Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom in v izpolnjevanju njegove volje?

Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in ogibanje tudi malih grehov ter služenje Jezusu v bližnjem, zlasti v najbolj potrebnem. Povsod pa velja misel sv. Janeza Pavla II.: »Samo v Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti.«

p. Anton

Izpolnjujmo Jezusovo voljo

Za Jezusa ljubezen ni trenutno čustvo, ampak je tesno povezana z izpolnjevanjem njegove volje. Po evangeliju nam govori: “Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi … Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi.” Prijatelju radi spolnimo njegovo voljo. Če smo v prijateljstvu z Jezusom, nam izpolnjevanje njegove volje ni težko. V tem izpolnjevanju se pokaže, koliko je naše prijateljstvo pristno. Ker vemo, da vsak greh Jezusa žali, bomo še posebej pazili, da ga ne bomo žalili z grehi.

Kako Gospod ceni dejanja, razodevajo njegove besede: “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.”

 

Kakšna naj bo naša ljubezen do Jezusa?

Biti mora čimbolj nesebična. Ne ljubímo Jezusa prvenstveno zaradi njegovih darov, ampak predvsem zaradi njega samega! Jezusa glejmo v sveti evharistiji, v sebi, v bližnjem, v Božji besedi, v predstojnikih. Tako se bo izpolnilo, kar je zapisal sv. Gregor iz Nise: “Človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega.”

Za dobrega kristjana je normalno, da pride do prisrčnega prijateljstva z Jezusom. Prijateljstvo z Jezusom je nekaj enkratnega. Nikomur drugemu ne moreš svojega srca podariti na tak način, kakor ga podariš Jezusu. To prijateljstvo je tako tesno, da Jezus ni le ob tebi, ampak je v tvojem srcu. Na zakramentalni način prihaja v tvoje srce v svetem obhajilu. Prijateljstvo z Jezusom se poglablja, če je naša duša vedno bolj čista, nenavezana na zemeljske reči, prosta grehov.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Ljubezen do Jezusa

Ob smrti zaslužnega papeža Benedikta XVI. so se me močno dotaknile njegove zadnje besede: »Gospod, ljubim te.« Te besede so izraz njegovega svetniškega življenja, ki je bilo zelo jasno usmerjeno na Jezusa, kateremu je zvesto služil. O njem je pisal med drugim v svojih treh knjigah: Jezus iz Nazareta. Da bomo v tej ljubezni napredovali tudi mi, je potrebno, da najprej spoznamo njegovo izredno ljubezen do nas. Sv. Janez je zapisal, da ga mi ljubimo, ker nas je on prej ljubil. Če razmišljamo o Kristusovi ljubezni do nas, ki se razodeva od rojstva v jaslih do smrti na križu, nam ni težko, da ga vzljubimo. Posebej nas nagiba k ljubezni njegova smrt na križu, ki jo je sprejel iz ljubezni do nas. Apostol Pavel je zapisal: “Za vse je umrl, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sami sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal” (2 Kor 5,15). Svetniki so globoko doživljali Jezusovo trpljenje in ga razumeli kot izraz njegove največje ljubezni do človeštva. Hkrati so v njem našli največjo spodbudo za svojo ljubezen do Kristusa in s tem za svojo osebno srečo.

DOMAČA ZDRAVILA Navadni rožmarin (Rosmarinus officinalis L.)

Že v srednjeveških knjigah so rožmarin priporočali zaradi grenčin pri prebavnih težavah. Nemški duhovnik in utemeljitelj zdravljenja z vodo Sebastian Kneipp (1821–1897) je rožmarin svetoval bolnikom po težkih obolenjih in za krepitev srca v starosti. Tudi pater Simon Ašič ga je velikokrat priporočal.

Rožmarin je zdravilna rastlina toplih krajev, Sredozemlja. Pri nas tudi uspeva v vrtovih, a ker mu manjka toplo sonce, ima v sebi manjšo količino učinkovitih spojin. Je od pol do 2 metra visok močno razvejan grm iz družine ustnatic (Lamiaceae). Ima zelene vejice, ki sčasoma olesenijo. Na njih so listi (Rosmarini folium), ki jih uporabljamo za zdravilne namene. So debeli, usnjati in igličasti. Cveti marca in aprila z bledo modrimi ali bledo vijoličastimi listi. Liste osmukamo z vejic in jih hitro posušimo ter hranimo v dobro zaprtih posodah. Posušeni listi imajo značilen, aromatičen vonj in aromatičen, rahlo grenek okus.

