Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 10. oktober 2022

MOLITEV POSVETITVE JMS (20) »Spolnjeval bom Jezusovo zapoved ljubezni do bližnjega« (2)

Gospod Jezus je ljubezen do bližnjega postavil ob ljubezen do Boga, saj je učil, da je ljubezen do bližnjega 'podobna' ljubezni do Boga: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,37–40). Samo za Boga velja, da ga ljubimo »z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem«. Samo on je naše središče, samo on je na prvem mestu. Merilo, kako naj ljubimo bližnjega, pa je ljubezen do nas samih. Kakor sebi želimo dobro, tako ga moramo želeti bližnjim. Kakor smo do sebe prizanesljivi, moramo biti prizanesljivi do vsakega človeka. Kakor želimo, da bi bili drugi do nas usmiljeni, moramo biti tudi mi do njih. Kakor ne želimo, da bi nas drugi obsojali, tako mi ne smemo obsojati drugih.

Brez Božje pomoči in Božje ljubezni do nas ne moremo ljubiti bližnjega z nesebično ljubeznijo, zlasti ne tistega, ki nas ne ljubi. Bog nas vedno ljubi. To čudovito resnico si moramo pogosto poklicati v spomin, da bomo mogli ljubiti bližnjega. Apostol Janez utemeljuje ljubezen do bližnjega v dejstvu Božje ljubezni do nas: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj" (1 Jn 4,10s).

Ko ljubimo bližnjega z nesebično ljubeznijo, ljubimo Jezusa v njem. To sledi iz Jezusovih besed pravičnim ob koncu časov: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Če bomo bližnjim nesebično služili, nam bo Jezus ob vesoljni sodbi dejal: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,35s).

Da v bližnjem služimo Jezusu, nam dokazuje doživljaj sv. Favstine Kowalske. V svojem Dnevniku piše: »Molila sem v svoji sobi. Nenadoma sem zaslišala zvonček v sosednji sobi ter vstopila in pomagala hudo bolnemu človeku. Ko sem se vrnila v svojo sobo, sem nenadoma zagledala Gospoda Jezusa, ki mi je rekel: 'Moja hči, s to uslugo si mi naredila večje veselje, kakor če bi dolgo molila.' Odgovorila sem: 'Saj vendar nisem pomagala tebi, o moj Jezus, ampak temu bolniku.' In Gospod mi je odgovoril: 'Da, moja hči, kar koli storiš svojemu bližnjemu – storiš meni.'«

Življenje iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu nas usmerja v reševanje bližnjega za večnost. Bližnjemu bomo služili z apostolatom molitve in žrtve ter zglednega življenja po evangeliju. Molili bomo za rast Božjega življenja v dušah. Voljno bomo sprejemali križe, ki nam jih Bog pošilja ali dopušča. Prostovoljno bomo vzeli nase kakšno odpoved in žrtev, da bomo tako zadoščevali Jezusovemu in Marijinemu Srcu za svoje grehe in grehe vsega človeštva.

p. Anton

nedelja, 9. oktober 2022

Dve različni upodobitvi Srca Jezusovega

Papež Janez Pavel II. je na podlagi javnega razodetja in vere Cerkve napisal okrožnico o Božjem usmiljenju. Za ta korak se je odločil tudi pod vplivom sv. Favstine Kowalske, ki jo je sam razglasil najprej za blaženo in nato za svetnico. V okrožnici je zapisal: »Cerkev, se zdi, na poseben način izpoveduje in časti Božje usmiljenje, kadar se obrača na Kristusovo Srce. V resnici nam prav približanje Kristusu v skrivnosti njegovega Srca dovoljuje, da se pomudimo pri tej točki razodetja – v nekem smislu osrednji in obenem človeku najbolj dostopni – razodetja usmiljene ljubezni Očeta, ki je bila glavna vsebina mesijanskega poslanstva Sina človekovega.«

Dve različni upodobitvi Srca Jezusovega

Sv. Favstini se je Odrešenik prikazoval v drugačni podobi kakor sv. Marjeti Mariji Alakok. Sv. Marjeta je v videnju gledala skupaj z Jezusom tudi njegovo prebodeno telesno srce, obdano s trni, iz njega so švigali plameni ljubezni, nad srcem pa je bil križ. Na podlagi takšnega videnja je Srce Jezusovo tudi upodobljeno na slikah in kipih.

