Ženske z Vrhovega VI., Magda

Za Magdo se je tistega dne, ko ji je v prometni nesreči umrl mož, vse končalo in hkrati začelo. Poslej je živela samo še za spomine in za hčerko. Trudila se je, da bi Živa imela srečno otroštvo. V pretirani skrbi, da se ji ne bi zgodilo kaj hudega, jo je skušala čim bolj osamiti. Deklice to ni motilo. Uživala je v študiju in potem v službi. Bila je lepo dekle in všeč mnogim fantom, a ni imela časa zanje. Vendar je tudi njo doletela ljubezen. Spoznala ga je po internetu. Bila sta v službi pri istem podjetju, le vsak na drugi celini. Romantičnemu dopisovanju je sledilo srečanje, ko je prišel službeno v Slovenijo. Potem je nekega dne Magda prejela Živino pismo, da pričakuje otroka, ki pa bo verjetno črn. Magda ni mogla verjeti. Toda vedela je, da mora to sprejeti. Zdaj so pač taki časi in menila je, da bodo tudi sosedje in sorodniki razumeli. Toda izkazalo se je, da otrok ne bo imel očeta. Privlačni Gvinejec ni bil pripravljen ostali v Ljubljani. Še manj je mislil na to, da bi Živo vzel s seboj v svojo domovino ali jo celo poročil. Težko je bilo sosedom pojasniti Živino nosečnost. Zapletala se je v razne zgodbe, pa so se potrudili, da so jo čim manj spraševali, da je ne bi prizadeli.

Magda je punčko takoj vzljubila. Sicer je živela pri Živi v Ljubljani, a za vsak konec tedna in za vse praznike sta prihajali domov. Če je morala Živa službeno na kako potovanje za dalj časa, jo je pustila pri mami. Kakor nekoč Živo, tako je skušala tudi Ajšo obvarovati pred svetom. Drugi otroci so se igrali na vasi, ona pa je sedela na kuhinjskem oknu in jih opazovala. Ko so jo zagledali, so začeli kričati: »Ti si pa črna! Ti si pa črna!« Magda je stopila k oknu in zakričala nazaj: «Ni res, vi ste črni! Ajša je bela. Vi ste črni.« To je slišala učiteljica, ki je nekoč učila Živo. Stopila je k Magdi in jo podučila, da je to, kar počne, nesmiselno. Punčka je pač črna, a otroci se jo bodo sčasoma navadili. Če bo dovolila, da se bo igrala z njimi, kmalu ne bodo več razmišljali, da je drugačna. In res je bilo tako. Potem si je Magda zaželela, da bi vnukinjo pripravila na prvo sveto obhajilo. Živa v Ljubljani ni imela ne časa ne volje, da bi mislila na to. Pa je Magda tako dolgo nagovarjala in prepričevala domačega župnika, da je bil pripravljen punčko posebej poučevati. Ob nedeljah je redno prihajala na Vrhovo, da je lahko šla k maši. Ko je s svojimi vrhovskimi vrstniki stala pred oltarjem v vrsti za prvo obhajilo, je bila v beli oblekici neskončno lepa. Rekli so ji črni angelček. In Magda je bila srečna.

Potem pa je prišlo presenečenje. Živa ji je sporočila, da se je Ajšin oče vrnil v Slovenijo, da se bo poročila z njim in da spet pričakuje otroka. Po eni strani je bila vesela, po drugi jo je bilo strah. Rodil se je deček, ki je na lepem vse spremenil. Ahmed se je odločil, da bo imel družino po vzoru iz njegove domovine. Redko prihajajo domov. Ko gredo po vasi, jih ljudje z nezaupanjem opazujejo. Živa je še vedno ljubka. V oprijetih kavbojkah je videti, kakor dekle. Toda njene živahne oči se povesijo, ko koga sreča. Oči so namreč edino, kar od njenega obraza kuka izpod nikaba.

»Ko jo srečam, bi ji najraje strgala tisto cunjo z glave. Le kako moreš to gledati?« se je pred Magdo razburjala nekdaj tako razumevajoča učiteljica.

»Pa saj so samo otroci, vsi so moji otroci,« je potarnala Magda.

