ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Govoriti na srce – Brezmadežno Srce Marijino Log pri Vipavi, 25. junij 2022

Srce je vedno znamenje ljubezni in Marijino brezmadežno srce je znamenje njene popolne in čiste ljubezni do Gospoda. Marija je zares ljubila Gospoda, kakor veleva prva in največja zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem!« (Lk 10,27).

Marijino srce je v novi zavezi omenjeno dvakrat, obakrat pri Luku. Prvič je njeno srce omenjeno v poročilu o Jezusovem rojstvu. Ko so pastirji povedali, kaj jim je bilo rečeno o detetu, piše Luka: »Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Drugič pa je njeno srce omenjeno ob koncu poročila o dvanajstletnem Jezusu v templju. Ko se je Jezus vrnil z njima v Nazaret in jima bil pokoren, piše Luka: »In njegova mati je vse to ohranila v svojem srcu« (Lk 2,51).

Takoj lahko vidimo, da je Marijino srce obakrat omenjeno v povezavi z besedo: prvič z besedo o rojstvu Mesija, ki so jo pastirjem povedali angeli, drugič pa z besedo o Jezusovem poslanstvu, ki jo je Mariji povedal Jezus sam. V obeh primerih gre torej za Božjo besedo, ki jo je Marija ohranila in premišljevala s svojem srcu. V tem drugem primeru evangelist pripominja celo, da niti Jožef niti Marija nista razumela besede, ki jima jo je Jezus povedal. Marija pa je kljub temu besedo ohranila in premišljevala v svojem srcu.

Ista Božja beseda, ki jo je Marija ohranila in premišljevala v svojem srcu, prihaja tudi do naših ušes in pada tudi v naša srca. Konstitucija o Božjem razodetju pravi o Božji besedi: »Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah svojim otrokom ljubeče naproti in se z njimi pogovarja« (BR, 21). Božja beseda odgovarja na naša vprašanja in nam postavlja svoja vprašanja. Med številnimi vrstami branja zavzema odlično mesto branje, ki ga imenujemo 'lectio divina', to je molitveno branje, oseben pogovor z Bogom, pogovor iz obličja v obličje, pogovor od srca do srca.

'Iz obličja v obličje' se je Gospod pogovarjal z Mojzesom, kakor beremo v 2 Mz: »Govoril pa je Gospod z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem« (2 Mz 33,11). In ob koncu zadnje Mojzesove knjige lahko beremo: »In ni vstal več prerok v Izraelu kakor Mojzes, ki ga je Gospod poznal iz obličja v obličje« (5 Mz 34,10). Podobno je govoril Kristus s svojimi apostoli: »Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15). Tako sta se pogovarjala (homílun) učenca Kleopa in Simeon na poti v Emavs (Lk 24,14).

Tudi 'od srca do srca' in 'na srce' je Gospod govoril že v stari zavezi. Po preroku Izaiju Gospod napoveduje konec babilonskega izgnanstva in pravi: »Govorite prestolnici Jeruzalem na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana, da je njena krivda poravnana, ker je prejela iz Gospodove roke dvojno kazen« (Iz 40,2). Po preroku Ozeju pa Gospod napoveduje ponovno spravo z izvoljenim ljudstvom in govori o njem kot mož o svoji ženi: »Zato, glej, jo povabim, popeljem jo v puščavo, spregovorim ji na srce« (Oz 2,16).

Kakor prestolnici Jeruzalem in kakor izvoljenemu ljudstvu tudi nam Gospod govori na srce. Tudi nam oznanja, da je lahko v hipu konec tudi našega izgnanstva, če se spreobrnemo in se vrnemo v Očetovo hišo. Tudi nam kliče, da je vedno pripravljen za spravo in odpuščanje, če smo voljni sprejeti njegovo milost in usmiljenje. Gospod vsak čas stoji pred vrati našega srca in trka. Amen.

msgr. Jurij Bizjak

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS

in članov Apostolata darovanja in drugih

na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki:

24. julija, 28. avgusta, 25. septembra,

23. oktobra in 27. novembra.

 

Srečanja na daljavo po zoomu vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 1. avgusta, 5. septembra, 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra.

 

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

 

Duhovne vaje za vse, duhovnike, diakone in laike,

bodo v stiškem samostanu od četrtka, 25. avgusta ob 18.00,

do nedelje, 28. avgusta po kosilu. 

