DOMAČA ZDRAVILA Pravi pelin

Pelin (Arthemisiaabsinthium L.) je koristna zdravilna rastlina, ki blagodejno vpliva na delovanje želodca, jeter in žolčnika ter ima še druge učinke na telo. Vsebuje grenčine, od katerih je pomemben absintin, in eterično olje (0,2-1,5%), v katerem so kamazulen, tujon, tujol in druge sestavine.V zelišču so še flavonoidi, kot sta npr. kvercetin in kemferol, ki sta pomembna antioksidanta, ter čreslovine in kalij.

Gojimo ga po vrtovih, raste pa tudi po divjih suhih skalnatih pobočjih. Julija in avgusta nabiramo srebrnkaste liste in bledorumene cvetke. Ima močan, poseben vonj. Okusa je zelo grenkega.

Nasveti patra Simona Ašiča glede pelina:

Pri lenem želodcu z 0,5 vrele vode poparimo eno žlico čajne mešanice iz brinovih plodov, zeli pelina in njivske preslice. Po glavnih obrokih spijemo eno skodelico čaja. Drugi nasvet pri počasi delujočem želodcu je, da v 1 litru vode zavremo 2 žlici čajne mešanice iz pelina in tavžentrože. Nato čaj odstavimo za 20 minut in ga prav tako po glavnih obrokih pijemo po eno skodelico.

Za raztapljanje žolčnih kamnov in peska pijemo večkrat dnevno čaj iz zeli pelina, prave lakote, njivske preslice, korenin repuha, plodov šipka ter semen trpotca. Seme trpotca preprečuje nastajanje žolčnih kamnov.

Kadar je vzrok slabokrvnosti neješčnost si pomagamo s pelinom. 1 žličko zelišča poparimo z 0,5 litra kropa, pustimo stati 3 minute – ne več, precedimo in pijemo po 2 skodelici pred obroki 8 dni. Čaj mora imeti svetlorumeno barvo in je zelo grenak, a ga ne sladimo, saj grenčine povzročijo povečano izločanje želodčnih sokov in s tem apetit.

Pri tiščanju v želodcu zaradi pomanjkljivega izločanja želodčnih sokov pijemo čaj iz korenin rumenega svišča, cvetov kamilice, listov majarona in oreha, zeli bele mrtve koprive, rmana in pelina. 2 žlici mešanice vseh zdravilnih rastlin (pelina dodamo le majhen ščepec) poparimo z 1 litrom kropa, odstavimo za 5 minut, precedimo in pijemo trikrat dnevno pred obroki.

Pri prešibki menstruaciji pater Simon Ašič svetuje pitje čaja iz pelina. Nosečnice in doječe matere pa ga ne smejo uživati.

Čaj iz pelina ustavlja tudi drisko zaradi čreslovin, ki jih vsebuje. Pri zaprtju spijemo 1 skodelico čaja iz orehovih listov, korenine potrošnika in pelina. Pelin poveča izločanje prebavnih sokov in s tem prebavo.

Pri glistah damo na trebuh krpo, namočeno v žganje, v katerem se je namakal pelin, oziroma tudi pijemo čaj iz pelina.

Pri glavobolu si pomagamo s čajem iz listov koprive in rmana, cvetov trobentice, zeli bele omele in vinske rutice ter pelina.

Pelin tudi malo pospešuje delovanje ledvic. Pater Ašič priporoča pitje požirkov belega vina, kjer se je namakal pelin – a je bolje, če pri tej težavi, pri zastajanju vode v telesu, pijemo sveže iztisnjen sok iz korenine hrena in redkve, listov regrata in zeli pelina ter zeljnice – kar pater Ašič tudi svetuje. Eterično olje pelina namreč vsebuje v alkoholu topen tujon, ki je v večjih količinah škodljiv za telo in lahko povzroči slabost, bruhanje, krče želodca, vrtoglavico, zato pripravke vina s pelinom skorajda ne uživamo.

