Res, vztrajno nas je klicala, teden za tednom, mesec za mesecem. V začetku novembra 2021 smo se za trdno odločili da gremo. Če nas Mati Marija kliče, potem bo že uredila tako, da bo vse v najlepšem redu.
Avtobus smo že skoraj napolnili, vendar duhovnikove privolitve še kar ni bilo, saj so bili vsi prezaposleni. Potem se nam je le pridružil pater Vladimir Rufin, ki deluje sedaj kot bolniški duhovnik v Kliničnem centru Ljubljana. Kot zmeraj, če romanje vodi Frenk Muzek, je bilo tudi to nadvse duhovno bogato. Vsako minuto poti do Medžugorja sta s patrom izkoristila za naše duhovno poglabljanje. Bili smo tako poglobljeni, da skoraj nismo opazili, da zunaj na presledke kar močno dežuje. Kot na krilih smo »pristali« v Medžugorju. Pri Mileni Barošić, ki je vedno naša gostiteljica, nas je že čakalo kosilo. Še pogled skozi okno: Zunaj se je razjasnilo, toda tla so bila mokra in vzpon na hrib prikazovanja mogoče prenevaren. Vendar so bile za naslednji dan napovedane še močnejše padavine. Ko smo sedli v avtobus, smo se odločili da gremo. Kar bo, pa bo. Vsak se je zase odločil ali gre ali pa ostane v cerkvi. Dogovorili smo se, da se združimo zopet na molitvi pred sveto mašo. Pri vzponu na hrib smo kar dobro napredovali. Vendar se je, ko smo se približali našemu cilju na kraju prikazovanj, pričelo temniti. Pri Marijinem kipu smo bili sami, nobena skupina nas ni priganjala, zato smo se ji z vsem srcem predali, se ji zahvaljevali, prosili in ji tudi lepo slovensko zapeli. Res neponovljivo doživetje. Toda kako v trdi temi v dolino? Bogu hvala za razsvetljavo, ki je napeljana po hribu. Vendar zemlja med skalami je mokra in ko jo z obuvalom naneseš na kamen, postane gladko skoraj kot led. Vendar, Mati Marija, če si nas Ti povabila, da pridemo k Tebi na ta milostni kraj, potem poskrbi, da pridemo varno tudi v dolino. Že vnaprej Ti hvala! Res se ni bilo enostavno spuščati. Za vsak korak bliže ravnini smo bili iz srca hvaležni. Tudi to je dobra izkušnja! Kolikokrat nam je vse kar samo po sebi umevno, ko nismo v stiski in nam gre vse gladko. Res, Mama nas je varno, brez vsake poškodbe, pripeljala do »Plavega križa«.
Naslednji dan je res, kot je bilo napovedano, še bolj vztrajno deževalo, tako da smo imeli križev pot kar v avtobusu. S pogledom na Križevac smo ob razmišljanjih globoko doživljali vsako postajo in vsako Jezusovo trpljenje na poti na Golgoto. O tem, da smo se poklonili fra Slavku Barbariću in poslušali pričevanje dveh mladih v Čenakolu, ne bi veliko govorila, saj to doživijo skoraj vsi romarji v Medžugorje.
Rada bi pa nekaj povedala še o naših gostiteljih, ker je to pač čisto posebno doživetje, saj so domačini. Vedno, ko se pripeljemo do njih, nas pričakajo tako kot pričaka mati svoje ljubljene otroke. Vsakega posebej pozdravijo in se ga iz srca razveselijo. Vedno, pri molitvi pred obrokom, molijo z nami. Gospa Milena, ki je bila sošolka vidca Jakova, nam rada pričuje o doživetjih na začetku prikazovanj. Kaj vse so čutili, kaj vse doživeli in kaj vse so videli. Rada nam pove tudi o pričevanjih tistih romarjev, ki pridejo pod njihovo streho in se zaupajo njihovi oskrbi. Tokrat nam je povedala o zaobljubah domačinov. Vsako jutro ob 5. uri so se namreč podali na Crnico in molili rožni venec. Ti ljudje namreč bolj kot mi doživljajo stisko teh težkih časov. Vendar v trdni veri zaupajo Mariji in jo vedno prosijo tudi za nas, romarje. Prav posebno »domače« doživetje pa je takrat, ko se poslavljamo in odpravljamo domov. Takrat nas gospa Milena vsakega posebej blagoslovi in pokropi z blagoslovljeno vodo. Takrat zopet čutiš, da odhajaš od doma v svoj stari dom. Naša gostiteljica je res prava Marta in Marija v eni osebi, saj poskrbi, da tudi na poti domov nismo lačni in da nam sveže nabrane domače mandarine dostavijo kar v avtobus.
Rada bi omenila tudi našega patra Vladimirja, ki je tokrat z nami prvič romal. Z njim sem se spoznala že na Ptuju, saj on je našega polja klas. Pred nekaj leti, ko smo obhajali pet prvih sobot pri Svetem Petru in Pavlu in se pripravljali na posvetitev JMS, sta bila z nami tudi p. Vladimir in brat Leon, ki sem ga nazadnje srečala v Stični. Kot »svežemu« animatorju sta mi bila takrat v trdno oporo. Tokrat sem p. Vladija prepoznala kot globoko vernega ter močno preizkušenega duhovnika. Vsaka njegova beseda se je vseh na letošnjem romanju močno dotaknila. Meni je kar močno potrkal na vest, ko je vprašal: »Se zavedamo, kolikokrat gremo k sveti maši in kolikokrat zares naredimo tisti trden korak in vstopimo v mašo?« Pa se zamislimo ali res vedno trdno stopimo k maši ali je večkrat to samo »običaj«.
Mati Marija, hvala, da si nas poklicala. Pokliči nas še kdaj! Hvaležni romarji.
Teja Prapotnik