Prošnja k svetemu Jožefu

V letu svetega Jožefa se mu še posebej priporočamo. Vsak dan molimo k njemu z večerno devetdnevnico in ga prosimo za naše družine, za milost vere, za zdravje, za varstvo.

Posebej prosimo za otroke, vnuke, naj jih varuje in vodi po pravi poti, Njemu v čast in priprošnjo imamo v naši, še posebej pa v sosednji župniji, svete maše vsako sredo in se mu priporočamo v varstvo. Zmolimo tudi molitev v čast in priprošnjo k njemu. Prosimo ga tudi za varstvo naših domov.

Tako je bil na domu pred kratkim velik požar na gospodarskem poslopju. Vdano sem prosila svetega Jožefa, naj obvaruje, da se ogenj ne bo razširil še na druga poslopja in da rešijo živali iz hleva. S srčnimi gasilci, ki so hitro prišli, s požrtvovalnimi ljudmi, s priprošnjo k svetemu Jožefu, ter z uporabo blagoslovljene vode se požar ni razširil še naprej, živali pa so pravočasno rešili.

Hvala, sveti Jožef; še naprej te prosimo za varstvo naših družin in domov. Zaupamo v tvojo pomoč.

Marija Bunšek

 

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (10)

Dokler smo zdravi, imamo tisoč želja. Ko pa zbolimo, je naša edina želja, da bi ozdraveli! Kako krhke so naše posode in domovi, kjer preživljamo svoj vsakdan. V teh mesecih svetovne epidemije trepeta skoraj vsak človek na svetu in v svojem srcu ponavlja: Bog, daj, da se ne bi okužil. Če pa že pride do tega, človek spozna, da se resnično ne more rešiti sam, zato išče in prosi pomoči. Vernikom je v tem cerkvenem letu, ki se počasi izteka, papež Frančišk postavil v ospredje sv. Jožefa, mogočnega varuha in priprošnjika v največjih stiskah in težavah. Sveti oče nam v apostolskem pismu »Patris corde« – Z očetovskim srcem, priporoča popolno zaupanje našega življenja v varstvo sv. Jožefa. V pismu med drugim pravi: »Božja volja, njegova zgodovina, njegov načrt gredo tudi skozi Jožefovo stisko. Jožef nas tako uči, da verovati v Boga vključuje tudi verjeti, da On lahko deluje skozi naše strahove, našo krhkost, našo slabotnost. Uči nas, da se sredi viharjev življenja ne smemo bati Bogu prepustiti krmilo našega čolna.« Dobro je, da kristjani z velikim zaupanjem prosimo in kličemo sv. Jožefa na pomoč in Božjo Mater Marijo, ki jo kličemo »Pomočnica kristjanov«. V Svetem pismu nas Bog za vsak dan v letu spodbuja: »Ne boj se«! Zaupaj! Vera pa nas uči, da Bogu vračamo hvaležnost s svojo ljubeznijo. Marija in sv. Jožef nam pri Bogu izprosita, kakor pravi stara Marijina molitev, »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal,...« ali molitev k sv, Jožefu: »Spomni se o najčistejši ženin Božje Matere Marije in moj zaščitnik, da še nikoli ni bilo slišati, da bi kdo, ki je Tebe prosil pomoči, ne bil uslišan in potolažen ...« Tako ni potrebe po pretirani zaskrbljenosti. Saj zaupamo v Gospodovo pomoč in priprošnjo Device Marije ter sv. Jožefa.

V Cerkvi častimo, slavimo Boga in se priporočamo svetnikom tudi z navdušenim petjem, kakor pravi ljudski rek: »Kdor pobožno poje, dvakrat moli, kdor pa z veseljem, trikrat.« S petjem človek izraža svoje najgloblje notranje čutenje do vsega, kar je sveto. V pesmih, ki se nanašajo na sv. Jožefa, opevamo Jožefove kreposti: Jožef najzvestejši, najčistejši, najpravičnejši, najmodrejši, ...

Sv. Jožef pa je tudi »Strah hudobnih duhov«. Še kako veljajo Petrove besede za ta čas: »Trezni bodite in budni (čuječi)! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu«(1 Pt 5, 8–9). Hudobni duh torej ne miruje.

