Govoriti o veri je na prvi pogled mogoče
preprosto. Zakaj bi človek o tem pisal, ko pa vsi ljudje vedo, kaj je to? Tako
bi rekel marsikdo, toda v resnici vera ni nekaj tako preprostega ali površnega.
Skušali se bomo povzpeti na goro Golgoto po poti, ki se imenuje vera. Tudi vera
je lahko križ, ker velikokrat ni lahko verovati. Tudi vprašanje vere lahko
postane za človeka težak križ, dokler ga ne vzljubi in se v celoti ne odpre
tistemu, ki je cilj naše vere.
O veri imajo danes mnogi zelo napačne
predstave. Tudi taki, ki so zelo šolani in razgledani, imajo včasih o veri tako
otročje predstave, da je človeku kar težko.
Nekateri mislijo, da je človek veren
takrat, kadar pripada neki skupini, ki ima določene nazore. Toda to ni vera.
Vera tudi ne pomeni biti krščen in vpisan v krstno knjigo. Vera ni neke vrste
filozofija, ki človeku narekuje smer njegovega delovanja in smer razmišljanja.
Vera je veliko več. Pisatelj Pisma Hebrejcem takole pravi o veri: »Je pa vera obstoj resničnosti, v katere
upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Zaradi nje je bilo namreč pričano v
korist starih. Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo,
tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže. Brez vere namreč
ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva
in poplača tiste, ki ga iščejo.«
Danes glede vere obstaja velika
zmešnjava. Ljudje si vsak dan izmišljajo različne vere in pišejo pravila zanje.
Vsak seveda pravi, da je njegova vera edina, ki je razodeta od kakšnega boga.
Mnogi takšni poskusi imajo zelo žalostno ozadje. Veliko verskih ločin je bilo
ustanovljenih tudi zaradi denarja. Njihovi voditelji so se oklicali za bogove
in tako tudi živijo. Od ljudi zahtevajo Božje češčenje in tudi določene
prispevke. Svoje vernike skušajo držati v strogi pokorščini in odvisnosti.
Ljudje velikokrat prepozno spoznajo take nepoštene pasti.
V glavnem smo prepričani, da so take
stvari spadale v stari vek. Toda tudi danes se take reči dogajajo. Mislili bi,
da se to danes ne more dogajati, ker so ljudje bolj razsvetljeni, a se dogaja.
Pustimo sedaj ob strani vse te vere in
ločine in skušajmo stopati po poti vere, ki nam jo je razodel Bog. Naša vera je
razodeta vera, saj ni nastala po zamisli človeka, ampak se je Bog sam sklonil k
človeku in ga nagovoril. Človek ni bil prvi pobudnik, ampak je bila pobuda na
Božji strani.
Bog je ljubezen sama. V sebi je popoln
in nič mu ne manjka. Zaradi njega samega mu ni bilo treba ustvarjati sveta in
vsega stvarstva. Tudi ni ustvaril sveta, da bi pred kom razkazoval svojo
mogočnost. Svet je ustvaril iz čiste ljubezni. Ljubezen Boga tako napolnjuje,
da jo je moral razliti še na stvarstvo. Bog je tako zelo srečen sam v sebi, da
je sreča sama. Toda ljubezen mu narekuje, da bi s to čudovito srečo osrečil še
človeka, ki ga je ustvaril kot krono vsega stvarstva. Ustvaril ga je po svoji
podobi in mu podaril svobodno voljo, da bi se človek sam lahko svobodno
odločal, da bo Bogu ljubezen vračal. Ni ga enostavno navezal nase, da bi se ne
mogel odločiti za nič drugega, ampak mu je dal popolno svobodo. Seveda je s tem
tvegal, da človek Boga zapusti ali se obrne proti njemu. Toda bolj pomembno mu
je bilo, da se vsak človek lahko sam popolnoma svobodno odloči zanj.
Vera je dogajanje. Bog se človeku
približuje in ga nagovarja. Sklanja se k njemu, ker ga neskončno ljubi. Rad bi
mu podaril samega sebe in s tem seveda vso srečo, ki jo je mogoče imeti. Čeprav
je Bog položil v srce hrepenenje po Bogu, ga človek vendar ne pozna. Bog je
človeku neke vrste tujec, ki ga je še treba spoznati. Toda to Boga ne moti;
njegova ljubezen je tako velika, da je sposobna premagati vse težave. Bog se
razodeva človeku zato, da bi mu razodel svojo modrost. Ta modrost in spoznanja
naj bi človeku pomagala živeti. V človekovo srce namreč ne vstopa samo Bog in
ga skuša nagovarjati. V srce se skuša pritihotapiti tudi hudobni duh, padli
angel, ki se je Bogu uprl in mu noče biti zvest. Tudi on hoče človeka
nagovarjati k dejanjem, ki pa niso po Božji volji. Po svojem zgledu hoče za
upor proti Bogu pridobiti tudi človeka.
Poleg hudobnega duha na človeka vpliva
tudi okolje, ki človeka vleče in mika, da bi se odločil drugače, kot je po
Božji volji. Po grehu prvih staršev je človek postal slabotnejši in manj trden
v svojih odločitvah. Ni dovolj, da se enkrat odloči za Boga. Drugi miki ga tako
močno nagovarjajo, da se mora vsak dan znova odločati za Boga in puščati ob
strani vse druge mike.
V to zmešnjavo srca prihaja Bog človeku
naproti. Hoče mu pomagati in mu razodevati pot svetosti, ki ni nič drugega kot
odločitev za pravičnost. Res človeku podarijo vero že njegovi starši, če so
verni, toda to je samo podarjena vera, ki še ni postala osebna. Starši so nam
pripovedovali in nas učili, kako naj ga ljubimo. Potrebno pa je bilo, da se je
vsak izmed nas sam osebno srečal z Bogom. Tako se je zgodilo tudi s Samarijani,
ko jim je Samarijanka pripovedovala o Jezusu. Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi
ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k
njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove
besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo
več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on
resnično odrešenik sveta.« Jezusova Božja beseda jih je osvojila.
Samarijankine besede so zbudile v njih neke vrste zanimanje in radovednost.
Želeli so se srečati z Jezusom, Jezus sam pa jih je nagovoril tako, da so se
odločili zanj in mu verovali.
p.
Branko Petauer