Sv. Favstina je videla skupaj z Jezusom le dva pramena žarkov, ki sta izhajala iz nevidnega Jezusovega srca. Označevala sta kri in vodo, ki sta pritekli, ko je vojak prebodel Jezusovo srce. Globlji pomen teh dveh pramenov žarkov je enak kakor pri apostolu Janezu, ki govori o vojakovem prebodu Jezusove strani (prim. Jn 19,33–37) in o apostolu Tomažu, ki ga je vstali Gospod povabil: »Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Svetnica je po Jezusovem naročilu poskrbela, da je slikar na podlagi njenega videnja naslikal podobo Božjega usmiljenja z napisom spodaj: »Jezus, vate zaupam!« Ko je bila podoba izpostavljena za javno češčenje, so jo ljudje imeli za posebno upodobitev Srca Jezusovega. Ta podoba je bliže svetopisemski resničnosti na Kalvariji kakor klasična podoba.

V globini gre pri obeh podobah za isto stvarnost, za Presveto Srce Jezusovo in njegovo ljubezen do človeštva. Pri sv. Favstini je Srce Jezusovo poudarjeno kot simbol neizmernega Božjega usmiljenja. Trojna ljubezen Jezusovega Srca, o kateri govori papež Pij XII., ima značilnosti trojne usmiljene ljubezni do ubogega, grešnega in pomoči potrebnega človeštva. Božje usmiljeno Srce vzbuja naše zaupanje vanj, kar izraža geslo: »Jezus, vate zaupam!«

p. Anton

sobota, 8. oktober 2022

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS - SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (19)

Srce Jezusovo in Božje usmiljenje pri sv. Favstini Kowalski

Češčenje Božjega usmiljenja v Srcu Jezusovem

Sv. Favstina Kowalska, poljska mistikinja, glasnica Božjega usmiljenja, je bila tesno povezana s Srcem Jezusovim in ga v svojem Dnevniku[1] večkrat omenja. Za čas težav in skušnjav je svetovala: »Včasih je dobro zateči se brez besed v prebodeno srce Jezusovo. S tem je sovražnik že premagan« (št. 145).

Svetnica je doživljala Srce Jezusovo kot polno usmiljenja, še posebej v molitvah in pesmih, ki jih je sama sestavila:

»O neizmerno usmiljeno Srce Jezusovo, s sulico prebodeno, varuj me ob zadnji, smrtni uri. O kri in voda, ki si privrela iz Jezusovega srca kot studenec nepojmljivega usmiljenja zame ob moji smrtni uri!« (št. 813).

»O rana usmiljenja, Srce Jezusovo, skrij me v svoji globočini kot kapljo lastne krvi in me vekomaj ne izpusti iz njega. Zapri me v svoje globine in me sam nauči ljubiti tebe. Večna ljubezen, ti sam oblikuj mojo dušo, da bi bila sposobna za medsebojno ljubezen s teboj. O živa ljubezen, usposobi me za večno ljubezen do tebe. Na tvojo ljubezen se želim večno vzajemno odzivati. O Kristus, en sam tvoj pogled mi je dražji kakor tisoče svetov, kakor vse nebo. Ti moreš, Gospod, mojo dušo izoblikovati tako, da bi te znala v vsej polnosti razumeti takšnega, kakršen si« (št. 1631).

 

»Bodi pozdravljeno, usmiljeno Srce Jezusovo,

živi vrelec vseh milosti,

edino zatočišče in naše pribežališče,

v tebi imam sij upanja.

