SKRIVNOST KRIŽA (14) Križ smrti (1)

Govoriti o smrti je danes kar nesodobno in čudno. Ljudje bi to resničnost našega življenja radi dali na stranski tir. Zdi se, kakor da bi radi vse življenje živeli brez misli na smrt, na koncu pa na hitro umrli. Človek dobi občutek, kakor da smrt ni del našega življenja.

Ponekod po svetu, v bolj razvitih družbah, kakor pravijo, odrivajo vse, kar je povezano z umiranjem in smrtjo čisto na rob dogajanja. Pokopališča so prestavili daleč iz mest. Ljudje ne umirajo več doma, marveč v bolnišnicah ali domovih za ostarele. Imajo celo posebne storitve ob smrti. Umrle naličijo tako, da so vidni čim bolj takšni, kot so bili še v življenju, da bi čim manj dajali videz, da so že umrli. Naredijo, kakor da so samo zaspali. Nekateri celo otrokom ne pustijo imeti stika z umrlim, da ne bi postali zagrenjeni. Vse to se dogaja zato, ker ljudje ne sprejemajo smrti kot sopotnice v življenju. Hočejo uživati življenje, zaradi tega pa postane tudi življenje drugačno. Vse je hitro, napolnjeno in natrpano. Ni časa, da bi se ustavili in razmislili o svojem življenju in prihodnosti. Trenutek, ki ga živijo, bi radi čim bolj uživali, in ko le-ta mine, že hitijo za drugim in mislijo, kako bi naslednji trenutek spet uživali. Toda ali je vse to za človeka zdravo? Ali je človek res bolj miren, če nikoli ne misli na smrt ali se z njo nikoli ne sreča?

Iz življenja ni mogoče popolnoma odstraniti vsega, kar je povezano s smrtjo. Trenutek smrti je vedno nepredvidljiv in te lahko doleti kjerkoli in kadarkoli. Ob nas lahko umre kdo, za katerega smrti ne bi niti slutili. Res lahko ostarele ljudi strpamo v domove in bolnišnice, da bodo umirali daleč od nas, toda tudi mladi, ki živijo ob nas, lahko umrejo.

Mislim, da je bilo včasih drugače. Ljudje so umirali v krogu svojih domačih. Če so bili bolni, so vsi vedeli, da ne morejo biti več dolgo. Vsem je bilo jasno, da se bliža trenutek odhoda. V vernih družinah so običajno molili za srečno zadnjo uro, umirajoči pa so se pripravljali. Pred smrtjo so skušali urediti vse zemeljske zadeve z dediščino in prejeli zakramente. Tako so imeli več možnosti, da so umirali pripravljeni in spravljeni z Bogom in ljudmi. Tudi pokopališča so bila običajno okoli cerkva. Ljudje so jih obiskovali vsako nedeljo in bili tako v stalnem stiku s svojimi rajnimi, se jih spominjali in zanje molili. Smrt je bila vtkana v njihovo življenje in so z njo živeli.

Tudi njihovo delo je bilo drugačno od današnjega. Delali so, da bi se preživljali. Večinoma ljudje niso mislili na dobiček. Ljubili so svoj košček zemlje in ga obdelovali ter se preživljali. Danes je drugače; vsako delo mora prinašati dobiček, drugače je nekoristno. Tudi ljudje morajo biti čim bolj uspešni in čim več narediti. Tako onemogli in bolni ljudje postanejo nepotrebni in nekoristni, zato jih odstranijo iz normalnega okolja v domove, kjer so zapuščeni in osamljeni. Tam nimajo nikogar, ki bi jih spremljal na njihovi poti umiranja, in smrt jim res postane nekaj groznega in sovražnega. Obdani so z množico strokovnega osebja, a ti jim ne morejo pomagati tako, kot bi jim lahko domači. Velikokrat ti uslužbenci naredijo samo to, kar bo plačano. Popolnoma razumljivo je, da je proces umiranja drugačen, je nekoliko nasilen. To ni organska rast ali zorenje, temveč čakanje v grenkobi in zapuščenosti.

Skušajmo stopiti še korak naprej in si oglejmo, kako bi naj kristjan doživljal smrt. Vsakemu kristjanu je jasno, da bo umrl. Smrt zanj ne pomeni konec vsega, ampak prehod v drugačno življenje. Je uresničitev tistega, kar je veroval, kar je upal in za kar je živel. Kristjan ima tudi do bolnega človeka drugačen odnos. Ostarel človek ni nekoristen, ampak je človek, ki je v življenju že veliko naredil, zato je dragocen. Tudi v svoji starosti in onemoglosti je lahko koristen, ker lahko daruje svoje trpljenje za svoje domače. V tihi žrtvi in molitvi lahko spremlja vse delo in življenje domačih ter jim tako pomaga. Marsikaj jim lahko svetuje, ker iz svoje izkušnje pozna življenje. Tudi mladim lahko deli iz svojih bogatih življenjskih izkušenj ter jih vzgaja za bolezen in ostarelost.

