DOMAČA ZDRAVILA NAVADNI PLEŠEC

 Plešec (Capsella bursa-pastoris L.) je zdravilna rastlina, ki je po videzu zelo neopazna. Nepoznavalec ga verjetno označi za plevel. Ima skoraj golo steblo – morda je zato njegovo ime plešec, iz katerega izhajajo na pecljih mali listki, podobni srčkom. Na vrhu stebla in vejic, ki izhajajo iz stebla, so grozdasta socvetja, sestavljena iz majhnih belih cvetov. Raste skoraj povsod, najraje pa na obdelanih njivah. Je eno ali dvoletna zdravilna rastlina, sodi v družino križnic (Brassiccaceae). Nabiramo ga od aprila do novembra, uporabna je cela rastlina, brez korenin (Bursae pastoris herba).

Mnogo tradicionalnih slovenskih imen plešca, kot so kašica, mesec, plevelka, rižnica, škofove kapice, škofova kapica, kobulica, srčenica, divja repica, železna trava, zilc, bobulica, bobulca, vročenica, luščec, plešic, plešič, stanovnik, taška, uročenica, govori o tem, da je plešec še kako učinkovita rastlina, saj je ne bi naši predniki vsak v svoji pokrajini po svoje imenovali.

Tudi drugod po svetu poznajo plešec: na Japonskem in Kitajskem so v preteklosti, več stoletij nazaj, uporabljali plešec kot sredstvo za zaustavljanje krvavitve ter za povečanje izločanja urina in za zniževanje telesne temperature. V nekaterih državah v Aziji so liste uporabljali za hrano. Plešec vsebuje biogene amine, kot so holin, acetilholin, prolin, tiramin in histamin. V njem najdemo tudi minerale v sledovih, kot so železo, baker, kalij, kalcij, mangan in kobalt. 100 g rastline vsebuje 36 g proteinov, 4,2 g maščob, 44 g ogljikovih hidratov. Prisotnih je nekaj vitaminov: vitamin B1, vitamin B2, vitamin A in vitamin C. Peptid diozmin ima antihemoragično delovanje, to pomeni, da ustavlja krvavitev, saj oži krvne žile in utrjuje njihove stene. Tako lahko plešec pomaga ustavljati krvavenja v želodcu, črevesju, ledvicah, pljučih, maternici, nosu in pri ranah. Seveda pri vseh notranjih krvavitvah takoj obiščemo zdravnika.

Nasveti patra Simona Ašiča.

Plešec uravnava visok in nizek krvni tlak, podobno kot bela omela, le da je njegovo delovanje šibkejše. Pri prenizkem krvnem tlaku si pomagamo s čajno mešanico iz rastlin plešca, timijana in rmana, listov melise in žajblja ter plodov šipka. 1 žličko čajne mešanice poparimo s ½ litra kropa, počakamo 1 uro in precedimo. Pijemo trikrat na dan ½ ure pred obroki.

Pri krvavitvi iz nosu čaj iz plešca, ki smo ga pripravili kot poparek, srkamo skozi nos. Pater Ašič priporoča, da tudi šopek plešca navežemo okoli vratu.

Izboljša delovanje črevesja, saj zvišuje tonus črevesja in tako spodbuja peristaltiko - tudi to je razlog, da ga dodajmo v čajne mešanice za lajšanje težav s hemoroidi. Pri hemoroidih pijemo čaj, ki ga pripravimo tako, da 1 žličko plešca poparimo z 1 skodelico vrele vode. Dodamo 10 cvetov kamilice in zavremo in po 10 minutah precedimo. Pijemo trikrat dnevno po 1 skodelico med obroki.

Tiramin v plešcu povzroča krčenje maternice in popadke pri porodu. Pri porodu naj ženska pije čaj iz plešca. Tudi krvavitve pri porodu bo plešec prej zaustavil.

Pri premočni menstruaciji naj ženska pije čaj iz rastlin plešca, ptičje dresni, bele omele in listov plahtice.

Včasih, ko ni bilo na voljo ustrezne zdravstvene oskrbe, so si po nasvetu patra Simona Ašiča pri krvavitvah iz pljuč pomagali s pitjem čaja iz rastlin plešca, njivske preslice, bele omele, cvetov bezga, lanenih semen, korenin kolmeža in lubja mladih vej hrasta.

Pri težko zaceljivih ranah se po priporočilu patra Ašiča na rano daje obkladek, ki je pripravljen iz poparka plešca. V ½ litra vode zavremo 1 žlico zelišča, odstavimo za 10 minut in precedimo.