Rožmarinovi listi vsebujejo eterično olje, ki vsebuje kafro, cineol, borneol. Rožmarin vsebuje tudi rožmarinsko kislino, triterpenske kisline (urzolna kislina), flavone (apigenin, luteolin) in grenčine.

Rožmarin pomaga pri utrujenosti in omedlevici, ker poživlja krvni obtok. Odpravlja bledico. Izboljša prekrvavljenost okončin. Zviša znižan krvni pritisk. Pomaga pri učenju, saj poveča tudi prekrvavljenost možganov, zato ga dajemo v čajne mešanice za izboljšanje spomina. Zaradi flavonov deluje antioksidativno – jedem ga dodajamo zaradi tega učinka ter kot začimbo. Olajša tudi prebavne motnje: vetrove in lažje krče, pospešuje izločanje prebavnih žlez, poživlja delovanje jeter in izločanje žolča, povečuje tek. Jedi lahko obogatimo z zeliščnim kisom, ki vsebuje rožmarin.

Ženske z Vrhovega VIII Tončkin god

Tončka je godovala na dan sv. Antona Puščavnika. Večina praznikov je bila že mimo, vendar je viselo v šijah še nekaj klobas, zato je eno dobila za darilo. Mama jo je skuhala v ješprenju in jo razdelila na šest delov: po en košček za vsakega od petih otrok in za očeta. Za mamo je ostala špina. Pa so bili vsi zadovoljni. Vsekakor se Tončka spomni teh čudovitih praznovanj še po skoraj devetih desetletjih. Domači se tudi zdaj spomnijo njenega godu. Otroci in vnuki ji prinesejo vsega, o čemer v otroštvu ni niti sanjala. Okoli sebe ima na mizi polne sklede sadja, slaščic in drugih dobrot. Nanesli so ji tudi oblačil. Pa kaj ko jih ne rabi. Saj skoraj nikamor ne gre; samo k zdravniku, a še to redko. Edino, česar si resnično želi, pa ji niso pripravljeni omogočiti, je, da bi šla še kdaj k maši. Včasih je bila skoraj vsak teden maša v podružnični cerkvici sredi vasi. Od kar so najstarejši vaščani pomrli, se je to opustilo. Toliko avtomobilov je pri hiši, a ni nikogar, ki bi jo peljal k fari. No, do cerkve bi jo morda še zapeljali, a z njo k maši ne bi šel nihče. Sama pa je komaj prestavljala noge in se bala, kdaj se ji bo zavrtelo. Znanka se je ponudila, da bi jo spremljala, pa so jo zavrnili, da bodo že sami uredili in naj se ne vtika. In se seveda ni. Vsake toliko časa je Tončka zahrepenela po spovedi. Kako dolgo je že, kar je poslednjič prejela sveti zakrament! Nekega jutra, ko še niti pošteno ni vstala, jo je nepričakovano obiskal župnik. Če bi se bil najavil na obisk, bi ga pričakala urejena in pripravljena na pogovor. Zdaj pa je bila vsa zmedena in bilo ji je nerodno. Rekel je, da jo je prišel spovedat. Seveda je bila tega vesela, a od spovedi ni imela kaj dosti. Trudila se je, da bi se spomnila spovednih obrazcev, tudi grehov ni mogla spraviti skupaj. Župnik je bil navajen vseh vrst ljudi, tudi starih in zmedenih. Tončka je dobila odvezo in bila potolažena. Ni pa vedela, da je bila to najbrž njena zadnja spoved. Kaj je naredila narobe, da so se otroci odvrnili od vere? Ko se je sama vendar tako trudila, da bi ji ostali zvesti!

Imela je službo, pravzaprav službico. Ni imela posebne izobrazbe in je bila več kot srečna, da je delala v pisarni. Veljala je za zelo pridno. Včasih je težko zmogla, pa je podaljšala delovni čas. Preprosta službica, ampak lepo na toplem pod streho in blizu doma. Bila je hvaležna zanjo.

Zato je šefinja vedela, da jo ima v rokah. Lahko ji je grozila s tem, ker je hodila k maši. Dokler se ni poročila, je še nekako šlo. Ko je imela družino in ji je bila služba še pomembnejša, je bila še bolj preplašena. Z možem sta šla najraje k maši v njegovo faro. Tudi žegna za veliko noč si ni upala nesti tako kot drugi. Nekaj pirhov in malo hrena je stisnila v torbico in se zmuznila v cerkev.

Zaresne težave so se začele šele, ko sta šla otroka v šolo in k verouku. Tudi to je bilo treba opraviti na skrivaj. Bil je izobražen ugleden človek, imel je hišo ob cesti, ki je vodila k cerkvi. Ko so šli otroci iz šole v župnišče, se je postavil na vrt in gledal, čigavi so. Nato je imena tistih, ki po njegovo ne bi smeli k verouku, sporočal nadrejenim njihovih staršev. Tudi Tončka jih je slišala od šefinje. Potem je otroka ded s kolesom vozil k verouku po velikem ovinku čez sosednje vasi. Koliko strahu je bilo povezano s tem. Otroka sta jokala in se še onadva bala, kaj bo, če ju zasačijo pri verouku. Grožnja, da bo mama ob službo, je vedno visela nad njimi.

Ali so se otroci zato odvrnili od vere? Pa saj zdaj niso več taki časi! Ali je pogrešila kje drugje?

Zdelo se ji je, kakor da je pri spovedi.

Počasi se je znočilo, sin in snaha sta odšla za delom, vnuki so se odpeljali v Ljubljano. Sama je obsedela za mizo polno daril. Pokojni župnik se ji je nasmehnil iz teme, češ da je že prav tako in da vse razume. In tudi Križani v kotu – saj ga ni dobro videla – a imela je občutek, da tudi on razume.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Leto 2023 – leto prosa

V navadi je, da je vsako leto posvečeno kakemu pomembnemu dogodku ali osebnosti iz preteklosti. Generalna skupščina OZN je leto 2023 razglasila za leto prosa. Proso je ena najstarejših žitaric, saj so jo poznali že pred 7000 leti. Dobro prenaša vročino; iz nje so pripravljali jedi tudi v Palestini v Kristusovem času. Seje se precej pozno in naš pregovor pravi: Če Anton seje proso, gre Vid pogledat, če z njim kaj bo.

Proso je pomenilo blagostanje in bilo simbol rodovitnosti, zato so z njim posipali mladoporočence in jim natrosili prosa pod posteljo, da bi bilo veliko otrok. Če se komu dobro godi, pravijo, da mu je kot vrabcu v prosu.

Staro slovensko ime za mesec januar je prosinec. Strokovnjaki si niso enotni, od kod to ime. Mnogi ga povezujejo prav s prosom. Iz oluščenega prosa kuhamo kašo, ki je veljala v naših krajih za vsakdanjo jed od srednjega veka naprej. Gorenjce so celo imenovali Kašarji. Valvasor je zapisal, da na Kranjskem pridelujejo proso za kašo in kruh. Nevzhajanemu kruhu, ki so ga pekli iz prosene moke, so rekli prosenjak ali posenec. V Evropi so imeli proso do sredine 20. stoletja za žito revežev, proseni kruh pa je bil tako po statusu najnižje. In vendar smo še otroci naše generacije veselo zrasli ob mlečni kaši, in ne reče se zaman Mlečna kaša – otroška paša. Pa ne samo otroci! Tudi tisti, ki so morali trdo delati, so jo imeli radi. Takole pripoveduje zgodba, ki sem jo izvedela pred mnogimi leti pri Janškovih v Velikem Lipovcu na domu svetniškega škofa Gnidovca: Hlapec je iskal novo službo. Hodil je od hiše do hiše in se skušal prepričati, kje mu bo najboljše. Povsod je vprašal, kako hladijo mlečno kašo. Pri prvi hiši so rekli: »Tako, da pihamo vanjo.« To mu ni bilo všeč in je šel naprej. Pri drugi hiši so rekli: «Na okno jo postavimo.« Tudi ta odgovor mu ni bil povšeči. Prav tako ne pri naslednji hiši, kjer so rekli, da jo v »kozolec devajo« – to pomeni, da jo z žlico nanesejo in razmažejo do roba sklede. Končno so na neki domačiji rekli: «Pri nas hladimo kašo s kruhom.« To je pomenilo, da h kaši prigrizujejo kruh. »Pri taki hiši ne bo lakote,« je menil hlapec in ostal.