Nad mizo v kuhinjskem kotu je imela razpelo, ki je bilo pri hiši, od kar je pomnila. Nekega dne pa ji je rekla Živa:« Spravi to proč, če hočeš, da bosta otroka hodila k tebi.« Nikoli ni pomislila niti v sanjah, da bo postavljena pred tako izbiro. Toda preveč si je želela bližine vnukov, da bi se uprla. Razpelo se je preselilo v spalnico. Stike s sorodniki je prekinila . Ne mara, da bi kdo od sorodnikov ali znancev prestopil njen prag, ne mara, da bi opazili, da ni več Boga na zidu. Ona pa večer za večerom sklepa roke in prosi, da bi Bog čuval njena črna angelčka.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Stiški župnik p. Simon Ašič ( 30. 1. 1906 – 25. 8. 1992)

Dne 25. Avgusta 2022 bo minilo trideset let od smrti patra Simona Ašiča. Pater Simon Ašič, ki je danes vsem znan kot zdravilec, je bil za nas stiške farane predvsem naš župnik. Najprej smo se srečali z njim pri verouku, pripravljal nas je na poroko, krstil naše otroke in spremil naše starše, ko so se poslavljali od tega sveta. Zaradi svojega delovanja kot župnik je bil tudi obsojen. Vest o tem je 3. julija 1952 prinesel tržaški Katoliški glas: »Župnik v stiškem samostanu p. Simon Ašič je prišel pred sodišče, ker je razdeljeval podobice otrokom in ker so ugotovili, da vodi »status animarum«, to je pregled družin v župniji, kot to delajo župniki po vsem krščanskem svetu. Toda v Sloveniji je to zločin.«

Valerija Ravbar

V bunkerju »Ljubljana« (8)

Poletna vročina se je nagibala. Prav vroči dnevi so minili in avgust se je začel prevešati v drugo polovico. Novo šolsko leto je bilo na vidiku. Opat Avguštin je imel skrbi z novimi fantiči, ki so začeli prihajati v samostan. Že med počitnicami so prihajali očetje, da so se pogovorili o stroških šolanja in datumu prihoda. Iz Ribnice, bolj natančno iz Dolenjih Lazov, je prišel oče Franc Grebenc, ki je želel pripeljati sina Jožefa v samostansko šolo. Opat Avguštin ga je prijazno sprejel. Pogovorila sta se o vsem potrebnem. Oče Franc je dejal, da so doma bolj revni in da ne bo mogel veliko plačati za šolanje. Namenil se je, da bi v samostan za stroške šolanja pripeljal kravo, ki jo je posebej za to redil. Opat Avguštin mu je dejal, da sprejme njegovo ponudbo. Na srce mu je položil, naj še sam fanta nagovori, da se bo z vsem žarom zagrizel v učenje. Če ima fantič radovedno glavo in dobre delovne navade, ne bo težav z učenjem.

Oče Grebenc je vesel odšel domov. Seveda kar peš, saj za vlak ni bilo denarja.

Dan pred velikim šmarnom pa je zgodaj zjutraj privezal kravo k vozu. Na voz je naložil vse, kar je mali Jožef potreboval, zapregel živino in odpeljala sta se proti Stični. Popoldne sta prispela v samostan. Jožef se je hitro pomešal med fantiče, ki so že prišli pred njim. Sprva so bili vsi boječi, pozneje pa so si postali dobri prijatelji. Oče je prenočil v samostanu. Zjutraj se je poslovil od sina, ga pokrižal na čelo in odšel.

Fantje so se hitro navadili drug na drugega. Malega Jožefa so imeli za veselje, ker je drugače govoril kot drugi. Kadar jo je po ribniško zarobil, so se mu veselo nasmejali. To mu ni bilo nerodno. Pozneje jim je nalašč ponagajal, da je s kakšno sočno ribniško vsem izvabil smeh na usta.

Proti koncu avgusta so se zbrali že vsi, ki so nameravali priti. Nabralo se jih je kar lepa skupina. Z vseh vetrov so prišli. Nekaj jih je bilo iz Štajerske, nekaj Gorenjcev, Dolenjcev in Jožef iz Dolenjih Lazov pri Ribnici.