Evropska agencija za zdravila (EMA) zaradi dolgoletne učinkovite uporabe pelina v ljudski medicini prav tako priporoča njegovo uporabo. Pri pomanjkanju apetita npr. priporoča pitje čaja iz pelina - iz največ 2-3 g posušenega pelina dnevno, ali tinkturo pelina, to je etanolno-vodni izvleček rastline, največ 3 g dnevno, ali pa sveže iztisnjen sok iz pelina, ki ga ne zaužijemo več kot 10 ml dnevno. Vse te pripravke jemljemo pol ure pred jedjo. Če v 14 dneh ne pride do normalnega apetita, je potreben obisk pri zdravniku, saj je potrebno najti vzrok neješčnosti.

Pravi pelin je prava zdravilna rastlina – naj bo pri roki v vsakem domu.

Barbara Kozan, mag. farm.

VALERIJINE VRSTICE O pustu so zrele neveste, o postu pa preste

Tako pravi star pregovor. Preste so pač jed za postni čas. Zato so se morale poroke opraviti do pusta, ko je bilo še dovoljeno veseljačenje. Seveda se je bilo treba za ženina potruditi na vse mogoče načine. Največ je pripomogla molitev k svetemu Antonu Padovanskemu. Dekleta so včasih romala daleč, da bi se mu priporočila. Nekdaj so imela tega zavetnika prav blizu na Gradišču nad Stično. Stiški opat Maksimilijan je namreč leta 1675 prizidal cerkvi sv. Nikolaja kapelo z oltarjem tega svetnika. Ljudje so hodili ta čas trumoma tja gor na božjo pot. Češčenje sv. Antona se je tako razširilo, da so njemu v čast na drugi strani hriba v Štangi sezidali lepo cerkev. Takoj je zaslovela zaradi številnih čudežev, ki naj bi se tam dogajali. Tako so se romarji z Gradišča preusmerili v Štango. Ker je sosedovo vse boljše, so odslej hodila tudi dekleta iz stiške fare prosit za ženina na litijsko stran. In sv. Anton jim je pač pomagal po svojih močeh. Toda čas po 2. svetovni vojni je prinesel veliko sprememb. Mnogo mladih z dežele je odšlo v mesta, kjer so si našli življenjske sopotnike med sodelavci v službah. Na kmetih pa so predvsem starejši samski fantje težko dobili neveste. Zato so jim pri tem pogosto pomagali razni posredniki. 

Tina je bila doma z dobre kmetije, imela je pripravljeno lepo balo in obljubljeno precejšnjo doto. Toda Tina je naredila napako, da se je zaljubila v fanta brez vsakega premoženja. Pa so jo postavili pred dejstvo: če se poroči z njim, ne bo dote. Hkrati so ji tudi predstavili primernega ženina, seveda precej daleč od doma, da ji ne bi stara ljubezen še kdaj mešala glave. Punca je preudarjala in se nazadnje odločila po volji staršev. »Ampak samo, če mi daste še kravo,« je pribila. In jo je dobila. Pač pa Janez ni dobil ljubeče žene.

Ko so Ano nesli h krstu, so se fantje pred gostilno zbirali na »štelngo«. Med njimi je bil tudi Lovrenc iz Šentlovrenca, ki je rekel: »Tale bo pa moja!« Fantje in vsi, ki so to slišali, so se smejali. Toda, ko je bila Ana stara 18 let, jo je res zasnubil in Ana je privolila. Ljudje so se čudili, da bo vzela še enkrat starejšega od sebe, a Ana je rekla: »Kaj če meni lepa »štalca«, če je pa prazna. Nič zato, če je malo oškrbljena, da je le polna.« In res je bila vedno polna.

Vsi številni Lukovi bratje so šli po svetu s trebuhom za kruhom, Luka je ostal sam z ostarelimi starši, tudi on ne več mlad in ne prav zdrav. Treba mu je bilo najti nevesto. Domačija je bila lepa in zato je marsikatere starše zamikalo, da bi dobro preskrbeli hčer. Tako so nagovorili tudi Micko, mlado dekle iz hribovske vasi, da je prišla na oglede. Hiša je bila velika, hlev poln, njive v ravnini, pa je bila pripravljena malce zamižati pri ženinu. Toda njen pogoj je bil, da polovico posestva ob poroki prepišejo njej. Tega pa niso bili pripravljeni. »Kako pa moja hči,«se je razburjala nesojena tašča,« v Ljubljani še zelnika nima, pa vseeno dobro živi.« «Ja«, je rekla Micka,« če ni zelnika, je pa morda ljubezen.« In s poroko ni bilo nič. Je pa Micka kasneje našla tako ljubezen kot pol grunta.

