Spominjamo se slovensko-hrvaškega obhajanja fatimske stoletnice v Stični 14. oktobra 2017 Slovensko-hrvaški molitveni shod ob fatimski Mariji

Tradicionalno slovensko-hrvaško srečanje je bilo leta 2017 umeščeno v vseslovensko obhajanje fatimske stoletnice v Stični. Dne 14. oktobra bo od tega veličastnega milostnega dogodka minilo pet let. Zaradi takratne politične napetosti med državama je kazalo, da odziva pri Hrvatih ne bo. Napoved hrvaškega predstavnika v pripravljalnem odboru »morda jih pride dvesto«, je v nekem smislu spominjala na Abrahamovo pogajanje z Bogom za rešitev Sodome in Gomore. Zgodilo pa se je potem, ko je završala novica, da naj bi bil na srečanju v Stični morda navzoč milostni kip Marije Romarice iz Fatime, da se je vzdušje začelo hitro spreminjati na boljše. Cilj hrvaških romarjev ni bil več zgolj molitveni shod skupaj s Slovenci, ampak predvsem srečanje s Fatimsko Gospo, ki jo tudi naši sosedje in bratje po veri pobožno častijo. Toda zagotoviti Marijin kip, sredi stoletnice prikazovanj, v tako kratkem času, se je na prvi mah zdelo nemogoče; vseh 13 romarskih kipov pri fatimskem svetišču je bilo na romarskih poteh po svetu, eden izmed njih sicer v naši bližini. Po tehtnem premisleku nam je rektor fatimskega svetišča sporočil, da milostni kip, ki roma po Češki, zaključuje svoje romanje 8. oktobra, nato ima nekaj dni premora do naslednjega romanja in da bi v tem premoru lahko prišel v Slovenijo, če gremo mi ponj na Češko.

Pogovor z Andréem Frossardom

V pogovoru z Andréem Frossardom v knjigi Ne bojte se je papež povedal nekoliko več o vplivu Grignionove knjige na svojo duhovno rast: »Branje te knjige je pomenilo odločilen obrat v mojem življenju. Rekel sem obrat, četudi gre za dolgo notranjo pot, ki je šla vzporedno z mojo tajno pripravo na mašništvo. Prav takrat mi je prišla v roke ta svojevrstna razprava. To je ena tistih knjig, za katere ni dovolj, da jih ‚enkrat preberemo‘. Spominjam se, da sem jo dalj časa jemal s seboj tudi na delo v tovarno, tako da so bile njene lepe platnice vse umazane od apna. K nekaterim odlomkom sem se neprestano vračal in jih prebiral po vrsti. Kmalu sem spoznal, da se pod baročno obliko knjige skriva temeljito delo. Tako se je zgodilo, da se je moja otroška in doraščajoča pobožnost do Kristusove Matere umaknila novemu duhovnemu razmerju, to je pobožnosti, ki je prihajala iz največjih globin moje vere kakor iz samega osrčja trinitarične in kristološke stvarnosti. Dotlej sem bil zadržan, ker sem se bal, da bi pobožnost do Marije zasenčila Kristusa, namesto da bi mu utirala pot. V luči te razprave Grigniona Montfortskega pa sem spoznal, da je stvar v resnici povsem drugačna. Naše notranje razmerje do Božje Matere je tesno povezano z razmerjem do Kristusove skrivnosti. Nemogoče je torej, da bi nam eno branilo pogled na drugo. Nasprotno, ‚prava pobožnost‘do Device se čedalje jasneje razodeva človeku, čim bolj se ta poglablja v skrivnost učlovečene Besede in v troedino skrivnost našega odrešenja, ki ima v skrivnosti učlovečene Besede svoje središče. Trditi smemo celo, da sam Kristus pokaže svojo Mater vsem, ki se trudijo, da bi ga spoznali in ljubili, kakor jo je na Kalvariji pokazal učencu Janezu« (str. 125–126). »Popolna pobožnost do Marije – tako se izraža avtor razprave – kar pomeni, da Marijo zares poznamo in se zaupljivo izročamo v njene roke, raste, čim bolj spoznavamo Kristusa in se zaupljivo podrejamo njegovi osebi. Še več. Ta ‚popolna pobožnost‘ je neogibno potrebna človeku, ki se hoče brez pridržkov posvetiti Kristusu in njegovemu odrešenjskemu delu. Grignion de Montfort nas uvaja v razvrstitev vseh skrivnosti, ob katerih se naša vera hrani, krepi in rodi sadove. Bolj ko se je moje notranje življenje osredotočalo na danost odrešenja, bolj se mi je vdanost do Marije zdela, v duhu sv. Ludvika Grigniona Montfortskega, najboljši način, kako biti s pridom in uspehom soudeležen pri odrešenjski stvarnosti in črpati iz nje neizrekljivo bogastvo ter ga posredovati drugim« (str. 126). Janez Pavel II. je še dejal: v izrazih poljske ljudske pobožnosti do Marije »sem našel potrditev tega, kar sem odkril v Grignionovi razpravi« (str. 127).

