Mati Božja od bomb

Freska »Mati Božja od bomb« je dobila svoj vzdevek ob posebnem dogodku. Po bombardiranju 1. marca 1944, ki je poškodovalo zgradbe ob Trgu sv. oficija (Piazza del Sant' Uffizio), je upodobitev Device Marije z Detetom čudežno ostala nepoškodovana.

Italijanski pisatelj J. S. Grioni pripoveduje: »Letalo je odvrglo šest bomb. Povzročile so močne eksplozije, ki so stresle vse okoli stoječe stavbe. Okruški so poškodovali palačo, prileteli so v stanovanja in uničili skoraj vsa stekla razen tistega, ki je varoval Mater Božjo. To steklo je čudežno ostalo nedotaknjeno, čeprav so drobci poškodovali fasado okrog Marijine podobe.«

Fresko s prehoda iz 17. v 18. stoletje častijo kot »milostno Mater Božjo« ali »Mater Božjo od bomb«. Nahaja se med palačo sv. oficija in vhodom v papeški oratorij sv. Petra, in sicer na sosednjem obzidju majhnega vrta. Fresko so obdali z marmornim okvirjem, ki se nahaja med dvema velikima angeloma, držečima kovinski ščit.

Vir: Aleteia

 

Bl. Alojzij Grozde z rožnim vencem

Vprašajmo se, kaj je za bl. Alojzija Grozdeta pomenil rožni venec in kakšen odnos je imel do njega. Redki so danes fantje in dekleta njegove starosti, ki bi redno in z veseljem molili to molitev. Tudi starejši bi se lahko učili pri njem.

V času, ko se je leta 1923 na Zgornjih Vodalah Lojze rodil in v naslednjih letih doraščal, so po vernih kmečkih hišah redno molili rožni venec. Lojze ga je že s tremi leti znal moliti naprej in ga je tako v domači družini večkrat molil. Že takrat je s svojo ljubeznijo do molitve zbujal pozornost. Molitvic in krščanskega nauka ga je učil predvsem stari oče, ker mati kot dninarica zaradi dela v oddaljenih krajih ni imela zanj dovolj časa. Za Lojzeta pa je skrbela predvsem teta Ivanka, mamina mlajša sestra.

Ko je kot izredno nadarjen študiral v Ljubljani in stanoval v Marijanišču, je seveda z veseljem v zavodski kapeli vsak večer molil rožni venec. O Lojzetovi molitvi rožnega venca je profesor dr. Anton Strle v življenjepisu zapisal: »Večkrat se je zgodilo, da se ni zadovoljil z enim delom rožnega venca na dan, tako je cenil to molitev.« Če je bil na sprehodu sam, ga je molil tudi med sprehodom.

Kaj je Lojzetu pomagalo, da je rad in redno molil to molitev? Tri dejstva so mu bila pri tem v izdatno pomoč. Izredno rad je imel Jezusa v Evharistiji, prisrčno je častil Devico Marijo, rožni venec je molil v posebne namene, za svoje vrstnike in zase.

1.V skrivnostih rožnega venca se je srečeval z istim Jezusom, ki ga je zjutraj prejel pri vsakodnevni mašni daritvi v svetem obhajilu ter ga je čez dan pogosto obiskal v kapeli. Njegovi obiski Najsvetejšega so bili včasih za mladega fanta kar dolgi. Spodbujal je sošolce k pogostnemu prejemanju sv. obhajila in za pobožno udeležbo pri sveti maši. Posebno so mu bili pri srcu prvi petki in je nanje opozarjal tudi svoje vrstnike. Na duhovnih vajah poleti 1942 si je v zvezek zapisal geslo: »Sveta Evharistija, sonce mojega življenja!«

Dr. Anton Strle je povedal: »Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Če je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, če je le količkaj utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli.«

Ljubezen do evharističnega Jezusa se je pri njem začela že zelo zgodaj. Izredno se je veselil prvega svetega obhajila. Ker mu mati za to priložnost ni mogla preskrbeti primerne obleke, je odšel v dve uri oddaljeno vas k stari materi in jo prosil, naj mu preskrbi obleko. Končno mu jo je preskrbel njegov oče, da je lahko prvikrat prejel Jezusa v svoje srce.