Znanstveniki danes ugotavljajo, da plešec izraža še protimikrobno, protivnetno, antioksidativno, hepatoprotektivno (deluje zaščitno na jetra) in sedativno delovanje.

Plešca ne priporočamo osebam z zmanjšanim delovanjem ščitnice.

Barbara Kozan, mag. farm.

Zakaj cvetijo tulipani v snegu

Po novozapadlem snegu se zdi vse pokopališče enako. Celo spomeniki imajo kape, da komaj ugotoviš, kako različni so v resnici. Tu pa tam gori v snegu sveča, kakega drugega okrasja seveda ni videti. Le na enem grobu cveti v snegu pet rdečih tulipanov. Napis na spomeniku pove, da je pokojnica umrla pred dvajsetimi leti. Otroci so se že davno izgubili nekje v svetu, mož pa je s cvetjem in svečo vsako nedeljo prihajal na njen grob. Celih dvajset let. Od kar je omagal in odšel v dom, nihče več ne prižiga sveče in ne nosi rož z domačega vrta. Pet rdečih tulipanov, ki jih je nekdo vtaknil v vazo, poleti ni ovenelo, ne se jeseni osulo. Lansko zimo so bili še žareče rdeči, zdaj so obledeli.

Valerija Ravbar

Spovednica za naglušne

Zadnji teden v septembru je posvečen gluhim in naglušnim. Zato v teh dneh več govorimo o njihovih potrebah, dosežkih in težavah. Morda niste vedeli, da obstajajo tudi posebne masivno izdelane in dobro tapecirane spovednice za naglušne. Ena je na Zaplazu, več let pa je po zaslugi p. Krištofa ena tudi v Stični, ki je dobro izolirana in primerna za vse, ne samo za naglušne. V stiškem samostanu so imeli posebno spovednico za naglušne že pred razpustom. V času, ko so bili menihi izgnani, je samevala in trohnela v križnem hodniku. Ko so nekoč otroci, ki so imeli šolo v opuščenih samostanskih prostorih, med igro splezali nanjo, se je sesula in enega pod seboj pokopala. Tragični dogodek je opisan v knjigi Tonček iz Potoka.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Opat v Bojanskem borštu

Nekdaj je imel stiški samostan veliko gozdov v Bojanskem borštu. Opat se je želel sam prepričati, koliko jih je. Zato se je peš odpravil na Bojansko. Hodil je in hodil, gozdov pa ni hotelo biti konec. Bil je lačen, žejen in utrujen, zato je sklenil, da se bo vrnil. Toda poti nazaj ni našel. Ko je bil že čisto obupan, je pokleknil na tla in prosil Marijo, naj mu pomaga. Nenadoma se je pred njim pojavil zajček. Opat se mu je približal, a zajček je poskočil in se malce oddaljil. Tako mu je sledil nekaj ur, dokler se ni gozd razredčil in je v daljavi zagledal vas. To je bil Lučarjev kal. V zahvalo Mariji, ker ga je rešila, je dal na tem mestu postaviti kapelico. Nekdaj je dosti muljavskih vasi sodilo pod Šentvid. Zato so svoje pokojne pokopavali v Šentvidu. Ko so šli mimo kapelice na Lučarjevem kalu, so vedno postali in pomolili. Pravili so, da je bila tista pot tako slaba – kotanjasta in kamnita, da bi se pokojni zbudil, če ne bi bil zares mrtev. Toda tekom stoletij se je marsikaj spremenilo. Svoje umrle so začeli Bojanci pokopavati na Muljavi, menihi so morali 1784 zapustiti Stično, stara kapelica pa se je sesula sama vase.

Pred sto leti so postavili novo kapelico, pravo malo cerkvico. Nisem prepričana, da je na istem kraju kot tista iz starega izročila. Vendar krajani tako sklepajo.

Valerija Ravbar

V bunkerju »Ljubljana« (12)

Nekoliko manj je bil opat Avguštin Kostelec srečen ob misli na tisti del stiškega konventa, ki je po prvi svetovni vojni odšel iz Stične in se preselil v Nemčijo. To so bili nemški menihi, ki so leta 1898 prišli v starodavni zapuščeni stiški samostan in ga pomagali obnavljati. Ko je bilo konec prve svetovne vojne, so se v novi državi Jugoslaviji počutili kot tujci. Tudi takratni opat Bernard je bil med njimi. Odločili so se, da odidejo v Nemčijo in si tam poiščejo nov dom v katerem od starih cistercijanskih samostanov. Zavetje so našli v samostanu Bronnbach v dolini reke Tauber. Samostan je bil v lasti domačih grofov. Ti so v njem zgradili varilnico piva. Bilo je precej nemirno, a menihi so kljub temu upali, da bodo našli dovolj miru in prostora za normalno redovno življenje. Naselili so se v zahodnem delu samostana in z žalostjo opazovali industrijsko vrvenje v njem.