Proti koncu meseca so bili že bolj domači. Pater prefekt jih je uvedel v dnevni red. Bil je z njimi ves dan. Skupaj so molili, tudi jedel je z njimi. Nekega sončnega dne jim je razkazal ves samostan. Ogledali so si križni hodnik z obednico. Šli so na klavzurni vrt in se srečali z brati, ki so delali na vrtu. Čudili so se urejenim in negovanim gredam. Zelenjava je rasla in se bohotila, da je bilo veselje gledati. V sadnem vrtu so dobili vsak nekaj sadja. Najbolj so jim teknile slastne hruške maslenke, ki so bile sladke, da je bilo veselje. Tudi kuhinjo in klet so si ogledali. Na Polževem vrtu so tekali pod košatim orehom. Ob strani pa so bile delavnice. Mizarska, kovaška, kjer je ustvarjal brat Nivard. V vogalu so si ogledali novo stiskalnico. Vse se jim je zdelo izredno veliko. Strmeli so in gledali, saj je bil les še ves svetel. Tako velike stiskalnice še nihče od fantičev ni videl. Vpraševali so, koliko nateče iz ene stiskalnice. Pater prefekt jim je povedal, da okoli 800 litrov. Živahni Jožef Grebenc je hitro zlezel pod podest stiskalnice in zaklical, da je tam prostora za celo stanovanje. Čeprav je bilo tam temno, bi pod njo lahko stanoval. Pod podestom je bila zbita zemlja, ki bi bila dobra za kopanje rovov in lukenj.

Na Prelatovem vrtu so fantiči videli nov velik sadovnjak. Na eni zahodni strani so bile lepe njive. Skoraj v sredi vrta pa je kraljeval velik kozolec. Na koncu ogleda so šli še v samostansko mlekarno. Tu je bilo vsega dovolj, da so napasli svoje radovedne oči. Kaj takega še nikoli niso videli. Brat Peter jih je prijazno sprejel in jim razkazal vse stroje za predelavo mleka. Peljal jih je tudi v skladišče sira. Na policah so sijali veliki hlebci sira. Bili so tako lepo rumeni, da so se marsikomu pocedile sline. Ko so prišli do konca skladišča, je brat Peter vzel velik hlebec sira in ga prerezal na pol. Pokazala se je zrela sredica z velikimi luknjami. Začel je rezati polovico hlebca na manjše kose. Otroci so ga tiho gledali. Potem je vsakemu izmed njih dal v roke kos sira. Fantiči so bili čisto iz sebe. Mnogi izmed njih sira še sploh niso videli. Tudi mali Jožef je z velikim spoštovanjem držal kos sira v roki. Ni vedel, kaj bi z njim. To je bilo prvič, da je imel sir v roki. Doma sira niso nikoli kupovali, ker so bili revni. Dobili so samo domačo skuto, ki jo je pripravila mama, kadar se je mleko sesirilo. Tudi mleka niso veliko pili, ker so prodali vse, kar se je dalo prodati. Iz bližnje Ribnice so prihajali ljudje, ki so imeli radi domače mleko.

Po ogledu mlekarne so si ogledali še mlin. Tam je ropotalo in drug drugega so komaj slišali. Veliki valji so se vrteli in mleli žitno zrnje. Moka je mirno tekla v predale, otrobi pa so odtekali v poseben predal. Vse je bilo tako novo in zanimivo. Še posebno so se čudili, da so mlinske kamne gnali mali motorji, katerih jermenice so se zelo hitro vrtele.

V samostanu je bilo za kmečke otroke veliko novega. Veliko čudo je bila elektrika. Zavrteti je bilo treba malo stikalo na steni, in že je bila vsa soba svetla. Nič niso rabili sveč, nič petrolejke, nič vžigalic. V samostanu so svetili na električno energijo že od leta 1919. Takrat so za mlinom postavili električno turbino, ki je proizvajala elektriko za razsvetljavo in stroje.

Nobeden od fantov tega ni poznal. Bili so večinoma iz revnih kmečkih hiš, vajeni, da so svetili s petrolejkami. Pa še tega so zelo varčevali, ker je petrolej bil drag. Vsa dela so na domovih opravljali brez strojev. Mlatili so s cepci, kosili s kosami in grabili z grabljami. Tu in tam so videli, da so bogati ljudje obračali mrvo s pripravo, ki so jo gnali konji.

