremo živeti«, lahko bi to dopolnili v »ničesar ne moremo«, kar izraža tudi Jezusovo trditev: »brez mene ne morete ničesar storiti (Jn 15,5)«. Toda »sine dominico non possumus« zajema vse: Kristjani ne moremo brez Gospodovega dne, na katerega obhajamo zakrament Gospodove žrtve, skrivnost njegove smrti in vstajenja. In pri večerji Gospodovega telesa obhajamo njegovo vstajenje in dan veselega srečanja vstalega Gospoda s svojimi učenci.

p. Nikolaj

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Simeonovo prerokovanje

Besede starca Simeona (prim. Lk 2,34-35) napovedujejo hkrati z odrešenjem tudi nasprotovanje in križ ter tisti meč, ki bo pod Sinovim križem prebodel materino dušo in jo prav s tem naredil ne samo Božjo, ampak tudi našo skupno mater.

Nagovor, 1. maj 2006

Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom in v izpolnjevanju njegove volje?

Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in ogibanje tudi malih grehov ter služenje Jezusu v bližnjem, zlasti v najbolj potrebnem. Povsod pa velja misel sv. Janeza Pavla II.: »Samo v Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti.«

p. Anton