 

Pozdravljeno, najbolj usmiljeno Srce mojega Boga,

nepojmljivi živi vrelec ljubezni,

iz katerega vre življenje za grešnega človeka,

in vir vsakršne blaženosti« (št. 1321).



[1] V slovenskem prevodu je Dnevnik izdala leta 2001 Cistercijanska opatija Stična; 2. izdaja 2017.

petek, 7. oktober 2022

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS

ter članov Apostolata darovanja in drugih

bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki:

25. septembra, 23. oktobra in 27. novembra.

 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra. Če želite sodelovati, sporočite na naslov: Severin Maffi severin.maffi@gmail.com

 

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30: 13. oktobra.

 

Duhovna obnova v Stični za vse

Čas: sobota, 24. septembra 2022, od 8.30 do 12.30

Tema: Sveta Evharistija vir svetosti

Nagovori: p. Anton Nadrah

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com .

 

četrtek, 6. oktober 2022

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Svetost raste iz ponižnosti

Znana je misel sv. Avguština: »Če hočeš zgraditi visoko stavbo svetosti, izkoplji najprej globok temelj ponižnosti.« Pogosto poslušamo Jezusove besede: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 14,11). Že v Stari zavezi modri Sirah uči: »Opravljaj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17–18). Apostol Peter v Prvem pismu kristjane vabi: »Vsi pa si v medsebojnih odnosih nadenite ponižnost, ker se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se torej pod mogočno Božjo roko, da vas poviša ob svojem času« (1 Pt 5,5–6).

Vidimo, da Jezus ponižnim obljublja povišanje; to velja že za življenje na zemlji, predvsem pa v nebesih. Modri Sirah obljublja ponižnim priljubljenost pri ljudeh in milost pri Gospodu. Sv. Peter poudarja pomen ponižnosti v medsebojnih odnosih, pa tudi v odnosu do Boga. Medsebojna ponižnost je podlaga za medsebojno ljubezen pa tudi za ljubezen do Boga. Družina, v kateri so vsi člani v pravem pomenu ponižni, se gotovo ne bo razbila. Prava ponižnost ni nič ponižujočega, kakor marsikdo misli. Prav jo lahko razume le globoko veren človek.

Brez ponižnosti človek ne prejema Božje milosti, ki je nujno potrebna za napredovanje na poti do svetosti. Ponižnost je torej zelo pomembna za tistega, ki hoče v duhovnem življenju rasti, da bo postal dober človek in dober kristjan ter bo z Božjo pomočjo dosegel svetost. Ponižnost je temelj vsem drugim krepostim. Je pravo nasprotje glavnemu in prvemu grešnemu nagnjenju, ki je napuh. Ponižnost je zato temeljna krepost. Brez nje ni nobene kreposti, tudi ljubezni ne.

Kdo je ponižen? Ponižen je tisti, ki vse dobro, ki ga vidi na sebi, pripisuje Bogu, vse slabo pa sebi. Tak je bil pri molitvi v templju cestninar, njemu nasproten, poln samohvale, pa farizej. Samo cestninar je po Jezusovih besedah šel opravičen na svoj dom. Ni proti ponižnosti, če priznamo na sebi resnične dobre lastnosti, le hvaliti in postavljati se ne smemo z njimi, ker so Božji dar, Božje delo. Upoštevajmo sv. Pavla, ki je v Prvem pismu Korinčanom zapisal: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?« (1 Kor 4,7).

Ponižnost je resnica, ki jo izraža Jezusov stavek: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Kdor je ponižen, prizna svojo slabost in grešnost ter mu ni težko, če se mora kdaj ponižati. Hvaležen je Bogu in ljudem, ker vidi, koliko dobrega mu je Bog storil, tudi po ljudeh. Če je bližnjega žalil, se mu rad opraviči. V medsebojnem sporu naredi prvi korak k spravi. Tako raste v ponižnosti. Vse zaupanje stavi v Boga in je vedno pripravljen izpolniti njegovo voljo. S tem daje v sebi prostor Jezusu Kristusu, ki je v njem vedno bolj dejaven ter po njem dela velike reči. Ravna se po besedah sv. Janeza Krstnika: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« Ponižen človek vnaša mir in zaupanje v odnose do Boga in do ljudi. V srcu prevzetnega, domišljavega in ošabnega človeka pa ni prostora ne za Boga ne za človeka.