Prvega septembra so začeli pouk. Domači patri so bili njihovi učitelji. Tudi v šoli je bilo veliko novega. Posebej latinščina in grščina. Ta je bila vsem tuja. V šolah v domačih krajih so se naučili le malo nemškega jezika. Treba je bilo krepko zagrabiti in ves čas porabiti za učenje. Mnogim učenje ni delalo preglavic. Bili so nadarjeni in odprte glave za uk. Jožef Grebenc se je z vso vnemo zakopal v latinsko slovnico. Kmalu si je zapomnil sklanjatve, tudi besede so mu hitro ostale v spominu. Pri grščini je bilo malo težje, ker se je bilo treba najprej naučiti še nove abecede.

Mladi gimnazijci so hitro napredovali v znanju. Če je kateremu težje šlo, so bili patri pripravljeni popoldne še posebej utrjevati snov. Tudi opat Avguštin jim je rad pomagal, da so si hitreje usvojili snov.

Skozi vse šolsko leto so patri učitelji spraševali dijake in ocene zapisovali v posebne redovalnice. Prave ocene pa so dobili na vsakega pol leta, ko so prišli profesorji iz Gimnazije kralja Aleksandra iz Ljubljane. Pri njih so vsi stiški dijaki opravili izpite v pisni in ustni obliki. Potem so dobili spričevala, ki so bila veljavna povsod. Običajno ni bilo težav pri izpitih, saj so se stiški patri potrudili, da so njihovi gojenci predpisano snov dobro obvladali.

Dijaki so bivali v Stari prelaturi. Imeli so skupne spalnice, v katerih sta vladala red in tišina. V učilnicah so imeli dopoldne pouk, popoldne pa so pod budnim očesom patra prefekta utrjevali snov in delali domače naloge. Vsi so se potrudili za prizadevno učenje, saj so vedeli, da so starši zanje veliko žrtvovali. Marsikateri starši so morali doma pošteno zategniti pas, da so lahko svojim sinovom omogočili šolanje. Čeprav so bili dijaki še otroci, so bili vajeni trdega dela že od doma. Že starši so jim privzgojili delovne navade, da jim pohajkovanje in lenarjenje ni prišlo na misel.

Dnevni red je bil za dijake posebej prilagojen. Zjutraj so imeli skupno molitev. Tudi svete maše so se udeležili vsak dan. Menihi so jih uvajali tudi v skrivnosti duhovnega življenja. Poleg rožnega venca so jih učili tudi premišljevanja in osebne molitve. Poudarjali so, da mora biti molitev srečevanje in pogovor z Jezusom. Molitev ni samo brbljanje, ampak zaupno bivanje z Jezusom. Učili so jih, naj si vsak osebno vzame čas in moli za svoje starše ter se Bogu zahvaljuje, da so mu omogočili šolanje.

Menihi so mlade dijake dobro razumeli. Vedeli so, da jih od mladosti in življenjske razigranosti kar razganja. Zato so jih vodili na daljše sprehode in se z njimi tudi igrali. Razumeli so, da potrebujejo prosti čas, da se malo raztresejo in pozabijo na učenje. Ko spet sveži stopijo v učilnice, si lahko učno snov bolje zapomnijo. Imeli so tudi svoj pevski zborček. Pater prior Evgen jih je učil koralnega petja. Ko so se dobro naučili nekaterih koralnih maš, so jih peli pri raznih slovesnostih v stiški baziliki. Tiste, ki so bili pevsko in glasbeno še posebno nadarjeni, so zbirali v samostanski godbi. Priključili so se godbi na pihala.

Jožef je kar pil znanje. Še zlasti mu je bilo všeč, kadar je pater pri pouku latinščine spregovoril kaj o zgodovini starega Rima. Takrat so Jožefu kar ušesa zrasla. Trudil se je, da ne bi preslišal nobene patrove besede. Zgodovina ga je še posebno zanimala.

Ob mladih dijakih je bilo veliko veselja. Lepo je bilo spremljati njihov napredek v znanju. Bili pa so ob njih tudi grenki trenutki. S tistimi, ki so bili malo manj nadarjeni, so se patri posebej trudili, da bi jim pomagali pri učenju. Nekateri so z njihovo pomočjo priplezali na zeleno vejo in uspeli. Nekaterim pa ni uspelo. Take so odslovili in jih poslali nazaj na dom. To slovo je bilo vedno grenko, saj je opat Avguštin vsakemu srčno želel pomagati do izobrazbe. A preko naravnih danosti ni bilo mogoče iti.

p. Branko Petauer

Misli sv. Bernarda Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (7) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi)

Kristus zgled in vir kreposti

Kaj boste počeli s krepostmi, če ne poznate Kristusa, ki je Božja krepost, Božja moč?