Bile so tri sestre in mati je vedela, da se bo morala potruditi, da jih bo omožila. Tanja je bila najstarejša in prva na vrsti, da najde svoj dom. Bila je lepa, mila deklica. Toda domov pač niso prihajali fantje, da bi to opazili. Da bi jo kdo opazil, je bil najbolj primeren ples. Mati ji je torej kupila čevlje za ples in rekla: »Tle imaš nove šulne. Še enih ti ne bom mogla kupit. Glej, da dobiš fanta, preden jih znucaš.« Tako se je Tanja skupaj z dekleti iz vasi odpravila na ples dobro uro daleč. Veselo je plesala vse popoldne. Ko so se vračale domov, je čevlje sezula in šla bosa po makadamu vso pot, da ne bi prehitro izrabila čevljev. Isto se je ponovilo drugo nedeljo. Tretjo nedeljo pa Tanji ni bilo treba pešačiti, kajti opazil jo je fant z avtomobilom in jo odpeljal domov. Skupaj sta se lani pripeljala do zlate poroke. Čeprav sta zelo premožna, je ona vse življenja ostala skromna.

Tako smo se v naših krajih še pred dobrega pol stoletja ženili ( ne pa vedno tudi oženili).

Valerija Ravbar

V BUNKERJU »LJUBLJANA« (4)

Brat Celestin je komaj čakal nedelje. Tisti hrast za sleme ga je močno žulil. Z bratom Robertom sta prvo nedeljo, ko je bilo še lepo vreme, zapregla zapravljivčka in se odpeljala v Bojanski boršt. Hotela sta pregledati ves tisti del gozda, kjer bi lahko rasli še stoletni hrasti. V gozdu sta razpregla in konje privezala k drevesu. Hodila sta od drevesa do drevesa, si ga ogledovala z vseh strani in merila, koliko je debel. Našla sta veliko lepih dreves, a vsak je imel kakšno pomanjkljivost. Eden je bil idealen po debelini, a je bil prekratek. Drugi je bil dovolj dolg, a preveč zvit. Tretji je imel preveč razvejano deblo in prav tako ne bi bil primeren za sleme pri novi stiskalnici. Našla sta lep visok hrast, ki bi skoraj lahko ustrezal vsem zahtevam, a je bil proti vrhu malo zvit. Brat Celestin se ni in ni mogel odtrgati od njega. Zdelo se mu je, da bi ga lahko uporabili. Toda krivina na tanjšem koncu ga je motila. Iz žepa je vzel nožič in zarezal nekaj črt v lubje. Če bi bil dober, ga ne bo treba ponovno iskati med vsemi hrasti v tistem oddelku.

Že se je temnilo, ko sta prišla nazaj domov v samostan. Brat Celestin je sklenil, da bo deblo narisal na papir in risbo poslal domov, da si brata lahko ogledata, kaj približno ima na voljo. Papir je priložil pismu, ki ga je napisal za božič.

Božič je bil že v belem. Nasulo je snega in mraz je pritisnil. Brat Celestin je večino časa preživel pri svojem čevljarskem delu. Iz sobe mu je pogled pogosto ušel na polžev vrt. Tam je bilo že precej storjenega. Staro stiskalnico so že odstranili. Preudarjali so, kaj bi z njo naredili. Lahko bi jo razstavili in shranili v kak kot. Toda gotovo je ne bo nihče več uporabljal in tudi ne sestavil. Končno je bila že dotrajana. Zato so jo veselo razkosali in razžagali za drva. Bili so brez stiskalnice in zato je bila nova prav nujno potrebna. Tudi vse drugo so pospravili in pokazal se je velik prostor pod lopo. Tu bo lahko udobno stala nova stiskalnica.

