Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
Čim bliže je človek Bogu, bliže je ljudem. To vidimo pri Mariji. Dejstvo, da je popolnoma pri Bogu, je razlog, da je tudi tako blizu ljudem. Zato je lahko mati vsake tolažbe in vsake pomoči, mati, na katero si vsakdo v katerikoli potrebi upa obrniti v lastni šibkosti in grehu. Kajti Marija ima razumevanje za vse in je za vsakogar odprta moč ustvarjalne dobrote.
Homilija, 8. december 2005
Ljudje vedno izkušajo dar njene dobrote, okušajo neizčrpno ljubezen, ki jo deli iz dna svojega srca. Pričevanja hvaležnosti, ki jih izkazujejo na vseh celinah in v vseh kulturah, so priznanja tiste čiste ljubezni, ki ne išče sebe, ampak hoče le dobro. Češčenje vernikov je hkrati znamenje nezmotljivega čuta za to, kako je takšna ljubezen mogoča: po najglobljem združenju z Bogom, po prežetosti z njim, ki tistega, ki je pil iz studenca Božje ljubezni, Bog sam napravi za izvir, »iz katerega bodo tekli studenci žive vode« (prim. Jn 7,38). Marija, devica in mati, nam kaže, kaj je ljubezen in kje ima svoj izvor, svojo vedno obnavljajočo moč. Njej izročamo Cerkev, njeno poslanstvo v služenju ljubezni.
Bog je ljubezen, 42
Ko gledamo Marijo, si ne moremo kaj, da se ne bi v nas, njenih otrocih, prebudilo hrepenenje po lepoti, po dobroti, po čistosti srca. Njena nebeška čistost nas vleče k Bogu in nam pomaga premagovati skušnjavo povprečnega življenja, ki jo sestavljajo kompromisi z zlom, ter se odločno usmerjati k pristnemu dobremu, ki je vir veselja.
Opoldanski nagovor, 8. december 2005
Prava marijanska pobožnost nikoli ne zasenči ali zmanjša vere in ljubezni do Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, edinega posrednika med Bogom in ljudmi. Prav nasprotno je izročanje Božji Materi privilegirana pot, ki so jo preizkusili mnogi svetniki, da lahko še bolj zvesto sledimo Gospodu. Njej se torej izročajmo z otroško zaupnostjo!
Nagovor, 31. maj 2006
V edinosti s Kristusom hodi pred nami in nas vodi Marija, ki je tako češčena in ljubljena v vsakem kotičku Italije. V njej srečujemo čisto in nepokvarjeno resnično bistvo Cerkve in se tako po njej učimo spoznavati skrivnost Cerkve, ki živi v zgodovini. Vse do globine se čutimo njen sestavni del, tudi sami postajamo »cerkvene duše«, učimo se upirati »notranji sekularizaciji«, ki v današnjem času grozi Cerkvi kot posledica procesov sekularizacije, ki so globoko zaznamovali evropsko civilizacijo.
Nagovor, 19. oktober 2006
Ko premišljujemo Kristusov obraz in v Kristusu obraz Očeta, Marija to dela že pred nami, nas pri tem podpira in spremlja. Ljubezen in pobožnost do Gospodove matere, ki sta pri italijanskem narodu tako razširjeni in ukoreninjeni, sta dragocena dediščina, ki jo moramo negovati, in je veliko bogastvo tudi v luči evangelizacije.