Kje je prava razsodnost, če ne v Kristusovem nauku?

Kje je prava pravičnost, če ne v Kristusovem usmiljenju?

Kje je prava zdržnost, če ne v Kristusovem življenju?

Kje prava srčnost, če ne v Kristusovem trpljenju?

Treba je reči, da so razumni le tisti, ki so prežeti z njegovim naukom; pravični le tisti, ki so po njegovem usmiljenju dosegli odpuščanje grehov; zdržni le tisti, ki se trudijo posnemati njegovo življenje; pogumni pa le tisti, ki v nadlogah junaško posnemajo njegovo potrpežljivost.

Človek si zaman prizadeva pridobiti kreposti, če jih pričakuje od drugod, ne pa od Gospoda vseh kreposti, kajti njegov nauk je sadovnjak razsodnosti, njegovo usmiljenje delo pravičnosti, njegovo življenje ogledalo zdržnosti, njegova smrt pa dokaz junaštva.

Kdo bi mogel prav doumeti ponižnost, krotkost in ljudomilost Gospoda veličastva, ko se je učlovečil, sprejel smrt in sramoto križa?

Vir vseh vrelcev in rek je morje, Gospod Jezus pa je vir kreposti in vednosti. Zdržnost telesa, gorečnost srca in pravilno hotenje izvirajo iz tega vira. Poleg tega izvira od tam tudi vsak bister um, bleščeč govor in prijeten značaj, tudi znanje in modro govorjenje, ker so tam skriti vsi zakladi modrosti in vednosti (prim. Kol. 2,3).

Čisti nasveti, pravične sodbe in svete želje, mar ne pritekajo iz tega studenca?

TAKOLE MOLIM (3) Kako molim?