Sv. Ignacij Lojolski v prizadevanju za ponižnost in s tem za svetost našteva tri stopnje. Na prvi stopnji ponižnosti smo, če smo pripravljeni, da za nobeno ceno ne bomo storili smrtnega greha. Na drugi stopnji vse rajši pretrpimo, kakor da bi Boga žalili s prostovoljnim malim grehom. Na tretji stopnji iz ljubezni do Jezusa ljubimo vse, kar je on ljubil, in smo pripravljeni to tudi storiti.

Kako je z našo ponižnostjo, spoznamo tudi po tem, kaj mislimo o sebi. Na prvi stopnji smo po tem presojanju, če radi priznamo svoje slabosti, napake in grehe ter jih torej ne zagovarjamo. Na drugi stopnji smo veseli, če drugi o nas slabo mislijo in govorijo ter nas obsojajo. Sv. Terezija Avilska si je od zadovoljstva mela roke, ko je slišala, da o njej slabo govorijo. Na tretji stopnji pa je tisti, ki si želi, da drugi z njim temu primerno ravnajo. Tako so želeli svetniki in so ljudje pogosto z njimi tako ravnali.

Po naravi smo sebični in rinemo svoj jaz v ospredje. V ponižnosti bomo napredovali, če bomo dopustili, da bo v nas rastel tisti, ki je rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,9). Prosili ga bomo: »Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi moje srce po svojem Srcu.« Naša učiteljica je skupaj z Jezusom tista, ki je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« V svojem življenju je stopila v ospredje le takrat, kadar je bilo potrebno in je bila to Božja volja. Bog je po njej delal velike reči. Zato ga je poveličevala: »Moja duša poveličuje Gospoda. Velike reči mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto.« Tudi po nas bo delal velike reči, če bomo pod njenim vodstvom ponižni.

p. Anton

sreda, 5. oktober 2022

DOMAČA ZDRAVILA Navadni šipek (Rosa canina L.)

Šipek je v slovenskem prostoru nedvomno poznana zdravilna rastlina. Njegovi koristni zdravilni učinki so vzrok tega. Marsikateri prehlad namreč v hladnih in vlažnih zimskih mesecih zaradi pitja šipkovega čaja hitreje mine oziroma prehlada sploh ne dobimo. Šipkov čaj naj bi pozimi in zdaj v času, ko se pojavlja korona virus, redno pili.

Uporabljamo zrele rdeče plodove (Cynosbati fructus), ki imajo prijeten aromatičen vonj po sadju in kiselkast, a nekoliko trpek okus. Pitje šipkovega čaja je lahko torej prava poletna osvežitev.

 

Čajna mešanica Za osvežitev patra Simona Ašiča

30% plod šipka (Cynosbati fructus)

20% cvet hibiskusa (Hibisci flos)

15% plod borovnice (Myrtilli fructus)

20% list robide (Rubi fruticosi folium)

15% list poprove mete (Menthae piperitae folium)

 

