Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
Pred koncem leta in ob zahvalni nedelji bi se rad zahvalil tistim, ki ste s svojimi članki ali prevodi revijo obogatili, nekateri celo v vsaki številki. Bog povrni vsem, ki ste molili za duhovne poklice, da je naš klas lahko zorel, molitve pa so trkale na Božje Srce in na srca poklicanih. Hvala vsem reševalcem kviza, ki hoče s svojimi gesli pri pravilnih rešitvah spodbujati duhovno življenje. Bog povrni vsem, ki ste dali svoj prispevek, da glasilo lahko izhaja še naprej.
p. Anton
Narava nas v novembru in decembru spominja na minljivost, vera nas usmerja v neminljivost, onstran grobov. Čas je, da več razmišljamo. Tudi o posvetitvi Najsvetejšima Srcema. Kdor se izroči in posveti Marijinemu in po njem Jezusovemu Srcu, se odloči, da bo krenil na pot svetosti in bo sledil Svetemu Duhu. Ta odločitev pa pomeni prekinitev z duhom tega sveta. Pot svetosti je čudovita pot in na njej moramo biti drug drugemu v spodbudo ter oporo. Še posebej na sinodalni poti, po kateri smo začeli hoditi.
Kaj narediti, da na nas ne bo vplival duh tega sveta, posvetni duh, ampak se bomo dali voditi Svetemu Duhu, ki je Jezusov Duh? Najprej je treba imeti pravo spoznanje, kaj je od posvetnega duha in je nekaj slabega, in kaj je od Svetega Duha in je zato nekaj dobrega. Treba je iti vase, pogledati v svoje srce, kakšne so naše misli, kje se vrtimo v svojem razmišljanju, v svojih fantazijah in koliko se pustimo vplivati od slabega. Za pravo spoznanje se bomo priporočali Svetemu Duhu.
Če smo odkriti, bomo ugotovili, da marsikaj slabega vpliva na nas. To je najprej zlo, ki ga imamo okrog sebe in nas vedno bolj ogroža. Niti ne opazimo, kako to vztrajno zastruplja naše misli, besede in dejanja. Če hočemo iti po poti svetosti, se moramo temu okolju upreti, moramo plavati proti toku.
Ker je svet delo Boga Stvarnika, seveda sam po sebi ni slab. Slab postane, kolikor ga okuži zlo, ki prihaja od človeka ali od hudobnega duha. Sv. Janez govori o trojnem poželenju, ki kvari svet, da ni tako lep, kakor bi po Božji zamisli moral biti (prim. 1 Jn 2,16). Kristjan, ki stopi na pot svetosti, se mora resno upreti temu trojnemu poželenju: poželenju mesa (teženju po grešnih užitkih), poželenju oči (usmerjenosti samo na materialne dobrine), napuhu življenja (ki je prvi med glavnimi grešnimi nagnjenji).
Zlo je tudi v nas samih, v našem starem človeku, ki je ranjen po izvirnem grehu in teži k zlu. Sveti Pavel govori o tem nasprotju v nas, o dveh ljudeh. V nas je človek, ki teži k dobremu, a tudi drugi, ki teži k slabemu. Stari človek mora umreti in dati prostor novemu človeku, ki bo upodobljen po Jezusu Kristusu in Materi Mariji. Treba je, da se naše srce upodobi po Jezusovem in Marijinem Srcu. Ko smo se izročili in posvetili obema Srcema, sta onadva začela oblikovati naše srce po svojem Srcu. Seveda pri tem računata z našim vztrajnim sodelovanjem. Gre za proces, ki bo trajal do konca življenja. Gre za pot svetosti, ki je ozka in strma, a je zato toliko bolj mikavna in je edina, ki vodi do popolnega združenja z Bogom.
Tretji vpliv, s katerim moramo računati, je zalezovanje hudobnega duha. Kadar gre za nenadne in hude skušnjave, ki so brez zunanjega povoda, lahko sklepamo, da so od hudobnega duha. Kot duhovi se ne ustavijo na telesu, ampak prodrejo v človekovo domišljijo, v spomin, v čutno teženje in razplamtijo človekove strasti. Hudobni duh se pogosto spreminja v angela luči, kar pomeni, da prihaja pod videzom dobrega.