Kot otrok sem molila z mamo pred spanjem. Molili smo Sveti angel, O, Jezus blagoslovi me, molitev k sv. Jožefu Daj, sveti Jožef, da čisto, brez greha, celo življenje nam srečno poteče; molitev k Mariji Spomni se, o premila Devica Marija; in molitev k Jezusu, Mariji in Jožefu - kratki vzdihi so to bili, ki jih je mama malo po svoje priredila: Jezus, Marija, Jožef, v vaše roke izročam svoje življenje in svojo smrt … S staro mamo, ki je umrla pri mojih osmih letih, pa smo kleče molili rožni venec. Vsak večer, posebej pozimi, ko so bili kratki dnevi in dolge noči. Z mamo in mojo leto dni mlajšo sestro smo v adventu hodile k zornicam pred pričetkom pouka. Nato pa sva s sestro šle v šolo na Ravne. Domači župnik, Ludvik Lajnšček je nekoč, ko nas je povabil v župniške na okrepčilo, naju s sestro vprašal: »A kaj molita?« Nisva takoj odgovorili, ker zjutraj tega dne še nisva molili, saj smo z mamo hitele, da smo prišle k zornicam, pa je rekel: »Saj vem, da se vam zjutraj mudi, lahko molita tudi med umivanjem, oblačenjem.« To sem si vtisnila v spomin iz tistih rosnih otroških let in tako sem sprejela – moli in delaj, ne da bi vedela za Benediktovo pravilo. Molitev mi je pomagala ohranjati vero. Pomagala mi je ostati trdna sredi sveta, ki Boga ne sprejema, ga jemlje kot pravljico, ali pa ga zavrača, odvrača, se mu posmehuje, prav tako tudi nam kristjanom. Nekoč sem slišala zanimiv stavek, ki mi je ostal v spominu. Bila sem pri pevskem zboru, ki je imel polno težav. Zato sva šli s sopevko do domačega župnika. Njegovo prvo vprašanje je bilo: »A molite pred začetkom petja in po koncu?« Odgovorili sva, da ne. »Vidite, to je problem,« je rekel prepričano. Molitve žal nismo uvedli, zbor je razpadel. V poklicni karieri sem imela veliko napornih in odgovornih nalog. Ko sem bila imenovana na položaj glavne republiške inšpektorice za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, sem bila zelo obremenjena, ne le s številnimi nalogami, temveč tudi z vodenjem ljudi, kar je pa posebej odgovorno in težko delo. Tedaj sem se do korenin zavedela, kako pomembna je Božja beseda. Čakala sem jo kot žejna zemlja, da sem jo slišala pri sveti maši ob nedeljah. Pogosto sem dobila prav v Božji besedi odgovor na vprašanja, ki sem jih morala reševati. Srečevala pa sem se tudi s šibko vero, dvomi. Tako sem nekega dne šla k obhajilu, pa so me napadali dvomi, takrat sem iskreno prosila: »Gospod, pomnoži mi vero!« Samodejno, po Božji milosti, mi je prišel ta stavek iz Svetega pisma. Tega še danes pogosto ponavljam, za vero si je treba prizadevati ves čas, kajti sovražnik je ves čas na delu. Imela sem milost, da sem bila vseskozi zvesta Bogu in sem ga priznavala, kjerkoli sem bila. V bivši Jugoslaviji (leta 1984-88) smo z družino živeli v Gradcu, kjer je bil mož na diplomatski misiji kot diplomat. Takrat sva imela dva od kasnejših štirih otrok in smo hodili v cerkev k maši. Nekega dne so nas videli uslužbenci konzulata, ki so šli mimo cerkve in so povedali vodstvu tako, da je prišla informacija do centrale v Beogradu. Moj mož je bil klican na zagovor h generalnemu konzulu. Povedal mu je, da je to prekršek in da se bo moral zagovarjati v Beogradu. Grozila mu je izguba službe. Ko je mož prišel domov in mi povedal, kaj se je zgodilo, sem preprosto rekla, da bom v Beograd šla jaz. Kajti prevzemam vso odgovornost za to, da hodimo v cerkev, da v veri vzgajamo svoja otroka, a tudi, da bom pripravila tožbo zaradi kršenja človekovih pravic, in šla, če bo treba, do sodišča v Strasbourgu. Še danes se sprašujem, od kod meni tedaj vedenje o tem, saj sem bila še zelo mlada in se nisem ukvarjala s človekovimi pravicami, kot sem kasneje res delala na tem področju. Ta moja odločna beseda, ki je šla v zapisnik in bila sporočena v Beograd, je zadostovala, da se je postopek ustavil. Ironija usode, bi rekli tisti, ki ne poznajo Božje ljubezni, pa je bila, da je mož kasneje postal boter sinu enega tistih, ki so nas naznanili. Ta sin, je namreč potem, ko smo bili že nazaj v Sloveniji, zbolel za tumorjem v možganih. Pred operacijo pa je prejel milost, da je želel prejeti zakramente. In za krstnega in birmskega botra si je izbral prav mojega moža. Ko mi je mož po telefonu sporočil, da je bil zaprošen za botra in me vprašal, kaj menim o tem, sem brez pomišljanja, z veliko hvaležnostjo, takoj povedala, naj to prošnjo sprejme in sem se pridružila kot botra. Obred smo imeli v Šentpetrski cerkvi v Ljubljani, zakrament svetega krsta, obhajila in svete birme in bolniškega maziljenja je podelil bolniški duhovnik Miro Šlibar. Naslednji dan je bil najin krščenec in birmanec operiran na možganih in je bila operacija uspešna, ostalo mu je nekaj gibalnih posledic, a popolnoma neskaljen razum. Najin krščenec in birmanec še danes živi.

Veliko močnih dogodkov je bilo v življenju in molitvi lahko pripišem veliko uresničenih prošenj, lahko rečem čudežev. Hvaležna sem Bogu za to, da so vsi najini štirje otroci sprejeli vero in jo ohranjajo. Molitev je zame vedno rešitev, naj bo položaj še tako zapleten. Prvo, kar mi pride na misel, je molitev.