»Zaradi velike količine vitamina C in drugih vitaminov je šipkov čaj zelo zdravilen,« tako ga je opisal pater Simon Ašič. Vitamina C je več kot 0,3%. 100 g šipka vsebuje toliko vitamina C kot 1kg limon. Vsebuje tudi fruktozo (30%), nekaj mineralnih snovi, predvsem kalij, ter flavonoide, npr. rutin, ter jabolčno, jantarjevo, citronsko in fosforno kislino, eterično olje, karotenoide, ter malo čreslovin. Čreslovine dajejo malo trpek okus čaju in hkrati delujejo proti velikemu številu bakterij ter preprečujejo rast nekaterih virusov v sluznici dihal. Karotenoidi spodbujajo delovanje imunskega sistema. Fruktoza je dober vir energije. Zaradi teh spojin torej šipek pomaga proti utrujenosti, mlahavosti, bledici in izboljša odpornost organizma proti raznim (novim) okužbam. Šipkov čaj naj bi pili tudi predvsem ostareli ljudje, ki jim prebavila ne vsrkajo dovolj vitamina C iz hrane. Zaradi pektina in sadnih kislin, ki jih vsebuje, deluje tudi kot šibak diuretik, kar pomeni, da poveča količino izločenega urina, zato ga je dobro dodajati spomladanskim čajnim mešanicam pri pomladanskem zdravljenju, da iz telesa izločimo strupe.

 

Čajna mešanica Za okrepitev patra Simona Ašiča

10% rastlina tavžentrože (Centaurii herba)

15% rastlina dišeče perle (Asperulae odoratae herba)

30% plod šipka (Cynosbati fructus)

10% list poprove mete ((Menthae piperitae folium)

20% list velike koprive (Urticae folium)

15% plod ovsa (Avenae fructus)

 

Šipek tudi odvaja iz telesa soli sečne kisline, zato je v ljudski medicini koristen za bolnike s protinom. Šipkov čaj preprečuje tudi zaprtje ter pomaga pri ledvičnih obolenjih.

Po prvi slani v pozni jeseni bomo nabrali plodove šipka z grma, ki bo rastel kje na robu travnika, a zdaj si pa lahko iz njih pripravimo osvežilni čaj v teh vročih poletnih dneh.

Barbara Kozan, mag.farm.

torek, 4. oktober 2022

Stiška elegija

 

Stiška elegija

 

Tako pravijo pesmi z naslovom Pesem od zatiškega kloštra. Nastala je najbrž takoj po razpustu samostana jeseni leta 1784. Kdo jo je spesnil, se ne ve. Verjetno eden od pregnanih menihov, saj toži v eni izmed 26 šestvrstičnih kitic:«Oh, čas mi je nehat, slavu od vsih jemat, ker se ne morem ločiti,Stična zapustiti.« Obstaja več zapisov te pesmi, na enem je podpisan Franc Škerbinc iz Višnje gore. Mož je bil rojen na premožni kmetiji na Pušči, ki je danes zaselek Dednega dola. Njegov mlajši brat Andrej je bil gvardijan frančiškanov in je izdal nekaj knjig pridig tako slovenskih kot nemških. Brat Martin – leta 1806 vpisan kot jezuitski gojenec – je bil menda zelo sposoben advokat. Franc kot prvorojenec je gospodaril doma – a bolj slabo. Raje je hodil po božjih poteh in vodil s seboj cele trume romarjev, katerim je zmerom „naprej molil". Navadna služba božja mu ni bila všeč, iskal je le posebne svečanosti, pri katerih je lahko izstopal in bil prvi med vsemi. Rad je stikal za starimi zapisi, ki jih je prepisoval in se potem ponašal, kot da so njegovi. Tako je najbrž nekje našel tudi pesem o pregnanih menihih ter se pod njo podpisal. Znal je namreč dobro pisati in je bil sploh, kakor so pripovedovali, izredno nadarjen. Spisal je sam silno dolg križev pot, ki ga je romarjem tako navdušeno „naprej molil", da so ljudje po cerkvi kar solze pretakali. Njegovo posestvo je bilo prodano, njegov sin pa »berači Bog ve kod po svetu«, so zapisali v Ljubljanskem zvonu leta 1882. Franc Škerbinc je umrl v Polju pri Višnji Gori 22. oktobra1858. Verjetno se je tja preselil potem, ko je bila domačija na Pušči prodana.

Valerija Ravbar