2. Pri rožnem vencu v zdravamariji kar naprej pozdravljamo Marijo, ki jo je ta izredni fant prisrčno častil. Tudi zato mu je bila molitev rožnega venca tako pri srcu. V Marijanišču je bila kapela posvečena Materi Božji, Pomočnici kristjanov. Kot drugošolec je bil 8. decembra 1936 sprejet v Kongregacijo Brezmadežne. Kot sedmošolec je bil pomočnik prednika Marijine Kongregacije, kot osmošolec pa njen prednik. Zelo je bil vesel, ko je škof dr. Gregorij Rožman jeseni 1942 povabil slovensko ljudstvo k zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Ljubezen do Marije se kaže tudi v njegovih pesmih. Rad se je med sprehodom oglasil v Marijinih cerkvah, na primer na Rakovniku pri Mariji Pomočnici. K Brezmadežni je vsak dan molil za čistost molitev O Gospa moja. Na zadnji praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, tri tedne pred mučeniško smrtjo, se je pripravljal z branjem in premišljevanjem čudovite Grignionove knjižice O pravi pobožnosti do Matere Božje.

Na sam praznik Brezmadežne, 8. decembra, je kot prednik Marijine kongregacije v nagovoru spodbujal člane, naj posnemajo vzvišeni vzor Marijinega brezmadežnega Srca Marijinega. Dejal je: »Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe (…) Slabi smo, a mogočno Mater imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne!«

3. Naš mučenec je rad molil rožni venec tudi zato, ker je z njim hotel doseči apostolske uspehe. To se je pokazalo zlasti od tedaj naprej, ko je postal član Katoliške akcije. To je najprej njega samega obvarovalo, da ni zašel na stranpota. Polagoma se je razvil v vnetega apostola med svojimi sovrstniki. V njem je rastla zavest, da mora Kristusu pomagati reševati duše. Vedno bolj je vanj prodirala želja, da bi razkristjanjeno okolje pomagal osvojiti za Kristusa Kralja.

Na praznik Brezmadežne 1942 je mladim govoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo … Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

V te namene je molil tudi rožni venec. Dr. Strle poroča, da je velikokrat med prostim časom kar na lepem izginil in odšel v kapelo, kjer ga je molil, »za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti«. Tudi pri nagovorih tovarišem je opozarjal na pomen molitve.

Ker je ta idealni fant tako ljubil evharističnega Jezusa in je ves gorel za čast Božje Matere ter mu je šlo za reševanje svojih vrstnikov za večnost, je zelo rad molil rožni venec. Čim bolj bomo ljubili Jezusa in Marijo ter mislili na večno srečo ljudi, tem bolj bomo vzljubili tudi rožni venec in ga s premislekom in srcem molili. To je rešilna lestev, Božje dvigalo, ki nas in naše bližnje za gotovo pripelje v nebesa.

p. Anton

 

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.

Na obisku

Marija se odpravi k ostareli sorodnici Elizabeti, za katero so vsi govorili, da je nerodovitna, v resnici pa je bila takrat že v šestem mesecu od Boga podarjene nosečnosti (prim. Lk 1,36). V maternici nosi komaj spočetega Jezusa. Je mlado dekle, vendar je ni strah, kajti Bog je z njo, v njej … Jezusova navzočnost jo napolnjuje s Svetim Duhom. Ko vstopi v Elizabetino hišo, iz njenega pozdrava prekipeva milost: Janez poskoči v telesu svoje matere, kot da bi zaznal prihod tistega, ki ga bo nekega dne moral oznaniti Izraelu. Veselita se otroka, veselita se materi. To srečanje, ki je prežeto z veseljem Svetega Duha, najde svoj izraz v Magnifikatu.

Nagovor, 31. maj 2005 

 

Marija in Elizabeta

V srečanju med mladenko Marijo in Elizabeto, ki je že v zrelih letih, je skrita glavna oseba Jezus. Marija ga nosi v svoji notranjosti kot v svetem tabernaklju in ga kot največji dar podari Zahariji, njegovi ženi Elizabeti in tudi otroku, ki raste v njenem telesu. »Glej«, ji reče mati Janeza Krstnika, »ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo« (Lk 1,44). Kamor pride Marija, je navzoč Jezus. Kdor svoje srce odpre Mariji, sreča in sprejme Sina in je preplavljen z njegovim veseljem.

Nagovor, 31. maj 2006

 

Žena vere

Elizabeta, mati Janeza Krstnika, je za Marijo prihranila prvi blagor v evangeliju: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). Marija je najodličnejša »vernica«, njena vera je čista in popolna.