Bili so tudi časi, ko za molitev ni bilo časa, da bi se molitvi v celoti posvetila, in sem jo opravila, kot mi je svetoval kot deklici moj župnik. Posebno lepe spomine imam na vsakodnevno vožnjo v službo oziroma šolo. S prijateljsko družino, najprej eno, kasneje pa še drugo, smo se dogovorili, da si delimo vožnje otrok do šole, zjutraj sva otroke vozila midva z možem, nazaj pa jih je vozila druga družina. Ta izziv voziti otroke sem sprejela kot veliko odgovornost in sem se odločila, da vse poti izročimo Bogu v varstvo. Tako sem predlagala, da bi na poti skupaj molili, in sicer tako, da vsak od petih, ki smo bili v avtu, moli en dan v tednu. Pričela sem sama, nato pa po starosti otrok, ob petkih pa je molil moj mož. Razvila se je prava molitvena skupina, vsak dan je bila drugačna, originalna molitev, kajti vsak dan jo je molil drug, ki je dal del sebe vanjo, povedal nekaj misli tudi s svojimi besedami. Ob moji molitvi smo ob koncu vedno peli angelsko češčenje, saj je bila ura okoli 7, ko smo bili na poti. Na podoben način sva nekaj let pred tem molili z najmlajšo hčerko, ki sem jo vozila v Ljubljano v vrtec, kasneje pa še tri leta v šolo, pogosto se nama je na tej poti pridružil tudi kdo od starejših otrok, pa tudi mož, kadar je bil doma. Molili smo vse molitve, ki sem jih znala, to je pa kar lepo število, pogosto tudi desetko rožnega venca. Desetko rožnega venca ali pa rožni venec Božjega usmiljenja z najmlajšo hčerko moliva še sedaj, če le najdeva priložnost. Sama molim na kolenih, če je možnost.

Z možem sva imela precej ločenega življenja in sva se po eni izmed njegovih misij s težavo privajala nazaj na skupno življenje. Bilo je precej naporno. Tedaj je bil v našem kraju misijon (leta 2011). Pričevala sta tudi zakonca Siter. Oba sva se udeležila njunega pričevanja. To je bil pravi blagoslov za naju. Povedala sta svojo zgodbo, da sta svoj odnos reševala s skupnim branjem Božje besede in si pomagala z Besedo med nami. Takoj sem naročila Besedo med nami in od tedaj jo bereva skupaj. Ko je pričel izhajati Magnificat, sem naročila tudi tega. Moj mož pravi, da za molitev rabi stoprocentno koncentracijo in da ne more zdržati dolgo v taki koncentraciji. Zato je bil Magnificat zanj že preveč. Nekega dne pa je bila v njem Marijina hvalnica v latinščini. Prebrala sem jo v latinščini. Ko je to slišal, se je odprlo njegovo srce. Hotel je slišati še enkrat…..in tako od tedaj bereva tudi Magnificat skupaj, sedaj v slovenščini. Na koncu pa mož iz knjižice Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, Molite, veliko molite, izbere pesem, ki jo skupaj zapojeva. Z veseljem vodi petje pri najini molitvi vsako jutro. V času, ko je toplo, sediva pri molitvi na balkonu, posebej lepo je, ko so rože na njem in moliva…, poleg navedenega je redni sestavni del tudi molitev k svetemu Jožefu patra Pavla Jakopa, molitev za mir na svetu h Gospe vseh narodov (Ida Peerdeman), molitev izročanja (Ignacija Larrañaga oz. Karla de Foucaulda), v zadnjem času pa tudi molitev za nerojeno dete, ki sva ga duhovno posvojila, in še nekatere kratke vzdihe k Mariji.

Molitev nas spremlja tudi prek dneva, ob jedi. Sama pogosto, če je le mogoče, hodim tudi k maši med tednom, obvezno pa ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Molimo tudi, ko smo skupaj pri jedi z otroki in njihovimi družinami. Brez molitve zame ni življenja. Molitev bodi ti življenje celo – delo in vse, posvečam Bogu. V zadnjih 11 letih pa molitvi dodajam tudi post ob sredah in petkih, poskušam živeti pet Marijinih kamnov iz Medžugorja: molitev, branje Svetega pisma, sveta evharistija, post in mesečna spoved.

Rada se udeležujem tudi češčenja Najsvetejšega, tako v domači fari kot tudi drugod, kadar je priložnost, vsaj za nekaj časa.

dr. Marta Ciraj

JEZUS NAS UČI MOLITI (14) Prosilna molitev

Jezus nas uči: »Prosite in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme, in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre. Ali pa: kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga prosi kruha? Ali mu bo dal kačo, če ga prosi za ribo? Če torej vi, čeprav ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo« (Mt 7,7–11).