 

Spremljevalec: p. dr. Miran Špelič OFM.

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com .

 

Duhovna obnova v Stični za vse

Čas: sobota, 24. septembra 2022, od 9.30 do 15.00

Tema: Sveta Evharistija vir svetosti

Nagovori: p. Anton Nadrah

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com .

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Prijateljstvo z Bogom

Kako nekaj velikega je to: biti Božji prijatelj! Boga imamo za prijatelja! Na podlagi svetega krsta smo postali deležni Božjega življenja in posebne Božje ljubezni. S krstom je položen temelj za prijateljstvo med Bogom in nami. Bog in kristjan imata skupno Božje življenje. Iz te skupnosti življenja se med Bogom in človekom more razviti prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza. S svojim zvestim sodelovanjem, z branjem in poslušanjem Božje besede, s prejemanjem zakramentov in s poslušanjem in izpolnjevanjem Božje volje, to prijateljstvo raste in se poglablja.

V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot Božje prijatelje.

Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. Apostolom je rekel: “Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta” (Jn 15,14s). Če razmišljamo o Kristusovi ljubezni do nas, nam ni težko, da ga vzljubimo in zavestno postanemo njegovi prijatelji. Posebej nas nagiba k prijateljski ljubezni njegova smrt na križu. Smrt za nas! V žalostnem delu rožnega venca ponavljamo: »ki je za nas krvavi pot potil, za nas bičan bil, za nas s trnjem kronan bil, za nas težki križ nesel, za nas križan bil«.

Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež. Božja ljubezen je ena sama, največji dar Svetega Duha. Usmerjena je na Boga in na vse, kar je Božjega in dobrega, na nas same, na bližnje, na vse stvarstvo. Če tako gledamo, lažje razumemo sv. Frančiška Asiškega, ki je v vseh stvareh gledal svoje brate in sestre.

Vendar se ljubezen do Boga kaže na zelo drugačen način kakor ljubezen do njegovih stvari, saj je med Bogom in stvarmi neizmerna razlika. To razliko so dobro zaznavali svetniki.

Na zemlji Boga ne moremo popolnoma spoznati, moremo pa ga z vsemi močmi ljubiti. To je najpomembnejše. Kdor je izkusil poglobljeno ljubezen do Boga, tudi s srcem, ve, da nikogar ni mogoče tako ljubiti kakor njega, in da od nikogar ni mogoče biti tako ljubljen kakor od njega. Tak človek ljubezen do Boga doživlja kot začetek večnega življenja in večne sreče.

Samo v Boga morem in moram verovati, mu popolnoma zaupati, se mu brez pridržkov izročati, ga moliti, od njega vse pričakovati, tudi odpuščanje svojih grehov.

Bog me ne potrebuje. Jaz ga potrebujem. Zato pričakuje, da mu popolnoma izročim svoje srce, da se med nama ustvari prijateljski odnos, ki ne bo nikdar prenehal, ampak se bo, neizmerno poglobljen, nadaljeval v večnem življenju.

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Moj Bog in moje vse. Kdor razume, mu je dovolj rečeno in, kdor ljubi, to rad ponavlja. Če si ti navzoč, je vse prijetno; če tebe ni, je vse pusto. Ti umiriš srce, da vlada obilen mir in prazniško veselje.”

p. Anton

ODMEVI

Moja vnukinja Klara (11let) je v šoli dobila nalogo, da mora izbrati stavbo, po lastni izbiri, za
predstavitev. Odločila se je za samostan v Stični. Naredila je velik plakat in se lotila tudi makete (spodaj na sliki). V preteklem letu je opisovala našo cerkev na Dolah, letos pa mi je s ponosom povedala, da si bosta šli z mamico ogledat od zunaj samostan. Sem vesela njene vneme, ki jo delim z vami.

Marija Tekavec

DOMAČA ZDRAVILA Navadna sretena (Geum urbanum L.)

Je trajnica, ki v višino zraste od 20 do 60 cm. V Sloveniji in drugod po Evropi jo vidimo rasti med grmovjem, ob robu gozda, ob živih mejah, če trava zraven nje ni skrbno pokošena in sploh, če so malo bolj mokra tla. Njeni svetlo rumeni cvetovi so iz 5 venčnih listov. Za družino rožnic (Rosaceae) je značilno, da se rastline odevajo s cvetovi s 5 venčnimi listi, kamor torej sodi navadna sretena in npr. jablana, kutina in šipek. Cvetovi so nenavadno majhni (1 do 2 cm) v primerjavi z velikostjo cele rastline in listov.