V samostanu je bilo veliko dela in skrbi. Opat Avguštin je bil vesel, ker je samostanska družina lepo rastla. Vsako leto so koga, ali celo več, preoblekli, da je začel noviciat. Tisti, ki so naredili prve zaobljube in so se odločili, da postanejo duhovniki, so nadaljevali študij. Bilo jih je kar nekaj, ki so bili že blizu mature. Bili so zavzeti in dobri mladeniči, ki bodo lahko samostansko življenje popeljali v višine duha. Imel je skrbno roko za izbiranje kandidatov. Izbral je samo tiste, ki jih je dobro spoznal in je vedel, da bodo z vsem srcem živeli redovno življenje v odpovedi in molku. Nekaj jih je poslal na Poljsko v samostan Mogiła, kjer so pomagali na novo razviti redovno življenje. Vedel je, da bo za mlade fante ena izkušnja več, ki jim bo pomagala bolj globoko doživeti redovni poklic. Naučili so se novega jezika, kar jim bo vedno prav prišlo.

Rad se je zadrževal pri mladeži, ki je je bilo v samostanu veliko. Tistim, ki niso zmogli vsega, je pomagal pri učenju. Nič se mu ni zdelo neobičajno, če opat sede k šolarju in mu z dodatnimi razlagami pomaga dojeti zahtevno snov. Učil jih je matematike pa tudi latinsko slovnico je marsikomu pomagal usvojiti. Prav tako je znal pomagati pri drugih tujih jezikih. Še posebej pa se je trudil, da bi mladeniči vzljubili materni jezik in ga lepo obvladali. Kot duhovniki in menihi bodo morali biti luč vsem rojakom v lepem maternem jeziku. Ni dovolil, da bi fantje lenarili. Zato jih je vedno spodbujal k delavnosti. Posebno se mu je zdelo nečedno, da so lenarili tisti, ki so bili dovolj nadarjeni za študij. Takega je vedno strogo posvaril in mu povedal, da so starši naredili veliko žrtev, da lahko tukaj študira. Zato ni spoštljivo do njih, ki so se morali pošteno žrtvovati, da so sinu omogočili študij. Če niso imeli denarja, so nekateri pripeljali v Stično kar kravo ali vola in s tem poravnali šolnino. Opat Avguštin je bil vesel, kadar so njegovi opomini zalegli. Nekateri fantje pa niso bili dovzetni za opomine. Take je s težkim srcem odslovil in jim svetoval, naj si izberejo drug študij in način življenja.

p. Branko Petauer

Kristus na križu

Pot, ob njej Kristus

na križu pribit visi:

moja pot, moj cilj.

 

On večno živi,

me vabi, daje moči,

da z Njim nosim križ.

 

V večnem objemu

Odrešenika sveta

je moj večni cilj.

An

KAJ NAM IMA POVEDATI SV. BERNARD? (Iz knjige Govori o Visoki pesmi)

Lepota Kristusa v večnosti, učlovečenega in vstalega

Kako lep si svojim angelom, Gospod Jezus, v Božji podobi, v svoji Božji naravi, v svetem sijaju rojen pred zgodnjo danico, odsvit in odsev Očetovega bistva, večen in nepopačen sij večnega življenja ! Moj Gospod, kako lep si prav pod tem vidikom svoje slave!

Ko pa si se izničil, ko si odložil svojo naravno neminljivo svetlobo, mi je tvoja dobrota še bolj zablestela, tvoja ljubezen še bolj zasijala in tvoja milost še bolj zažarela. Kakor svetla zvezda si vzšel iz Jakoba, kakor jasna mladika si pognal iz Jesejeve korenike, kakor prijetna luč si me obiskal v moji temi – Vzhajajoči z višave! Kako so celo nebeške moči strmele nad tvojo krasoto, ko si bil spočet od Svetega Duha, ko si se rodil iz Device, ko si brezmadežno živel, ko si lepo učil, ko si delal znamenite čudeže in se razodeval s svojimi zakramenti!

Kako si potem, Sonce pravice, po svojem zatonu bleščeč vstal iz osrčja zemlje. In kako si se končno, krasen v svoji obleki, kot Kralj veličastva vrnil v nebeške višave!

Kako ne bi za vse to moje kosti rekle: »Gospod, kdo ti je enak« (Ps 34,10).

