Na pepelnično
sredo nam je Božja beseda lepo razkrila smisel in namen posta. Že preroku Joelu
Bog razodeva, kakšen naj bo post. in svari, kako naj se ne bi postili. »Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil,
vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj milostljiv je in poln usmiljenja,
počasen za jezo in bogat v milosti.«
Prvi korak posta
je spoznanje svojega stanja. Vprašati bi se moral: Kakšen je moj odnos do Boga
in do bližnjega? Mogoče se je ta in oni odnos ohladil, postal bolj površinki.
Mogoče sem Boga dal v svojem življenju bolj na stranski tir. Zato je prav prvo
spoznanje in odločitev glede posta ta, da se moram zopet obrniti k Bogu. Z
drugimi besedami, to pomeni spreobrnjenje. Post je torej čas spreobrnjenja. To
so neke vrste duhovne vaje za vso Cerkev.
Post je čas
čiščenja in prečiščevanja našega srca in notranjosti. Prerok Joel kliče, naj se
k njemu obrnemo z vsem srcem, z jokom in
srčno bolečino. To pomeni, iti vase in spoznati, kaj vse bi bilo potrebno
popraviti in obnoviti. Spoznanja, ki iz tega raziskovanja notranjosti pridejo,
bi nas morala spraviti v jok in k srčni bolečini. Pa ne samo zato, ker
spoznamo, kako revni in ubogi smo, kako nas je grešnost potegnila v svoje
lovke. Veliko bolj zato, ker smo premalo ljubili. Boleti bi nas moralo, da smo
se na Gospodovo ljubezen tako slabo odzivali.
Post bi nas
moral voditi k spoznanju, kako zelo nas Bog ljubi. Bog ljubi vsakega človeka
tako močno, kot da bi bil edini v vsem stvarstvu, in ga ljubi z vso ljubeznijo.
Bog človeka obsipa s svojimi milostnimi darovi, da bi ga vnel v ljubezni.
Zavrnjena ljubezen najbolj boli. Predtavljajmo si mater, ki se z vsem srcem
razdaja za svojega otroka. Sebe sámo mu daje in kako boli, če otrok ne spozna
njene ljubezni ali jo celo zavrne. Mislim, da je prav to mojstrsko opisal Ivan
Cankar v svoji črtici Skodelica kave. Mati ga je imela nadvse rada. Pritrgovala
je sebi, da je Ivanu lahko ponudila skodelico kave. On pa je to kavo zavrnil in
s tem ranil materino srce. Mati je tiho odšla z bolečino v srcu. Šele kasneje
je Ivan spoznal svoj napuh in nehvaležnost. Šel je vase, in prepričan sem, da
je ta črtica neke vrste Ivanova spoved.
Prav bi bilo, da
bi v postu tudi vsak izmed nas začutil Božjo ljubezen, ki nas obdaja, v kateri
živimo. Potrebno je iti v globino srca, da človek vidi svojo nehvaležnost za
ljubezen. Ob tem spoznanju bi se morala pojaviti bolečina, ki bi nam
razodevala, kako malo je bila ljubljena Ljubezen. To naj bi bil tisti jok in
srčna bolečina, o kateri govori prerok. Pa ne samo jok zaradi joka, bolečina
zaradi bolečine. Bolečina bi nas morala siliti k sklepu: Vrnil se bom k Očetu!
Napraviti je potrebno prve korake, da se vrnemo h Gospodu. Zavest, da nam je
pri Gospodu lepo, da smo ljubljeni, bi morala biti glavni vzrok, da se vrnemo v
Očetov objem.
Pretrgati je
potrebno svoje srce, da bi se ločilo od vseh slabih in manj slabih navad, ki so
me oddaljevale od Gospoda. Kakor izgubljeni sin bi morali spoznati, da je
življenje v Očetovi bližini edino polno življenje. Očetova bližina je kakor
hrana, ki človeku omogoča, da raste. Ob Očetu začutim, da sem sin in kot sin
lahko postajam brat svojim bližnjim. Samo Očetova bližina mi lahko da občutek
pripadnosti: Nekomu pripadam, Nekdo me ljubi, iz Nekoga sem rojen. Šele v Očetovi
bližini začutim, da imam brate, da nisem sam. Da tako kot mene Oče ljubi tudi
moje brate. Prav Očetova ljubezen mi razkriva, da sva z bratom v sorodu. Oba
nosiva v sebi Očetovo podobo in ta podoba sije iz naju, da drugi lahko
spoznajo, da sva izšla iz Očetovih rok. Spoznanje, da Oče ljubi tudi mojega
brata, je ključno, da ga zmorem vzljubiti, da morem spoznati, da je vreden moje
ljubezni, da je dragocen v Očetovih očeh.