Da, prav žalostno je bilo gledati tako čudovite prostore starodavne božje hiše v Bronnbachu. V jedilnici je bilo skladišče premoga in drv. Vse stene so bile črne od premoga. Nič ni bilo več opaziti, da so nekoč menihi v tišini in s hvaležnostjo Bogu prejemali tam telesno hrano. V veliki Jožefovi dvorani, ki je bila podobna stiški opatovi kapeli, se ni dogajalo nič več svetega. Grofje so v tej dvorani prirejali bankete in plese, da je glasba odmevala pozno v noč. Opat Bernard je bil žalosten, da so se odločili za naselitev v tem samostanu. S pivovarji se pa tudi ni dalo veliko pogovoriti, da bi delali manj hrupa.

Pred prihodom v samostan je nad cesto stala lepa oranžerija. Spredaj je bila vsa poslikana s poslikavami tistega časa. Na zidu pod streho so bile upodobljene vse celine. Takrat, ko so te poslikave naredili, še niso vedeli za Avstralijo in je zato niso upodobili. Zato je slikar naslikal štiri celine: Evropo, Azijo, Afriko in Ameriko.

Nekaj let so stiški menihi tam živeli. Toda bilo jim je vedno bolj težko. Grofje Löwensteini so bili zelo samosvoji. Za redovno življenje niso imeli posluha. Toda kako naj bi ga imeli, saj so bili protestantske vere. Dva sobrata je v tem času Gospodar življenja poklical k sebi. Položili so jih k večnemu počitku na staro samostansko pokopališče.

Opat Bernard je začel razmišljati, da bi se preselili kam drugam. Težko mu je bilo, ker je bil že iz Stične navajen urejenega redovnega življenja. Pa miru so imeli v Stični na pretek. Tu pa cele dneve in noči brnijo stroji v varilnici. Delavci pa kričijo, kot bi jih plačal za to. Toda kje najti nov, miren dom? Praznih cistercijanskih samostanov je bilo v Nemčiji na pretek. Sekularizacija jih je uničila na stotine. Nekateri so postali kot kamnolomi za pridobivanje kamna. Ljudje so prihajali, rušili zidove in kamenje odvažali na svoje domove, da so gradili svoja poslopja. Večina jih je ostala nedotaknjenih.

Zvedeli so, da je blizu Nürnberga star ženski cistercijanski samostan, ki je dokaj dobro ohranjen. Res je v delu samostana gostilna, a večji del samostana je prazen. Opat in nekateri bratje so obiskali samostan. Ko so se vrnili, so navdušeno pripovedovali, da bo tam redovno življenje veliko bolje potekalo kot v tem pivovarskem gnezdu. Po temeljitih pogovorih se je cela samostanska družina odločila, da se resnično preseli v Seligenporten, kjer bi končno lahko našli zaželeni mir.

Vsa ta Kalvarija nekdanjih stiških menihov je opata Avguština bolela. Trpel je z njimi in molil zanje, da bi imeli moč zdržati do konca. Prosil je Gospoda, naj jim pomaga najti nov dom, kjer bodo lahko zaživeli mirno redovno življenje.

V Stični se je gospodarsko stanje samostana dvigalo. Mlekarna, ki so jo postavili pred nekaj leti, se je lepo razvijala. Vse mleko, ki je bilo v okolici naprodaj, so kupili in tako ljudem omogočili reden zaslužek. Brat Peter se je sirarstva zelo dobro priučil. Opat ga je poslal v razne druge samostane, ki so se ukvarjali z mlekarstvom, da bi se naučil izdelovati sir, ki bi ga ljudje sprejeli. Bival je v Švici, Avstriji in na Nizozemskem. Ko se je vrnil, je modro vodil stiško mlekarno in skupaj z drugimi brati izdelal recept za pozneje zelo znani Stiški sir.

Na pristavi so menihi zgradili velike hleve in v njih redili okoli šestdeset krav molznic. Na ta način so tudi z domačim mlekom oskrbovali mlekarno. Mlekarna je pobirala mleko v vedno širšem okolišu. Za to je skrbel brat Nivard. Ob treh zjutraj je odšel s tovornjakom iz samostana in se dopoldne vrnil s polno cisterno mleka. Domačini iz Stične pa so sami prinašali mleko v mlekarno ali pa ga dovažali z vozički.