Nagovor, 30. maj 2005
Vsak otrok živi iz vere, ki so mu jo podarili starši. Tudi starši so za otroka Božja roka, ki je sejala v njihova srca prve kali vere. Ob zgledu staršev in z njihovo pomočjo začnejo te kali rasti in se razvijati. Za rast potrebujejo hrano. Ni več dovolj samo vera staršev in njihov zgled, tudi sam mora narediti prve korake vere. Otrok ali mlad človek mora imeti svojo lastno pot vere. Boga je potrebno iskati in ga klicati, naj se razodene. Bog ne čaka, ampak takoj sliši klic. Hiti človeku naproti in se mu približuje, čisto nežno in komaj zaznavno. Človekovo srce mora biti pazljivo in občutljivo za Boga. Zaznati ga mora med vsemi mogočimi miki in nagovori, ki prihajajo v srce. Potrebno je poslušati, kaj Bog govori, kako čudovito razodeva svojo ljubezen. Iz srca mora izginiti vse nezaupanje in strah, ki človeka plaši pred nekom, ki ga še ne pozna. Bog prihaja kot dober in ljubeč tujec, čeprav k svoji stvari. Človekova ranjenost budi v srcu neko nezaupanje do vsega, kar prihaja v človekovo srce. Človek mora neko stvar spoznati in se šele potem odločiti zanjo. Bog prihaja in nagovarja zelo nežno in rahlo, da človeka ne bi prisilil, ampak da bi se svobodno odločil za Boga. Bog potrpežljivo prihaja in trka. Tiho nagovarja in ljubi človeka. Človek se mora sam odločiti za ljubezen, za Boga. Ko se Bog v človekovem srcu tako udomači, da ga človek sprejema brez strahu in nezaupanja, ga lahko bolj osebno nagovori. To Božje približevanje je čudovito opisal sveti Avguštin v svojih Izpovedih. Prisluhnimo mu: »Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale. Vabil si me in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Sladkó si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru. O Ljubezen, ki večno goriš in nikoli ne ugasneš, dobrota ti moja, moj Bog, vžgi me! Vzdržnost velevaš: daj, kar zahtevaš, in zahtevaj, kar hočeš!« (Izpovedi 10,27.30)
Ko človek doživlja Božji nagovor, je potrebno odgovoriti. Ljubezen, s katero Bog obiskuje človeka, vsakogar vabi k odgovoru. Človek se čuti vedno bolj domačega z Bogom. Začne ga nagovarjati, plašno in nerodno. Toda ko čuti, da Bog sprejema njegov neroden odgovor, se človek z Bogom udomači. Dogajanje vere postane ne samo nagovor s strani Boga, ampak pogovor z Bogom. Človek začne Bogu zaupati in verovati njegovim besedam. Ta pogovor se razvija in raste v vedno bolj zaupljive razsežnosti. Bog prihaja k človeku, človek pa mu vrača obiske. Zelo previdno prihaja Bog vsakokrat korak bliže. Ko odkrije sprejemanje in zanimanje, se lahko vedno bolj približuje in razodeva. Človek se vedno bolj odpira in posluša Božji nagovor. Seveda pa vse to ne gre brez težav. Ni samo Bog na delu. Na delu je tudi njegov nasprotnik, ki prav tako skuša osvojiti človekovo srce. Tudi on prihaja v srce tako kot Bog, nežno in previdno. S posnemanjem božje taktike hoče ukaniti človeka, saj se tudi hudobec prikazuje kot angel luči, da bi lahko koga zapeljal. Za Boga se moramo vedno znova odločati, ker nas druge stvari vodijo proč od njega. Ta pogovor je včasih tudi veliko trpljenje. Človek v negotovosti ne ve, kaj bi naredil. Ne ve, za kaj bi se odločil. Srce mu krvavi v trpljenju. Potrebno je počakati, da Božji nagovor in dotik postaneta tako močna, da preženeta vsak dvom.