 

Premišljevanje Kristusovega trpljenja

Vedno ohranite v spominu in premišljujte vse, kar je Odrešenik za vas pretrpel. Niti za hip ne nehajte nositi tega dragocenega šopka na svojih prsih.

Katero drugo zdravilo za rane vesti in za čiščenje duhovne bistrine bi bilo tako učinkovito kakor vztrajno premišljevanje Kristusovih ran?

Tudi jaz, bratje, sem se od začetka svoje spreobrnitve, zavedajoč se, kako neznatno je moje zasluženje, trudil, da bi natrgal ta šopek, zložen iz vseh stisk in trpljenja mojega Gospoda in ga nosil na svojih prsih: najprej bridkosti njegovih otroških let, nato trud ob pridiganju, utrujenosti od dolgih potovanj, v molitvi prebedele noči, skušnjave, ko se je postil, solze sočutja, zanke, ki so mu jih nastavljali v pogovorih; in končno nevarnosti med lažnivimi brati, zasramovanje, pljunki, zaušnice, roganje, žalitve, žeblji in drugo trpljenje, ki ga je prestal za rešitev človeškega rodu in o katerem, kakor veste, obširno poročajo evangeliji.

Tu najdem zdaj napoj zveličavne žalosti, zdaj zopet sladko tolažbo. To me drži pokonci v nesreči, me brzda v sreči, to me varno vodi med veselimi in žalostnimi dogodki sedanjega življenja po kraljevski cesti, da odbijam zlo, ki mi grozi z desne in leve. Moja najvišja in najgloblja filozofija je, da spoznam Jezusa, in sicer križanega.

Kar poslušaj njega samega, ko pravi: »Nisem prišel, da bi mi stregli, ampak da bi sam stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28). Od drugih ni nihče storil kaj takega; vse, ki so kdaj pred njim opravljali službo, je prekosil s svojo predano in zvesto pokorščino. Res odličen služabnik, ki je daroval svoje meso v jed, svojo kri v pijačo, svoje življenje v odkupnino. Zares dober, ki veselega srca z gorečo ljubeznijo in popolno predanostjo, z veselim služenjem prekaša in premaga vse.

Posvetitev sebe, Cerkve, sveta, posebej Rusije in Ukrajine v petek, 25. III.

Posredujem posvetitveno molitev za praznik, 25. 3. Bistveno besedilo je v 2. odstavku od spodaj. Slog je Frančiškov, uporablja kot sv. Janez Pavel II.  besedi "izročamo in posvetimo". S tem se na najvišji ravni za Marijo zopet uporablja "posvetimo".