Zakaj človek nosi v sebi strah pred smrtjo? Res je le-ta povsem drugačna od vseh drugih doživetij v življenju, saj je vedno enkratno neponovljivo dejanje. Smrt je treba razumeti kot pot k prijatelju ali srečanje z njim in ne kot srečanje s tistim, ki te bo sodil. To pa je odvisno od življenja. To mora biti urejeno in tako bo tudi smrt lahka. Umiranje je podobno človekovemu srečanju s prijateljem. Če se dobro poznata in sta dobra prijatelja, je vsako snidenje neke vrste veselje. Med njima ni napetosti ali zahrbtnosti, tudi strahu ne. Poznata se dobro, drug drugemu zaupata in se rada srečujeta. Spoštovanje med prijateljema je tako veliko, ker drug drugemu nista naredila ničesar zahrbtnega, kar bi motilo njuno prijateljsko vez. Drugače je, če sta dve osebi prijatelja samo na videz ali pa če je eden izrabil prijateljstvo ali prijatelja v svojo korist. Tak odnos ni več čist, sproščen in naraven. Mednju se je naselila neka tesnoba. Ko se srečata, vsaj tistega, ki je skrivaj izrabil drugega, prevzame neka tesnoba in strah. Boji se, da bo prijatelj izvedel za njegovo zahrbtno ravnanje. Nepoštenost prinese v odnos nesproščenost in nezaupanje. Tisti, ki je ravnal slabo, lahko začne dvomiti v drugega, ki je pošten. Svoja nepoštena nagnjenja prenaša vanj in sumi: Kaj, če ni on ravnal še bolj nepošteno in je mogoče še bolj izkoristil mojo »poštenost«? Odnos ni več prijateljski in zaupljiv, prepojen je z nezaupanjem, sumničenjem in nepoštenostjo. Srečanje je zaradi vseh teh napetosti lahko prava muka in trpljenje.

Podobno se z vsakim izmed nas dogaja ob smrti. Živimo z Bogom in naše prijateljstvo z njim je naša glavna življenjska vsebina. Bog je vedno iskren in zaupljiv prijatelj. K takemu prijateljstvu kliče tudi nas, zato ni vseeno, kako živimo. Z Bogom je treba gojiti prijateljstvo. To pomeni, da mora biti vse življenje sobivanje z Bogom. Potrebno se je truditi, da je ta odnos vedno bolj živ. Prav molitev nam k temu pomaga. Z Bogom se je treba pogosto srečevati v svetem obhajilu in ga obiskovati v zaupni molitvi. Potrebno ga je poslušati in se z njim pogovarjati. Vsak kristjan mora postati domač z Bogom. V življenju lahko zraste do Boga lep in zaupljiv odnos. Bog res postane prijatelj, saj prav on lahko pomaga v vsaki stiski. Smrt je pravzaprav srečanje z Bogom, ki je moj prijatelj. Če sva vse življenje prijateljevala in si zaupala, bo poslednje srečanje nekaj veselega. Človek ne bo občutil nobene tesnobe in ne strahu, saj mu vest ne bo ničesar očitala. Takim gotovo velja blagor iz Knjige razodetja: »Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; kajti njihova dela gredo z njimi.« Drugače pa je, če si človek za tako prijateljstvo ni nič prizadeval. Mogoče je celo živel tako, kot da Boga ni ali ga je v življenju celo zatajil. S takim odnosom se prijateljstvo krha in v človeka, ki dela proti Bogu, se naseljuje tesnoba in nemir. Smrt ne bo srečanje s prijateljem, ki ga imaš rad, marveč z nekom, ki se ga bojiš, ker se bojiš, da bi ti očital tvoje prestopke. Človek se boji, da bi bil Bog z njim strog, zato se od njega še bolj oddaljuje. Namesto da bi se z njim spravil, pred njim beži. Toda zakaj? Ali je Bog res strog sodnik, ki išče izgubljene prestopnike, da bi jih kaznoval? Ne, ni! Bog je dobrotljiv prijatelj in usmiljen Oče. Tako ga doživlja tisti, ki je vse življenje delal po svoje. Običajno ima človek v starosti in bolezni veliko časa za premišljevanje. Takrat se vsi prizori njegovih spodrsljajev zelo živo vračajo v spomin. Sprašujejo nam vest in še bolj burijo našo notranjost. Mnoge ljudi to zelo zbega. V nemiru se občutki krivde še stopnjujejo in nemalokrat se zgodi, da taki ljudje obupajo nad življenjem. V strahu pred srečanjem z Bogom si sami vzamejo življenje, misleč, da mu bodo na ta način ušli. Smrt takega človeka more biti resnična groza in trpljenje.