Prostorska stiska v samostanu je opata Avguština nagnila k temu, da je razmišljal o novogradnji. Na južnem delu samostana je bila ob veliki žitnici na pol porušena trdnjava, ki je nekoč služila za obrambo proti Turkom. Zgrajeni so bili štirje obrambni stolpi z visokim obzidjem. Stolpi so bili dobro ohranjeni, zidovi in osrednja utrdba pa so bili že v ruševinah. V prostoru med stolpi je nameraval opat zgraditi večjo stavbo, ki bi bila lahko bivališče za veliko bratov. Spodaj v pritličju pa bi lahko prostore uporabil za mesno industrijo, ki jo je nameraval ustanoviti. Tako bi rešil dve težavi obenem. Dobil bi lepe in nove prostore za mesarsko dejavnost in seveda bivališča za brate. Toda do nove in moderne stavbe je dolga pot. Skromni začetki mesne industrije so bili v pritličnih prostorih samostanske kašče. Na Dunaju so nakupili nekaj prvih in najbolj potrebnih strojev.

Med prvimi je bil v samostanski mesariji dejaven brat Celestin. Bil je kot deklica za vse. Na vsako delo se je razumel in vsega se je lotil. Hitro se je priučil vsake obrti, četudi je sprva ni poznal.

Opat Avguštin je začel iskati arhitekta, ki bi izdelal načrte za novo stavbo na južnem delu samostana. Mislil je na Plečnika, a je bil ta preveč zaposlen in ni zmogel. Sam mu je predlagal svojega učenca Suhadolca. Ta se je res lotil dela. Veliko je bilo usklajevanja in pogovorov. Opat je želel stavbo, ki bo preprosta in uporabna. Nikakršnega razkošja, naj se tudi v novogradnji pozna, da se v samostanu ravna po načelu uboštva. Arhitekt je znal prisluhniti opatovim zahtevam in je svoje načrte večkrat popravil, dokler niso bili vsi zadovoljni.

Veliko veselje so opatu prinesli mladi duhovniki. Vsako leto je bila vsaj ena nova maša. Nove patre-duhovnike je opat Avguštin čuval kot punčico svojega očesa. Bili so najlepši sad njegovega truda. Ponosen je bil nanje, a kljub temu jih je vedno znova navajal k ponižnosti in zvestemu služenju. Skrbno jih je spremljal in opazoval njihove sposobnosti. Ko je odkril njihove talente, jih je usmerjal in spodbujal k študiju. Najbolj talentiranim je omogočal nadaljnji študij, da so dosegli doktorske naslove. V Sloveniji je takrat bilo v polnem razmahu liturgično gibanje, ki je imelo namen, da bi ljudje sveto mašo in druge obrede čim bolj razumeli in pri njih dejavno sodelovali. Mladi patri so se z vsem mladostnim ognjem vključili v to delo in kmalu je začela v Stični izhajati revija Božji vrelci, ki je naletela na velik odmev. Pridružili so se jim še nekateri zunanji liturgični sodelavci in gibanje je dobilo nov razmah.

Velika želja opata Avguština je bila edinost kristjanov. Že mlade dijake, ki so se šolali v Slomškovem zavodu, je skušal navduševati za to čudovito misel. Že samo ime doma v Ljubljani je razodevalo misel o edinosti kristjanov, saj je bil Anton Martin Slomšek velik apostol za zedinjenje vseh kristjanov. Njegovo Apostolstvo svetega Cirila in Metoda je dobilo svoje mesto tudi med stiškimi dijaki. Skoraj vsi so bili dejavni člani tega apostolstva.

Pri bogoslovcih in mladih patrih pa je spodbujal učenje vzhodnih jezikov, da bi tako lažje mogli vzpostaviti pristne stike z vzhodnimi kristjani. Radi so se zbirali okrog profesorja Grivca, ki je bil zelo navdušen za to idejo. Poleg učenja vzhodnih jezikov so začeli raziskovati tudi vzhodno bogoslužje. V celoti so prevedli v slovenski jezik liturgijo svetega Janeza Zlatoustega. Tako so slovenskim duhovnikom in drugim ljudem približali to čudovito vzhodno bogoslužje. Iz tega zanimanja za edinost je vzklila zamisel, da so osnovali in začeli izdajati revijo Kraljestvo Božje. V njej so veliko razmišljali o edinosti in zbirali novice o dogajanjih s tega področja.