Spoznanje, da
sem ljubljen, me v postu kliče k dvojni ljubezni. K ljubezni do Očeta in k
ljubezni do brata.
Spoznanje, da
sem neizmerno ljubljen, bi me moralo voditi k še večjemu iskanju ljubezni. Post
je pravzaprav čas, ko človek zopet išče Ljubezen, ko se k ljubezni vrne. Vsa
dejavnost posta bi morala voditi k iskanju ljubezni in k vrnitvi v objem
Ljubezni. Zato v postu dobi vsako dejanje prav v tej luči pravi pomen.
Odrekati se v
postu, ne pomeni, odpraviti odvečne kilograme. Odrekati se, pomeni, darovati se
nekomu. Darovati se bratu, ki je v stiski. To, čemur se jaz odrečem, darovati bratu.
Moj post bo prišel do Božjih ušes, do Božjega srca, če se bo brat veselil in se
Bogu zahvaljeval zaradi daru moje odpovedi. Povečati svojo dobrodelnost, videti
bratovo stisko, to je post, ki je Bogu všeč. V trpečem videti Očetovo podobo in
ga spoznati za brata, ter mu darovati del svojega srca. To je post!
Res je postni
čas čas resnobe, čas čutenja z Jezusovim trpljenjem. A kljub vsemu to ni čas
mrkosti, zaprtosti vase, čas posutosti s pepelom. Jezus pravi, naj si tisti, ki
se posti umije obraz in pomazili glavo,
da njegov post ne bo samo zunanjost. Ni potrebno, da ljudje vidijo, da se
postiš, videti mora Oče, ki vidi na skrivnem.
Izguljeni sin je
spoznal svojo zablodo. Spoznal je, da je nevreden Očetove ljubezni. Spoznal pa
je tudi, da brez Očetove ljubezni ne more živeti. Sklenil je, da bo vse svoje
zablode Očetu priznal in ga poprosil, naj ga sprejme vsaj kot enega svojih
služabnikov. To pomeni, da je upal v Očetovo usmiljenje in odpuščanje. Post je
primeren čas, da gremo vase, spoznamo svoje zablode in zahrepenimo po
odpuščanju. Kako zelo primerna je prošnja: Oče,
odpusti mi, grešil sem zoper tebe!
Ta sklep, bi
moral zoreti ves postni čas in dozoreti v tako trden sklep, da pride do
dejanskega povratka k Očetu. Da v dobri spovedi doživimo vrnitev k Očetu in
ponovno zaživimo v njegovi ljubezni. Očetova ljubezen je človekov življenjski
prostor. Je edino okolje, v katerem lahko človek uspeva in postaja zares
človek. Apostol Pavel je to tako čudovito zapisal: V njem živimo, se gibljemo in smo. To pomeni, da v Očetovi ljubezni
živimo, jo dihamo, v njej bivamo. To je človekovo okolje, njegov zrak in vse,
kar potrebuje za življenje.
Post mora
vzbuditi v človeku neustavljivo hrepenjenje, da bi s polnimi pljuči zadihal
Očetovo ljubezen. Pot do tega okolja, do Očetove bližine, pa je skesano srce in
odločno spreobrnjenje. Zato je postni čas priložnost, ko človek lahko ponovno
zažari v Očetovi ljubezni. To pa vodi tako daleč, da človek začenja izžarevati
Očetovo podobo. Tu nam pa spet pride na pomoč Jezus, ki pravi: »Takó naj vaša luč sveti pred
ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v
nebesih.«
Namen postnega
časa in njegovih prizadevanj je ta, da bi z Bogom zaživeli v obnovljeni
ljubezni. Naj bo ta post resnično pot v spreobrnjenje. Vzemimo ga popolnoma
resno, mogoče je zadnji v mojem zemeljskem življenju.
p.
Branko Petauer