V času cvetenja, od maja do avgusta, nabiramo celo rastlino. Uporabljamo posušeno ali svežo. Jeseni nabiramo za debel prst ali dva debelo korenino, ki ji odstranimo stranske koreninice. Korenina (Gei urbani radix) močno diši, ker vsebuje evgenol (v eteričnem olju sretene ga je 69,2%), ki je močan antiseptik (deluje na viruse in bakterije) in lokalni anestetik (zmanjša bolečino). Evgenol se nahaja tudi v eteričnem olju nageljnovih žbic. To pojasnjuje, zakaj imenujemo korenino navadne sretene tudi Radix cariophyllatae – nageljnove žbice namreč sodijo v družino klinčnic (Caryophyllaceae).

Okrogla semena, male »bunkice« imajo kaveljčke – zajec, ki se potika po grmovju, na svojo dlako ujame ta semena in jih tako raznaša naokoli. V zdajšnjem času, ko v urbanih naseljih živi tudi vedno več psov in ti na sprehodu vohljajo ob živih mejah, se na njihovo dlako tudi lahko ujamejo semena navadne sretene in jih raznašajo v urbanem okolju.

Izvleček navadne sretene ima protibakterijsko delovanje. Raziskave in vitro so pokazale, da metanolni izvleček (v metanolu smo določen čas namakali liste navadne sretene) zavira rast določenih bakterij, kot so: Pseudomonas aeruginosa, Staphylococcus aureus, Escherichia coli.

Veliko čreslovin (10,5%) vsebujeta zel in korenina navadne sretene, zato je rastlina učinkovita za zaustavljanje driske. Pater Simon Ašič pri driski svetuje pitje vina, v katerem se je namakala sretena. 70 g korenine namakamo 3 tedne v 1 litru vina, precedimo in shranimo. Po pameti pijemo po požirkih v času težav. Evgenol kot močan antiseptik, ki je v korenini, zavre tudi rast morebitnih povzročiteljev driske. Navadna sretena deluje še protivnetno, ker zmanjšuje nastajanje prostaglandinov – pomirilo se bo vneto črevo.

Prej omenjeno vino lahko – tako priporoča ljudska medicina – uporabimo tudi za izpiranje dlesni, pri krvavečih dlesnih ali za grgranje pri vnetju dlesni, ustne in žrelne votline. S tem bomo pomagali odstraniti povzročitelje vnetja, zmanjšali bolečino in zavrli vnetje, ustavili krvavitev. Enako v ta namen uporabimo čaj iz sretene.

Flavonoidi v sreteni imajo antioksidativno delovanje.

Če posušene korenine sretene ne namočimo v vino, jo lahko zmeljemo in shranimo za uporabo v zdravilne namene. Majhno noževo konico v prah zmlete sretene dodamo občasno kot začimbo juham zaradi močne arome in tudi zdravilnosti. Ali pa v piškote – enako kot nageljnove žbice.

Večstoletna uporaba navadne sretene in številna slovenska ljudska imena, kot so blažič, benedičica in žegnani koren, potrjujejo, da jo lahko varno in učinkovito uporabljamo.

Barbara Kozan, mag. farm.

VALERIJINE VRSTICE Jožef Plečnik (1872 – 1957) in Stična (Ob 150-letnici rojstva)

Leto 2022 je v Sloveniji posvečeno spominu na Jožefa Plečnika ob 150 letnici njegovega rojstva. Pa poglejmo, kaj ga povezuje s Stično.

Ljubljanski Rožnik, ta priljubljena izletniška točka Ljubljančanov, je bil leta 1930 naprodaj. Cistercijani iz Stične so takrat šolali v Ljubljani precej srednješolcev in klerikov. Menili so, da bi bilo pametno, če bi zanje poskrbeli z lastnim zavodom v Ljubljani. Zdelo se jim je primerno, da bi sezidali pri cerkvi na Rožniku konvikt. Skrbeli bi tudi , da bi bila v Marijini cerkvi vsak dan maša. Ohranili bi gospodarska poslopja in gostišče, kjer bi prodajali stiške pridelke. Najeli so arhitekta Jožeta Plečnika, da bi pripravil načrte za dijaški zavod in sploh vso ureditev vrha Rožnika, celih 52.000 kvadratnih metrov z gozdom, travnikom in sadovnjakom. Toda izkazalo se je, da bi bil podvig predrag in cistercijani so morali misel na Rožnik opustiti. Namesto njega so kupili poslopje na Poljanski cesti v Ljubljani in v njem uredili zavod za svoje dijake in študente. Toda stike s Plečnikom je samostan še ohranil.