Poglejmo resnični dogodek, ki je zapisan v knjižici Pojdite k Jožefu, 1938, Jožef M. Seigerschmied: »V bolnišnico za nalezljive bolezni so sestre redovnice sprejele 18-letno dekle, ki je imela črne koze. Zdravstveno stanje dekleta je bilo zelo slabo. Glavna sestra je vedela, da so ji dnevi šteti, zato ji je predlagala, naj prejme svete zakramente in se spravi z Bogom. Ona pa je rekla, da je že v prejšnji bolnici prejela vse zakramente, razen bolniškega maziljenja. Sestre so poskrbele, da je prejela še ta zakrament. Kmalu po prejemu zakramenta pa je postala nemirna in začela razgrajati. Sestre redovnice jo niso mogle pomiriti, zato so jo blagoslavljale z blagoslovljeno vodo in ob njej molile. Pri molitvi so spoznale, da mora bolnica imeti nekaj na vesti. Bolnica je vsa obupana ponavljala: 'Zakaj ne morem umreti? Zakaj ne morem umreti?' Sestra jo je spodbudila, naj še enkrat opravi sveto spoved, vendar bolnica o tem ni hotela ničesar slišati. V tej zadregi so se sestre zatekle k sv. Jožefu, naj posreduje. Komaj so v kapeli zmolile tri očenaše in tri zdravamarije v čast sv. Jožefu, so jim sporočili, da se bolno dekle želi ponovno spovedati. Razkrila je tudi, da od prvega obhajila še nikoli ni bila pri spovedi. Takoj so poklicale duhovnika, prišli so tudi njeni starši, s katerimi je že dolgo živela v sovraštvu. Bolno dekle je prosilo starše, naj ji odpustijo vse žalitve v življenju. Skesano se je spovedala, pobožno prejela sveto obhajilo in kmalu nato umrla. Sestre pa so slavile Boga, ker jo je sv. Jožef, strah hudobnih duhov, rešil iz oblasti hudobnega duha.«

Jožef Andrejek

 

POJDITE K JOŽEFU LITANIJE SVETEGA JOŽEFA

»Varuh devic« (Custos virginum).

Sveti Jožef je najboljši pomočnik v vseh dušnih in telesnih potrebah. Njegova naklonjenost velja posebno tistim, ki so mu podobni, se pravi tistim, ki živijo čisto deviško življenje. Sveti Jožef takšne duše posebno ščiti in varuje, saj ve, da »nosimo zaklad v prstenih posodah« (2 Kor 4,7). Čistost je najbolj gotova pot do prave sreče. Sveti Bernard pravi: »Kako srečen je deviški človek, saj že vnaprej uživa prednosti vstajenja. On živi na svetu, ne da bi ga svet okužil, v časti in plemenitosti pa je enak angelom.«

Sveti Jožef kot varuh devic bi rad človeku ohranil najčistejši biser, ki ga vsak človek nosi v sebi. Ta zaklad pa je vedno v nevarnosti, da bi ga izgubili ali zamazali; oropati ga hočejo hudobni duh, pokvarjeni svet in človekova lastna poželjivost, nagnjenost k slabemu. Jezus nas svari, naj ne mečemo biserov pred svinje. Kristus sam je nekatere povabil, naj bi mu sledili v tistem načinu življenja, za katerega je on sam vzor in začetnik: »Nekateri so se zakonu odpovedali zaradi Božjega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume« (Mt 19,12). »Devištvo zaradi nebeškega kraljestva je razvitje krstne milosti … Oboje, zakrament zakona in devištvo zaradi Božjega kraljestva, prihaja od samega Gospoda« (KKC 1619-1620). Sveta Družina je skupnost treh deviških oseb. Sveti Jožef mogočno podpira tiste, ki hodijo za Jagnjetom, kamor koli gre (Raz 14,4), da bi skrbeli za to, kar je Gospodovega, in bi poskušali njemu ugajati (prim. 1 Kor 7,32), da bi šli naproti Ženinu, ki prihaja (prim. Mt 25,6). Cerkev zelo ceni devištvo, saj je znamenje, da se je Božja ljubezen naselila v ustvarjenem svetu. Zato Cerkev ljubosumno bedi nad devištvom in ga varuje kakor punčico svojega očesa. »V pristnem, katoliškem devištvu obstaja v veri uresničeno izkustvo telesa, izkustvo, ki ga moremo glede na Marijo prikazati kot izkustvo učlovečenja, glede na Cerkev kot izkustvo neveste, glede na Kristusa kot evharistično izkustvo. To izkustvo posreduje človeku 'nadnaravni' stik s krščanskim zakonskim stanom – kar je mogoče prav psihološko ugotoviti ob dobrih duhovnikih, ob dobrih redovnicah. Izključnost odločitve za Boga, kakršno so izbrali Kristus, Marija in Jožef, more sicer veljati za žrtev, a nikakor ni okrnitev ali pohabljenje kakšne strani človekovega bitja.«

Devištvo zaradi Božjega kraljestva raste iz križa in ima pozitiven pomen samo po Kristusu, deviškem ženinu svoje neveste Cerkve. Svetni človek tega ne more razumeti. Rodovitnost devištva je zagotovljena v Kristusovi evharistični ljubezni, ki se razdaja in umira kot pšenično zrno, da obrodi obilo sadu. Sv. Terezija Deteta Jezusa je sijajno opisala razsipnost Bogu posvečenega življenja: »Najbolj goreči kristjani, duhovniki, mislijo, da pretiravamo in naj bi z Marto stregle, namesto da Gospodu podarjamo posodo svojega življenja z vsem vonjem vred. A kaj zato, če se posode zdrobijo, samo da tolažimo Jezusa! Svet pa je prisiljen, če hoče ali ne, zaznavati vonj, ki priteka iz njih in ki očiščuje okuženi zrak, ki ga svet kar naprej vdihava.«

Sveti Jožef, varuh devic, čuva dragoceni dar devištva kot izključne in nedeljene ljubezni do Gospoda, ženina deviških duš. Cerkev sama je »Nevesta Besede« (Sponsa Verbi).

»Steber družin« (Familiarum columen).

»Kristus se je hotel roditi in rasti v krogu svete družine Jožefa in Marije« (KKC 1655). Družina je nadvse važna stavba, je »domača Cerkev«. Krščanska družina je skupnost vere, upanja in ljubezni. Ravno s svojim zgledom in pomočjo, ki jo izprosi od Boga za družine, je sveti Jožef steber družinam. V Jožefovi družini je bila molitev njeno prvo in najvažnejše opravilo. Z molitvijo se je začel in končal vsak njen dan. Vestno je izpolnjevala Božje zapovedi. Molilo se je tudi pri delu. Delali so vsi trije člani te družine. Jožef je opravljal tesarska dela, Jezus pa mu je pomagal. Marija je opravljala vsa potrebna gospodinjska dela.

Čeprav je bila to sveta Družina, so tudi njo pestile težave in nadloge tega sveta. Vse pa je prenašala s popolno vdanostjo v voljo nebeškega Očeta, ki ji je vse to pošiljal. Ta vdanost do nebeškega Očeta ji je delila tolažbo, moč in mir ter ji razsvetljevala najtemnejše ure. Vsi so stremeli za tem, da drug drugemu olajšajo življenje, kolikor le morejo. Prizadevali so si za mir. Mir v družini pa prinese srečo. Jožefova družina je tako postala najsrečnejša na zemlji. Te sreče je lahko deležna vsaka družina, če se le ravna po vodilu, ki je vladalo v sveti Družini. Sveti Jožef nikdar ne bo zapustil tistih družin, ki iščejo pri njem zavetje. Sv. Mati Terezija zatrjuje: »Družina, ki moli skupaj, ostane skupaj. – Kristus je glava družine, tihi poslušalec vsakega pogovora, nevidni gost pri vsakem obedu.«

Anton Štrukelj

 

Ali ima Marijina podoba moč osvobajanja?

Ko je romanje podobe Naše Gospe iz Čenstohove z geslom: »Od enega oceana do drugega!« imelo za seboj že 40.000 km, ga je še posebej zaznamoval postanek v Germatownu v ZDA pred kliniko dr. Le Roy Carharta, ki je znana po svojem izvajanju poznih splavov. Do tega obiska je prišlo 26. avgusta 2012 na praznik Matere Božje iz Čenstohove.

Posledice tega obiska ne bodo presenetile tistega, ki moli in prosi Devico Marijo v boju za življenje. Dan po molitvi z Marijino ikono je Ellen Castellano, članica molitvene skupine iz Germatowna, pripovedovala:

»Danes so se zgodile tri rešitve! Naj omenim samo tretjo. Neka ženska je prišla na pripravo za splav, ki je bil predviden čez tri dni (pozna nosečnost, okrog 28 tednov). Pri izhodu iz klinike smo ji ponudili prospekt o svetopisemskem nauku o času po splavu in odvrnila nam je: 'Resnično ga potrebujem. Dajte mi ga!' Vzela ga je in nam pripovedovala o svoji situaciji ter priznala, da potrebuje pomoč za premostitev te preizkušnje. Nikoli še nismo videli ženske, ki je zapuščala kliniko in bila tako pripravljena na ozdravljenje. Zdelo se nam je, da ima ikona moč osvoboditve.«

Vir: www.fromoceantoocean.org/node/566

 

»Ni mogoče opisati obraznih potez Device Marije.«

Mistikinja Marta Robin (1902) – 1981) je s p. Georgesom Finetom ustanovila skupine les Foyers de Charité (danes jih je po vsem svetu 76). Papež Frančišek jo je novembra 2014 razglasil za Božjo služabnico. V svoji majhni kmečki sobi v Châteauneuf-de-Galaure (Drôme, Francija) je pogosto imela mistične obiske Device Marije. Božjo Mater je takole opisala:

»Ni mogoče izraziti obraznih potez Device Marije, ker so vse popolne. Lepoto njenega obličja ni mogoče primerjati z ničemer. Njen obraz je rahlo svetleč, vendar pa na njem ni ničesar, kar bi zbujalo pozornost, in v tem je njegova najčudovitejša lepota. Devica Marija me očara s svojo lepoto v vedenju in kretnjah: s tem me privlači in potegne za seboj. Ne pomislim na to, da bi pokleknila, se vrgla na kolena ob njenem prikazovanju, ampak da bi poletela proti njej, ne zaradi zastavljanja vprašanj, temveč iz občutja hvaležnosti in ljubezni. Želim ji reči: 'Draga mama, tvoji otroci dobro vemo, da nas ljubiš in nas hočeš obilno napolniti z milostmi'.«

Bulletin de liason des Enfants de Medjugorje, št. 114.