p. Anton

SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (2) V šoli sv. Ludvika Grigniona Montfortskega

Ko sta se zaradi študija z očetom preselila v Krakov, se je Karol vključil v skupino »živi rožni venec« v salezijanski župniji, kjer se je srečal s češčenjem Marije Pomočnice. Pod vplivom Jana Tyranowskega, h kateremu je zahajal, se je oblikoval njegov duhovniški poklic. Tedaj je, kakor sam piše v knjigi Dar in skrivnost, njegov način razumevanja češčenja Matere Božje doživel neko spremembo: »Bil sem že prepričan, da nas Marija vodi h Kristusu, toda v tem času sem začel dojemati, da nas tudi Kristus vodi k svoji Materi. Bil je trenutek, ko sem se zamislil nad svojim češčenjem Marije, misleč, da se je preveč razširilo in končno prizadelo prednost pobožnosti, češčenja, ki ga dolgujemo Kristusu. Tedaj mi je prišla na pomoč knjiga, ki jo je napisal sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort in nosi naslov Razprava o pravi pobožnosti do svete Device. V njej sem našel odgovor na svoje dvome. Da, Marija nas približa Kristusu, nas vodi k njemu, če živimo njeno skrivnost v Kristusu. Razprava sv. Ludvika Marije Grigniona de Montfort bralca lahko zmede s svojim nekoliko vznesenim in baročnim slogom, toda bistvo teoloških resnic v njej je nesporno. Pisec je izvrsten teolog. Njegova marijanska misel ima svoje korenine v skrivnosti Svete Trojice in v resnici o učlovečenju Božje Besede. Tedaj sem dojel, zakaj Cerkev trikrat na dan moli angelovo češčenje. Dojel sem, kako izredno pomembne so besede te molitve: ‚Angel Gospodov je oznanil Mariji in spočela je od Svetega Duha. – Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. – In Beseda je meso postala in med nami prebivala … – Zares odločilne besede! Izražajo jedro največjega dogodka, ki se je zgodil v zgodovini človeštva« (str. 38). Knjigo Razprava o pravi pobožnosti do svete Device je sv. Ludvik Montfortski napisal okrog leta 1700, a je ostala poldrugo stoletje skrita in v rokopisu, da nihče ni vedel zanjo.

Javno življenje

Lahko si predstavljamo, kako se je Devica Marija v različnih situacijah vračala k tej besedi: »Ne boj se, Marija« (Lk 1,30), jo vedno znova poslušala. V trenutku, ko ji Simeon reče: »Tvoj otrok bo znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, tvoje srce bo prebodel meč«, bi se lahko Marija prepustila strahu, a se vrača k angelovi besedi in v svoji notranjosti sliši, kako odmeva: »Ne boj se, Bog te nosi.« Ko se pozneje v Jezusovem javnem delovanju pojavijo različna nasprotovanja in mnogi pravijo »nor je«, ona pomisli: »Ne boj se«, in gre dalje. In nazadnje, ob srečanju na poti na Kalvarijo in potem pod križem, ko se zdi, da je vse uničeno, v svojem srcu spet sliši angelove besede: »Ne boj se.« In tako pogumno vztraja ob umirajočem Sinu ter gre v moči vere naproti vstajenju, naproti binkoštim, naproti ustanovitvi nove družine Cerkve.

Homilija, 18. december 2005

Kristus v središču

Tako za življenje posameznika kot za mirno in skladno življenje vseh ljudi je nujno Boga videti kot središče stvarnosti in kot središče našega osebnega življenja. Najbolj odličen zgled takšne drže je Marija, Gospodova mati. Vse svoje zemeljsko življenje je bila žena poslušanja, Devica s srcem, odprtim za Boga in ljudi. Ona je in ostaja Gospodova služabnica, ki se ne postavlja v središče, temveč hoče voditi k Bogu, naučiti nas hoče, kako naj Boga priznavamo za središče stvarnosti in lastnega življenja.

Opoldanski nagovor, 10. september 2006

Devica tišine

Prosimo Devico Marijo, naj nas pouči o skrivnosti tišine, ki postane hvalnica; zbranosti, ki nas pripravlja na meditacijo; ljubezni do narave, ki se razcveta v zahvaljevanju Bogu. Tako bomo v svoje srce laže sprejeli luč Resnice ter jo v svobodi in ljubezni udejanjali.

Opoldanski nagovor, 17. julij 2005

Marija je »vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu« (Lk 2,51)

Evangelist Luka Marijo opisuje kot devico, ki živi tiho in nenehno prisluškuje večni Besedi, ki živi v Božji besedi. Marija v srcu shrani besede, ki prihajajo od Boga, in ko jih med sabo sestavlja v mozaik, napreduje v njihovem razumevanju. Tudi mi se hočemo v njeni šoli učiti, kako postajati pozorni in poslušni Gospodovi učenci.

Homilija, 1. januar 2006