Lp. p. Anton

DEJANJE POSVETITVE BREZMADEŽNEMU MARIJINEMU SRCU

O Marija, Božja Mati in naša Mati, v tej uri stiske se zatekamo k tebi. Ti si Mati, ljubiš nas in nas poznaš: nič, kar imamo v srcu, ti ni skrito. Mati usmiljenja, tolikokrat smo doživeli tvojo previdnostno nežnost, tvojo navzočnost, ki vrača mir, ker nas vedno vodiš k Jezusu, ki je Knez miru.
Toda mi smo pot miru izgubili. Pozabili smo nauk tragedij preteklega stoletja, žrtev milijonov padlih v svetovnih vojnah. Prezrli smo zaveze, ki smo jih dali kot Skupnost narodov in izdajamo sanje narodov o miru in upanja mladih. Zboleli smo za pohlepom, zaprti smo v nacionalistične interese, dovolili smo, da nas izsuši brezbrižnost in ohromi sebičnost. Raje se nismo menili za Boga; živeli smo s svojimi lažmi, gojili agresivnost, zatirali življenje in kopičili orožje ter pozabili, da smo varuhi svojega bližnjega in naše skupne hiše. Z vojno smo raztrgali vrt Zemlje, z grehom smo ranili srce našega Očeta, ki hoče, da smo bratje in sestre. Postali smo brezbrižni do vseh in do vsega, razen do sebe. Sram nas je in rečemo: odpusti nam, Gospod!
V bedi greha, v naših naporih in krhkosti, v skrivnosti krivice zla in vojne nas ti, sveta Mati, opominjaš, da nas Bog ne zapusti, ampak nas še naprej gleda z ljubeznijo in nam želi odpustiti, da bi ponovno vstali. On nam je podaril Tebe in v Tvoje brezmadežno srce dal zatočišče za Cerkev in za človeštvo. Po Božji dobroti si z nami in tudi v najbolj ostrih ovinkih zgodovine nas nežno vodiš.
Zato se zatekamo k tebi, na vrata tvojega Srca trkamo mi, tvoji dragi otroci, ki se jih nikoli ne naveličaš obiskovati in jih vabiti k spreobrnjenju. V tej temni uri nam pridi pomagat in nas potolažit. Vsakemu izmed nas ponovi: »Mar nisem tukaj jaz, tvoja Mati?« Ti veš, kako razvezati zaplete našega srca in vozle našega časa. Svoje zaupanje polagamo vate. Prepričani smo, da še posebej v času preizkušnje ne boš prezrla naših prošenj in nam boš prišla na pomoč.
Tako si storila v Galilejski Kani, ko si pospešila uro Jezusovega posredovanja in uvedla njegovo prvo znamenje v svet. Ko se je praznovanje spremenilo v žalost, si mu rekla: »Vina nimajo« (Jn 2,3). Še enkrat ponovi to Bogu, o Mati, kajti danes smo porabili vino upanja, veselje se je oddaljilo, bratstvo je razvodenelo. Izgubili smo človečnost, zapravili smo mir. Postali smo sposobni vsakega nasilja in uničenja. Nujno potrebujemo tvoje materinsko posredovanje.

Sprejmi torej, o Mati, našo prošnjo.
Ti, Morska zvezda, ne dovoli, da bi potonili v viharju vojne.
Ti, Skrinja nove zaveze, navdihuj načrte in pota sprave.
Ti, »dežela neba«, vrni Božjo slogo v svet.
Pogasi sovraštvo, pomiri maščevanje, uči nas odpuščanje.
Reši nas vojne, obvaruj svet jedrske grožnje.
Kraljica rožnega venca, ponovno vzbudi v nas potrebo po molitvi in ljubezni.
Kraljica človeške družine, pokaži ljudstvom pot bratstva.
Kraljica miru, pridobi svetu mir.

Tvoj jok, o Mati, naj gane naša otrdela srca. Solze, ki si jih prelila za nas, naj razcvetijo to dolino, ki jo je naše sovraštvo izsušilo. In medtem ko hrum orožja ne potihne, naj nas tvoja molitev pripravi za mir. Tvoje materinske roke naj božajo tiste, ki trpijo in bežijo pod težo bomb. Tvoj materinski objem naj potolaži tiste, ki so prisiljeni zapustiti svoje domove in državo. Tvoje žalostno Srce naj nas gane k sočutju in nas spodbudi, da bomo odprli vrata in poskrbeli za ranjeno in zavrženo človeštvo.

Sveta Božja Mati, ko si stala pod križem, ti je Jezus, ko je poleg tebe videl učenca, rekel: »Glej, tvoj sin« (Jn 19,26): tako ti je zaupal vsakega izmed nas. Potem pa učencu, vsakemu izmed nas: »Glej, tvoja mati« (v. 27). Mati, želimo te sprejeti v svoje življenje in svojo zgodovino. V tej uri je izčrpano in vznemirjeno človeštvo skupaj s teboj pod križem. Izročiti se mora tebi, se po tebi posvetiti Kristusu. Ukrajinski narod in ruski narod, ki te z ljubeznijo častita, se zatekata k tebi, medtem ko tvoje srce utripa zanju in za vsa ljudstva, ki jih uničujejo vojna, lakota, krivica in beda.