Naš Gospod je svoje učence na prosilno molitev pogosto navajal. Najlepša molitev, ki nas jo je naučil, očenaš, je sestavljena iz sedmih prošenj. Poglejmo nekaj Jezusovih navodil, ki so nam jih ohranili evangelisti:

»Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo« (Jn 15,7).

»Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno« (Jn 16,23s).

Apostol Janez, ki je te Jezusove besede v evangeliju zapisal, je v svojem Prvem pismu govoril o prošnji k Božjemu Sinu:

»In to je zaupanje, ki ga imamo vanj, če kaj prosimo po njegovi volji, da nas sliši. In če vemo, da nas sliši, kadar kaj prosimo, vemo, da že imamo to, kar smo od njega prosili« (1 Jn 5,14s).

Jezus naglaša pomen zaupne vere. Prositi je treba v Jezusovem imenu, to je v povezanosti z njim kot posrednikom in v skladu z njegovo voljo. Moramo pa tudi sami spolniti nekatere pogoje. Ko v prošnji nekaj pričakujemo od Boga, ne smemo pozabljati, da tudi Bog nekaj pričakuje od nas. Potrebno je odpustiti, če imamo kaj proti komu. Očeta je treba prositi v Jezusovem imenu, kar pomeni v povezanosti z Jezusom, ki je naš srednik pri Očetu. To se uresničuje, če smo po veri in ljubezni tako tesno povezani z njim, da smo neposredno deležni njegovega občestva z Očetom. Kristus nam je s svojo smrtjo in vstajenjem vse milosti zaslužil. On jih tudi deli. Krščanska molitev je molitev v imenu Jezusa Kristusa.

Tudi sv. Pavel spodbuja kristjane: »V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse« (Ef 5,20).

Pisatelj Alessandro Manzoni je s svojimi otroki stal ob bolniški postelji svoje žene. Otroke je povabil:

»Zmolimo zdravamarijo za bolno mater.« Ko so jo odmolili, je dodal: »Zdaj pa zmolimo še eno zdravamarijo za vse, ki so nam storili kaj hudega ali nam še vedno želijo kaj hudega. Tako bo Bog raje sprejel in uslišal molitev za našo bolno mater.«

p. Anton

Dež ob koncu tridnevnice

Don Bosko je šel za tridnevnico pred praznikom Vnebovzetja Device Marije pridigat v župnijo na podeželju Montemagno blizu Torina. Strašna suša je ogrožala popolno uničenje pridelka krompirja, ki je v tej pokrajini glavna poljščina.

V uvodnem govoru tridnevnice je don Bosko rekel: »Moji bratje, če boste te tri dni prihajali k pridigam in se boste spravili z Bogom pri dobri spovedi, vam obljubljam, da bo ob koncu tridnevnice prišel obilen dež, ki bo osvežil vaša polja.« Ko se je govornik spustil s prižnice, se mu je približal razburjeni župnik in mu rekel: »Don Bosko, kaj ste obljubili? Dež ob koncu tridnevnice?«

»To sem rekel?« je vzkliknil presenečeni don Bosko.

Pri vsaki pridigi je bila cerkev polna in ljudje so trumoma oblegali spovednice. Vse ljudstvo, ki je imelo pogoje, je šlo zjutraj na praznik Vnebovzetja k obhajilu. Popoldan ob koncu tridnevnice je bila cerkev nabito polna. V tem trenutku je na nebu brez oblakov sonce veselo sijalo na navzoče.

Ko je prišel čas, da bi se don Bosko povzpel na prižnico ob koncu magnificata, je vidno vznemirjen poslal cerkovnika, da bi šel opazovat nebo, medtem pa je sam potiho molil tole molitev: »Dobra Mati, ne moreš jih razočarati. Poglej na njihovo gorečnost!« Zakristan se je vrnil in rekel: »Na obzorju je dejansko velik oblak v obliki orožnikovega klobuka, vendar ne obljublja nič resnega.« Don Bosko je šel na prižnico. Ko še ni izrekel deset stavkov, je nenadoma močno zagrmelo. Zaslišalo se je šumenje željno pričakovanega dežja!

p. Jean-Marie

Vir: La clé du trésor (Ključ zaklada)

Objavljeno v: Recueil marial, 1980, avor Albert Pfleger, marist