p. Branko Petauer

Kratki vzkliki

Srce Jezusovo, goreče v ljubezni za nas, vžgi naša srca v ljubezni do tebe.

Srce Jezusovo, vate zaupam.

Srce Jezusovo, razlij svojo dobroto.

Srce Jezusovo, razodeni nam Božjo ljubezen.

Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas.

Presveto Srce Jezusovo, nauči nas vračati tvojo ljubezen.

Presveto Srce Jezusovo, pritegni naše duše v svoj božanski pokoj.

Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naša srca po svojem Srcu.

Iz nove knjige: Presveto Srce Jezusovo naš ščit in varno zavetje, str. 221.

MOLITEV POSVETITVE JMS (14) »Odpovem se grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu« (2)

Danes se izgublja spoznanje in občutek greha. Kako nekaj hudega je greh, so dobro razumeli in občutili svetniki. Nekateri so svoje grehe objokovali vse življenje. Sv. Janez Vianney je oznanjal: »Greh je mučitelj Boga in morilec duše. Greh nas iztrga iz nebes in vrže v pekel. Mi pa ga ljubimo! Kakšna norost! Če bi dobro razmislili o tem, bi nas bilo tako groza greha, da ga ne bi mogli storiti.« Arški župnik je dejal tudi tole: »Z grehom zaničujemo Boga, križamo Boga.« »Kako hudo je to! Žaliti ljubega Boga, ki nam je vedno delal samo dobro, in streči hudiču, ki nam more delati samo škodo – kakšna norost!« »Žaliti Boga, ki nas je ustvaril in ki nam dela samo dobro, je višek nehvaležnosti.« »Igramo se z grehom.«

Grešnik, ki je v smrtnem grehu, bo poskrbel, če ima sebe vsaj nekoliko rad, da bo čimprej obudil popolno kesanje in se greha pri spovedi obtožil. Arški župnik nas poučuje: »Kadar padeš v smrtni greh, se moraš zateči k zdravniku, ki je duhovnik, in k zdravilu, ki je spoved.« Tudi prostovoljni mali grehi so resna ovira na poti do popolnosti, če v njih vztrajamo. Sv. Janez Vianney nam svetuje: »Brž ko imaš majhen madež na duši, moraš narediti kakor človek, ki ima lep kristalni globus, na katerega prav skrbno pazi. Če se na njem nabere nekaj prahu, seže po gobi, kakor hitro ga opazi. In tako je ta globus čist in sijoč. Tako tudi ko opazite majhen madež na duši, spoštljivo vzemite blagoslovljeno vodo, napravite eno tistih dobrih del, s katerimi je povezano odpuščanje grehov: miloščina, klečanje pred Najsvetejšim, udeležba pri sveti maši.«

Vsi smo grešniki. Čeprav ne padamo v smrtne grehe, delamo male grehe. V Svetem pismu je zapisano: »Sedemkrat pade pravični in spet vstane, krivični pa se spotikajo v hudobijo« (Prg 24,16). Apostol Janez uči: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Jn 1,8).

Sv. Favstina Kowalska se je v Dnevniku takole pogovarjala z Jezusom in posredovala za grešnike: »Jezus, kako pomilujem grešnike. Jezus, podari jim kesanje in obžalovanje, spomni se svojega bridkega trpljenja! Poznam tvoje neskončno usmiljenje, ne morem sprejeti tega, da bi se pogubila duša, za katero si toliko trpel. Jezus, daj mi duše grešnikov, naj se tvoje usmiljenje odpočije v njih. Vse mi vzemi, le duše mi daj! Želim biti daritvena hostija za grešnike, lupina telesa naj skriva mojo žrtev, saj je tudi tvoje presveto Srce skrito v hostiji, čeprav si živa žrtev.