Kateheza, 15. februar 2006

 

Potovanje veselja

Veselje moramo vedno deliti z drugimi. O veselju moramo govoriti drugim. Marija je šla o veselem dogodku takoj poročat sorodnici Elizabeti. To je resnična naloga adventa: prinašati drugim veselje. Resnični dar božiča je veselje, ne pa draga darila, ki zahtevajo veliko časa in denarja. Lahko ga delimo na preproste načine: z nasmehom, z dobrim dejanjem, z majhno pomočjo, z odpuščanjem. Prinašajmo veselje in vrnilo se bo k nam. Še posebej se trudimo prinašati najgloblje veselje, da smo v Kristusu spoznali Boga. Molimo, da bi iz našega življenja žarela ta navzočnost osvobajajočega Božjega veselja.

Homilija, 18. december 2005

 

Prinašati Jezusa

Da, sprejeti Jezusa in ga prinašati drugim je resnično veselje kristjana! Dragi bratje in sestre, sledimo Mariji in posnemajmo njo, ki je globoko evharistična duša, in vse naše življenje bo postalo Magnifikat (prim. Cerkev iz evharistije, 58). Naj bo prav to milost, za katero skupaj prosimo presveto Devico.

Nagovor, 31. maj 2005

 

Evharistično bivanje

V šoli Marije, »evharistične žene«, kot jo je rad klical dragi Janez Pavel II., po delovanju Svetega Duha sprejmimo vase živo Jezusovo navzočnost,da bi ga v služeči ljubezni prinašali vsem ljudem. Učimo se vedno živeti v občestvu s križanim in vstalim Kristusom in se pri tem pustimo voditi njegovi in naši nebeški Materi. Tako bo naše bivanje, ki se bo hranilo z Božjo besedo in kruhom življenja, postajalo popolnoma evharistično, postalo bo nenehno zahvaljevanje Očetu po Kristusu v Svetem Duhu.

Opoldanski nagovor, 29. maj 2005

 

Vzor Cerkve

Marija se je po angelovem oznanilu »v naglici« odpravila v hišo sestrične Elizabete in ji ponudila pomoč (prim. Lk 1,39). Ta njena pobuda je bila izraz pristne, ponižne in pogumne ljubezni, ki sta jo spodbudila vera v Božjo besedo in notranji vzgib Svetega Duha. Kdor ljubi, pozabi nase in se postavi v službo bližnjega. To je podoba in vzor Cerkve! Vsaka cerkvena skupnost je kakor Kristusova mati poklicana, da v polni razpoložljivosti sprejme skrivnost Boga, ki hoče prebivati v njej in jo žene po poti ljubezni.

Homilija, 25. marec 2006

 

Križ smrti (2)

Iz vsega prej povedanega vidimo, da je za smrt treba tudi živeti in se vzgajati. Mislim, da ni zaman pregovor, ki pravi: Kakršno življenje, taka smrt. Misel na smrt nam pomaga, da se na ta svet ne navezujemo. Pomaga nam pripravljati se na srečanje z Bogom, se truditi, da bi bilo to srečanje pripravljeno, da bi bilo posledica življenja v prijateljstvu z Bogom.

Globoko veren kristjan pa lahko smrt doživlja še drugače. V resnično vernem kristjanu vedno bolj raste želja po trdnem prijateljstvu z Bogom. Ta želja preraste v hrepenenje po Bogu. V takem odnosu ni ničesar, kar bi povzročalo nemir. Je popolnoma iskreno in čisto. Iz iskrenega odnosa raste veselje. Človek je vedno bolj željan srečevati se z Bogom, zato mu ni težko moliti in se srečevati z Bogom v svetem obhajilu. Celo trudi se, da bi sam naredil vse, kar more, da bi ta odnos poglobil. V molitvi se trudi priti v bolj globoko osebno srečevanje z Bogom. Molitev mu postane potreba, da se z Bogom lahko pogovarja kot s prijateljem. Posledica tega je urejeno življenje. Zna zgraditi prave odnose do vseh ljudi, s katerimi se srečuje in živi. Zna odpuščati in pomagati ter ne išče svojih koristi. Ne pride mu na misel, da bi izkoristil priložnost in se okoristil. Vse življenje je odkrito. Zaveda se, da vse, kar naredi, naredi pred Bogom. Pred njim ne moreš ničesar skriti. Življenje jemlje odgovorno. Vsako njegovo dejanje je zrcalo tega, kar se dogaja v njegovi notranjosti. Zaveda se, da je njegov življenjski smisel živeti z Bogom in večno veselje v njem. Romanje na tem svetu mu je podarjeno, da naredi čim več dobrega za bližnjega in zase. Materialne dobrine mu niso cilj, marveč sredstvo, s katerim lahko uresničuje ljubezen do bližnjega.