Leta 1930 je bil posvečen v mašnika p. Simon Ašič. Novo mašo je pel v svoji rojstni župniji Rajhenburg (Brestanica), novomašniški kelih pa je bil izdelan po načrtu arhitekta Plečnika. Denar zanj je poslal Ašičev oče iz Amerike. Leto kasneje je imel novo mašo p. Antonin Skubic. Pri oltarju v domači cerkvi v Grosupljem je tudi on dvignil Plečnikov kelih, bil je le nekoliko skromnejši. Oba pa je izdelal pasar Simon Kregar iz Ljubljane. Oba keliha sta zdaj v Muzeju krščanstva v Stični. Pred časom pa so dokupili še tretji Plečnikov kelih. Ta je bil leta 1938 narejen za Franca Dolenca, znanega teologa zgodovinarja in pisca, ki je po vojni deloval v zamejstvu.

Leta 1954 sem začela hoditi šolo in k verouku. P. Rafael Ašič, takratni stiški župnik, je veroukarjem pokazal nov tabernakelj in večkrat poudaril, da ga je zasnoval arhitekt Plečnik. Bili smo premajhni in premalo razgledani, da bi vedeli kdo je Plečnik in kakšna pridobitev je njegov tabernakelj za našo cerkev. Zasnovan je kot samostojna hišica iz marmorja z dvojnimi vrati. Kovinski ptiči, ki ga krasijo, dokazujejo, da je bil narejen nalašč za stiško baziliko. Plečnikova mojstrovina pač ni naredila na šolarje takega vtisa kot svetniki v zanimivih oblačilih na oltarju in zlatokrili angelci nad njimi.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Mama iz nebes

Prelep poletni dan malo pred Kresom. Pokošena je bila vsa dolina. Po njej je počasi brnel traktor in obračal redi. Toda ni bilo videti, da bi kdo sedel za volanom. Saj ni bilo mogoče, kajti fantek, ki ga je upravljal , je imel komaj deset let. Če je hotel doseči sklopko, se je moral dvigniti s sedeža in pritisniti nanjo z vso silo. To je trajalo več ur. Ravno, ko je obračal zadnjo red, se je izza griča prikazal avtomobil. Mož, ki je stopil iz avta, se je napotil k dečku, kije ustavila traktor in se zapodil v njegov objem. Pa sta zmogla še enkrat! Sama. Ja, bila sta sama na veliki kmetiji. Fantkova mama je zbolela kmalu po njegovem rojstvu. Potem so sledilaleta, ki jih je preživela po bolnišnica in nazadnje smrt. Doma je bila sicer babica, a za fantka je skrbel predvsem oče. Jemal ga je s sabo na polje. Sedel je pri njem na traktorju ali pa potrpežljivo čakal v senci kje ob robu gozda, da je oče končal z delom. Kmalu je fantek sam začel voziti traktor, a pod očetovim nadzorstvom. Potem je zbolela še babica. Ležala je bolnišnici in sin je moral k njej na obisk, čeprav je cela dolina ležala pokošena. Tako je fantek sam obrnil travnik. Kako si je oče oddahnil, ko je videl, da je bilo doma vse v redu! Ljudem, ki so šli mimo in zmajevali z glavami, je rekel:« Saj je vse prav. Sv. Janez Krstnik je naredil lepo vreme, na fantka pa je pazila mama iz nebes.«

Potem je umrla še babica. Ko sta stala ob grobu, so se očetu orosile oči, čeprav se je trudil, da bi fantek ne opazil njegove bolečine. Pa ga je ta pocukal za rokav in zašepetal: «Nič ne skrbi, atek. Zdaj boš tudi ti imel mamo v nebesih, da bo pazila nate.« In res sta obe mami potem skrbeli, da je oče zmogel svoje dolžnosti in da je sinek zrasel v velikega zdravega in delavnega fanta.