Dostikrat težko ugotovimo, od kod vplivi zla. Pomembno je, da spoznamo, kaj je dobro, in se tega oklenemo. Zlo pa moramo zavračati. Razločevanje duhov, razločevanje dobrega od zla, je potrebno za dober začetek duhovnega boja. Brez tega boja ni mogoče iti po poti svetosti. Tu je začel sveti Ignacij, ko se je spreobrnil.
Kaj je dobro in kaj zlo, spoznamo iz Jezusovega nauka in nauka Cerkve. V pomoč pa so nam pri tem tudi sadovi. Kar prinaša v nas dolgotrajen mir, je znamenje dobrega. Kar nas ne umirja, kar prinaša slabe sadove, kar nas končno vodi v greh, gotovo ni dobro. Zlo se dostikrat ne spozna takoj, ampak na daljšo dobo. Zato je potrebno, da o sebi razmišljamo in gojimo redno izpraševanje vesti.
Potrebno je očiščevanje srca. Jezus pravi: "Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali" (Mt 5,8). Če hočemo Boga globlje gledati, je najprej potreben proces očiščevanja našega srca. Tega ne moremo doseči z eno spovedjo ali z enim trdnim sklepom. Gre za organsko rast. Tako kot ne more hrast zrasti v enem letu, tako tudi človek ne more kar naenkrat vsega doseči. Važno je, da napredujemo. "Kdor ne napreduje, nazaduje!" je rekel že sv. Bernard. Ne smemo se ustaviti, iti moramo z Božjo pomočjo naprej.
Prerok Ezekiel v Stari zavezi govori o novem srcu, o čutečem srcu, o usmiljenem srcu (prim Ezk 36,26). Táko srce moremo doseči samo z Božjo pomočjo. Osvoboditi se moramo nepravilnih navezanosti, pospraviti v sebi vso navlako, napraviti prostor za Boga. Če bo srce v redu, bodo v redu besede, bo v redu ravnanje. Vse prihaja iz našega srca, zato je tako zelo pomembno, kakšno je naše srce.
Jezus je zahteven, daje pa nam svojo pomoč: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj" (Mt 16,24). Štiri stvari tu Jezus naglaša. Treba je hoteti iti za Jezusom. Če ni volje ne bo uspeha. Treba se je odpovedati sebi, tistemu, kar je slabo v nas. Vzeti križ. Križ je nekaj, kar ni lahko, kar se človeku upira. Čim bolj se ga otepamo, težji je, čim bolj ga objamemo, lažji postane. Tako razumemo svetnike, ki so celo vzljubili križ. Treba je najti ali dati križu smisel. Hočemo hoditi za Jezusom. Tudi tu je potrebna volja, trud. Včasih je prijetno, drugič pa je težko. Zmeraj, ne glede na naše razpoloženje, je treba hoditi za Jezusom.
p. Anton
Ko smo že preboleli neko bolezen, npr. virozo, raka , pljučnico itd. in se nam stanje že močno izboljšuje ter vemo, da bomo ozdraveli, a smo še šibki, neješči, si pomagamo s pitjem čaja za okrepitev organizma.
Čajna mešanica ZA OKREPITEV patra Simona Ašiča
10% rastlina tavžentrože (Centaurii herba)
15% rastlina dišeče perle (Asperulae odoratae herba)
30% plod šipka (Cynosbati fructus)
10% list poprove mete (Menthae piperitae folium)
20% list velike koprive (Urticae folium)
15% plod ovsa (Avenae fructus)
Priprava čaja
Čaj Za okrepitev pijemo trikrat dnevno med obrokom. Pripravimo si ga kot poparek, eno žličko čajne mešanice prelijemo s 3 dl vrele vode, pokrijemo in pustimo stati 10 minut. Precedimo in popijemo. Vedno pijemo sveže pripravljen čaj. Pijemo ga 14 dni neprekinjeno, potem naredimo 3 tedenski premor in če je potrebno, s pitjem čaja nadaljujemo.
Delovanje zdravilnih rastlin
Tavžentroža vsebuje učinkovine, ki so grenkega okusa, in jih zato imenujemo grenčine. Grenčine spodbudijo izločanje sline in želodčnega soka z draženjem okušalnih brbončic na jeziku, kar je dobro, saj smo morda po bolezni, npr. virozi, ki smo jo preboleli, še vedno malce neješči oziroma smo med virozo preveč shujšali in si želimo povrniti normalno telesno maso. Tudi žolč iz žolčnika se hitreje in v večjih količinah izloča in tako omogoča lažje prebavljanje hrane. V tavžentroži je najbolj grenka znana snov na svetu: genciopikrin, ki ima grenkobno vrednost 12.000. Seveda jo je v tavženroži zelo zelo malo.
Tavžentroža tudi malo pomirja, tak učinek ima gencianin v njej. To je dobro, saj je vsaka bolezen tudi stres za organizem in smo morda še vedno od tega nekoliko prizadeti. Pomirjujoč učinek ima tudi oves. Vodni izvleček, torej čaj, iz tavžentrože znižuje telesno temperaturo, kar je spet ugodno, kajti morda se nam še vedno občasno pojavlja povišana temperatura, a mi se počutimo, da smo npr. virozo že preboleli. Za spodbujanje teka so potrebne majhne količine tavžentrože, zato so tej čajni mešanici dodane še druge zdravilne rastline. Pri velikih odmerkih pa pride do nasprotnega učinka: izgubimo tek in zavre se izločanje prebavnih sokov. Vsebuje tudi antioksidante, ki ščitijo organizem pred rakom.
Dišeča perla prijetno diši, ko belo cveti ter tudi potem kot posušena zel, ker vsebuje večjo količino kumarinov. V ljudski medicini je znana kot zelišče, ki krepi organizem. Pripomore tudi k boljšemu spancu.
Šipek vsebuje vitamin C, ki pomaga preprečiti ponovitev bolezni. Vsebuje fruktozo, veliko mineralnih snovi, predvsem kalija, flavonoide, ki so antioksidanti in sadne kisline. Šipek daje čaju prijeten osvežilen okus.
Pri poprovi meti v tej čajni mešanici izkoriščamo protivirusno, protivnetno, protimikrobno ter holeretično (pospeši izločanje žolča in hrana se tako prej prebavi) delovanje.
Že grški zdravnik Dioskurid je veliko koprivo priporočal pri splošni oslabelosti organizma, saj vsebuje kopriva relativno veliko mineralnih snovi, kot so kalij, kalcij, magnezij, fosfor, žveplo, železo in silicij. Tudi vitamine vsebuje: C, riboflavin in K. Riboflavin je vitamin iz skupine B vitaminov in je topen v vodi, tako da se pri pripravi čaja izloči v vodo. Podpira nastanek energije pri presnovi ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Prispeva k zmanjšanju utrujenosti in izčrpanosti. V tem čaju pa še izkoriščamo protivnetno delovanje kopriv.
Oves tudi vsebuje veliko mineralnih snovi, npr. tudi bor in jod. V plodovih ovsa je kar 50-60% škroba, 14-15% beljakovin in nekaj esencialnih aminokislin ter vitamine skupine B. V semenski lupini ovsa najdemo vanilinske glikozide, ki delujejo močno poživljajoče. Triterpenski saponini v ovsu zavirajo rast skoraj vseh bakterij in gliv, tako da nas pitje čaja ščiti pred tem, da bi ponovno zboleli.
Opozorilo
Čaja Za okrepitev ne smejo piti osebe z razjedo na želodcu ali dvanajstniku in s povečanim izločanjem želodčne kisline.
Barbara Kozan, mag. farm.
Med leposlovnimi deli, ki so ponesla v svet ime stiškega samostana, ima prav gotovo največ zaslug Jurčičev »Jurij Kozjak, slovenski janičar«. Za njegov prevod v več kot 50 jezikov pa je zaslužen dr. Ferdinand Kolednik, ki smo ga svoj čas pogosto srečevali v Stični.
Rojen je bil v Mariboru, šolal se je pri salezijancih in trapistih, bogoslovje je študiral v Zagrebu, kot duhovnik pa je služboval v Dalmaciji, v Franciji, po vojni pa v ZDA, Kanadi in Ekvadorju. Leta 1955 se je zaradi bolezni umiril v Avstriji na Koroškem in se posvetil prevajanju. Njegov prvi prevod, ki je izšel v knjigi, je bil Jurij Kozjak. Prevajati ga je začel leta 1936 v čast 800-letnice stiškega samostana, izšel pa je leta 1938 v Belgiji. Zanj je dobil zlato medaljo francoske akademije in je potem služil kot predloga za prevode v druge tuje jezike. Prevod je bil zares izvrsten in številni slovenski študenti so v času tik pred drugo svetovno vojno poglabljali francoščino prav na podlagi Kolednikovega prevoda Jurija Kozjaka. V roke ga je dobil tudi nek dijak ptujske gimnazije in dobil ob maturi prvo nagrado za nalogo o tem prevodu. Naneslo je, da je pozneje postal pomembna osebnost v NOB in se v nenavadnih okoliščinah srečal z dr. Kolednikom. Dr. Kolednik se je namreč po končani vojni, med katero je bil v Franciji in drugod zaradi humanitarnega delovanja nekajkrat v smrtni nevarnosti pred nacisti, ves nestrpen odpravil proti domu. Ni mogel čakati za zamudne uradne postopke s potnimi listi in vizumi in jo kar po bližnjici mahnil čez mejo proti Mariboru. Na meji pri Dravogradu je naletel na partizansko kontrolo. Svojo lahkomiselnost bi skoraj plačal z življenjem, a jo je odnesel le z zaporom. Med fanti v partizanski uniformi je bil namreč tudi nekdanji dijak iz Ptuja, ki je tako občudoval Kolednika, da mu je rešil življenje. V zaporu se je potem zaobljubil, da bo Jurija Kozjaka s prevodi razširil po vsem svetu, da bo med vsemi narodi vplival tako blagodejno kot v njegovem primeru.
Po tistem ni minil niti en dan, da ne bi storil česa v tem pogledu. Zaradi svojih zvez po vsem svetu in neverjetne podjetnosti, a tudi požrtvovalnosti, mu je uspevalo skoraj nemogoče. Bil je zelo družaben, vesel človek in je z lahkoto navezoval stike z ljudmi. Takoj, ko je prišel v stik z zastopnikom kakega tujega naroda, ga je navdušil za Jurčiča in ga vpregel v iskanje prevajalca. Skoraj vsem prevodom je dodal spremno besedo o pisatelju in slovenski zgodovini, predvsem pa o stiškem samostanu in vlogi stiških menihov v slovenski cerkveni in kulturni zgodovini. Menda obstajajo prevodi v kar 55 jezikov: poleg vseh evropskih in tako znanih kot sta kitajščina in japonščina tudi v hebrejščino, latinščino, armenščino, bengalščino, malteščino, kinjavardščino, sirščino. Žal je knjižno izdajo doživela komaj polovica prevodov, druge najdemo v najrazličnejših časopisih in revijah. Kar precej je bilo tudi ponatisov.
Valerija Ravbar, po: Janko Moder, Nekaj misli o Jurčičevi poti v svet, Jezik in slovstvo 1980/81, št. 7–8.
November je pri nas mesec, ko se Bogu zahvaljujemo za pridelke, za katere smo se trudili celo leto. Na južni zemeljski polobli pa je tedaj pomlad, ko vse cveti in zeleni. V Argentini je mesec november posebej posvečen Materi Božji, tako kakor v Evropi majnik. Zato imajo tudi šmarnično pobožnost v našem smislu od 8. novembra do praznika Marijinega rojstva 8.decembra. Takrat med mašo berejo šmarnice in pojejo Marijine pesmi ali pa se le zbirajo k poslušanju šmarničnega branja.
Med
Slovenci v Buenos Airesu je imel veliko zaslug za širjenje Marijinih pobožnosti
misijonarski župnik Janez Hladnik (1902–1965), sicer doma iz Rovt, a je dobro
poznal tudi kraje okrog Stične, saj je počitnice preživljal pri stricu župniku
v Šentvidu pri Stični.