Tako romanje povzroča tako veliko hrepenenje po Bogu, da pripravljen pričakuje srečanje z Bogom. Na smrt se pripravlja in se je ne boji. Celo veseli se je. Takemu človeku postane trenutek smrti srečanje z ljubljenim Bogom. To je dovršitev vsega hrepenenja in izpolnitev vseh želja, zato ni težka in trpka. Smrt v resnici postane prijateljica, ki vernemu človeku pomaga k Bogu. V trenutku smrti odpadejo vse koprene telesnosti, ki nam niso dovoljevale, da bi gledali Boga takšnega, kakršen je. V življenju smo ga gledali kakor v zrcalu in nejasno, ker nam ga je zagrinjala koprena telesnosti. Ob smrti pa ta koprena odpade. Končno lahko doživi srečanje s prijateljem, ki ga je vedno pričakoval. V življenju se je z njim pogovarjal, ga molil, se mu zahvaljeval. Ni ga mogel videti, lahko ga je doživljal samo v veri. Krščansko upanje ga je gnalo, da se je veselil vsakega srečanja, v veri in v ljubezni se je z Bogom na duhovni način že združeval. To je bil samo predokus vsega, kar mu je bilo dano le v veri. Kako naj bo takemu človeku smrt težka? Ali se mu ne zdi, da bi bilo veliko težje še čakati v telesu?

Da, tako čudovita lahko postane smrt, če bi znali vse življenje živeti zanjo. Potrebno je samega sebe vzgajati za smrt in se jasno zavedati, kaj bo trenutek odhoda zame v resnici pomenil: srečanje z Bogom, ki me ima neskončno rad. Ne samo jaz, tudi on hrepeni, da bi bil tam, za kamor me je ustvaril. V teku mojega življenja me je spremljal v vseh bojih ter stiskah in tudi njemu ni bilo lahko, ko sem trpel. Smrt je srečanje dveh prijateljev, ki z velikim hrepenenjem pričakujeta drug drugega.

O Bog in moje vse, bodi moj največji zaklad. Še več, bodi mi prijatelj, ki mi je vedno ob strani. Nauči me vsega, kar je potrebno za moje srečanje s teboj. Naj se te ne bojim, ko boš prišel. V meni vžigaj tako veliko hrepenenje, da bom hotel biti vedno bolj tvoj. Vem, da se mi ob tebi ne more zgoditi nič hudega. Vem, da bediš nad menoj. Čuj ob meni, da ne bom zašel v svoji mladostni neugnanosti in radovednosti. Pomagaj mi živeti za umiranje, saj je vsak trenutek mojega življenja neke vrste umiranje. Vsak dan sem bližje srečanju s teboj. Trenutki, ki so minili, se ne bodo povrnili, preživel sem jih s tvojo pomočjo. Pomagaj mi v prihodnje, da bo moje življenje eno samo prijateljevanje s teboj. Naj moje hrepenenje tako raste, da te bom iskal v molitvi in premišljevanju ter ti bom služil v ljubezni in odpovedi. Vem, da si me ustvaril, da bi bil svet. Vem, da me hočeš imeti v svojem kraljestvu. Tudi jaz hočem priti k tebi. Rad bi se ti zahvalil za vso ljubezen, ki jo izkazuješ meni, grešniku. Vesel sem, ker si ob meni in me varuješ pred vsem, kar bi mi lahko škodovalo. Lepo je biti tako ljubljen. Kdaj bo prišel dan, ko te bom lahko videl s svojimi očmi? Sedaj te lahko iščem zakritega in čutim samo tvoje sledove. Daj mi v veselju dočakati ta veliki dan, dan mojega rojstva za nebesa. Naj se takrat za vedno združim s teboj, da ti bom lahko pel večno hvalo za vso ljubezen, s katero si me ustvaril, me odrešil, varoval in sprejel. Ne bojim se živeti, dokler ne izpolnim vsega, za kar si me poslal. Potem pa mi pošlji sestro smrt, ki me bo popeljala pred tvoje obličje, da te bom gledal, moj Bog in moja sreča. V tebi naj se spočijem, saj se moje srce lahko umiri samo v tebi, Bog mojega življenja!

p. Branko Petauer