Znana je misel sv. Avguština: »Če hočeš zgraditi visoko stavbo svetosti, izkoplji najprej globok temelj ponižnosti.« Pogosto poslušamo Jezusove besede: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 14,11). Že v Stari zavezi modri Sirah uči: »Opravljaj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17–18). Apostol Peter v Prvem pismu kristjane vabi: »Vsi pa si v medsebojnih odnosih nadenite ponižnost, ker se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se torej pod mogočno Božjo roko, da vas poviša ob svojem času« (1 Pt 5,5–6).
Vidimo, da Jezus ponižnim obljublja povišanje; to velja že za življenje na zemlji, predvsem pa v nebesih. Modri Sirah obljublja ponižnim priljubljenost pri ljudeh in milost pri Gospodu. Sv. Peter poudarja pomen ponižnosti v medsebojnih odnosih, pa tudi v odnosu do Boga. Medsebojna ponižnost je podlaga za medsebojno ljubezen pa tudi za ljubezen do Boga. Družina, v kateri so vsi člani v pravem pomenu ponižni, se gotovo ne bo razbila. Prava ponižnost ni nič ponižujočega, kakor marsikdo misli. Prav jo lahko razume le globoko veren človek.
Brez ponižnosti človek ne prejema Božje milosti, ki je nujno potrebna za napredovanje na poti do svetosti. Ponižnost je torej zelo pomembna za tistega, ki hoče v duhovnem življenju rasti, da bo postal dober človek in dober kristjan ter bo z Božjo pomočjo dosegel svetost. Ponižnost je temelj vsem drugim krepostim. Je pravo nasprotje glavnemu in prvemu grešnemu nagnjenju, ki je napuh. Ponižnost je zato temeljna krepost. Brez nje ni nobene kreposti, tudi ljubezni ne.
Kdo je ponižen? Ponižen je tisti, ki vse dobro, ki ga vidi na sebi, pripisuje Bogu, vse slabo pa sebi. Tak je bil pri molitvi v templju cestninar, njemu nasproten, poln samohvale, pa farizej. Samo cestninar je po Jezusovih besedah šel opravičen na svoj dom. Ni proti ponižnosti, če priznamo na sebi resnične dobre lastnosti, le hvaliti in postavljati se ne smemo z njimi, ker so Božji dar, Božje delo. Upoštevajmo sv. Pavla, ki je v Prvem pismu Korinčanom zapisal: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?« (1 Kor 4,7).
Ponižnost je resnica, ki jo izraža Jezusov stavek: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Kdor je ponižen, prizna svojo slabost in grešnost ter mu ni težko, če se mora kdaj ponižati. Hvaležen je Bogu in ljudem, ker vidi, koliko dobrega mu je Bog storil, tudi po ljudeh. Če je bližnjega žalil, se mu rad opraviči. V medsebojnem sporu naredi prvi korak k spravi. Tako raste v ponižnosti. Vse zaupanje stavi v Boga in je vedno pripravljen izpolniti njegovo voljo. S tem daje v sebi prostor Jezusu Kristusu, ki je v njem vedno bolj dejaven ter po njem dela velike reči. Ravna se po besedah sv. Janeza Krstnika: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« Ponižen človek vnaša mir in zaupanje v odnose do Boga in do ljudi. V srcu prevzetnega, domišljavega in ošabnega človeka pa ni prostora ne za Boga ne za človeka.
Sv. Ignacij Lojolski v prizadevanju za ponižnost in s tem za svetost našteva tri stopnje. Na prvi stopnji ponižnosti smo, če smo pripravljeni, da za nobeno ceno ne bomo storili smrtnega greha. Na drugi stopnji vse rajši pretrpimo, kakor da bi Boga žalili s prostovoljnim malim grehom. Na tretji stopnji iz ljubezni do Jezusa ljubimo vse, kar je on ljubil, in smo pripravljeni to tudi storiti.
Kako je z našo ponižnostjo, spoznamo tudi po tem, kaj mislimo o sebi. Na prvi stopnji smo po tem presojanju, če radi priznamo svoje slabosti, napake in grehe ter jih torej ne zagovarjamo. Na drugi stopnji smo veseli, če drugi o nas slabo mislijo in govorijo ter nas obsojajo. Sv. Terezija Avilska si je od zadovoljstva mela roke, ko je slišala, da o njej slabo govorijo. Na tretji stopnji pa je tisti, ki si želi, da drugi z njim temu primerno ravnajo. Tako so želeli svetniki in so ljudje pogosto z njimi tako ravnali.
Po naravi smo sebični in rinemo svoj jaz v ospredje. V ponižnosti bomo napredovali, če bomo dopustili, da bo v nas rastel tisti, ki je rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,9). Prosili ga bomo: »Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi moje srce po svojem Srcu.« Naša učiteljica je skupaj z Jezusom tista, ki je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« V svojem življenju je stopila v ospredje le takrat, kadar je bilo potrebno in je bila to Božja volja. Bog je po njej delal velike reči. Zato ga je poveličevala: »Moja duša poveličuje Gospoda. Velike reči mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto.« Tudi po nas bo delal velike reči, če bomo pod njenim vodstvom ponižni.
p. Anton