V študentskih letih, ko sem v prijateljskem krogu prvič obiskala Stiški samostan, sem spoznala tudi Žalostno Mater Božjo. Poznala sem seveda iz šolske umetnostne vzgoje slovito Pieta, a sem – morda prav zaradi načina spoznanja – v tem videla bolj čudovito skulpturo kot pa vsebino, ki jo predstavlja. Bolečina in pogled Stiške Žalostne Matere Božje pa sta me zadela v srce. Dih njenega trpljenja mi je bilo pod skulpturo v baziliki dano občutiti tam in takrat, ob Njej. Morda še bolj zato, ker sem tudi sama ravno v tistem času bojevala svoje življenjske bitke, ko sem se pobirala iz pepela zlorab. Bolečina mi je bila pravzaprav tako ali drugače vedno blizu, a takrat sem jo občutila kot težo celega sveta. Je bilo res naključje, da sva se ravno takrat pobliže spoznali z Žalostno Materjo Božjo in da mi je ravno takrat dobesedno sama s seboj pokazala, kaj je to prava bolečina? Katera bolečina je kot njena? Če kdo pozna in razume mojo, tvojo, našo bolečino, potem jo Ona. Ona je Mati bolečin. In kot je Jezus nase vzel naše grehe, tako njegova Mati nase jemlje naše bolečine. Trpi z nami in nam daje tolažbo in pogum z zgledom svojega velikonočnega upanja.
Ko sem odrasla, dobila službo, svojo družino in več možnosti, da sem šla kam od doma, sem skupaj z rastjo osebne vere in utrjevanjem verskih prepričanj lahko tako ali drugače spoznavala še nove obraze naše ljube nebeške Matere. Kako lepa je naša domovina Slovenija in koliko čudovitih cerkva, do katerih vodijo romarske poti, premore! Hvala ti, Bog Oče, da si nam dal živeti v tako lepi deželi! Kakšno prekipevajoče veselje in hkrati mir se naseli v srce, če ima človek možnost poromati na lepše, na obisk k naši nebeški Materi, iz vzgibov srca in Duha in ne zgolj kot turist umetnostne zgodovine s fotoaparatom v roki. No, ko je človek zrelejši, ga rado kaj zmoti, sploh pri drugih. Velikokrat se ukvarja s tujimi ivermi, namesto s svojim brunom. Takšna je bila tudi moja potrata dragocenih prvih trenutkov, ki sem jih prebila v prisotnosti Ptujskogorske Marije Zavetnice s plaščem. Oči so bile uprte Vanjo, ušesa pa so natančno in vseobtožujoče lovila vse »škljoce« aparatov, vse mrmranje in vse glasne besede, ki niso bile molitev in ki niso bile le domače. Ja, kaj si pa mislijo, kje da so? Na tržnici? Če so bile takrat moje oči nepremično, kar trmasto, zapičene v Marijo s plaščem, so bile moje misli drugje. Bile so pri iverih turistov, s katerimi sem se znašla v svetem prostoru. Moja raztresenost in obtoževanje pa sta postala še eno moje bruno. A dana mi je bila dobra izkušnja. Takrat in še ob nekaterih podobnih priložnostih sem spoznala, da sta mi potrebna tudi mir in tišina, da se zberem in zares s srcem stopim pred Boga in Njegovo Mater. Prija mi samota, ko izlijem vse skrbi in želje pa tudi iskreno zahvalo iz svoje duše in jo na novo, kot s transfuzijo, napolnim z veselo novico, z evangeljskimi besedami, ki preko priklicanega spomina vstopajo vame v čudoviti družbi, pred Najsvetejšim, v pričujočnosti Svetega Duha, pod Materino podobo.
Krščanski nauk nas uči, da moramo živeti občestvo, še posebej pri vsaki mašni daritvi, ko smo pred nebeškim Očetom zbrani kot ena družina, ko se kot bratje in sestre hranimo pri isti oltarni mizi. Kako bogato in potrebno je to občestveno izkustvo, nam je morda pokazal ravno sedanji »koronski« čas, ko nam je za nekaj časa povsem zaprl cerkvene duri in nas prikoval vsakega na svoj dom. Kljub vsemu pa je – kar se božjepotnih romanj tiče – zame osebno najlepše, če so mi dana v času, ko v ciljnem svetišču ni veliko ali sploh ni ljudi. Takrat se počutim kot ljubosumen majhen otrok, ki ima priliko, da vso pozornost in ljubezen svojih staršev lahko dobi samo zase. Ko sem Mariji izlila vsebino srca in ko mi je obnemela molitev na ustnicah, sem le še z očmi iskala, kateri prostorček pod njenim širokim plaščem bi si izbrala, če bi mi bilo dano. In prav zares se mi je zgodilo, da je kasneje Ptujskogorska Marija, ko sva bili v svetišču sami iz oči v oči, prestregla moje solze, me v Duhu nežno vzela pod svoj zaščitniški plašč in mi kmalu izpolnila gorečo željo, za uresničitev katere sem prosila že veliko let.
Ko sem prvič poromala na Sveto Goro nad Novo Gorico k Svetogorski Kraljici, sem se seveda seznanila tudi z zgodbo pastirice Urške Ferligoj. Prepričana sem, da nisem edina, ki sem takoj pomislila na podobnosti z Bernardko v Lurdu ter s pastirčki v Fatimi. O Marija, kako ti ljubiš svoje otroke in kako narode, ki želiš, da ti sledijo, da se ti posvetijo in poslušajo tvoj materinski svet! Okronana podoba Marije z Jezusom, v družbi starozaveznega preroka Izaija in prvega novozaveznega preroka Janeza Krstnika, je name prav zares naredila vtis poosebljene Modrosti, za vse čase in veke, za vse ljudi. Le poslušati in izpolnjevati njene modre nasvete in priporočila nam je treba, pa se nam ni ničesar bati.
Bralka