Spremeni me v sebe, o Jezus, da bom tebi živa in draga žrtev. Vsak trenutek ti želim zadoščevati za uboge grešnike. Žrtev mojega duha se skriva pod zavetjem telesa, človeško oko je ne ugleda, zato je čista in tebi prijetna. O moj Stvarnik in Oče velikega usmiljenja, vate zaupam, ker si dobrota sama. Duše, ne bojte se Boga, ampak mu zaupajte, ker je dober in je njegovo usmiljenje večno.«

p. Anton

Odrešenikovo srce na križu

Papež Pij XII. se v svoji okrožnici posebej poglobi v trenutke Jezusovega umiranja na križu: »In končno, ko je naš Božji Odrešenik visel na križu, je njegovo srce plamtelo v različnih in silnih čustvih: od najbolj žgoče ljubezni, tesnobe, usmiljenja, do najglobljega hrepenenja in vedrega miru. Ta njegova čustva značilno izražajo ti njegovi izreki: 'Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo' (Lk 23,34). 'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?' (Mt 27,46). 'Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju' (Lk 23,43). 'Žejen sem' (Jn 19,28). 'Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo' (Lk 23,46).«

»Nekrvavi daritvi samega sebe pod podobama kruha in vina je naš Odrešenik Jezus Kristus hotel pridružiti krvavo daritev na križu kot poglavitni dokaz svoje najgloblje in brezmejne ljubezni … In zares je našega Božjega Odrešenika pribila na križ bolj ljubezen kakor sila krvnikov. In njegova prostovoljna žrtev je najvišji dar, ki ga je poklonil vsakemu človeku posebej, kakor se jedrnato izraža Apostol: 'Vzljubil me je in zame daroval sam sebe' (Gal 2,20).«

Papež Benedikt XVI. v okrožnici Bog je ljubezen tudi razmišlja o Kristusovi daritvi na križu: »Takšna je torej ljubezen v svoji najbolj radikalni obliki. Pogled na prebodeno Jezusovo stran, o čemer govori evangelist Janez (prim. 19,37), nam pomaga razumeti, kaj je bila izhodiščna točka te okrožnice: 'Bog je ljubezen' (1 Jn 4,8). Tam si lahko to resnico ogledamo. Izhajajoč od tega lahko opredelimo, kaj je ljubezen. V tem pogledu najde kristjan pot, da ve, kako naj živi in ljubi.«

p. Anton

Srce Jezusovo ob soočenju s križem

Papež Pij XII. oznanja: »Prav posebno so čustva ljubezni in strahu pretresala njegovo srce, ko je videl, da je že grozila ura najhujših muk in se je po naravnem vzgibu upiral bolečinam in smrti. Tedaj se mu je sam po sebi izvil klic: 'Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene' (Mt 26,39). Prešinjen v svojem srcu z nepremagljivo ljubeznijo in največjo bridkostjo je izdajalca, ki ga je pozdravil s poljubom, nagovoril s temi besedami: 'Prijatelj, čemu si prišel? S poljubom izdajaš Sina človekovega?' (Mt 26,50; Lk 22,48). Te besede se zdijo kot zadnje povabilo njegovega nadvse usmiljenega srca, dano prijatelju, ki je bil na tem, da ga izda krvnikom z brezbožnim, verolomnim in zakrknjenim namenom. V prevelikem usmiljenju in ljubezni je govoril pobožnim ženam, ki so ga objokovale, ker je bil nedolžen obsojen na križ: 'Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in svojimi otroki! ... Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?' (Lk 23,28.31).«

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (13) Primeri izredne ljubezni Srca Jezusovega

Papež Pij XII. v okrožnici o Srcu Jezusovem našteva posebne primere Jezusove izredne ljubezni: »Še večja ljubezen pa je prešinjala Srce Jezusa Kristusa, kadar so izhajale iz njegovih ust besede, prepolne najgorečnejše ljubezni. Navedimo nekaj zgledov: Ko je gledal utrujeno množico, izčrpano od lakote, je vzkliknil: 'Množica se mi smili' (Mr 8,2). In ko je gledal svoje mesto, preljubi Jeruzalem, zaslepljen zaradi grehov in zato določen za popolno razdejanje, je zaklical: 'Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa nisi hotel!' (Mt 23,37).

Od ljubezni do Očeta in od svete ogorčenosti pa je trepetalo njegovo srce, ko je videl, da se v templju uganja bogoskrunsko trgovanje in ko je skrunilce pokaral s temi besedami: 'Pisano je: Moja hiša je hiša molitve; vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo' (Mt 21,13).«

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 27. februarja, 27. marca, 24. aprila, 22. maja, 26. junija, 24. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 23. oktobra in 27. novembra. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 7. marca, 4. aprila, 2. maja, 6. junija, 4. julija, 1. avgusta, 5. septembra, 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa.