Meseca avgust in
september sta na poseben način povezana z našo duhovno materjo Marijo. Trije
prazniki kažejo njen zemeljski začetek in poslanstvo ter njeno poveličanje v
nebesih. V septembru se spominjamo njenega rojstva (8. september) in vrhunca
njenega sodelovanja z Jezusovo daritvijo na križu (Žalostna Mati Božja, 15.
september). Praznik Marijinega vnebovzetja, njeno poveličanje z dušo in telesom
v nebesih, pa obhajamo 15. avgusta. Minilo je trideset let od izročitve in
posvetitve svobodnega slovenskega naroda Materi Mariji, vseh slovenskih src
Kraljici. Oba izraza skupaj, »izročitev in posvetitev«, sta uporabila papeža
sv. Janez Pavel II. (leta 1984) in Frančišek (leta 2022) pri posvetitvi sveta
ter posebej Rusije in Ukrajine Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
1.Zamislimo se v trenutek, ko je Mati Marija stala poleg
Sinovega križa. Jezusova ura, zaradi katere je po Mariji prišel na svet, je
tudi njena ura. Najstrašnejša ura! Za oba je to ura največjega trpljenja,
popolnega izničenja, za odrešenje vsega sveta in vsakega človeka! Jezusovi
nasprotniki so jo imeli za mater največjega hudodelca, ker niso spoznali
Odrešenika sveta. V tej tako pomembni uri je Jezus svojo Mater izročil svojemu
najljubšemu učencu Janezu, Janeza pa je izročil Mariji.
Stati pod Jezusovim križem, sočustvovati in trpeti z njim,
je znamenje izredne ljubezni. Ljubezen pa je vedno rodovitna. Na križu je
Kristusova ljubezen dosegla svoj vrh. Tu nas je, v povezanosti s svojim
vstajenjem, odrešil.
Apostol Janez je bil predstavnik nas vseh. Zato Jezus
pravzaprav pravi svoji materi: »Žena, v Janezu glej svoje sinove in hčere!«
Jezus svoji materi reče Žena, da s tem označi njeno poslanstvo v Cerkvi. To je
poslanstvo druge Eve. Prvo Evo je prekanila kača. Druga Eva-Marija pa je po
svojem Sinu kači glavo strla. Tako umetniki upodablja Marijo kot Brezmadežno.
Vse nas Jezus ljubi, vsem izroča svojo Mater, nas pa izroča
njej. Jezusova poslednja volja, njegov testament je, da imamo Marijo za mater,
da živimo kot njeni otroci, sinovi in hčere. V največjih bolečinah, ko se ji je
trgalo srce ob Sinovem umiranju, nas je Devica Marija rodila pod njegovim
križem.
Povežimo svoje življenje z dogodkom na Kalvariji. Kaj sledi
iz njega?
Naše življenje in delovanje, na poseben način duhovnikovo,
ima marijansko razsežnost. Marija je mati vsakega posebej. Gre za edinstveni in
neponovljivi odnos med dvema osebama: med materjo Marijo in vsakim kristjanom.
Kakor je v našem življenju po veri pomembna osebna povezanost s Kristusom,
podobno je treba naglasiti osebni odnos Matere Marije z vsakim kristjanom.
Mati Marija je Kristusov dar vsakemu
kristjanu, vsem skupaj in vsej Cerkvi, saj je Mati Cerkve. Marijanski kristjan
jo z veseljem sprejme in jo, kakor apostol Janez, »vzame k sebi«. Dva
svetopisemska moža sta nam vzor, kako je treba Marijo vzeti k sebi: apostol
Janez in pred njim sv. Jožef. Če je za apostola Janeza rečeno, da jo je od
tiste ure vzel k sebi, imamo pri sv. Jožefu Gospodovega angela, ki ga
opogumlja: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar
je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1,20). »Ko se je Jožef zbudil iz
sna, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi«
(Mt 1,24).
V Janezu in po njem smo bili že pod križem izročeni Mariji
in po njej Kristusu. Njej se izročimo in posvetimo s tem, da jo kot učenec
vzamemo k sebi. Ker smo slabotni in nagnjeni k nezvestobi, moramo to dejanje
sprejema, izročitve in posvetitve vedno znova zavestno obnavljati. Na
najodličnejši način se to dogaja pri izročitvi in posvetitvi Marijinemu
brezmadežnemu Srcu.
Marija je bila in je popolnoma usmerjena na Kristusa in na
izpolnjevanje njegove volje. Besede, ki jih je izrekla v Kani Galilejski,
veljajo tudi nam: »Karkoli vam reče, storite.«
2.Izročitev in posvetitev Mariji (Marijinemu
brezmadežnemu Srcu) je najodličnejše dejanje ljubezni do naše duhovne Matere.
To je naš odgovor na poprejšnjo Božjo in Marijino ljubezen do nas. Božja
ljubezen se je najbolj nazorno razodela na Kalvariji v prebodenem Jezusovem
Srcu. Marijina ljubezen je dosegla svoj vrhunec prav tako na Kalvariji, ob
sotrpljenju in sodarovanju s Sinom, ko je meč bolečin presunil njeno Srce.
Izročitev in
posvetitev Mariji je dokončna in nepreklicna podaritev njej in po njej Bogu, ki
je v vsakem pogledu vedno naš končni cilj. Mariji kot ustvarjeni osebi se
izročimo in posvetimo kot posrednici k Bogu. Ona je vedno »Gospodova dekla«,
popolnoma usmerjena na Boga. Vse tiste, ki se njej izročijo in posvetijo, vodi
k Bogu. Zato naše ljubezni ne obdrži zase, ampak jo pošlje Jezusu, saj je tudi
sama popolnoma usmerjena nanj. Če se izročimo in posvetimo njej, najhitreje in
z največjo gotovostjo dosežemo Boga.
Sv. Ludvik
Grignion Montfortski se je v posvetitveni molitvi takole izročil in posvetil
Devici Mariji: »V navzočnosti vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o
Marija, za svojo Mater in Vladarico. Podarim in posvetim popolnoma tebi v last
svoje telo in dušo, svoje notranje in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh
preteklih, sedanjih in prihodnjih dobrih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in
polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in večnosti razpolagaš z menoj
in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo Božjo slavo.«
Izročitev in
posvetitev je treba uresničevati v življenju; toliko rodovitnejša je, kolikor
bolje je bila pripravljena. Nikakor ni dovolj, če jo z besedilom samo izpovemo.
Treba je skladno z njo tudi živeti. Misliti, govoriti in delati moramo kakor
Marija in Jezus. Izročitev in posvetitev globoko posega v naše življenje in nas
vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja.
Za našo svetost
in apostolsko delovanje velja, kar je rekel sv. Janez Pavel II.: »Ko bo zmaga
prišla, bo prišla po Mariji.« Pot do zmage pa je življenje po papeževem geslu:
»Ves sem Tvoj!« Da je učinkovito, dokazuje njegovo izredno bogato življenje in
rekordna hitrost v dosegi razglasitve za svetnika.
p. Anton