    Mi torej, Božja Mati in naša Mati, slovesno izročamo in posvetimo tvojemu Brezmadežnemu Srcu sami sebe, Cerkev in vse človeštvo, posebno pa Rusijo in Ukrajino. Sprejmi to naše dejanje, ki ga vršimo z zaupanjem in ljubeznijo; stori, da bo prenehala vojna, svetu priskrbi mir. Da, ki je privrel iz tvojega Srca, naj Knezu miru odpre vrata zgodovine; zaupamo, da bo po tvojem Srcu prišel mir. Tebi zato posvečamo prihodnost celotne človeške družine, potrebe in pričakovanja ljudstev, stiske in upanja sveta.
    Po Tebi naj se na zemljo izlije Božje usmiljenje in blago utripanje miru naj spet zaznamuje naše dneve. Žena privolitve, na katero se je spustil Sveti Duh, vrni med nas Božjo harmonijo. Ti ki si »živi vrelec upanja«, odžejaj suhost našega srca. Jezusu si stkala človeškost, naredi iz nas graditelje občestva. Hodila si po naših poteh, vodi nas na steze miru. Amen.

JEZUS NAS UČI MOLITI (10) Jezusovo povezovanje molitve, dela in življenja

Posebna umetnost molitve, ki bi se je morali naučiti od Jezusa, je harmonično povezovanje molitve z delom in življenjem. Lahko si mislimo, kako je bil Jezus v molitvi povezan s svojim Očetom že v času svojega skritega življenja v Nazaretu. Evangelisti o tem življenju sicer ne poročajo, a odgovor dvanajstletnega Jezusa v templju, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta, kaže na njegovo prisrčno povezanost z Očetom. Jezus se je s svojo človeško zavestjo zavedal, da je naravni Božji Sin, s tem pa tudi, kdo je zanj Oče. Nazareška hišica in okolica sta bili posvečeni z Jezusovo molitvijo in delom. Jezusovo ročno delo, pomoč sv. Jožefu pri tesarski obrti, je bilo prepojeno z ljubečo mislijo na Očeta. Že tedaj je Jezusova najgloblja molitev obsegala eno samo besedo: Oče. Ta beseda ni izginila z njegovih ustnic vse do zadnje molitve na križu: "Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo" (Lk 23,46). Delovanje za ljudi in pogovor z Očetom, oboje se je zlivalo v enoto.

Evangeliji kažejo tesno povezanost Jezusove molitve z njegovim odrešenjskim delom. Evangelisti so bili posebej pozorni prav na to, saj so opisovali Jezusa kot Odrešenika. Ker so nam podali le drobce, je vsebina Jezusovih dostikrat dolgih molitev v glavnem ostala ljudem prikrita.

Vemo pa, da je največji med velikani molitve tedaj, ko je noč prebedel v molitvi, ko se je v vrtu Getsemani vrgel na svoj obraz in molil ter potil krvavi pot, to delal za nas in zaradi nas. Tisti, ki je na križu postal "črv in ne človek" (Ps 22,7) in je pretresljivo molil: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mt 27,46; Ps 22,1), je vse to sprejel nase zaradi nas, zaradi našega odrešenja.

Kako je bila vsa Jezusova odrešenjska dejavnost prežeta z molitvijo, kaže dejstvo, da je pred pomembnejšimi dogodki več molil. Kakšna šola za nas, ki zaradi zaposlenosti molitev pogosto opuščamo ali krajšamo! Lahko si mislimo, da Jezus ni noči prebedel v molitvi le pred izborom dvanajsterih apostolov. Tega nočnega molivca bi mogli srečati že v času njegovega skritega življenja v Nazaretu, prav tako v času njegovega štiridesetdnevnega bivanja v puščavi. V teh nočeh se je v molitvi boril s svojim Očetom zate in zame, za svojo Cerkev, njen obstoj in trdnost do konca sveta.

Odrešenjske vrednosti za nas nima le Kristusova smrt in vstajenje, temveč tudi njegova molitev. Kakor Kristusa samega tako tudi njegove molitve ne moremo do konca doumeti. Še najbolj so prodrli v njeno globino svetniki, za katere v molitvi prebedele noči niso bile nobena redkost.

Sv. Frančišek je vso noč ponavljal: »Moj Bog in moje vse!« Sv. Pavel je zapisal: »Lahko jeste ali pijete ali kaj drugega delate, vse delajte v Božjo slavo« (1 Kor 10,31). Sv. Avguštin: »Prav živeti zna tisti, ki zna prav moliti.« Alexis Carrel: »Ali prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Ali prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.«

p. Anton