Celo
leto nas bo na ovitku glasila V Materini šoli spremljala podoba stiške Žalostne
Matere Božje. V svojem prestolu romanske bazilike v Stični obiskovalce sprejema
že štiristo let. Pred njo je bil na njenem mestu kip Marije Vnebovzete od leta
1156 naprej, ko ji je bila cerkev prvič posvečena, kakor so Mariji posvečene
vse cistercijanske cerkve.
Leseni
kip jo predstavlja v trenutku, ko so mrtvega Sina položili v njeno naročje. To
je 13. postaja križevega pota. Marija gleda mrtvega Sina, žrtvovano Božje Jagnje,
in ga med solzami daruje nebeškemu Očetu.
Jezus
je dotrpel. Ona pa je žalostna in trpi kot vsaka mati ob mrtvem otroku. Trpi še
veliko bolj, ker je edinec in ker je moral On, odrešenik sveta, kot hudodelec
umreti tako sramotne smrti na križu. Kakšna bolečina za Božjo Mater! Po tistih,
ki so ga obsodili in zavrgli, ga je na neki način obsodilo in zavrglo vse
človeštvo s svojimi grehi. Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli, je
zapisal sv. Janez, ki je z Marijo stal pod križem. Na Kalvariji je Marija v
silnih porodnih bolečinah postala Mati človeštva in še posebej Mati Cerkve.
Pred
triintridesetimi leti je imela Marija svojega Sina prav tako v naročju, a kot
dojenčka. Vedela je in verovala, da bo odrešil svet in da bo njegova
življenjska pot težka. Kljub Simeonovi napovedi, da bo njen otrok v padec in
vstajenje mnogih v Izraelu ter da bo njeno dušo presunil meč bolečin, si ni
predstavljala, da bo ta meč tako oster, tako neusmiljen. Zdaj ji je jasno. Zdaj
je vse dopolnjeno. Svoje življenje je daroval za odrešenje človeštva.
Viseti
med dvema razbojnikoma pribit na križu, na očeh vsem zasmehovalcem, je
skrajnost zavrženosti in zapuščenosti. Jezus je občutil celo zapuščenost od
Očeta, kar kaže njegov krik: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Prva, ki
je bila deležna Sinove zapuščenosti, je bila njegova Mati. Ta trenutek skrajne
zapuščenosti je tudi skrajnost ljubezni Božjega Sina do grešnega človeštva, za
katerega je prelil zadnjo kapljo krvi.
Marijin Sin je obložen z našimi
grehi kot stalna spravna daritev nebeškemu Očetu. Prerok Izaija ga je v duhu
več stoletij pred njegovo smrtjo gledal vnaprej. Videl je, da nima podobe ne
lepote, ker nosi naše grehe, bolezni in bolečine. Ranjen je zaradi naših
prestopkov, strt zaradi naših krivd. Gospod je naložil nanj krivdo nas vseh. Po
njegovih ranah smo bili ozdravljeni (prim. Iz 53). Sv. Pavel je celo zapisal: »Njega, ki ni poznal greha, je zaradi nas napravil za
greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2 Kor 5,21). Marijin Sin nam
je bil v vsem enak, razen v grehu. Vendar ga je nebeški Oče »zaradi nas
napravil za greh«, kar lahko pomeni za nosilca naših grehov, ali za daritev za
naše grehe.
Tudi
Mati bolečin iz ljubezni do človeštva svojega Sina daruje nebeškemu Očetu za
odrešenje sveta. Z njim se tudi sama daruje. Njen »zgodi se« ob angelovem
oznanjenju je zdaj dopolnjen. Kot Gospodova dekla je vztrajala do konca. Zdaj
gleda svojega mrtvega Sina in razume, da je obložen z našimi grehi zato, da nam
jih odvzame. Prosimo svojo Mater kot našo pomočnico, naj obrne svoje
milostljive oči v nas in nam pokaže »po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni
sad svojega telesa«. Še z večjim zaupanjem se bomo vsak dan obračali nanjo, naj
»prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«.
Iz
dneva v dan se menihi cistercijani zbiramo ob Žalostni Materi Božji z mrtvim
Sinom v naročju. Pri hvalnicah, večernicah in po sklepnicah ji zapojemo eno od
starodavnih latinskih pesmi. Mati nas vodi k Sinu in nas vabi k velikodušnemu
darovanju. Pridružujemo se njeni molitvi za potrebe Cerkve in človeštva. Pri
zadnji večerni molitvi in pesmi v imenu človeštva k Mariji »vpijemo izgnani
Evini otroci,« in jo prosimo, naj obrne svoje milostljive oči na vse ranjeno
človeštvo. Tako postajamo deležni Marijinega materinstva v služenju Cerkvi in
človeštvu.
Naša
cerkev je samostanska in župnijska in je od leta 1936 bazilika. Mati Marija
vse, ki s ponižnim zaupanjem in ljubeznijo prihajajo k njej, prijazno
nagovarja, jih tolažbi v trpljenju, posreduje njihove prošnje svojemu Sinu in
pri njem prosi za vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem življenju. »Mati
usmiljenja, življenje, veselje in upanje naše«, hvala Ti! Vse nas vabiš, da Te
letos, ko obhajamo 400-letnico prenovljene cerkve, z zaupanjem obiščemo. Mera
ponižne in predane ljubezni in zaupanja je mera milosti, ki jih bomo prejeli po
Tvojem posredovanju. Bog se v velikodušnosti ne da prekositi in nam pogosto da
več in bogatejših darov, kot ga prosimo, zlasti če ga prosimo po Mariji.
p. Anton