V okviru liturgične prenove so mladi stiški menihi prevedli celotno mašno knjigo v domači jezik. Poslej so ljudje lahko spremljali vse molitve pri sveti maši. Knjiga je med ljudmi hitro našla svoje mesto.

p. Branko Petauer

Misli sv. Bernarda (Nagovori o Visoki pesmi) Ime Jezus

Kako dragoceno in kako preprosto je ime Jezus! Preprosto, toda zdravilno. Če ne bi bilo preprosto, se ne bi izlilo vame; če ne bi bilo zdravilno, me ne bi bilo rešilo (15,4).

Jezusovo ime ni le luč, ampak tudi hrana. Mar se ne okrepiš tolikokrat, kolikorkrat nanj misliš? Kaj tako nasiti dušo kakor premišljevanje? Kaj tako poživlja izčrpane čute, krepi moči in poživlja dobre in častne navade ter podpira čista nagnjenja? Vsaka dušna hrana je pusta, če ni zalita s tem oljem, je tudi brez okusa, če je ne začini ta sol. Če kdo piše, mi ne ugaja, če ne berem tam Jezusovega imena. Če kdo razpravlja ali razlaga, mi ne ugaja, če ni tam omenjeno Jezusovo ime. Jezus je med v ustih, spev v ušesu, v srcu pa vesela pesem.

Je tudi zdravilo! Je kdo med nami žalosten? Naj vstopi v srce Jezus ter naj od tam pride na ustnice. Ob nastopu tega imena nastane svetloba, razpršijo se oblaki in povrne se jasnina.

Če pade kdo v greh, ali v obupu hiti v zanko smrti – ali ne bo, če zakliče to ime življenja, takoj dobil veselje do življenja?

Kdo bo vpričo tega zveličavnega imena ohranil običajno trdoto srca, nemarno otopelost, maščevalnost in zaspanost?

Komu je studenec solza morda usahnil; mar ni ob klicanju Jezusa naglo obilnejši in slajši privrel na dan?

In, če je kdo v nevarnostih drgetal in trepetal, ali mu ni pregnalo strah?

In, če je kdo v dvomih gorel in omahoval, mar mu ni ob klicanju tega jasnega imena hipoma zasvetil plamen gotovosti?

In, če je kdo v težavah zgubljal voljo in pogum, mar mu je ob klicanju tega imena, ki pomaga, zmanjkalo moči? …

Nič v taki meri, kakor to ime, ne zaustavi navala jeze, pomiri kipenja napuha, ozdravi rane zavisti, zajezi toka pohotnosti, pogasi ognja strasti, ukroti želje skoposti in odžene vzbujanje vseh nečednosti.

Ko izrečem ime Jezus, imam pred seboj krotkega in ponižnega, dobrotljivega, treznega, čistega in usmiljenega človeka, ki se končno odlikuje z najvišjo mero kreposti in svetosti, ki pa je hkrati vsemogočni Bog, ki naj me s svojim zgledom ozdravi in s svojo pomočjo okrepi. Vse to mi zadoni, ko mi zadoni ime Jezus. Kot človek mi daje zglede, kot mogočni Bog pa mi daje pomoč. Zglede uporabljam kot dišave za maziljenje, pomoč pa za njihovo okrepitev. Iz tega delam mazilo, kakršnega ne more pripraviti noben zdravnik (15,6).

Duša moja, v posodici Jezusovega imena imaš skrito to zdravilno mazilo, ki pomaga pri katerikoli tvoji kužni bolezni. Vedno jo imej v bližini in pri roki, da bodo vse tvoje misli in dejanja usmerjena v Jezusa.

Sedaj imaš, s čim si lahko zdraviš srce in roke. V Jezusovem imenu moreš popraviti svoja slaba dejanja ter dopolniti manj popolna. V tem imenu moreš obvarovati svoje misli pred pokvarjenostjo in jih ozdraviti, če se pokvarijo. (15,7).

Moja povezanost z Bogom

Vsak dan poskušam, da bi se čim večkrat spomnil na Boga. Kljub dobremu namenu preživim večji del dneva, ne da bi mislil nanj. Kadar pa se zjutraj bolj potrudim in čez dan bolj zbrano molim rožne vence (zmolim vse štiri dele), se večkrat spomnim nanj, mu večkrat posvetim, kar delam ali trpim, in mu ponovim, da ga ljubim. Če pa v molitvi popustim, da postanem raztresen, kljub temu, da zmolim vse, kakor po navadi, se manjkrat spomnim na Boga in mu manjkrat darujem svoje življenje, ki tako postane bolj prazno. Čutim, da je res, kar je splošno znano, da gredo v nebesa tisti, ki molijo, in v pekel tisti, ki ne molijo.

Miha