Sedaj lahko bolje opredelimo, kaj je vera. Vera je poslušanje Boga, ki se razodeva, in odgovor človeka, ki mu odgovarja na njegovo ljubezen. Toda sedaj je potrebno še nekaj. Vera ni samo prepričanje ali neke vrste filozofija. Iz tega pogovora morajo slediti tudi dejanja. Človek želi živeti tako, kot ga poučuje Božji glas v notranjosti. To pomeni, da se mora po tem, kar sliši v srcu, ravnati vse svoje življenje. Tukaj pa človek spet naleti na težave. Ko se srečuje z drugimi, ki opazijo njegovo spremembo, mu tisti, ki drugače gledajo na svet, povzročajo težave. Tudi sedaj se mora človek svobodno odločiti in premagati vse predsodke drugih in vztrajati v tem, kar mu Bog polaga v srce. Življenje po veri je tudi neke vrste križev pot, ker je v svetu veliko takšnega, kar je Bogu nasprotno. Toda Bog človeka ne pušča samega. Stopa mu naproti korak za korakom. Bog hoče biti človeku tako velika pomoč, da ga hoče spremljati na vseh potih. V človekovo srce prihaja v vsakem svetem obhajilu. Če človek pade in duhovno umira, mu odpušča njegove grehe in dviga padlega.
Vera je eno samo dogajanje, je življenje. Je prepletanje dveh ljubezni, Božje in človeške. Bog prvi ljubi, človek mu ljubezen vrača. Zaradi velike ljubezni velikokrat nastane bolečina, ki preizkuša človekovo srce. V bolečini se je potrebno vedno marsičemu odpovedati. Pustiti je treba male zaljubljenosti in se vedno znova odločati za ljubezen tistemu, ki nikoli ne razočara. Premagana bolečina človeka vedno bolj povezuje z Bogom in ga z njim dela eno. Človek tudi spoznava Božje trpljenje, ki ga povzroča s svojimi nezvestobami. Bog se na človeka nikoli ne jezi, marveč mu odpušča in ga vedno sprejema kakor oče izgubljenega sina.
Da, vera je križ in bolečina obeh, ki sta stopila v tesen odnos. Je bolečina Boga, ker se je vsega daroval za človeka in zanj trpel na križu. Še več, vsak dan je križan v naših nezvestobah in izdajstvih. Križ je tudi za človeka, ki se mora odpovedati mnogim stvarem, da ohrani zvestobo Bogu. Božja ljubezen mora človeka tako zelo osvojiti, da ne bo nič drugega premagalo njegovega srca.
Gospod, pomnoži nam vero! Pomagaj nam, da ti bomo vedno tako zelo odprti, da boš mogel vedno najti pot v naša srca. Daj nam moči zoper vse druge mike in skušnjave, ki nas vabijo od tebe. Vedno znova nam daj doživljati tvojo naklonjenost, ki nas bo utrjevala v veri. Naj naša vera traja vse življenje. Vse, kar v veri spoznamo, naj nam postane tudi del življenja. Verujemo naj tako, da bomo živeli vero. Ne dovoli, da bi se ustrašili trpljenja za vero. Utrdi nas tako zelo, da bo naša vera tako trdna, da je noben veter skušnjav ne bo mogel ugasniti. V življenju nam pomagaj uresničevati tvojo voljo in ves svet prekvasiti s tvojo ljubeznijo. Tako zelo bodi z nami, da bo verovanje prehajalo v doživljanje tvoje prisotnosti. Kadar pa bo prišla temna noč vere, nas ohrani potrpežljive v čakanju tvoje svetlobe. Naj nas tema ne prestraši tako, da bi te ne čakali. Slediti ti hočemo na tvoji poti, daj nam toliko moči, da nikoli ne omagamo. Ko bo križ vere tako težak, da bomo omahovali, nam priskoči na pomoč.
Bog, bodi hvaljen v tvoji neizmerni modrosti, ko se nam razodevaš in nas ljubiš brez meja. Bodi hvaljen, ker si me poklical v življenje vere in mi podaril to, kar je najbolj tvojega. Privedi me do tako tesnega zedinjenja, da me nič ne bo moglo odtegniti od tebe. Naj se mi vera uresniči v gledanju in uživanje tebe, ki si večna sreča.
p. Branko Petauer
